Z možem sva se spoznala pred osemnajstimi leti, po štirih letih sva se poročila in živela pri mojih starših. Po dveh letih sva dobila otroka in res jaz sem hodila v službo, skrbela za čist in urejen dom ter otroka mož pa za finance. Delal je po dve izmeni da bi čim prej prišla na svoje…Kupili smo hišo, avto (malo smo si pomagali s kreditom) in ker so bili stroški previsoki se je mož odločil da gre vozit špedicijo. Dobili smo še enega otroka in nekako smo gvirali, jaz sem delala v službi (psihično zelo naporno delo),skrbela za dom in okolico, da ko bi mož prišel za vikend domov da bi bil z nami, da bi kam šli,….pa žal ga je premamil denar in si je poiskal še honorarno službo med vikendi. Milijonkrat sem ga prosila da naj bo več z nami, z otroci, pa moje prošnje ni uslišal. Naju je združeval samo občasen sex, da bi me kdaj stisnil k sebi, me objel, šel z mano na sprehod, kavo, to se ni zgodilo, dejansko ga je delo zasvojilo. Mislila sem da bo bolje će bi imela še enega otroka, in res sem zanosila, vendar je veselje kmalu pošlo, saj sem ga izgubila. Zelo sem žalovala, psihično sem bila zelo na tleh in kaj je naredil mož, namesto da bi mi stal ob strani, me je prevaral. Po njegovih besedah ga je zavedla ona, vendar jaz sem prišla do spoznanja da jo je drugič, tretjič, četrtič,….klical on. Začel se je čudno obnašati, zelo mu je zrastel ego, hitro sva se sporekla, vendar jaz nisem vedela zakaj. Mislila sem da je preobremenjen zaradi službe, in končno mi je priznal, da ima to žensko rad, da bi preostanek življenja preživel z njo,da ga jaz nič več ne privlačim. Na začetku sem bila zelo šokirana in sem jokala nekaj dni…prizadeta sta bila tudi otroka, še najbolj starejši. Po tednu joka in trpljenja je mož videl kaj je storil in koliko ga imam rada, malo sem ga tudi postavila pred dejstva, kako bo ko bo živel z novo deklico, in se je odločil za nas. Sama sva odšla na dopust in ta teden je bil res lep, zelo pa me je bilo strah kako bo ko prideva domov na stare tire. Jaz sem mislila saj bom že pozabila in mu oprostila, vendar se je začelo vse po starem. Ko sem mu povedala da ne morem več, da je spet enako kot je bilo in da želim ločitev, mi je začel groziti s samomorom. Nekajkrat sem ga ustavila sedaj mi je pa že čisto vseeno. Spoznala sem da mi veliko ljudi stoji ob strani. Ob določenih dneh bi se najraje kar jaz ulegla in zaspala za vedno, ne najdem več izhoda.
Lepo prosim za kakšen nasvet, saj trpim že pol leta in ni in ni konca, ne morem pozabiti.

Draga Trpeča!
Iz vaše zgodbe je res razbrati eno veliko trpljenje, ki je napolnjeno z občutki spregledanosti, nevrednosti, zmede.
Opisujete, da ste delali vse kar je bilo v vaši moči, da bi zagotovili urejen dom in okolico, dobro počutje članov družine, pa vendar je vedno nekaj zmanjkalo, ni bilo dovolj. Kakor opisujete je manjkala varnost in stabilnost partnerskega odnosa- manjkal vam je mož, ki si lahko kljub obilici dela vzame čas za svojo družino-otroke in ženo, s katerim lahko delite svojo bolečino, strahove in tudi veselje. Ko se je zgodila izguba otroka, verjamem, da se vam je porušil ves svet in še toliko močneje ste takrat rabili tolažljivo besedo in objem. Kot da to ni bilo dovolj, se vam je zgodil še en šok-nezvestoba, pri kateri ste ostali brez moči, napolnjena s ponižanjem, sramom in strahom, kako bo šlo naprej. Nekako ste še našli toliko moči, da ste poskusili znova, a bili ponovno razočarani.
Koliko lahko še prenesete?
Za zgraditev ponovnega zaupanja in trdnega odnosa sta potrebna vedno dva-iz pisanja pa je razbrati, da si gospod tega ne želi:morda noče, morda ne zna, a iz njegovih dejanj je moč razbrati, da ni prevzel odgovornosti za svoje dejanje, da se ni soočil s posledicami in kar je še huje, drži vas v šahu z grožnjo samomora.
Sami opisujete, da ne najdete več izhoda, da ne zmorete več. Sami ste v tem odnosu naredili vse kar ste lahko. Za kaj se bo odločil vaš mož pa je izključno njegova odgovornost in nikakor ne morete prevzeti še njegovega bremena. Če se stanje ne izboljšuje, če ste še vedno neslišani, vedno znova razočarani in prevarani, je odločitev na vas- kaj boste storili? Koliko časa boste čakali na nekoga, ki se nima namena spremeniti (če to razberete iz njegovih dejanj)? Imate vso pravico biti jezna in se postaviti zase, da si zaslužite več kot le samo trpljenje. Vsekakor je potrebno nekaj narediti. Ali to pomeni iti na zakonsko terapijo, kjer se predeluje nezvestobo in vzroke zanjo (pogoj za to, pa je seveda zavestna odločitev prenehanja nezvestobe) ali boste sama odšla na terapijo in poiskala vzroke zakaj mi ravno najbližja oseba povzroča največ gorja ali boste odšli svojo pot ali boste še vedno vztrajali in čakali-odločitev je vaša. Želela pa bi, da verjamete, da ste vredni, da vas nekdo posluša, da vas nekdo vzame zares, da vas nekdo objame, da ste vredni mirnega in zadovoljnega življenja. In dovolj je, da najprej samo sebe poslušate, se vzamete zares, se objamete in si rečete, da ste vredni več kot imeti samo trpeče življenje. S tako držo boste največ naredili tudi za svoje otroke, ki bodo s tem dobili model, kako ravnati v takšnih ali podobnih situacijah, ki jih prinese življenje.
Vse dobro!

Odgovor pripravila:
Lucija Smerdel, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
obiščete nas lahko tudi na facebooku

Moje mnenje je,da ti zato grozi s samomorom,ker ga ona druga noče več nazaj.Bi izvisel,tega pa noče.Bolje dve,kot nobene.Tisti čas,ko ti nisi vedela za njo,je ona vedela zate in je mogoče ravno tako trpela.Zdaj je njej,govorim o ljubici,dovolj.Tega ti ne bo povedal,samo to je pogosto.
Zanj se ne obremenjuj,se tudi on ni.Naredi tako,da boš imela mir v sebi in nehala trpeti zaradi varanja.Če je lažje sprejeti ločitev,kot še naprej ostati z njim,najbolj veš to sama.