težavni odnosi s starši
Pozdravljeni,
lepo bi vas prosila za nasvet. Moja zgodba pa je naslednja:
Stara sem že kar nekaj čez 30 let, pa vendar mi še vedno ni uspelo izgraditi zadovoljivega odnosa s starši. Pravzaprav se počutim, kot da staršev sploh ne bi imela. Od njih sem dobila zgolj materialno varnost, za kar sem jim neizmerno hvaležna, čez celo otroštvo pa sem doživljala pravi čustveni pekel. O tem bi sicer lahko napisala `celo knjigo´, tu pa bom poskušala zajeti bistvo. Starši nikoli niso mogli nekako začutiti oz. razumeti narave moje osebnosti (vsaj tako mislim jaz na podlagi dolgoletnega samorziskovanja in raziskovanja našega odnosa). Moj oče je čustveno odmaknjen, izrazito `intelektualen´, živi v svoji glavi, v svojem svetu in na vsake toliko časa nas `obišče´. Včasih samo, da je strese svojo frustracijo, včasih pa nam je bilo resnično lepo. Vendar z mano nikoli ni mogel vzpostaviti stika (tako je celo sam rekel mojemu možu), po mojem zato, ker jaz nisem šprtni tip, ki so mu v veselje raznorazne igre in se rad zabava. Jaz sem bila zelo `razmišljujoč´ otrok, stalno v knjigah in na sprehodih s svojim psom, sparševala sem se kdo sem, kaj pomeni biti človek, zakaj obstaja trpljenje….. To mi je oče kasneje (pri mojih 30.)celo očital, češ, da bi se s smislom življenja morala ukvarjati po 60. letu (smešno, kajti tudi sam je zelo razmišlujoč ima ogromno znanja in ga zanimajo podobne teme kot mene, od zgodovine do religije in družbe). Bila sem pa vendarle samo otrok, živa in zelo nagajiva, zato sem morala ves čas poslušati besde kot so: ne bodi tako egoistična, prava čarovnica si, sama zloba te je, od kje se je vendarle vzel ta otrok, sigurno smo te zamenjali v porodnišnici….. Ko sem šla v šolo, sem imela težave z naravoslovnimi predmeti (ker sem izrazito družboslovni tip) in ves čas sem poslušala kako sem neumna, kako ne znam razmišljati s svojo glavo in da iz mene ne bo nič. V šoli so me tudi zajebavali, prav tako sestro. Ko sva potožili staršem, pravzaprav sva pričakovali pomoč, je bilo vse kar sta rekla: ignoriraj, pametnejši odneha. Vzgoja je bila torej takšna, da s sestro nikakor nisva mogli razviti zdrave samozavesti in občutka identitete. Ker sem zelo čustvena in celo ognjevita, mi je oče pogosto govoril, da me nihče ne bo maral. ker sem tako težka in noben moški se ne bo želel z menoj poročiti. Na moje veliko veselje, so se fantje v gimnaziji kar tepli zame in mislila sem si, da se bo sigurno našel kdo izmed vse te množice občudovalcev, ki me bo imel rad. In res se je. S prvim fantom sva bila skupaj več kot 6 let, so se pa takrat začele hude psihične težave, od anoreksije do samomorilskih `napadov´. Najhuje je bilo v času študija, ko me je obsedla tako huda samodestruktivna sila, da si nisem upala biti več sama, ker bi enostavno lahko skočila pod avto, ali se zaletela, če sem vozila sama, ali pa skočila z balkona…. Bila pa sem toliko prisebna in moja volja tako močna, da sem to silo vedno nekako uspela premagati. Ko sem dosegla najnižjo točko (občutek, da se mi bo hrbtenica sesula v prah in da mi bo kratkomalo počilo srce) sem se takoj odpravila k svoji zdravnici, ki me je napotila k psihiatrinji. Na moje veselje mi je psihiatrinja rekla: Ljubo dekle s teboj ni nič narobe. Tvoji problemi so odraz dogajanja znotraj tvoje družine. Potrebovali boste družinsko terapijo. Iz tega seveda ni bilo nič, ker so bili za očeta vsi problemi zgolj marginalne narave, mama itak ni sposobna soočiti se z bolečino. In tako je bilo vse `pometeno pod preprogo´, jaz pa sem nadaljevala s terapijo, jemala tablete leto in pol, ki so mi resnično pomagale, v tem času pa sem se toliko osamosvojila (starši so se preselili iz stanovanja v hišo, s sestro sva ostali sami in se priključili zaprti skupini, ki se je ukvarjala z naravnim načinom življanja, kar naju je obe `reševalo´ pred neznanskim občutkom da sva samo navaden drek), da sem uspela ustvariti pravšnjo (zame) distanco do staršev. Mama je v odnosu do očeta podrejena, tudi njo zmerja da je neinteligentna, ker. npr. gleda `neumne´nadaljevanke, je blazno nesrečna in nesamozavestna, kar skriva pod krinko nasmeha in pozitivnega razmišljanja. Ves čas igra na karto krivde. Če sva se s sestro v najstniških letih uprli njeni prošnji oz. zahtevi naj geva npr. v klet po olje je rekla: prav bom pa sama. Saj vem, da vidve mislita, da sem najslabša mama na svetu(!?). Obe s sestro trpiva za občutkom krivde, vse kar storiva je narobe, jaz imam celo občutek, da karkoli naredim npr. premaknem stopalo (tako banalno ja) je narobe, škodljivo zame in za okolico. No, tako je šlo, dokler se nisem preselila v tujino ( kjer sem doživela pravo pravcato `zdravilno terapijo´, ker je kultura in mentaliteta popolnoma drugačna in prvič v življenju sem se počutila zaželjeno), se poročila in se spet preselila v Slo (ker enostavno nisem mogla dobiti vize, mož pa je zaradi nestrinjanja s politiko pustil službo-delal je z begunci) rodila hčer- takrat pa se je spet začelo.
Ko je bila hči stara nekaj tednov, se je po dojenju začela dušiti, čeprav sem neskončno dolgo `podirala kupček´ (naj povem, da tudi v prihodnje ni nikoli podirala kupčkov). Ko sem že mislila, da se je mleko `poleglo´, sem jo položila na mizo, da bi jo previla in takrat ji je mleko prišlo v nos in začela se je dušiti. Jaz sem v paniki tekla k telefonu in poklicala starše, medtem pa je mož poskrbel za hčerko in ko sem se vrnila jo je rahlo zibal na prsih ona pa je podrla neskončno dolg kupček (edini in zadnji). Nato sta prišla starša in mama je hčerko dobesedno izpulila iz moževega naročja(čeprav se je mala že veselo nasmihala in čebljala) in se začela tresti po celem telesu. Bila sem šokirana. Zavedla sem se, da mamino življenje zavisi od drugih ljudi, trenutno od njene vnukinje. Zavedla sem se, zakaj se je vedno tako hvalila z mano in sestro pred drugimi ljudmi, češ kako pridni sva, nikoli pa nama osebno ni dala pozitivnega feedbacka glede česarkoli. Opazovala sem jo, kako se obnaša do vnukinje, kako ravna z njo, kakšen odnos ima do nje in takrat se je pred mano odvijalo celotno moje otroštvo. Enako je doživljala moja sestra (nima družine in živi pri nas v hiši, sicer ločeno v mini garsonjerici). Mama non stop izpodbija mojo avtoriteto, v pričo hčere, ki je sedaj že toliko velika, da precej razume. Če jaz rečem A ona reče B. Ne upošteva mojih želja glede vzgoje. Pa ne gre za nič posebnega- ne dovolim belega sladkorja, ker je hči hiperaktivna, in močno odreagira na sladkor; iz istega razloga ne dovolim nekajurnega gledanja risank. In še in še, do tega, da je vse preveč intimna z njo, da se valata po tleh, ljubčkata in ližeta (bljak), kar se meni in možu zdi skrajno neprimerno. Mož prihaja tudi iz malce drugačne kulture, kjer je takšen odnos dovoljen samo med otrokom in mamo (tako intimen), s strani sorodnikov pa `not done, no, never´. Poleg tega je hči, ko je bila dojenček po obisku pri babici bila izredno nemirna in `tečna´, sedaj ko je večja pa postane pravi`zmaj´ in je totalno hiper, ne more zaspati, včasih se celo ponoči polula (kadar se kaj čustveno bolečege zgodi), čeprav mama pravi, da pri njih je pa čisto v redu. Seveda, če pa polovico dneva dobi 200% pozornost, drugo polovico pa je pred tv-jem ali računalnikom. Moja stopala so po vsem tem že dodobra ožuljena, pika na i pa se je zgodila pred nekaj dnevi. Pred tednom dni sem v nosečnosti izgubila otroka. Srček je enostavno prenehal biti. Grozna bolečina in žalost. Mama mi je ponudila pomoč. Sprejela sem jo, na mojo nesrečo ali pa srečo. Ko je prišla, je prišel tudi poštar, ki je imel zame pismo. Od babice, s katero tudi nimam dobrega odnosa, prav tako sestra ne (spet dolga zgodba) in za katero nisem želela, da ve za mojo nosečnost, dakler pač ne bo popolnoma očitno. Pismo je izrekalo sožalje. Torej so ji vendarle povedali. To me je tako prizadelo, da sem začela jokati, popolnoma sem padla ven, ker sem se počutila umazano. Ker mi je nekdo, ki o meni ni nikoli rekel lepe besede, samo neskončno, večno kritiziranje, izrekel sožalje. Počutila sem se izdano. In moja mama mi je v tem trenutku očitala, češ, da sem do nje, mojega obiska nevljudna in da bi lahko počakala, da ona odide. Popolnoma se mi je zmešalo, saj sem naenkrat začutila celotno svoje otroštvo, svojo stisko, ko nikoli nisem smela biti jaz, še manj pa izražati bolečino. Pri nas doma mora biti vedno vse v najlepšem redu, torej pometeno pod preprogo. Mama je nato odšla v sestrino stanovanje in ji začela govoriti stvari o meni, ki jih tu ne želim pisati. Napišem naj le to, da je bila sestra nad njenimi besedami in obnašanjem naravnost šokirana. Takrat sem se odločila, da prekinem stike. Dovolj je bilo. Mama gor ali dol, oče sem ali tja. Vsa ta leta sta mi mož in sestra govorila zakaj zavraga to prenašam, zakaj nekaj ne ukrenem. Meni sta se pa starša, po pravici povedano, smilila. Ker poznam njuni življenjski zgodbi in vem, koliko sta trpela. Sedaj pa je naš odnos ob moji neznanski bolečini postal kristalno jasen. Končno sem dojela, kaj resnično čutita oz. mislita o meni. Da ni več upanja, vsaj v tem trenutku ne in da moram jaz nujno in odločno postaviti svoje meje. Da se mi ne smeta več smiliti, ker to nikamor ne pelje.
Zanima me na kakšen način naj prekinem? Naj napišem pismo ali enostavno ignoriram? Prizadeti ju moram, zaradi lastne dobrobiti, temu se ne morem več izogniti. Vendar bi to rada storila na kar se da dostojen način.
Najlepša hvala za vaš čas in odgovor!
Spoštovani,
vi bi lahko napisali nešteto knjig, toliko gneva, besa, prezira in sovraštva se je odigravalo skozi vaše odnose s starši. Zgodba je polna žalosti in ogromne bolečine, vendar sem ponosna, da ste prišli do ugotovitve, da je edino smiselno starše dokončno ustaviti in jih karseda odločno zamejiti, pa čeprav so vaši starši. Povem vam, da je to edino, kar je v vašem primeru v tem trenutku sploh možno in prav. Dokler se starše ne »šokira« s svojo odločnostjo in prepričanostjo (predvsem v dobri veri zavarovati svoje lastno življenje in dobrobit vaše družine), ne bodo odnehali s svojim, sicer ne-namernim, pa vendar za vas psihično izredno škodljivim vedenjem, razmišljanjem in odnosi. Rekla bi, da na tem mestu nima smisla razmišljati o dostojnem načinu glede zamejitve odnosov, saj je njuno dostojanstvo tako ali tako bilo že v otroštvu pokopano in ju boste dostojno sploh težko zaustavili. Najbolje je zagotovo narediti tako, kot čutite (če se vam je težko soočiti, napišite pismo), sicer pa, ko boste odločeni (mož naj vam bo v moralno oporo in varnost), jim to s pogovorom (skupaj z možem) jasno izrazite (ne glede na vso krivdo, očitke, obtožbe, užaljenost…, ki bodo deževali in jih lahko pričakujete) in na tem vztrajajte. Pred tem pa premislite, kako boste uredili varstvo hčerke in kako bodo odnosi izgledali v bodoče, kakšno življenje si želite, kako si boste uredili bodoče življenje. Verjemite mi, da bo odslej vse drugače in da boste tudi precej bolje zaživeli, saj je vaša odločitev po toliko letih res dozorela in vas bo težko kdorkoli prepričal v nasprotno. Zavedati se morate, da boste tako najbolje poskrbeli zase, predvsem za prihodnost vaše hčerke, ki takšne prikrite in umazane manipulacije v tolikšni meri, kot ste jo vi, zagotovo ne bo doživela. Predvsem če boste res šli po novi poti. Lahko pričakujete velik upor, veliko nasprotovanj s strani staršev, prepričevanj v nasprotno, vendar sledite sebi, kajti, kar čutite, je edino prav. Dokler se vam starši smilijo, to pomeni, da jih prezirate v dno duše. Ta prezir je njun, onadva sta vas prezrla skozi vse otroštvo in stiske, kadar ste ju rabili ob sebi, prezrla sta vse vaše želje, osnovne potrebe po varnosti zaščiti, razumevanju in sprejetosti.
Ker imate po vaših besedah tudi dobrega in razumevajočega moža, ki vam stoji ob strani, bo vaša pot dosti lažja, saj vam daje občutek, da delate prav. In sama vas z velikim veseljem, čeprav z besedami, spodbudno trepljam po rami in vam podajam roko v smislu, da vam bo uspelo, ker si to zaslužite. Zaslužijo si tudi vaši starši, ki do svojih starih družinskih zapletov niso zmogli preseči. Zelo dobro ste opisali vaše doživljanje ter doživljanje vaše sestre in zaradi nenehnih kritik, občutkov nesposobnosti, zatiranja, nespoštovanja, posmeha in totalnega nerazumevanja s strani vaših staršev, je vajina samopodoba nizka (in ne zato, ker sta se taki rodili!). Starša sta vaju v temelju zasmehovala, poniževala, krivila in obsojala z izredno bolečimi besedami (»čarovnica«, »od kod ste se vzeli«) ter vaju v najbolj čistem jedru razvrednotila kot človeka. Namesto pozitivnega, ste doživljali samo negativno plat vzgoje, ki je, kot ste pravilno ugotovili, odraz njunih izkušenj v času odraščanja. Tudi onadva sta bila nekoč samo »nemogoča, obupna in nesposobna otroka, iz katerih nikoli ne bo nič« – in danes to svojo bolečino, ki sta jo stalno poslušala od svojih staršev, preko vaju znova prebujata, ne da bi to vedela. Težko je sicer sprejeti, da to ne počneta nalašč, da bi vas dokončno prizadela, vendar ne zmoreta in ne poznata drugačnega življenja. Njuna odgovornost je, da sta vaju s sestro tako močno razvrednotila in vama prizadejala nešteto krivic, vaša odgovornost pa je (danes, ko ste odrasla oseba), da ju ustavite (kot otrok tega niste mogli, saj ste bili od njiju odvisni) pri njuni psihični manipulaciji, kajti sama ne bosta odnehala, ker ne čutita, da sploh karkoli delata narobe. Če boste to presegli, je velika verjetnost, da vaša hčerka v svojem življenju tega ne bo doživljala.
Želim vam izpostaviti še eno resnico, in sicer da je vaša mama ravno tako manipulativna in pretkana oseba napram vam, kot vaš oče oz. ni nikakršna žrtev v odnosu z očetom (češ da jo stalno kritizira). Vaša mama, kot kaže še ne zmore ustaviti očetovega nespoštljivega ravnanja do nje oz. ji je tak odnos zelo poznan. In ker ni naredila prav nič, da bi vaju s sestro (kot otroka) zaščitila, temveč je tudi sama znala biti precej ostra, neiskrena, hladna, predvsem danes v odnosu do vnukinje oz. do vas tudi nespošljiva, saj vas vpričo hčerke razvrednoti in poniža (s tem prizadene tudi vnukinjo – morate vedeti, da noben otrok ne dovoli, da se njegove starše ponižuje), je tudi vaša mati odgovorna za vaše današnje težave, čustvene zaplete (anoreksijo, samomorilne misli), tako kot oče. Pravzaprav, ko otrok čuti in po več letih skoraj začne verjeti, da je z njim res nekaj narobe oz. da nikomur ni pomemben, da ni sprejet tak, kot je, mu skorajda ne preostane drugega, kot misli, da bi zaključil življenje. Anoreksija pa je odraz vašega družinskega sistema – vaših staršev, ob katerih ste se počutili, da morate »izginiti«, se »izničiti«, »zbledeti« (telesno ste res izginjali).
Če boste zmogli, bo to v redu, sledite sebi, pogovarjajte se s svojim možem, tudi hčerko, ki vas zelo potrebuje ob sebi. Nič drugega ni v življenju bolj pomembno, kot to, kar boste zmogli dati svojemu otroku in tudi svojemu partnerju. Če boste vi srečni, se bo to čutilo tudi v vaši družini, zato je skrb zase tako pomembna. Poiščite svoje močne in pozitivne točke, svoje prednosti in kvalitete (intelekt je ena izmed njih), na te se oprite. Dokler vaša starša ne bosta pripravljena na obisk zakonske terapije, kjer bosta predelala svoje travme iz otroštva, se v njunem odnosu do vas ne bo kaj dosti spremenilo. Nekaj se zagotovo bo, če boste vi uspešno postavljali meje, kaj je dovoljeno, kaj ne, čeprav ni zagotovila, da bosta starše vaše zahteve upoštevala ali vam sledila. Vzgoja hčerke je vaša in moževa stvar in nihče na tem svetu nima pravice narekovati, kako naj vzgajate hčerko, niti vaša mati ne. Vaša mati je imela svoji dve priložnosti, tako da kar pogumno pri vaši hčerki. Spomnite se nase, to vam bo vlivalo poguma in vas motiviralo, da hčerko zaščitite (hčerka se ne more sama). Če pa boste kdaj dvomili, ali delate sploh prav, pa ne zanemarite pomoči kakega družinskega strokovnjaka.
Iz srca vam želim, da vam uspe. Srečno!
Pozdravljeni,
Najlepše se vam zahvaljujem za vaš spodbuden odgovor. Staršem sem napisala pismo še preden ste mi odgovorili, ker sem opazila, da moja odločenost hitro upada. Tako, da sem napisala pismo, ga oddala in ugotovila, da ju je stvar bore malo `šokirala oz. se dotaknila. Sestra ju je namreč obiskala in povprašala, kaj si o stvari mislita oz. kako se počutita, pa je mama vse zanikala, češ da ona sploh ni vedela od kod taka huda reakcija z moje strani (ob opisanem dogodku). Vse ostalo (glede otroštva…) pa sta kar prezrla. Kot, da ne bi bilo napisano. No, odločila sem se, da če hočeta še videti svojo vnukinjo, potem bomo šli vsi skupaj na družinsko terapijo. To je moj pogoj.
Mene zanima tudi njuna zgodba. Takšna, kakršno bi povedala onadva in ne takšna kakršno bi lahko povedala jaz na podlagi mojega lastnega opazovanja. Ker mi zanju nikakor ni vseeno. In sem notranje zelo razdvojena, čeprav vem, da je to nujno potrebno za zdrav in spoštljiv odnos med nami.
Mi je pa vaš odgovor dal nekaj zelo pomembnega, ne le spodbude, namreč priznanje s strani nekoga, ki je slovenske krvi. Kako mi je to pomembno se prej sploh nisem zavedala. Ko sem živela v tujini, sem doživljala težko obdobje zaradi hudih paničnih napadov (sedaj jih znam dobro obvladati, tako da so skoraj izginili) in sem se o tem zelo veliko pogovarjala z moževo družino in prijatelji in beseda je seveda nanesla tudi na moje otroštvo in starše. Vsi so pritrdili, da te stvari, ki so se dogajale, nikakor niso normalne. Ko pa sem se pogovarjala s svojo družino in prijatelji, pa so bili odgovori vedno v stilu.. ah, saj bo bolje, starši so vendarle starši, postavi se v njihovo kožo….. Nisem se zavedala, da me je ta razlika v odzivih tako žulila, res pa je, da sem si na skrivaj želela, da bi bila moja družina podobna moževi. Tako, da resnično hvala za vaš odgovor!
Tudi na anoreksijo nisem gledala tako, kot ste opisali vi, pa je čisto logična reakcija na mojo situacijo. V bistvu ji sploh nisem dala mesta v svoji notranjosti, razen tega, da sem pač podlegla modnim idealom. Resnično sem izginila, najprej psihično, s čimer se spopadam še danes (vsi ljudje so mi ena velika grožnja, vendar tega občutka ne ubogam ampak živim naprej), nato pa še fizično (to pa sem uspela s svojo voljo na srečo premagati).
Veliko uspeha pri delu in veliko lepega na sploh vam želim!
Spoštovani,
ne veste, kako lep je občutek, ko človek dobi eno iskreno pohvalo. Zares iskreno. In bom še posebej vesela, ko vam bo uspelo. Ker do sedaj ste premagali že veliko življenjskih bolj ali manj težkih “izzivov” in sploh ne dvomim, da vam bo uspelo tudi v bodoče. Menim, da boste rasli naprej, da boste napredovali v različnih trenutkih, ob različnih ljudeh, kajti doživeli ste že veliko in ne boste več dovolili, da vas “ima še kdorkoli za norca” (oprostite izrazu). Saj vi že vse veste, samo nihče vam ni dal potrditve, nihče vam ni tega jasno povedal. Čutite pa ves čas, manjkajo vam pojasnila, še posebej s strani staršev o njunem doživljanju in o njunih občutkih. Kaj vse bi dali, ko bi vam mama samo enkrat priznala, da se že vse življenje počuti totalno nesposobno ali nevredno. Ne veste, kako bi vas to razbremenilo. En stavek – iskren. Samo resnica osvobodi, vse drugo nima smisla.
Želim vam čimveč lepih in toplih trenutkov z možem in hčerko, pošiljam pa vam en velik objem. Srečno.