Težave v partnerskem odnosu
Pozdravljeni.
Dva meseca nazaj mi je partner, s katerim sva skupaj preživela 6 čudovitih let (začela sva pri 18-ih), rekel, da potrebuje umik oz. pavzo ter da bom vedno v njegovem srcu. Tri tedne ga je samo pil, ves čas mi je govoril, da si želi biti z mano, vendar je zmeden in ga je strah prav vsega (npr. resnega življenja, otrok….) in takrat tudi ni prav vedel kaj čuti do mene. V zadnjih dveh tednih najine zveze sva se prepirala in to po telefonu, vendar ni bilo nič resnega, zaradi čudnih, banalnih stvari. V tistem času se je prvič začel spraševati, če je “to to” in prvič sem mu šla na živce, moral se je umakniti. Po tem, ko se je odselil, se je 3 tedne do mene obnaša čudno, vedno sem ga pri nečem motila…v glavnem drugače, kot kdajkoli prej. Zdaj so se stvari malo spremenile. Sam me pokliče in se z mano lepo pogovarja, srečujeva se in takrat mi spet namenja tiste poglede, glas se mu spremeni, poljublja me, objema me, želi si mojega dotika. Vedno se v njegovi družbi počutim lepo in ljubljeno. Vidiva se pa ne prav pogosto. Mogoče 2x tedensko za nekaj ur. Pravi, da še vedno potrebuje čas in prostor, da še ni pripravljen, da bi se videla vsak dan več ur ali bi spet šel v zvezo, kot sva jo imela. Mislim, da je zmeden tudi zato, ker ne čuti čisto tako kot je prej. Na primer: bila sva zelo navezana eden na drugega in me je pogosto klical ali pošiljal smsje, če nisva bila skupaj. Zdaj mi je pa rekel, da pridejo trenutki, ko me zelo pogreša in si me želi objeti, včasih pa več ur ne pomisli na mene, kot da sploh ne obstajam. Meni se to sicer ne zdi nič posebnega, sploh zato, ker zdaj nisva več tako navezana in tudi zato, ker sva se kregala in so negativna čustva malo prevladala pozitivna, vendar prej se mu to očitno ni dogajalo. Očitno si je preveč idealno predstavljal zvezo in odnose. Ni realen, kar za mene ni nič novega.
Govori mi tudi, da me ima zelo rad, me ljubi, pogreša, sem edina ženska, s katero si predstavlja življenje, hoče da sem mama njegovih otrok in da je v tem času imel kar nekaj priložnosti biti z drugimi ženskami, vendar ni imel nobenega interesa, ker mi ne sežejo do kolen, tudi, da si ne bo oprostil, če nama ne uspe, vendar zdaj hoče biti fer do mene in do sebe. Vem, da bi vse to lahko bilo nakladanje, vendar deluje pristno. Vedno govori prepričljivo in ko mu govorim o tem, da ga ne morem večno čakati, da najina zveza ni sigurna, je vedno prizadet in včasih mu začnejo teči tudi solze, ki jih sicer hoče skrivati. Ne vem ali je res tako dober igralec. Poleg tega sem ga o drugih ženskah tudi vprašala in mi vedno govori, da jih ni. Vse, kar sem ga prosila je to, da mi govori resnico in pravzaprav tudi ne vidim razloga, da mi je ne bi govoril, ker vidi kako trpim in mislim, da bi mi v tem času že povedal. Pravi, da hoče da gradiva na novo, počasi, se druživa…on pač potrebuje malo svobode. Kar spet nekako razumem, ker sva imela preveč resen odnos, preveč časa sva preživela skupaj, verjetno je vse skupaj mejilo na posesivnost. Ko sva začela, sva bila mlada in neizkušena in verjetno zdaj plačujeva ta davek neizkušenosti. Zdaj bi marsikaj naredila drugače.
Hudo mi je tudi zato, ker se krivim za nastalo situacijo. Včasih sem se obnašala prav grozno, tudi za spolnost nisem bila dovolj zainteresirana, on se ni počutil dovolj ljubljenega…. Res je, da mi on tudi ni povedal, kaj ga moti in se je z vsem strinjal. Oba sva delala napake, vendar sem jaz tista, ki ga je jemala za samoumevnega in to si zdaj zelo očitam. Meni se zdi, da se imava še vedno preveč rada, da bi se razšla, da se preveč ujameva in mislim, da je takega mnenja tudi on, vendar se dogaja toliko čudnih stvari in ne morem biti prepričana, da nama bo uspelo. Strah me je, da bom pristala z moškim, ki ga ne bom imela tako rada in se bom še vedno spominjala njega, ki je moja prva ljubezen.
Kljub temu, da je prepričljiv in mu skoraj moram verjeti stvari, ki jih govori, me je zelo strah, da se mi laže, predvsem glede druge ženske. Moj problem je, da vse skupaj preveč analiziram, ne morem misliti na nič drugega.
Pravzaprav ne vem več kaj naj naredim. Sem grozno zmedena, žalostna in ne morem normalno funkcionirati. Moj študij trpi in se ne znam pobrati. Poleg vsega tega me tako zdaj skrbi še faks, vendar se tako težko skoncentriram. Poiskala sem tudi strokovno pomoč, vendar se ne počutim nič bolje. Psihiater mi je danes predpisal antidepresive, vendar me jih je strah jemati. Kaj menite o tem? Hvala
Spoštovana Hana86!
Razumljivo, da ste zmedeni, žalostni, prestrašeni, kaj to pomeni za naprej… in da je ob vsem tem, ko ne veš kam bo na koncu zaneslo tale »vajin čolnič«, ali bo našel svoj pristan, ali se razbil na čereh, tudi zmedeni in težko normalno peljete vsakodnevno življenje. Vidi se tudi, da ste že mnogokrat v teh 3 mesecih sami preanalizirali vajin položaj in verjetno naredili najboljšo analizo vajinega odnosa in tega, kar se dogaja… Verjamem pa, da vam to premišljevanje in samospraševanje pa res požre ogromno energije, kot bi se ujeli v vrtinec iskanja logične razrešitve… Pa ne vem, če jo lahko najdete sami, brez njega. A tudi najbolješ logične razlage ne vem, če vas lahko pomirijo in potolažijo. Razumem pa, da vam je strašljivo grozno, ko ste na milost in nemilost prepuščeni čakanju na odločitev drugega in bi radi vsaj kako razumsko razlago oz. smisel tega.
Vendar jaz temu »analiziranju« ne bi več kaj veliko dodajala, sploh ker pravite, da ste že tudi poiskali strokovno pomoč – če prav razumem, to pomeni, da ste poleg psihiatra obiskali oz. obiskujete tudi terapevta? Če je tako, se mi zdi, da je potem tam za to najbolj primeren prostor – na vaši osebni terapiji, kjer je pomembno, da spregovorite tudi o vašem počutju oz. razočaranju, ker ni sprememb – kaj to za vas pomeni in vsem ostalem… Ste razmišljali, da bi tja povabili tudi fanta, da bi skupaj prišli do za vaju oba ključnih odgovorov, da bi tam ob pomoči tretje osebe zmogla najti sebe drug ob drugem? Mislim, da bi to lahko bila ena njegovih najbolj »fer« potez, o katerih vam govori… Če obiskujete individualno terapijo, je verjetno največ kar vam v tem trenutku terapija lahko da, sočutje in prostor, da izlijete svojo bolečino in stisko in nato počasi začnete iskati svoje temelje v sebi, da se na nek način »odlepite« od njega, ker je razumeti, da sta bila v preteklosti drug drugemu center sveta in doživljanja in pri tem oba pozabljala nase, na svoje pristne občutke in potrebe. Ne vem, koliko je bilo tudi prostora v preteklosti za strahove, za jezo, pa »brušenje« – skratka za preverjanje pravega sebe ob drugem. (Kar je razumljivo – res sta začela mlada in neizkušena… vajin čas šele prihaja.)
Vašega fanta je verjetno ravno to »vrglo ven« – ker se je ustrašil, da v odnosu, kakršnega je poznal, tega ne more imeti. Vendar je on ravno tako odgovoren 50% za vajin pretekli odnos…. Kar pa se mi zdi velika krivica do vaju obeh je, da namreč šele na tej točki, ko se eden ali oba začneta spraševati take stvari, ko ti postane nevzdržno, ko bi samo šel, ko se sprašuješ o smislu odnosa ipd., se začne priložnost za poglobljen odnos, za skupno rast dveh posameznikov, če sta oba pripravljena zagristi v »kislo jabolko« in si dati možnost, da se speče slasten »štrudelj«. In po tej plat je tudi ta vajina »kriza« lahko priložnost za vaju, seveda v kolikor sta oba za stvar in grajenje odnosa. Zato bi vama, v kolikor (bo)sta oba zainteresirana za nadaljevanje odnosa, res priporočila partnersko terapijo ali pa kakšne delavnice za pare, kjer bi lahko dobila vsaj približno usmeritev za naprej.
Kar se mi zdi pomembno za vas osebno, je, da veste, da niste vi krivi ali odgovorni za njegove odločitve in njegov odhod. Vse to, kar on zdaj preverja o sebi »izven odnosa«, bi lahko preveril tudi ob vas, res pa bi bilo verjetno bolj tvegano. Ja, ste verjetno tudi vi delali »napake« v odnosu, kot smo jih in jih še delamo vsi, in ste pripravljeni sprejeti odgovornost zanje in poiskati nove rešitve, kar se mi zdi ključno. Ne bi pa želela, da ostanete pri samoobtoževanju tipa »za spolnost nisem bila dovolj zainteresirana, on se ni počutil dovolj ljubljenega«. Te stvari so namreč vedno odvisne od obeh in niso in ne smejo biti prostor prisile za kogarkoli, niti nima smisla »opravljanje zakonskih dolžnosti«, ker to pa res razvrednoti odnos in vaju oba. Verjamem namreč, da se v odnosu damo na razpolago toliko, kot je varno nam in drugemu. Nič se ne zgodi naključno in v odnosu se odgovornost zanj deli vedno na polovico.
Ja, zdaj ste res sami in na nek način morda prvič doživljate, kaj pomeni se odločati iz sebe in za sebe – ko morate sami sprejeti odločitev, kako naprej, v katero smer, koliko časa še čakati, se dati na razpolago, kdaj pa je zadosti .. Vi ste tisti, ki boste v sebi začutili odgovore na ta vprašanja. Glede vašega strahu, da vas vara – ne vem, če je kak boljši odgovor kot to, da se boste preprosto morali vi prepričati, kako stvari stojijo in iti za svojimi strahovi… in vam bo moral na nek način d(p)okazati resnico. Če boste sledili sebi, svojim pristnim občutkom (ne le površinskim), verjamem, da ni strahu, da bi kdajkoli pristali na odnos z moškim, ki ga ne bi imeli res radi.
Vse dobro in pogumno naprej!
Najprej hvala za odgovor. Mislim, da ne bi bil pripravljen na kakršnokoli terapijo, ker pravi, da mora to rešiti sam. Očitno ima težave sam s seboj, saj se je nazadnje, ko sva se videla, ves čas jokal. Pravi, da ima vsega “pol kufer”, da se mora umakniti iz tega sveta, da bo spet našel svoj notranji mir. Na živce mu gre faks, vse ostale obveznosti, ki jih ima, razočaran je nad seboj…. Pravi, da še ne more priti nazaj v takšno vezo, kot sva jo imela, ker ne bi bil pravi on. Zato se je odločil, da bo poleti šel sam nekam v tujino (za kakšna 2 meseca), da sam sebe bolje spozna, da najde mir in zadovoljstvo in bo spet pravi on. Nekako se trudim razumeti to, vendar mi ne prav dobro uspeva. Meni se to nikakor ne zdi pravi način za reševanje težav. On je menda 100 % prepričan v to, da želi biti z menoj, razmišlja o tem, kaj bova delala jeseni in pozimi… Moram pa priznati, da me je strah, da se bojo moja čustva spremenila, ker sem že zdaj opazila velike spremembe. Kljub vsemu je on tisti, s katerim bi si rada ustvarila družino, vendar se je zdaj zgodilo toliko slabih stvari, toliko sem pretrpela zaradi njega. Skratka, zmeda na celi črti :).
Hvala še enkrat.
