Spoštovani,

na vas se obračam, ker potrebujem nasvet in pomoč pri razrešitvi bolečih odnosov v družini. Z možem sva poročena 5 let in imava 3 in pol leta staro hčer. Stara sva 40 let. Mož je v zgodnji odrasli dobi imel 2 neuspeli vezi in iz teh zvez 2 hčeri. Preden sva se spoznala, je kar precej let živel sam. Mislim, da izhajajo problemi med nama že iz začetka najine zveze. Namreč mož je za mlajšo hčer, ko sva se spoznala, povedal, za starejšo pa ne takoj. Z mlajšo ima redne stike, s starejšo pa od njenega 3 leta nobenih, ker mu jih je po njegovem pripovedovanju bivša partnerka na vse pretege prepovedovala. Kot je povedal, ga to še vedno zelo bremeni in boli. V prvi zvezi naj bi bil problem, da se partnerka ni hotela odseliti od staršev, ker je predvsem njena mama izvajala velik pritisk na njiju, vse je hotela imeti pod kontrolo, bila je menda precej oblastna in se je vtikala celo v take stvari, kot so, koliko česa bo lahko kdo pojedel… Mož tega ni več zdržal in je predlagal partnerki, da gresta s hčerko na svoje, ona pa v to ni privolila, tako je odšel sam. Druga partnerka mu je ves čas zagotavljala, da se ščiti, vendar se ni in je zanosila in ga kmalu po rojstvu hčere tudi prevarala in ga zapustila.
Kako sem izvedela za prvo hčer? Vsakič, ko sva bila intimna, sem se ob njem počutila, kot da sem umazana, kot da ga silim v nekaj nesprejemljivega zanj, bolje rečeno, kot da sem prostitutka (naj napišem, da je on prvi moški, s katerim sem bila intimna in mi sama spolnost pomeni veliko več, ko samo način zadovoljevanja spolnih potreb). Ne vem zakaj, ampak sem se počutila tako. Kmalu tudi ni več mogel doživeti erekcije. Vztrajala sem, da se pogovoriva, kaj se z njim dogaja… Sprva se je izmikal, da ni nič narobe, kasneje pa mi je povedal, da ga je skrbelo, kako bom odreagirala, ko mi bo povedal za prvo hčer in da zato tudi težave na intimnem področju. Sama nimam problema s tem, da ima od prej dva otroka. Šla sem zavestno v tak odnos, sprejemam ga z vso njegovo zgodovino skupaj in tudi do mlajše hčere, vsaj mislim in upam da, imam ok odnos. Težko pa mi je bilo sprejeti dejstvo, da mi je tajil nekaj tako pomembnega, kot je lasten otrok.
V čem je torej največji problem? Ne spomnim se namreč, če sva letos sploh bila intimna. Ne morem verjet, ampak je res tako, da se več ne spomnim, ker sva ta del najinega odnosa potisnila nekam globoko. Verjamem, da so vzroki v glavnem čustvene narave. Že v nosečnosti in prej sva imela probleme. Sedaj daje on neke pobude, ampak jaz ne zmorem več, občutim sram, negotovost. O tem sem se poskušala že ne vem kolikokrat pogovoriti, pa nič ne pomaga. Predlagala sem mu tudi možnost, da greva k družinskemu terapevtu, pa je rekel, da naj še počakava nekaj časa, da tako ni nekih večjih problemov in bova že razrešila. Npr. ima tako taktiko, da takrat, ko imam mensturacijo sprašuje, kdaj pa bova…., ko pa je nimam, pa se zelo izogiba tej temi. Sama tudi ne dajem več kakšen pobude, ker se na tem področju nikakor ne počutim dobro.
Zadnje čase ima tudi vedno več izbruhov; za vsako malenkost se razburi. Če predlagam, da se pogovoriva, reče, da spet nekaj vrtam in da ne znam nehat. Sama se ne derem na njega, vendar če že kaj malo bolj čustveno rečem, pravi, da se derem. Ne vem, kako naj pogledam, s kakšnim tonom naj kaj rečem, vse ga razjezi. Opažam, da me je postalo že kar strah, kako bo odreagiral, pri vsaki malenkosti, opravilih, ki jih opravljam čez dan, pri vsaki besedi, pogledu… Pričakuje, da bom vsako njegovo grobost kar tako prešla in se bom potem pogovarjala naprej z njim, kot da ni bilo nič. Pravi, da “grem takoj na nož”. Vendar vem, da ni tako. Zelo pazim, da do njega nisem žaljiva, če res kaj takega rečem, kar ga prizadene, se opravičim. Tudi ko se prepirava, pazim, da ostanem na nekem nivoju, da ga ne zmerjam, ne žalim, ne primerjam z njegovimi, tako kot to počne on. Opažam, da sem se podobno počutila v odnosu z mojo mamo. V vsem sem ji morala ustreči, pa nikoli ni bila zadovoljna.
Obenem me kar naprej sprašuje: “Saj me ne boš nagnala, a ne!?” Ves čas potrebuje zagotovilo, da ga ne bom zapustila.
Sicer se lahko veliko pogovarjava o vse mogočih temah, tudi v zvezi s čustvi in z doživljani v najinih primarnih družinah (on je pri 12 letih izgubil očeta zaradi bolezni in ga še sedaj pogreša, jaz izhajam iz družine, kjer je bilo prisotno veliko nasilja-psihičnega in fizičnega). Sama in skupaj se trudiva razreševati negativne vzorce, ki sva jih prinesla s sabo, ampak…
Drugače je zelo skrben in dober oče, tako v odnosu do hčere, s katero ima stike, kot tudi do najine “bučke”. Njenega rojstva se je izredno veselil. Tudi do drugih ljudi je dobrodušen, najini pogledi na svet in na ljudi so precej podobni, družijo naju skupne vrednote. Sprejemava se v tem, da jaz hodim v cerkev, on pa ne, ker ni bil v tej smeri vzgojen in si puščava vso svobodo glede verskega prepričanja. Tudi glede vzgoje najine hčerke v veri ne nasprotuje… Doma pomaga pri vsakodnevnih opravilih, skuha kosilo,… Tudi glede hčere in njenega fizičnega in psihičnega razvoja se lahko z njim odprto pogovarjam (tudi o tem, kako najini prepiri vplivajo nanjo). Vendar se vse iz dneva v dan bolj ponavlja.

Ne želim živeti ves čas v napetosti in negotovosti ter se spraševati, kakšna moja reakcija, kakšno dejanje bo spet povzročilo, da se bova skregala. In težko mi je zaradi hčere, ki vsa najina, tudi neizrečena čutenja še kako dobro zaznava in jo vznemirjajo in plašijo.
Prosim vas za kakšen konkreten nasvet, kako naj rešiva problem, ki ga imava očitno oba in ki negativno vpliva na celo družino.

Za odgovor in vsak prispevek najlepša hvala!

Spoštovana mbmojca!

Iz vašega sporočila se da dobro začutiti bolečino, s katero se srečujete v vaši družini in ta hromi vaše odnose. Ni vam lahko. Vse bolj doživljate, kot da se vrtite v nekem začaranem krogu, iz katerega z možem ne zmoreta izstopiti. Občutja strahu, sramu, gnusa in jeze se mešajo z izmikanjem, molkom, sprenevedanjem in zanikanjem pristnih čutenj, saj se le tako še da zdržati pred resničnim soočenjem s seboj. A kljub temu postaja vse bolj napeto, saj čutita, da ne bosta mogla dolgo brez resnih posledic bežati pred stisko oz. bolečino, ki vaju je sicer pripeljala skupaj, sedaj pa kar vpije po razrešitvi. Marsikaj ste že poskušali in samo vi veste, koliko truda ste že vložili v to, da bi uspela predelati vajino stisko.

Eno izmed najbolj temeljnih občutij, ki veje iz vašega pripovedovanja, je globok strah pred zavrnitvijo. Ta strah je v vajinem odnosu predvsem pri možu navzoč že od vsega začetka in je najbolj prišel do izraza ob tem, ko vam je mož zatajil svojo prvorojeno hči. To vas je močno prizadelo, saj ste prišla v odnos kot odprta knjiga, in ob iskreni predanosti ste ga bili pripravljeni sprejeti v celoti, z vso ranjenostjo, vsemi bolečimi izkušnjami in preteklimi razočaranji, z vso življenjsko zgodbo in tudi telesom, s katerim je vstopal v odnos. Za vas je ravno povezovanje v teh najbolj ranljivih čutenjih obetalo najglobljo pomiritev in povezanost, tako čustveno kot telesno. Iz te čustvene pomiritve, ko je ob vas nekdo, ki je iskren v svoji ranljivosti, vznikne osrečujoča spolnost. In če prav čutim, je to še danes tisto, kar iščeta v vajinem odnosu in kar globoko v sebi oba potrebujeta.

Ob vašem sporočilu se odpira kar nekaj pomembnih tem, vseh se ne da načeti, dal pa bom odziv na nekatere, ki se mi zdijo najpomembnejše. Najprej o vajini zgodovini. Dobro se zavedata, da sta prinesla vsak svojo »prtljago« v vajin odnos in o tem kar precej govorita. Mož ima za sabo dve ponesrečeni zvezi, v katerih je doživel zelo globoko zavrženost in izdajstvo. Ne vem, koliko je on obupal nad tem, da bi v odnosu našel varnost in pomiritev. Najbolj ga začutim v njegovih besedah, ko vas prosi za zagotovilo, da »ga ne boste nagnali iz odnosa«. Kot da bi se takrat vrnil v tisti strah pred 12. letom, ko je v negotovosti čakal in se bal, kaj bo z očetom, ali ga bo izgubil ali ne, kaj bo z njim, če oče odide v letih, ko ga fant najbolj potrebuje. Tukaj se da začutiti toliko bolečine, strahu in žalosti, da je kar težko umiriti telo. A kljub sočutju, ki vašemu možu pripada, bo moral najprej prevzeti odgovornost za to, da si danes on sam ne da dovoljenja, da bi vstopil v varen odnos. V resnici ga je vseskozi strah zavrnitve, a hkrati s svojim izmikanjem (zataji hčerko, beg pred pogovorom, ne bi še šel na terapijo …) nehote prav kliče vašo jezo in novo zavrženost. O sebi in svoji zgodbi niste povedali veliko, a morda ravno najbolj ključno – občutja, ki jih doživljate ob možu, so vam zelo poznana iz odnosa z mamo. Vedno ste se ji trudila ugoditi in tako poskrbeti zanjo, a bolj ali manj brez uspeha. Seveda, saj ni bilo v vaši moči, da je odrešite njene stiske. Podobno tega tudi danes ne morete narediti za moža, če se on ne odloči. Koliko razočaranja in jeze ste vi prinesli s seboj in kako čustveno zanemarjeni ste se morali počutiti! Danes je tudi za vas čas, da se to neha. Spregovorite možu čim bolj iskreno o tem, kaj čutite in doživljate, danes ste odrasli in znate ter zmorete poskrbeti zase. Morda vam prvič v življenju ni treba več skrivati svojih pristnih občutkov, saj se vse bolj zavedate, da morate za zdrav odnos najprej ohraniti sebe in svoje doživljanje. Danes ni več na takšen način ogroženo vaše preživetje, kot je bilo to v odnosu z mamo. Tudi mož si globoko v sebi ne želi biti nekdo, ki zaradi lastnega strahu v vas vidi nekoga, ki kar naprej teži. To ga v resnici ponižuje, pred tem sramom bi včasih najraje pobegnil z agresivnimi odzivi. Dokler sta v tej zlorabljajoči dinamiki, v kateri je treba svoje pristne potrebe in odzive zanikati in se jim odpovedovati, ni mogoče nasloviti oz. spregovoriti o najglobljih občutjih in se tudi ni mogoče čustveno in telesno povezati. Zdi se mi, da to dinamiko pomagate vzdrževati s tem, da ste preveč previdni. Možu preprosto iskreno povejte, kar čutite, doživljate, pogrešate in potrebujete v odnosu. Če bo odziv buren, mu povejte, da ga ne želite prizadeti, ampak se z njim resnično povezati v tem, kar doživljata in si pomagati predelati to stisko. Povejte mu, da imate v tem odnosu svoja pričakovanja, ki se jim ne morete odreči, če se želite ob njem uresničiti kot ženska. Dajte mu vedeti, da sta oba negotova, kako se lotiti predelovanja vajine stiske, ampak, da želite o tem tudi z njegove strani kaj slišati, ne pa da se nenehno izogiba tem čutenjem. Povejte mu, da je to, da od njega in sebe pričakujete več neposrednosti in iskrenosti, izraz spoštovanja sebe in njega, ne pa nov napad nanj. Povejte mu tudi, kaj doživljate glede spolnosti, da ste trenutno v zelo negotovih občutjih in potrebujete več varnosti in povezanosti za to, da se mu boste lahko v celoti in v polnosti predali. Če vas prav čutim, ste predvsem negotovi, ali se bosta začela soočati s strahom oz. blokado v vajinem odnosu, saj se izmikanje iskrenemu pogovoru o vajinih čutenjih že predolgo vleče. Izrazite pričakovanje, da bosta, če vama ne bo uspevalo drugače, poiskala strokovno pomoč in se nehala slepiti s tem, da bo rešitev prišla kar sama od sebe. O vsem tem spregovorite na vljuden, nenapadalen način, ne kot očitek temveč kot predlog, kako se želite vi soočiti s tem, kar se vama dogaja. Ne bodita več pasivna opazovalca, ampak aktivno oblikujta svoje življenje. Če boste začeli glede vajinega odnosa najprej pri sebi nekaj spreminjati, vašemu možu sprva najbrž ne bo ravno lahko sprejeti te spremembe in bo verjetno to vneslo v vajin odnos nekaj dodatne napetosti, a spodbujam vas, da zdržite s tem in vztrajate.

Pomembno se mi zdi tudi vprašanje, kako ste vi v odnosu do sebe. Kako zadovoljno se počutite v odnosu s seboj? Kakko doživljate odnos s seboj v tem obdobju? Kdo ste kot ženska, koliko se cenite? Koliko ste lahko sočutni do tiste punčke/punce, ki se trudi dobiti priznanje od mame, pa ga ne dočaka? Se ji danes lahko približate, jo objamete in ji poveste, da se sedaj lahko sprosti, ker je lepa, dobra, sprejeta takšna, kot je, da je dovolj dolgo čakala, da se ji bosta starša približala s pomirjujočim pogledom, ji povedala, da jo imata rada. Danes, ko ste mama (in iz vašega pisanja se da lepo čutiti nežno sočutje do vaše hčerke!), lahko pridete do tega dekleta v sebi in ga sprostite. Morda bo to dekle v vas šele od vas samih prejelo pravo sočutje. Dajte si končno priznanje za ves trud, ki ste ga vlagali v svoje odnose, pripada vam. Če se boste začeli sprejemati in ceniti, vam ne bo treba več tako plašno skrbeti, da ne boste ogrozili moža. Ta strah tudi on čuti in se zavzame obrambno napadalno držo, ker čuti, da še ne verjamete, da bo tudi on zmogel iti naprej in nekaj spremeniti. Ko bo enkrat začutil, da mu dajete odgovornost, da poskrbi zase, bo prisiljen nekaj narediti, dokler se pa trudite, da ga tudi za ceno svojih potreb ščitite pred njegovo ranjenostjo, bo jezo stresal na vas, ne bo pa zares poskrbel zase.

Ob vašem opisovanju pride zelo močno do izraza tudi bolečina moževe prekinitve stika s prvo hčerjo. Prihod prvega otroka te naredi očeta ali mamo, za vedno te določi in oblikuje, živeti brez stika s svojim otrokom je ena najglobljih bolečin tako za starša kot otroka, pa naj sta s tem v stiku ali ne. Tukaj bo moral vaš mož poskrbeti za svoje očetovstvo in poiskati stik s svojo hčerko. V oči bode vaš stavek, da je stik s hčerko zgubil, ker mu je bivša partnerka ta stik prepovedovala. To preprosto ne drži, za prekinitev stika je odgovoren on sam in tega se globoko v sebi gotovo zaveda. Za vašega moža bo zelo osvobajajoče spoznanje, da mu ni treba biti v vlogi žrtve, ampak lahko aktivno prevzame odgovornost za svoje odnose v svoje roke. Občutek imam, da se ta prekinitev stika napaja iz iste bolečine kot blokada v vajinem odnosu in da se bo tudi predelovanje te bolečine poznalo tako v partnerskem odnosu kot pri vnovičnem vzpostavljanju stika s hčerko. Toda vse to sodi v polje moževe odgovornosti in je pravzaprav namenjeno bolj njemu kot vam, je pa povezano z bolečino, ki jo tudi vi čutite.

Želim vama, da bi se začela pogumno soočati s temi temami in vprašanji in, če ne gre drugače, se nikar po nepotrebnem ne vrtita v začaranem krogu, temveč si poiščita ustrezno strokovno podporo! Prepričan sem, da se bosta premaknila z mrtve točke, ko bo enkrat steklo, bo vse lažje.

Vse dobro,