[Tema je razdeljena – novo vprašanje v stari temi – op. E.D., skrbnik foruma]

Lepo prosim,tudi jaz bi rada en nasvet glede moje pubertetnice.Stara je 11 let,začela se je do mene tako nemogoče obnašat,da več ne vem ,kaj naredit.Kot,da se me sramuje.Sramuje se najinega avta,ki je res zelo star in slabo izgleda.Na zivce ji grem,če zakasljam,vse ,kar nardim je narobe.
Ziviva sami,ker sva odsli od očeta in se kar tezko prezivljava.Sedaj sem spoznala partnerja,s katerim se resnično imava rada in spostujeva.On dela v tujini in je precej situiran,pa tudi meni zelo pomaga.Sicer sem ena starejsih mamic,ker sem jo rodila pri 40. letih,njen očka pa je od mehne mlajsi 11 let.
Sramuje se celo mojih let,čeprav dosti mlajse in boljse izgledam,kot mame njenih sosolk,ki so dosti mlajse od mene.Partner pa je od mene starejsi 5 let.
Sramuje se vsega,tudi najinih let.Ko sem ji pred kratkim povedala,da se bova zaročila in morda kasneje tudi poročila,je rekla,samo,da ne izvejo njeni sošolci.
Sicer se do njega obnasa ..lahko bi rekla,še kar dobro,le pred njim se do mene obnasa,kakor pač vedno.In potem je mene sram.
Partner se bo preselil k nama,ko se vrne iz tujine,ampak potem spet odide.
Ne vem več,kako ravnat.
Cele popoldneve prezivi na internetu,kadar jaz delam.In ,potem jo pač kaznujem,kadar se grdo obnasa,in ji internet izkljucim.Pa ne vem,če ravno pomaga kaj dosti.
Oče jo razvaja in ker pač je malo bolj situiran in ji kupuje vse kar si izmisli.Pred leti je celo preko sodišča zahteval,da bi hčerka zivela uz njim,ampak ni uspel.
SEdaj pa mi hčerka,kadar je jezna name in ko ne doseze kar zeli,vedno grozi,da bo pač sla zivet k očetu.Ampak mislim,da ji tam ne bo z rozicami postlano.Ker eno je z otrokom prezivljat viken,drugo pa bit z njim vsak dan.On je samski,ampak če je kdaj imel partnerico,jo je takoj sprejela.,vedno pa je bila proti temu,da bi jaz imela koga.
Pred kratkim mi je tako “dvignila pritisk” da sem j jih nalozila po riti,enostavno se nisem vec mogla zadrzat.Vem,da je to napad na njeno dostojanstvo in mi je bilo takoj zal,ampak potem je ze prepozno.Uporablja tako grde besede,kletvice,skratka,nemogoče je.
Dolgo nisem doma sploh upala imet kaksnega obiska,ker se je grdo obnasala in se skoz nekaj zmrdovala.
Ampak,sem si rekla,da ona ne more komandirat.
Vcasih sem jo kaznovala,da sem ji vzela mobilnik za kaksen dan,sedaj pa ji je oče kupil novega in ji rekel,da se ga jaz ne smem dotaknit.Zdaj jo kaznujem z internetom,ampak v kratkem bo dobila svoj prenosnik,katerega se tud ne bom smela dotaknit.
Enostavno,več ne vem,kako ravnat.Ker če bo slo tako naprej,ne vem,kaj bSamska sem ze 7 let in sedaj ,ko sem končno nasla ljubezen ,ne bom dovolila,da mi jo uniči.Do zdaj sem ji bila na razpolago vedno,sedaj pa je čas da tud zase kaj naredim.
Partner naju je povabil na morje,ampak ona noče it.z nama.Ne vem,ali jo naj prisilim,ker sama doma tud ne more bit.Oče pa tudi nalasc ne bo hote je imet ta termin,samo,da mi bo lahko nagajal.
Prosim za kakersenkoli nasvet.
Hvala
Obupana mama

Spoštovana gospa,

kaj naj rečem, najstniki preživljajo zelo razburljivo in nemirno obdobje, nujno pa jim je treba prisluhniti in jim stati ob strani – ne glede na vse. Tekom branja vašega pisma mi je po glavi hodilo samo dvoje: zelo besna hčerka in pogrešanje mame. Bi vam to kaj povedalo?

Vaša ločitev je pomembna tema, ki je na vaši hčerki nedvomno pustila čustvene posledice. O njej sicer niste nič rekli, vendar se sprašujem, kaj je hčerka pred in med razvezo doživljala. Na kakšen način ste se s takratnim možem/partnerjem razšli? Je bil razlog ločitve nasilje? Otroci razvezo doživljajo kot največjo možno grozo na svetu, kot da bodo izgubili starša, tako težko jim je takrat. Če pa se z njimi nihče ne pogovarja, jih je pa še toliko bolj strah in te strahove zadržijo zase. Hkrati so nemočni in ne morejo ničesar narediti.

Vas gospa doživljam kot rahlo prestrašeno, obupano, utrujeno in nemočno žensko, ki se sicer po svojih najboljših močeh trudi za preživetje, da bi bilo obema dobro, da bi hčerki privoščili čimveč, istočasno pa v hčerki vidite grožnjo, da vam ni hvaležna in je tudi edina, na katero se upate razjeziti. Čutim, da med vama ni pravega stika, prave čustvene povezanosti, kajti vaša hčerka se poleg vašega bremena, ki ga ves čas čuti, ukvarja še s sramoto in osramočenostjo družine, katero breme nosi, vi hrepenite po varnosti in opori moškega, da bi vam bilo lažje, vaš bivši pa živi in dela, kot mu paše. Z drugimi besedami, vi ste obremenjeni s svojo zgodbo, vaš bivši s svojo, vaše hčerke pa nihče ne vidi niti ne sliši – in ker se to dogaja že nekaj časa, se je v njej nabralo že ogromno jeze in besa, ki ga izraža, ter tudi obupa. Istočasno pa je vstopila v obdobje mladostništva, ki je izredno nemirno obdobje in bo potrebovala veliko, veliko občutka varnosti, razumevanja in potrpežljivosti. V tem obdobju, če se poskušate vživeti v vašo hčerko, je zunanji videz in druženje z vrstniki izredno pomembno. Za vašo hčerko je pomembno, kje bo našla svoje mesto, koliko bo pripadala družbi, koliko bo sprejeta…Sem sodi tudi družinski status, od koder izhaja, le-ta pa zanjo ni ravno rožnat: ločeni starši, materialni status… V vsem tem vaša hčerka dnevno živi, z vsem tem diha, detajlno pozna vaše skrbi in strahove, ker vas čustveno skozi spremlja in ve, da se trudite, vendar vas vseeno pogreša, vseeno ji je težko. Kajti ko si želi, da bi jo končno enkrat razumeli, ji prisluhnili in jo poslušali, se zagotovo najde nek konflikt, ki vaju znova razdvoji: ona se razjezi, vi pa jo kaznujete. In ker že po malem čutite njeno moč, da ji morda ne boste kos, se poslužujete vedno novejših kazni ali prisil, tudi nasilnih metod, ki zagotovo ne bodo obrodile sadov. Samo tisti starši, ki so nemočni, udarijo otroka. Na silo pri hčerki ne boste ničesar dosegli, njen bes in sovraštvo v njej boste samo še stopnjevali ter vajin odnos še bolj odtujili (namesto zbližali). Z vašimi dosedanjimi dejanji se bo vajin odnos samo še slabšal in oddaljeval, zato boste morali pristopiti bolj odgovorno in zrelo.

Vzeti si boste morali več časa za vašo hčerko (ko bosta skupaj, se zanimajte zanjo), več razmišljati o njej, se ustaviti in jo zares poslušati, kajti s svojim upiranjem, besnenjem in jezo vam ogromno sporoča. Sporoča vam, kako negotova je, kako težko ji je in bi si želela, da bi jo nekdo razumel. Po eni strani je negotova zaradi sprememb, ki se dogajajo v tem obdobju in bi si želela veliko razumevanja, vaše potrpežljivosti in pomirjanja, po drugi strani pa se sooča z družinskim bremenom, vašo nemočjo, ki jo čuti in nerazčiščenimi odnosi med vama. Ne občutim, da bi se vas bala (prej obratno), “boji” pa se vaših kazni oz. tega, da ji vzamete tisto, kar ji je še všeč. Vaša hčerka vas pogreša, vaša hčerka si želi, da bi jo razumeli in da bi ji verjeli, kar vam govori. Resno vzemite to, kar vam sporoča v zvezi s sramom – ona se res tako počuti, res jo je sram, da nimate boljšega avta, res jo je sram, ker ste starejša mati, tudi ker sta se razvezala, vzemite njene besede resno. To, kar vam pravi, je njej tako pomembno, kot vam obdržati sedanjega partnerja. Večkrat se pogovorite z njo in ji verjemite, naj vam razloži, naj postopoma najde zaupanje v vas, kajti sedaj vam ne zaupa najbolje. Ko vas bo vaša hčerka iskreno zanimala, bo ona to čutila. Dovolite ji, da se razjezi, vi pa poskušajte ostati mirni in zdržati s to njeno jezo, saj se bo morda jeza počasi prelila v žalost in tisto sporočilo, ki stoji za to jezo. Lepo ji prigovarjajte (namesto kaznovanja in prisil) ter s pogovorom ugotovite, zakaj je vaša hčerka v resnici tako besna, kaj vse jo jezi. Lahko ji tudi vi daste iztočnice: “Si besna name? Sem kaj takega naredila? Si besna, ker nimava več denarja, ker si ne moreva več privoščiti?…”

Bodite strpni, vzemite njeno doživljanje bolj resno, saj vas hčerka potrebuje – ampak kot mamo, ki si bo vzela čas zanjo. Pa srečno vam(a) želim.

Spoštovana ga. Barbara!

Najprej hvala za odgovor, zlasti za razdelitev želja hčerke in potreb matere. Moja tretja hči je stara 14 let, včasih ima dolg jezik, je svojeglava, nežna, čustvena, pa tudi trmasta. Imam jo rada, mi je pa svoje čase ven sekala nemoč, kot ste jo opisali; naredila sem tudi nekaj stvari iz nemoči, ki nanje nisem ponosna, vendar sem s pogovorm s hčerko ugotovila, da četudi je šlo čez mejo, me ona ni zapustila, pa ne zaradi bojazni, da bi jaz zapustila njo, pač pa zato, ker sem se ji opravičila, pokazala na svoje meje, na njene meje, tudi na to, da odnos ni samo lepo se imeti in ugajati, pač pa da je na obeh straneh delež, ki se mora spoštovati. Moj je, da zdržim z njenimi koraki v svet, njen je, da to spoštuje. To so povrhnja razmišljanja. Do tega mi je pomagal obisk neke delavnice, kjer sem si zapomnila stavek: Otroku postavimo meje, ker mislimo, da je to zanj dobro, ne zato, da bi imeli nad njim premoč. Ta “zanjo dobro” se pokaže tudi pri na videz najhujših travmah in dogajanjih (neenotnost glede stikov, kompulzivnega nakupovanja, malih laži). S temi zadevami moja hči izraža stisko zaradi razveze, ki se je zgodila nekaj časa nazaj, pa še ni v celoti prebolena.

Ga. Barbara, pomagali pa ste s čisto konkretnimi vprašanji in situacijami na koncu, kjer je zapisano, kako se pogovarjati. Da ne bom govorila kar v prazno, naj navedem konkreten primer: Da s hčero zdržim in vem, da ji pomagam, je hči, ki močno sovraži matematiko, izdelala načrt učenja za zadnji mesec v šoli. Najprej naj povem, da je bila to kar nekaj časa vroča tema in da mi je pomembno, da sem uspela nekaj te vročine hčeri odvzeti. Hčera mi je o svojih načrtih pripovedovala, ko sem bila najbolj utrujena in ko sem si najbolj želela mir. Seveda me je pekla vest, vendar mi je v mislih kljuval vaš odgovor, zato sem se potrudila in hčerki z dodatnimi vprašanji, potrditvami, uspela slediti v teh njenih načrtih za šolo. Končalo se je z vprašanjem, ali misli, da se je dobro odločila, ali meni, da lahko še kaj spremeni, kaj se ji zdi posebej dobro in mojim potrdilom, da je lahko ponosna nase, ker se je tako odločila. Vsa je zasijala, se mi vrgla v objem in rekla, da se bo sedaj kar lotila dela in da ima najboljšo mamo.

To je en del. Drugi del je, da se tudi pri nas soočamo s poločitvenimi travmami: npr. povsem banalnimi stvarmi, ki imajo globje ozadje: z bivšim možem se žal najina igra nadaljuje preko hčere; npr. jaz menim, da ima hči dovolj jopic, on gre in ji kupi jopico, hči dobi nekaj denarja, za katerega sva se zmenili, da bo šel na njen TR, nakar mi samovoljno pravi, da si bo kupila (ne če si lahko) za obleči, kar potem kar leži naokoli oz. uporabi in zavrže (po mojem mnenju pa gre za neko nadomeščanje pozornosti, ki ji je (še) nisem sposobna dati), s tem, da se z bivšim dogovorim, da tudi on postavi mejo, da se tega denarja ne dotika.Hči je ta denar samovoljno vzela in zapravila. Hči njemu pravi, da je ta denar iz drugega fonda in da mami dovoli jemanje iz prvega fonda, oče reče, da ji bo postavil mejo, ko pa očeta soočim s tem, kje je hči dobila denar, on pravi, da sem ga dovolila jaz. Takoj nato je sledilo soočenje z vsemi tremi (torej bivšim, hčerko in menoj), nakar se je ugotovilo, da gre za čisto laž in stisko hčerke, ki jo na ta način kaže.

Šla sem po vprašanjih, kaj njej pomeni, da “nas tako prenaša naokoli”, soočenje z realnostjo, da vsega ne more imeti (nekaj časa me je najedala krivda), sedaj pa vem, da je to moj domet in tu mi pomagajo besede: zato, ker menim da je dobro zate, ti moram postaviti meje. Kar pomeni, da če si se zlagala, je najmanj s čimer se moraš soočiti moje nezaupanje vate, ne pa, da bi ji še kupovala obleke. Zakaj jih toliko rabi? Menim, da je dobro zate, da se naučiš razlikovati med resnico in lažjo in že samo soočenje med nami prinese moralno razjasnitev, da hči tega več ne počne. Zaupam svoji presoji, ne kazni. Hči ni bila kaznovana v fizičnem smislu ali sramotenju, pač pa je dobila sporočilo v obliki moralnega nauka, da se meni to ne zdi prav. Od nekega terapevta sem slišala, da otroci nikoli ne bodo šli čez meje staršev, če bodo ti enotni, oz. če so enostarševski, če bodo vztrajali pri svojih zahtevah zaradi otrok, ne pa ker se otrok bojijo, ali da bi preko otrok hoteli dobiti svoj prav.

Morda s tem razmišljanjem kako lahko pomagam. Tudi sama se soočam s temi vprašanji, kje potegniti mejo, koliko otrok zadovoljuje moje čustvene potrebe in ne obratno (kar striktno, ko ugotovim, da gre za zadovoljevanje mojih čustvenih potreb, preobrazim v moje odraslo vedenje in lločim svoje in hčerkine potrebe), vendar prav vsakič, ko ugotovim, kaj bi lahko bilo v ozadju in si predočim, kaj sem jaz rabila v starosti 14 let od mojih staršev, kaj sem dobila, kaj bi sedaj želela dati hčerki, hčerki to dam in ko mi to uspe, doživim nepopisljivo zadovoljstvo.

Morda še namig: prav vprašanja, kot ste jih postavili na koncu ga. Barbara, so tista, ki nam laikom manjkajo. Res je, da vsak človek stisko rešuje po svoje in da so odkloni, kjer ta vprašanja ne pomagajo, ampak tam je treba ubrati druge poti. Pri večini pa se gornja vprašanja obnesejo tudi v praksi in bi jih bilo morda dobro prebrati tudi na forumih; jaz osebno sem nekaj teh vprašanj osvojila na delavnicah, vendar je to vsakdanjost in osvežitev vprašanj ni nikoli odveč.

Hvala.

Spoštovana gospa,

hvala za vaše spodbudno razmišljanje, ki bo verjetno dobra popotnica marsikomu pri reševanju njihovih težav. Veste, obdobje mladostništva, v katerem je trenutno tudi vaša hči, je izredno nemirno in pestro obdobje, saj v tem času mladostnik predvsem išče svojo identiteto, kdo je, komu pripada, koliko bo sprejet med svojimi vrstniki. Je predvsem čas iskanja in raziskovanja sebe v odnosih z drugimi. Zato je pa toliko bolj pomembno razumno postavljanje meja staršev, zanimanje staršev za svojega otroka (npr. če otrok želi ostati zunaj do 23h, starš pa je odločen, da je najbolje do 20h, se bo otrok sicer najprej upiral, nato pa se bo počutil dobro, ker bo začutil, da je starš s svojo vztrajnostjo odločen, da je tako zanj najbolj varno). “Vseenskost” staršev, ko jim je vseeno, kaj in kako počne njihov otrok, je za otroka škodljiva. Otrok mora vedeti, do kam je varno, do kam lahko gre in do kam ne, saj se sam težko odloča v tem času, zato pa je budnost starša nad njim v tem obdobju nujna. Pri svoji vzgoji boste najboljše recepte našli pri sebi, pri tem, da si čimbolj zaupate in sledite temu, kar vi čutite. Boljših in bolj učinkovitih ne boste našli v nobeni še tako uspešni knjigi. Morda vam bo pomagala pri razmišljanju, v praksi pa boste najbolj učinkoviti, kadar boste vzgajali iz sebe, zlasti če bosta s hčerinim očetom čimbolj enotna in bosta vsaj sodelovala. Lahko vam povem, da se tudi sama pri vzgoji zanašam zlasti nase, v dogovoru z možem, pri čemer dostikrat naletim na neodobravanja in nerazumevanja drugih, kajti večina dela tako kot ostali, sama pa se z vsem ne strinjam. Spontanost in zanašanje na šesti čut je še vedno bolj učinkovito, kot “discipliniranje” otroka z določenim redom, nadzorom in načrtnimi urniki, sploh pri majhnih otrocih. V vrtcih npr. otroke že pri 1 letu učijo reda in discipline, vendar izključno zato, da vzgojiteljici zmoreta obvladati 14 otrok (jih je itak preveč) in ne zato, ker bi bilo to za njihov razvoj dobro.

Kar zadeva stavke in vprašanja, sem jih sama nanizala čisto spontano. Ni toliko pomembno, kaj otroku rečete, bolj je pomembno, koliko vas iskreno zanima tisto, kar rečete in kakšen namen je v ozadju vsega. Otrok bo začutil, če vas nekaj res zanima in mu želite dobro, tako da stavke in vprašanja lahko oblikujete čisto preprosto, vsakdanje, pomemben je občutek, ki ga bo otrok ob tem začutil. Dobro je otroka spraševati, kako se počuti, kaj doživlja (ali je vašo hčerko strah, ali se boji, da ji ne bo uspelo, ali je jezna, ker…ali je žalostna, ker….), da ji ovrednotite in da tudi sama razume, kako se počuti. V tem obdobju je veliko strahu, zmede in negotovosti pri mladostnikih, saj je vse “v zraku”, veliko se dogaja, veliko je nemira in občutkov, kot da nič ne ve. Pomembno je, da bo vaša hčerka dobila občutek, da se vedno lahko zanese na svoje starše in da boste vedno tam zanjo, kadar ji bo težko. To je vse, kar rabi.

Laži pa otroci uporabljajo, kadar hrepenijo po pozornosti. Saj veste, kako je, ko se otrok zlaže, ga starš takoj opazi in načne pogovor z njim. Takrat se vsaj ukvarja z njim, nekateri tudi kradejo in sprožijo večje incidente, da priklicali svoje starše. Dobro se je o tem pogovarjati z njimi, na lep način, predvsem, kakšne so posledice, kadar se zlažemo.

Želim vam vse dobro in kar tako naprej! Pa srečno!