težave s koncentracijo

Pozdravljeni!

Najprej naj razložim svoj problem:

Že 6 let sem študentka. Najprej sem obiskovala en faks, ker pa mi ni bil všeč in nisem nič naredila, sem se prepisala drugam. In tudi tam v prvem letniku nareila le en izpit. Zdaj sem že 4. leto na tem faksu, še vedno v 1. letniku in samo z enim izpitom. Ne morem, ne znam se učiti. Pa se trudim. Sedim za knjigo,ampak mi ne gre nič v glavo. Na dan predelam 5 strani. Obupujem in ne vem kako naj rešim ta problem, ki ga imam. Želim si doštudirati, faks se mi zdi zanimiv in res si želim kasneje delati v tem poklicu, ampak ne gre in ne gre. Pa nisem neumna, imam se celo za dokaj ineligentno, v OŠ sem bila vedno odlična, gimnazijo sem naredila z levo roko, res pa je, da sem se naučila bežati od problemov, ne pa jih reševati.
Nekaj me močno zavira, ampak ne vem kaj.
Kaj mi svetujete? Naj se obrnem po profesionalno pomoč? Zdaj že 2 tedna sedim za knjigo in se skušam učiti, ampak mi misli bežijo, strah me je, da bom spet odnehala.
Vem, da če pustim faks, si tega NIKOLI v življenju ne bom oprostila.
Prosim za nasvet.

Pozdravljeni,

motiv in želja sta očitno velika. Kaj vas ovira, pa je potrebno raziskati. Dr Rejec, ki je bil prej moderator tega foruma dela v ZD za študente v Ljubljani in ima gotovo bogate izkušnje.

lp

Ne morem si kaj, da ne napišem nekaj krepkih na tvoj račun. Pa ne mislim žaljivih, samo nekaj podobno klofuti, da se zbudiš iz otopelosti.
– Kako lahko sebi dopustiš, da si že 6 let znova in znova dokazuješ, da si popolnoma nesposobna? In še bolj, kako ti lahko to dopuščajo starši? Te nimajo nič radi ali pa je njihova ljubezen do tebe tako brezmejna, da si zatiskajo oči? Nikjer ne pišeš, da se preživljaš s kakšnim delom in ti delovne obveznosti ne dopuščajo možnosti za študij. Pišeš, da ti ne gre in ne gre. Koliko časa si še pripravljena ugotavljati, če ti bo mogoče šlo? In koliko časa še to tvoje destruktivno početje mislijo podpirati starši? – Verjamem, da si inteligentna. V današnjem šolskem sistemu je izostala primarna selekcija, saj je osnovnošolski sistem nastavljen tako, da so vsi tisti, ki so bili v našem času povprečni, danes odličnjaki. Inteligentni pa ne delajo nič, ker jim je vse z “levo roko”. Pol pridejo na povprečne kvazi gimnazije (kar so bile včasih redne srednje šole), delajo zelo malo, pa še vedno lezejo. Ko pridejo na fakultete, pa ugotavljajo, da enostavno ne dojemajo, kaj piše v knjigi, ker jih do sedaj niso uporabljali v študijskem smislu. Funkcionalna nepismenost je pogost pojav tudi med inteligentnimi ljudmi, tudi iz navedenih vzrokov. In, jojme, naša država milostno dopušča in financira ponavljačem v nedogled vegetiranje po fakultetah, nam zaposlenim pa pulijo davke takšne in drugačne. No, pa to ni tvoja krivda.
– Seveda je lahko vzrok tvojih težav tudi v kakšni motnji. Manjko oz. znižana koncentracija je lahko definitivno ena izmed njih. Danes je to priznana motnja in se z njo ukvarjajo strokovnjaki z namenom ublažit učinke. Če je motnja ugotovljena pri majhnem otroku (pogosto je vzrok hiperaktivnost ali nagnjenost k njej, lahko tudi depresija, pogosteje se pojavlja pri nedonošenčkih, pri otrocih mater, ki so v nosečnosti kadile, ipd.), so posledice do odraslosti lahko bistveno manj izražene. Ko je oseba že oblikovana, je proces dolgotrajen s slabšimi rezultati. Koncentracijo spodbujajo miselne igre (so-du-ko, spomin, učenje recimo pesmi na pamet, igranje instrumenta..), tehnike sproščanja in borilne veščine, zavira jo npr. brezciljno gledanje televizije. Ampak tu se pojavlja vprašanje, kaj sedaj želiš doseči? Letat od psihiatrov in do psihologov, da ti dajo potrdilo zaradi motnje učenja, s katerim boš drugim, predvsem pa sebi opravičevala dejstvo, da 6 let nisi naredila več kot enega izpita? Pri, predvidevam da, okoli 25-ih letih, ti to ne bo kaj dosti koristilo. Lahko se vključuješ v kakšne delavnice, obiskuješ terapije, ipd. Pa recimo, da se prvi uspehi začnejo kazati v dveh – treh letih. Boš do takrat še kar “večna študentka”? Misliš študirat na lepše čase kar vse življenje?!
– Pišeš tudi, da se enostavno ne znaš učit. To je izgovor na trhlih nogah. Če bi bil to problem, bi se lahko že prvo leto obtežila s priročniki za tehnike učenja. Če še boš kar vztrajala, na kratko povzamem učinkovito metodo za povprečneže. Za prvič si za pregledno branje gradiva načrtuj cca. 10min na stran, nato to razdeli po poglavjih. Dobiš približen čas za poglavje. K temu dodaj še enkrat toliko za signiranje, nato pol tega časa za prebiranje signiranega. Nato si približno zastavi, koliko ur dnevno imaš namen študirati. Če gre za zahtevno gradivo, uporabi miselne vzorce in jih polepi na steno. Dodaj še teden dni rezerve za utrjevanje. Prijave se na prvi možen izpit po tem času. V tem času odmisli žure, trgovine in delaj, delaj. Če narediš, imaš približno sliko, koliko za izpit potrebuješ, če ne – naslednje poglavje. (ne govorim na pamet – po tem sistemu sem pred časom z lahkoto opravila strokovni izpit iz javne uprave, za katerega vsak, ki ga dela, reče, da je dosti zahteven)
– Za grajenje povožene samopodobe sedaj najbolj potrebuješ nekakšno šok terapijo. Ne sanjaj več o sanjski karieri, o službi s plačo takšno in drugačno. Službe v Sloveniji so in zgrabi prvo, ki ti jo bodo plačali. Postavi se na realna tla vsakdana. Delaj, občuti, da delaš nekaj zase, občuti pripadnost kolektivu in garaj. Skuri gnev in očitke sama sebi, staršem, okolici… Verjemi v zloglasni stavek “Arbait macht frei”. Osvobodi se kalupov in ujetosti v kletki, kjer ždiš in čakaš. Želja po napredovanju in boljšem jutri ob delu bo v tebi prebudila vse tisto, kar že več let neuspešno iščeš. Morda se odločiš za študij ob delu kasneje, morda za poklicno prekvalifikacijo in uresničiš morda želje iz otroštva (sigurno niso bile hodit na fakulteto).
Zakaj ti pišem? Z nadpovprečnim IQ in EQ bi mi naj bila odprta vsa vrata. Pa sem kaj hitro (sama in to že prvo leto) ugotovila, da je za študij bolj bistvenega pomena spominski efekt, predvsem pa, da sem prelena. In verjemi, nekaj mlajšim hčeram od tebe smo že zdavnaj postavili pogoje, do kod in kako dolgo jih mislimo financirati in podpirati v študijski poti. Šest let z enim izpitom prav gotovo ne.

Ne morem si kaj, da ne napišem nekaj krepkih na tvoj račun. Pa ne mislim žaljivih, samo nekaj podobno klofuti, da se zbudiš iz otopelosti.
– Kako lahko sebi dopustiš, da si že 6 let znova in znova dokazuješ, da si popolnoma nesposobna? In še bolj, kako ti lahko to dopuščajo starši? Te nimajo nič radi ali pa je njihova ljubezen do tebe tako brezmejna, da si zatiskajo oči? Nikjer ne pišeš, da se preživljaš s kakšnim delom in ti delovne obveznosti ne dopuščajo možnosti za študij. Pišeš, da ti ne gre in ne gre. Koliko časa si še pripravljena ugotavljati, če ti bo mogoče šlo? In koliko časa še to tvoje destruktivno početje mislijo podpirati starši? – Verjamem, da si inteligentna. V današnjem šolskem sistemu je izostala primarna selekcija, saj je osnovnošolski sistem nastavljen tako, da so vsi tisti, ki so bili v našem času povprečni, danes odličnjaki. Inteligentni pa ne delajo nič, ker jim je vse z “levo roko”. Pol pridejo na povprečne kvazi gimnazije (kar so bile včasih redne srednje šole), delajo zelo malo, pa še vedno lezejo. Ko pridejo na fakultete, pa ugotavljajo, da enostavno ne dojemajo, kaj piše v knjigi, ker jih do sedaj niso uporabljali v študijskem smislu. Funkcionalna nepismenost je pogost pojav tudi med inteligentnimi ljudmi, tudi iz navedenih vzrokov. In, jojme, naša država milostno dopušča in financira ponavljačem v nedogled vegetiranje po fakultetah, nam zaposlenim pa pulijo davke takšne in drugačne. No, pa to ni tvoja krivda.
– Seveda je lahko vzrok tvojih težav tudi v kakšni motnji. Manjko oz. znižana koncentracija je lahko definitivno ena izmed njih. Danes je to priznana motnja in se z njo ukvarjajo strokovnjaki z namenom ublažit učinke. Če je motnja ugotovljena pri majhnem otroku (pogosto je vzrok hiperaktivnost ali nagnjenost k njej, lahko tudi depresija, pogosteje se pojavlja pri nedonošenčkih, pri otrocih mater, ki so v nosečnosti kadile, ipd.), so posledice do odraslosti lahko bistveno manj izražene. Ko je oseba že oblikovana, je proces dolgotrajen s slabšimi rezultati. Koncentracijo spodbujajo miselne igre (so-du-ko, spomin, učenje recimo pesmi na pamet, igranje instrumenta..), tehnike sproščanja in borilne veščine, zavira jo npr. brezciljno gledanje televizije. Ampak tu se pojavlja vprašanje, kaj sedaj želiš doseči? Letat od psihiatrov in do psihologov, da ti dajo potrdilo zaradi motnje učenja, s katerim boš drugim, predvsem pa sebi opravičevala dejstvo, da 6 let nisi naredila več kot enega izpita? Pri, predvidevam da, okoli 25-ih letih, ti to ne bo kaj dosti koristilo. Lahko se vključuješ v kakšne delavnice, obiskuješ terapije, ipd. Pa recimo, da se prvi uspehi začnejo kazati v dveh – treh letih. Boš do takrat še kar “večna študentka”? Misliš študirat na lepše čase kar vse življenje?!
– Pišeš tudi, da se enostavno ne znaš učit. To je izgovor na trhlih nogah. Če bi bil to problem, bi se lahko že prvo leto obtežila s priročniki za tehnike učenja. Če še boš kar vztrajala, na kratko povzamem učinkovito metodo za povprečneže. Za prvič si za pregledno branje gradiva načrtuj cca. 10min na stran, nato to razdeli po poglavjih. Dobiš približen čas za poglavje. K temu dodaj še enkrat toliko za signiranje, nato pol tega časa za prebiranje signiranega. Nato si približno zastavi, koliko ur dnevno imaš namen študirati. Če gre za zahtevno gradivo, uporabi miselne vzorce in jih polepi na steno. Dodaj še teden dni rezerve za utrjevanje. Prijave se na prvi možen izpit po tem času. V tem času odmisli žure, trgovine in delaj, delaj. Če narediš, imaš približno sliko, koliko za izpit potrebuješ, če ne – naslednje poglavje. (ne govorim na pamet – po tem sistemu sem pred časom z lahkoto opravila strokovni izpit iz javne uprave, za katerega vsak, ki ga dela, reče, da je dosti zahteven)
– Za grajenje povožene samopodobe sedaj najbolj potrebuješ nekakšno šok terapijo. Ne sanjaj več o sanjski karieri, o službi s plačo takšno in drugačno. Službe v Sloveniji so in zgrabi prvo, ki ti jo bodo plačali. Postavi se na realna tla vsakdana. Delaj, občuti, da delaš nekaj zase, občuti pripadnost kolektivu in garaj. Skuri gnev in očitke sama sebi, staršem, okolici… Verjemi v zloglasni stavek “Arbait macht frei”. Osvobodi se kalupov in ujetosti v kletki, kjer ždiš in čakaš. Želja po napredovanju in boljšem jutri ob delu bo v tebi prebudila vse tisto, kar že več let neuspešno iščeš. Morda se odločiš za študij ob delu kasneje, morda za poklicno prekvalifikacijo in uresničiš morda želje iz otroštva (sigurno niso bile hodit na fakulteto).
Zakaj ti pišem? Z nadpovprečnim IQ in EQ bi mi naj bila odprta vsa vrata. Pa sem kaj hitro ugotovila, da je za študij bolj bistvenega pomena spominski efekt, predvsem pa, da sem prelena. In verjemi, nekaj mlajšim hčeram od tebe smo že zdavnaj postavili pogoje, do kod in kako dolgo jih mislimo financirati in podpirati v študijski poti. Šest let z enim izpitom prav gotovo ne.

Imam popolnoma identičen problem. Res, enako. Dejansko se še nikoli nisem zares učila, saj se je vse nekako naredilo kar samo od sebe, zdaj pa sem že tretje leto v prvem letniku. Imam nekaj več izpitov, vendar je zanemarljivo glede na število let.

Sicer hodim k doktorju Rejcu zaradi depresije, vendar po tem, ko sem mu povedala za problem pri učenju, mi je rekel le, naj preverim koliko časa potrebujem za določeno enoto gradiva, preprosto izračunam koliko časa bom za določen predmet porabila, naj začnem vztrajati toliko prej in grem z znanjem na izpit. Druge bližnjice naj ne bi bilo.

Vendar… Težko. Ta nasvet mi ne pomaga prav dosti, saj ne vem kako naj spravim stvari v glavo. Če pa že začnem, mi takoj misli odletijo drugam in se ne morem skoncentrirati.

Kukuc!

Poskusi dodajati vitamine v hrano, pa bi moglo iti; vsaj boljše bi moglo biti. Poskusi z vizualizacijo –> slikanjem in risanjem snovi. O tem obstajajo knjige v knjižnicah. Takrat skoraj nimamo šans, da pozabiš kaj si se učil.

Jaz ko se učim pijem cedevito (pestra zaloga vitaminov, da se lahko učim, najpomembnejši pa naj bi bili vitamini b-SKUPINE), (vcasih sem jedla lecitin (dobiš ga v lekarni), zdaj jem pa samo čokolešnik.

Rabim absolutno svež zrak, beljakovine, stimulativno in čisto okolje. Selekcijo kaj se bom učila si naredim sama – vsega se itak ne moreš naučiti. Najbolje ti je, da se učiš po vprašanjih iz prejšnjega izpitnega roka.

Vso srečo!

Jaz pa imam sledeče vprašanje!

Po izobrazbi sem politologinja in bom se še vpisala na magisterij. Nimam problemov z učenjem in pač zanima me delo z ljudmi. Sem se na par študentskih forumih pozanimala kako je s tem študijem, se pravi psihologija na FF. (Psihiatrije najbrž ne morem študirati zaradi predhodne izobrazbe, razen če se je s temi bolonskimi procesi kaj menjalo). Pravijo, da ne morem aplicirati psiholoških testov, če sem si prav zapomnila. Če sem iskrena niti ne vem kaj naj bi to bilo..

Kako je sploh z dravili? Psiholog ne more predpisati zdravil, tudi če sem na smeri klinična psihologija? A morda vi kaj o tem veste?

Hvala za morebitne odgovore!

New Report

Close