Spoštovani!

Sem invalidna oseba, polnoletna stara 35 let in živim pri starših. Z menoj pri starših živita tudi dva moja brata. Sem drugorojeni otrok. Moja starša sta že starejša (mati 67 let, oče 72 let, oba že nekaj let v pokoju, oče je težji bolnik vendar pokreten, imel je operacijo ledvice (odstranjena ledvica zaradi tumorja), ima težave s srcem, ščitnico, zaradi tromboze je imel strdke v srcu in pljučih. Moja starša sta imela težko mladost, ker sta odraščala v času II. svetovne vojne. Rojena sta staršem v revni kmečki vasi, kjer je bilo vedno potrebno veliko delati.

Jaz sem tik pred končanjem študija družboslovja zbolela za nevrološko boleznijo ter nato še črevesno boleznijo, ki je imela posledično več zapletov. Zaposlena sem bila v invalidskem podjetju za krajše obdobje zelo dolgo brez službe, potem pa sem sedaj po dolgotrajni zaposlitveni rehabilitaciji spet dobila dragoceno zaposlitev za določen čas (7 mesecev). Delo in zaposlitev mi ogromno pomeni, predvsem v želji bi se kljub svoji invalidnosti lahko sama preživljala. Delam lahko samo v skrajšanem delovnem času, da se pri meni bolezen ne poslabša.

Sicer pa je moje otroštvo minevalo brez posebne čustvene bližine staršev. Zelo vesela sem bila rojstva mlajšega bratca, za katerega sem skrbela kot mati. Moja starša sta delala v izmenah, bila sta depresivne narave, vedno sta prihajala domov zaskrbljena in utrujena. Da, zelo sta se trudila za naše skupno preživetje, bili smo revna družina, vedno in še sedaj živeli in živimo v zelo skromnih razmerah. Velikokrat sta starša prihajala tudi razburjena, in mi očitala kako sem pa to ali ono delo nepravilno naredila. Skratka jaz se pri svojem delu že od otroštva nikoli nisem pošutila spoštovano in cenjeno. Strah, me je bilo, kdaj bom kaznovana, da spet nisem kaj naredila prav. Strah me je bilo, da preveč zapravljam, da ne naredim dovolj za svoja starša ker se tako trudita za moje preživetje in že kot otrok sem se zanju zelo trudila, pomagala pri negi malega dojenčka – mojega bratca in zelo rada sem delala vse v gospodinjstvu. Naloge sem pisala ponoči, ob medli luči v skupnem prostoru.

Zelo sem se čudila osornemu odnosu, ki ga je imel moj oče s svojo materjo – mojo babico. Vedno se je z njo skregal in jo ogovarjal, če je imela ona rada rože je oče rekel, da so njene rože grde in jih pokosil. Jaz sem se že v otroštvu takšnega dejanja prestrašila. Hudo mi je bilo. Bila pa sem tiho in se trudila pri delu in učenju. Nisem razumela, kako je lahko moj oče tak do svoje matere. Meni je Mati vedno pomenila največ v mojem življenju. Saj Mama je vendar ena sama.

Starša nikoli nista marala moje družbe in prijateljev ne v otroštvu, ne v mladosti ne sedaj.
Pogosto grajata mojo družbo, ne sprejemata mojih prijateljev.

Sedaj se že ostarela starša veliko pogovarjata o njunem otroštvu, preteklosti. Počitnice sem sama vedno preživljala pri starih starših, kjer sem pomagala pri kmečkih delih, šele v kot najstnica sem videla morje tudi v družbi staršev. Potem na morje nismo več hodili. Staršem pomagam po vseh svojih močeh, vendar me k delu redko pustijo, ker menijo, da jaz delo ne opravljam dobro, da porabim preveč vode, da sami opravijo delo najboljše. Potem pa meni pravijo, da se oni tako prizadevajo zame. Meni ni nikakršen problem pomiti posodo in opraviti vsa dela ki jih kot invalid še zmorem. Težko pa mi je, če mi kdo reče, da delo ne opravim dobro, pa bi rada delala.

Sama hodim v cerkvene skupine, tja me starši še nekako spustijo, čeprav moram biti staršem v vsem povsem uslužna. Drugače pa sem kritizirana, če pa jaz rečem, da si zaslužim prijatelje mi starši rečejo, da se podim zunaj, oni pa se zame trudijo. Jaz jih imam zelo rada. Vem, da se zelo trudijo zame, vendar pa me pogosto tudi zelo žalijo. Meni je hudo, ko za menoj že pomito posodo ponovno pospravljajo, ko mi rečejo, da ne znam pomiti posode, ko ne cenijo mojega dela v službi in truda – čeprav sem invalidna oseba. Pravijo, da zapravljam, če se umivam s toplo vodo. Jaz bi se morala umivati ves čas samo z mrzlo vodo, ker je potrebno varčevati, za brata pa starša nič ne pravita. Jaz ne smem reči in prositi za ničesar, ker potem starše ubijam, tako mi pravijo starši. Pravijo, da moram biti tiho. In potem tiho tudi sem. Vendar moja duša in jaz se jočem.

Kot invalidna oseba zaslužim zelo malo. Manj kot 300 EUR. Stanovanja najeti z svojim denarjem ne morem, poročena nisem, otrok zaradi bolezni ne morem imeti, imam pa strogo dieto zaradi bolezni črevesja. Zaradi hudih težav se mi je ob nevrološki bolezni razvila še depresija, zaradi katere se zdravim pri psihiatru in jemljem antidepresive. Spati ne morem, ker zelo pogosto jočem zaradi tega, kar pretrpim, ko me žalijo tisti, ki so meni najbližji.

Jaz vem, da sta moja starša v mladosti veliko pretrpela. Razumem njune bolečine. Njuno ranjenost. Vendar pa moja starša nikakor ne uspeta razumeti mene. Od mene zahtevata toliko kot od mojih bratov, ki nista invalida pa sta tudi še doma in nista poročena (oba polnoletna in zaposlena). Jaz imam starša rada, spoštujem jih zelo rada pa bi, da bi tudi ona dva vsaj malo spoštovala mene. Jaz sem ostala tudi čustveni invalid. Ker se zelo pogosto jokam in potrebujem kakšno lepo besedo in misel. Mati in oče pa pravita meni celo; da jaz njiju ubijam, da sem na njiju jezna, da ne preneseta, ker se kregam. Jaz se ne kregam, res pa je, da ju zdaj prosim in prosim, da se z menoj pogovorita. Prosim jih za pogovor že mnoga leta, pa se z menoj nikoli nista znala pogovoriti niti ko sem bila otrok, niti ko sem bila najstnik niti sedaj. Zaradi nevrološke bolezni me mati nekoliko pogostejše spremlja, kadar sem v stanju poslabšanja bolezni. Sicer pa se v življenju prizadevam sama.

Prosim Vas za nasvet, kako naj kot invalidna oseba reagiram v takšnih stresnih družinski razmerah, saj sem zelo zaskrbljena ves dan, ne znam se več sprostiti, umiriti, zelo pogosto dolgo časa jokam. In predvsem kako naj reagiram s starši, ki pravijo, da sem jaz kriva za vse, celo za njihovo bolezen (mati ima težave z srcem, visok pritisk, depresija, oče je težji bolnik, prav tako depresivno usmerjen – vendar se starša nikoli nista nikjer zdravila zaradi psihičnih težav. Jaz imam namreč izredno nizek dohodek zaradi bolezni in invalidnosti in kljub zaposlenosti (za določen čas) nisem sposobna plačati najemnine stanovanja ker imam visoke stroške za dietno prehrano.

Sama nikoli ne razmetavam z denarjem, zelo dobro vem, koliko truda je potrebno za to, da si denar prislužim.

Iskreno Vas prosim za Vaš dragoceni nasvet in Vas lepo pozdravljam,

TinaNina

Spoštovana TinaNina,

koliko jeze in besa nosi vaša duša, ki ju je moč čutiti skozi celo pismo. Zelo lahko razumem vašo stisko, nemoč in strah. Kaj vse bi vaša molčeča duša, ki že leta in leta tiho joka, na glas zakričala, če bi lahko, če bi si upala? Če bi si dovolili, kaj vse bi izjokali na glas, da bi vas slišala tako vaša mati in oče, katerih se neverjetno bojite?

Vaša samozavest je zelo opešana, vaše samospoštovanje zelo ranjeno. Odraščanje ob vaših starših je vašo podobo žal zelo zanemarilo, na vas pa prenašata hudo in težko breme: krivdo za vso njuno otroško in življenjsko nesrečo. Kot pravite, ne glede na to, kaj naredite, ni v redu, ni prav, je narobe. Torej, če naredite ali če ne bi nič naredili, bi bilo narobe. “Krivi” ste za vso njuno nesrečo, ki sta jo doživela kot otroka, za vsa njuna razočaranja v življenju, za vse njuno nezadovoljstvo, ki ga ne moreta živeti. Vi ste njuna “sreča”, saj vse, česar ne moreta začutiti, preneseta na vas: krivdo, grenkobo, nezadovoljstvo, jezo, utrujenost, trpljenje, žalost, nespoštovanje… Na vas nevede in krivično prelagata odgovornost, ki je nočeta sprejeti: odgovornost za njuno trenutno stanje, ki ga nista zmožna izboljšati ali popraviti. Lažje jima je krivdo prenesti na vas.

Najprej morate vedeti, da kljub temu da sta preživela težko otroštvo, nimata pravice svojih težav prenašati na vas (ali kogarkoli drugega), saj niste vi za to odgovorni. Oz. drugače rečeno: vi ste odrasla oseba in ste se dolžni postaviti zase. Kako? Tega vas nista naučila. Tako, da se boste nekega dne odločili in temu “životarjenju” naredili konec – da se boste na glas in iskreno razjezili (s tem boste seveda tvegali), saj vaša starša nevede obsojata vas za svojo nesrečo. Vi nikakor ne morete biti nesposobni, nevredni in nemogoči! Vi ste njun otrok in sem prepričana, da ste izredno pridni, marljivi in prizadevni. Nikakor ne morem razumeti, kaj je tisto, kar se vaša starša tako grozno trudita in prizadevata za vas? Kaj točno naredita za vas? Vse, kar ste našteli, namreč opravite vi! Toliko nič se ne spoštujete, da ste jima še hvaležni, ker živite pri njima in ker se čutite dolžno, da morate svoje bivanje (kot njuna hči, ki rabi oporo in razumevanje) vsak trenutek opravičevati, naredite čisto vse, sprejmete tudi nemogoče in skrajno boleče stvari – samo da ste lahko deležni njune bližine. Nočem ju obsojati, a s svojim skrajno ponižujočim odnosom do vas (umivanje z mrzlo vodo!) sta zelo neiskrena in zelo manipulativna. Namesto razumevanja z njune strani, ste ob njima “uporabljeni” za vse tisto, v čemer ju je njuno življenje razočaralo. Vse krivice, ki jih vaša starša ne moreta in ne moreta sprejeti, s čimer pa vi nimate prav nikakršne zveze, filtrirata preko vas in vi njuno preteklo bolečino lahko zelo dobro čutite – ta bolečina je namreč načela tudi vaše zdravje. Čeprav sta starejša, nista žrtvi, niti uboga. Imata možnost, da si poiščeta strokovno pomoč, če jima je težko, naj si poiščeta prijatelje, sogovornike, kogarkoli, ki jima lahko pomaga. Morate vedeti, da težave, kljub vašemu molku in pridnosti ne bodo izginile, vaše zdravje, vaša duša bo še bolj boleča.

Sama bi vam takoj predlagala selitev od doma, čeprav ne vem, kakšne so možnosti za to. Predlagam vam, da se pozanimate na centru za socialno delo, če je možna namestitev v kak ustrezen dom ali center ali malo pobrskate na internetu. Ko se človek odseli od doma, dobi drugačen vpogled v težave, starši pa dojamejo, da jih otrok ne potrebuje tako nujno, kot so mislili. Predlagam vam tudi, da preberete knjigo Strupeni starši (Susan Forward) in začnete razmišljati v smeri, da vaša starša nista “idealna” starša, temveč starša, ki sta naredila mnogo napak, kar je naravno, zaradi česar nista slaba starša, nista pa prevzela odgovornosti za to. Ker ste odrasla oseba, se boste morali postaviti zase in njuno izjemno prikrito manipulacijo ustaviti s tem, da takšnega ravnanja ne boste več dovolili. Najprej se boste morali opogumiti in začutiti, da to, kar počneta, ni prav, da se boste lahko iskreno razjezili. Takrat boste “nehvaležni, še bolj krivi, še večja dolžnica…”, ampak vaša starša se bosta po vaših zamejitvah začela drugače obnašati. Te pritiske je težko zdržati, če ste sami. Ko se boste začeli jeziti in ustavljati njuno manipulacijo, boste začeli delati na lastnem samospoštovanju in vrednosti. Zaslužite si vse najlepše, tudi vaši starši, ki so žal do vas zelo krivični – ob vas namreč čutijo, da ste nemočni in prestrašeni, zato se nad vami znesejo (ob bratih se tega verjetno ne upajo). Če lahko najdete oporo in razumevanje v prijateljicah, sodelavkah, bratih, jo izkoristite, saj samo to potrebujete.

Prišel bo čas, ko vam bo uspelo. Odločitev mora namreč dozoreti. Želim vam vse najlepše, saj si zaslužite. Srečno.

Tinanina, pogumno in vztrajno v življenju naprej. Mogoče ima terapevtinja prav. Lahko mogoče poveš, kaki so simptomi nevrološke bolezn? In kako si kaj z moško družbo? Verjetno bi ti bilo precej lepše, če bi imečla še koga drugega razen družine, s katerim bi se družila in ki bi te tolažil. Bodi dobro!

Živjo, TinaNina!

Kot kaže, si človek, ki rad dela in tudi zna delati. Samo zdaj največ delaš zastonj doma (pa še kritizirajo te zraven).

Zato se preusmeri, ne delaj več toliko doma, ampak išči delo izven doma, za plačilo. Morda kaj tako preprostega kot likanje, gospodinjska dela ipd. Že samo plačilo ti bo pomembno, povedalo ti bo, da je tvoje delo nekaj vredno. Poleg tega bodo ljudje pohvalili tvoje delo, če bo dobro opravljeno. To bodo potrditve, ki jih rabiš, da boš začela drugače gledati nase. No, in če boš imela še nekaj več denarja, se bodo pokazale nove možnosti, lahko boš začela razmišljati o selitvi od doma.
Glede samostojnega bivanja se pozanimaš pri raznih invalidskih organizacijah, morda se odpre tudi možnost zate. Za začetek pojdi sama kam na počitnice – v kakšen dom, ki ga imajo invalidske organizacije. Tam boš srečala tudi druge invalide, ki samostojno živijo in izvedela, kako so se oni organizirali.

Veliko poguma ti želim!