Tesnoba, od kje si ti prišla?

Pozdravljeni!
Pišem vam v stanju tegobe, napetosti srca. Vem, kako se danes vrti svet, vem, koliko mladih trpi za duševnimi stiskami, ko še sami ne vejo zakaj. Stara sem 24 let in pol. Osebno sem se vedno imela za močno in pozitivno dekle. V trenutkih, ko mi je bilo najbolj težko, sem verjela, da bo tudi za tem dežjem, kot vedno doslej – posijalo sonce. In tako je tudi bilo. Prebrodila sem vsako krizo, vsako oviro, ki mi je stala na poti, se osvobodila in bila srečna, da sem to, kar sem. Zadovoljna sem s samo seboj, mislim, da me je Bog obdaril, mislim, da lahko ljudem veliko dam. Koliko je stvari, ki jih razumem, koliko je stvari, ki jih pametno presodim, da lahko na tej podlagi sledim tudi svoji sreči. A kljub vsem lepim stvarem, ki jih imam v sebi, sem šele pred kratkim spoznala, da tudi v meni vejejo čustva, ki jim ne vidim pravega razloga in ob katerih se zbujam nemirna, morda tudi boječa. Zdravnik, kateremu sem opisala svoje zdravstvene slabosti, je vsemu temu dal svoje ime: tegobno stanje, čustvena labilnost… Sprva sem se mu v mislih zasmejala: Jaz, čustveno labilna? Nemogoče! Potem pa sem se ozrla nazaj in ugotovila, da mi je bilo pri srcu zares večkrat težko, včasih niti nisem vedela zakaj. Januarja sem prebolevala le 3-mesečno ljubezensko zvezo, ki se je končala. Bilo mi je tako težko, kar nisem mogla verjeti, da je lahko bolečina ljubezni tako zelo velika. Kar pa je bilo zame najhujše, je bilo to, da se mi je na trenutke zdelo, kakor da sem izgubila samo sebe. Ni hujšega kot izgubiti samega sebe, kajti vedno, ko mi nekdo ni vračal ljubezni, sem si rekla: “Hvala Bogu, da imam samo sebe.” Občutek, da je ob meni vendarle nekdo, ki me ima rad – to sem jaz, Dina, je ohranjal mojo srečo nekje še vedno živo. Brez tega pa sem se na koncu izgubila. A kot vsako krizo, sem prebrodila tudi to. Doživela sem pravo odrešenje, zdelo se mi je, da sem se spet našla, da sem spet edinstvena jaz. Na koncu sem celo bila hvaležna vsemu, kar me je doletelo, saj sem se toliko bolj zavedala vrednosti prave sreče. Tekli so mimo trije meseci umirjenih dnevov, dokler nisem naletela na fanta, ki mi je že dolgo časa zelo všeč. In že naslednji dan po tem srečanju so se v moji duši zopet začele napetosti, pa čeprav sem se s tem fantom le pogovarjala in se hecala. Nič takega nisem naredila, kar bi mi lahko škodilo, nisem prišla z njim v nek telesni kontakt, saj se zavedam, da me on najbrž nima niti pol toliko rad, kot jaz njega. Le sčasoma sem ugotovila, da za tako velike tesnobe, ki jih doživljam v sebi, morda sploh niso krivi fantje ali kakšni drugi zunanji vzroki (npr. preobilica izpitov, misel na študijsko potovanje, ki me čaka), pač pa je nekaj v meni, kar stvari spotencira, da sem na koncu slabotna in trpim. Vas, drage strokovnjake sprašujem, kaj bi to bilo in kako je sploh mogoče, da čustva uberejo drugo smer kakor mišljenje. Saj že sam rek pravi: “Mi smo to, kar mislimo.” Če zase torej mislim, da sem pozitivno dekle, ki jo imajo ljudje radi, ki se ima rada tudi sama sebe, ki veliko zmore, zakaj se potem včasih počutim, kakor da bi bila ujeta v kletki, zakaj vsa ta tesnoba? V zelo hudih trenutkih se počutim celo, kakor da bi se izgubila.
Mislim, da so na svetu stvari, na katere ne moremo vplivati, ki podzavestno delujejo na nas in morda je ta tesnoba del tega. Danes na svetu veliko mladih trpi, družbeni pritiski so vse večji. Sprašujem se, kam pelje ta svet, če je povsod le neko samo uničevanje – uničevanje narave, uničevanje človeka. Raje bi živela v časih, ko so ljudje delali skupaj na polju, preživeli čas eden z drugim, rasli eden ob drugemu, bili zadovoljni. To je bilo duhovno bogastvo, notranji mir, danes pa je nasprotno temu veliko duhovne praznine in nemira. Mladi iščejo smisel na tem svetu, iščejo sami sebe. Vrnitev k naravi in h človeku vidim kot edino rešitev.
Nameravam obiskati zdravnika. Če mi bo dal kakšno pomiritev za trenutke, ko me bo v prsih najbolj stiskalo, mu bom hvaležna, a če sem poštena ne vem, koliko lahko pomirjevala v celoti odpravijo tegobe današnjega sveta, ali pa “mojega” sveta. Nekje trdno verjamem in upam, da bom tudi to težavo rešila, čeprav opažam, da se je že večkrat ponovila, ne da bi se je sama popolnoma zavedala. Tukaj sem, ker potrebujem vaš nasvet, odgovore na moja vprašanja, morda celo vaše mišljenje o duševnih stiskah, ki danes pestijo nas mlade – ki bi jih radi odpravili, a ne vemo kako, saj ne vemo niti od kod so se pojavile. Že vnaprej iskrena vam hvala za vse vaše odgovore!

Dina

Spoštovana Dina!

Najbrž se bo v tvoji izpovedi našel še kdo, pa ni nujno, da je toliko mlad kot ti, morda mlajši ali pa starejši. Res je, da so se časi precej spremenili in, da življenje postaja hitro, da se vrednote na splošno spreminjajo. Je pa odvisno od nas, kakšne vrednote hočemo zase. Prav tako je res tudi to, da smo družbena bitja, da živimo med ljudmi in ne moremo se izolirati. Zato moramo neka pravila, ki jih prinaša čas, sprejeti, nekaterih pa nam ni potrebno. Neki modrec (ne vem kdo je avtor) je izjavil, da “svoboda ni v tem, da lahko delaš kar hočeš (kot misli večina), ampak v tem, da ti ni potrebno delati česar nočeš!” To pa je v današnjem svetu umetnost!
Način življenja, ki nam ga svet (okolica, družba…) “vsiljuje” in predstavlja kot najboljšega, nam po drugi stran povzroča vedno večje duševne stiske. Današnji način življenja, vedno bolj izpostavlja materialne vrednote (če nimaš tistega kar ima večina, potem nisi dovolj dober za to družbo), kar pa še ne pomeni, da moramo temu slediti. Lahko zase v osprednje postavimo druge vrednoste, ki so nam pomembnejše in tega nam nihče ne more vzeti. Tudi v Sloveniji lahko slišiš o ljudeh, ki niso “klonili”. Npr. ali je vrednost praznika v tem, koliko v tem času nakupimo ali, da imamo čas za prijatelje – tega nam nihče ne more vsiliti.
Kako torej odpraviti in razrešiti duševne stiske – za to ni recepta. Vsak najde zase najustreznejši način, pri tem pa mu lahko pomaga strokovnjak, če sam ne najde rešitev. Mislim, da je tvoj POZITIVEN način razmišljanja dobra pot do iskanja rešitev. Kaj lahko še storiš, ko se te poloti občutek tesnobe – greš na zrak, začneš še bolj pozitivno razmišljati, greš na sprehod, pokličeš prijatelja/ico in se poskušaš pogovarjati nepomembne in sproščujoče stvari…
Čustva in mišljenje sta dva različna svetova, zato je čisto običajno, da se kdaj pa kdaj njuni poti razhajata in ni to nič posebnega. Moramo pa se naučiti kdaj poslušamo koga – včasih nam čustva povedo, da nekaj ni OK, včasih pa nam to pove zdrava pamet. Tudi tukaj ni recepta kdaj koga bolj upoštevati, saj smo unikatna bitja in ni dveh enakih na tem svetu.
Ugotavljaš tudi, da se počutiš včasih omejeno – pa saj si, tako kot smo vsi. Omejeni na nekaterih področjih in boljši na drugih, drugače bi bili danes vsi direktorji ali pa predsedniki držav… Tukaj se zpet kaže, da je naša različnost in omejenost dobra. Omejujejo nas okolje, naše zmožnosti, naši talenti in tudi, kako znamo oz. zmoremo to izkoristiti.
Sprašuješ kako reševati tegobe “tvojega” (današnjega) sveta – najlažje in najbolj uspešno je reševanje sprotnih težav in še te lahko rešujemo le po svojih zmožnostih. Sprijazniti pa se moramo tudi s tem, da prav vsega ne moremo razrešiti, tisto pa moramo sprejeti (toda to ne pomeni, da se kar vdamo v neko situacijo).
Tudi jaz sem se mogoče malo zafilozofirala, če sem kaj izpustila pa še vprašaj. Preberi pa tudi druge pogovore na temo tesnobe, saj je to zelo pogosta in aktualna tema na našem forumu.

Veliko uspeha!

Špela, Šent

Spoštovana Špela!

Rada bi se vam zahvalila za vaš odgovor, saj so mi vaši stavki zelo blizu. Vidim, da ogromno ljudi podobno razmišlja kot jaz, le da sem morda sama tako občutljiva, da mi misli o današnji družbi prizadejajo tudi bolečine, tesnobo… Saj si pravim “Vse bo še v redu, svet skriva v sebi ogromno lepih stvari,” a zgleda, da nekje podzavestno se še vedno bojim. Najbolj me boli, ker smo ljudje prepuščeni samim sebi bolj kot kdajkoli prej. Saj imamo veliko konjičkov in obveznosti, prave medčloveške bližine pa le malo. Tako imam kdaj čudne strahove, da bom ostala na tem svetu sama, da bodo zaradi bilokakšnih razlogov vsi od mene oddaljeni, jaz pa jih bom neizmerno pogrešala. Boli me tudi, ko gledam starejše ljudi, kako so osamljeni in se s spomini in s solzami vračajo v otroštvo, ko so še imeli mamo in očeta, ko so bili srečni… Morda me vse to ne bi tako skelelo ali pa sploh ne bi na to niti pomislila, če bi ta moment tuhtanja preživela z ljudmi, ki jih imam rada, če bi vsi skupaj preživljali čas ob toplem ognjišču…a v tistem trenutku, ko si sam, ko je vsak po svojih opravkih, mi rojijo po glavi tudi globje stvari, vprašanja, pa čeprav imam tudi sama veliko za delat. Pogrešam bližino, pogrešam bližnje ljudi, prijatelje, čase, ko bi lahko bili več skupaj in ne samo konec tedna, ki tako hitro mine….
Saj ne vem, ali so to vzroki za mojo tesnobo, toda poskušam biti pozorna na vsako malenkost, ki mi v prsih povroča bolečino… Mogoče se vse do danes niti nisem popolnoma zavedala te moje preobčutljivosti. Kako naj bom močna? Kje naj dobim moč? V sebi trdno ohranjam svoje vrednote (družina, ljubezen, prijatelji, narava…) a nekje skrito se še vedno bojim, čutim tesnobo. Je to morda zato, ker kljub vsemu dobremu in pozitivnemu, ki je v meni, me slabosti in strahovi tega sveta še vedno precej plašijo, utesnjujejo, čeprav na koncu vedno uberem svojo pot (npr. čas za prijatelje, ne pa praznična nakupovanja)? Zakaj se bojim, da bom na koncu ostala sama? In tudi, če bom , saj bo okrog mene še vedno kakšna lepa stvar, ki me lahko razveseli…Zakaj ne morem tako tudi čutiti… Kako naj se znebim utesnjujočih misli, kako naj bom močna? Ali je možno, da če sem prej bila in sem tako občutljiva oseba, lahko to premagam in postanem močna, stabilna? Želim si, da bi bila taka…

Rada bi se vam še enkrat zahvalila za vsako vašo besedo, saj veliko pomeni. Morda mi bo vse to pomagalo bolj kot sam zdravnik. Lepo vas pozdravljam,

Dina

Draga Dina!

Ob tem tvojem razmišljanju sem se spomnila, da so tudi meni že rekli, da sem zelo stara po duši, ker me včasih skrbijo podobne reči, razmišljam o starih ljudeh… Pomembno je, da lahko preklopiš, da živiš za danes, da ne razmišljaš preveč o tem kaj bo prihodnost prinesla in česa ne, saj tega ne moremo vedeti, lahko pa danes kaj naredimo za to, da bo prihodnost lepša.
Ob tvojem pisanju sem se spomnila še nečesa – lahko greš pomagat tudi kakšni starejši osebi, kot prostovoljka za druženje… to bi prav gotovo zapolnilo občutek praznine, saj si nekomu potreben, koristen… Mislim, da se nam ni bati, da bomo sami in osamljeni, če bomo pripravljeni pristopiti k ljudem, ki to so, saj bomo s tem pomagali njim in sebi (morda tudi malo egoistično, toda saj smo družbena bitja in to potrebujemo).

Premisli, če je to zate!

Lep pozdrav!

Špela, Šent

Halo Dina!

Pišem, da ti povem, da dojemam svet in sebe v njem popolnoma enako kot ti. Do sedaj mi je vedno uspelo prebroditi vse večje težave, v zadnjih 3 mesecih pa so se mi sesuli temelji na vseh področjih: ljubezen, služba, zdravje. Čeprav še zmeraj verjamem v sebe in se imam rada, se enostavno ne morem pobrati, vsak dan znova se bojujem, za nekaj dni najdem ravnotežje, potem pa se naslednje jutro spet zbudim v agoniji. Sem človek, ki govori o čustvih in problemih in mi to pomaga razumeti in sprejemati stvari, vendar zadnje čase počutim osamljeno kot še nikoli. Imam nekaj bližnjih prijateljev in čeprav se dosti pogovarjamo, jih ne morem poklicat vsakič ko me zvije. S starši pa tako že od nekdaj nimam komunikacije na bližnjem, čustvenem nivoju.

V vseh prejšnjih krizah sem našla moč in se sama pobrala, verjela vase in v stvari, ki me veselijo. Zdaj pa me najbolj plaši to, da me nič več ne veseli.
Vem le, da si želim preprostih, čistih stvari, odprto prejemanje in dajanje.

Nimam ne rešitve, ne odgovorov, želela sem ti le sporočiti, da nisi sama in da verjamem da nam bo skupaj uspelo.

Ld,
Zarja

Zdi se kot bi brala svojo zgodbo. Borite se s panično motnjo in zato obstajajo zdravila, ki niso pomirjevala. Meni so uspešno (zaenkrat) pomagala.
Povprašajte osebnega zdravnika!

Draga Zarja!

Šele danes sem zopet odprla te strani.
“Vem le, da si želim preprostih, čistih stvari, čisto prejemanje in dajanje.” Kako blizu so mi te besede! Tudi jaz si na svetu želim le preprostosti, to so tako prave besede! Včasih pomislim na otroka, ki sprejema stvari okoli sebe kakor da bi bile samoumevne, pa naj zgledajo še tako tragične. Tudi jaz bi rada gledala z očmi otroka, kakor nekoč…
Veš Zarja, koliko nas je ljudi, ki se včasih počutimo sami. Pa nismo sami, imamo eden drugega, vsi so še živi 🙂 Problem vidim le v tem, da eden drugega težko občutimo. Človek pa lahko uspeva, raste le v sožitju z drugimi ljudmi. Živimo namreč v svetu, ki ljudi razkraplja in jih ne združuje. Preveč obveznosti imamo, prevelike obremenitve nas pestijo, težko pa najdemo čas za človeka, ki je najbolj dragocen zaklad. Ko pa že najdemo prosti čas, takrat ugotovimo, da smo sami… Prepuščeni smo samim sebi. Človek včasih še pomislil ni, da je sam, saj ga je sredi kopanja krompirja na njivi vedno obkrožala prijetna družba ljudi, njihovo veselje in zadovoljstvo sredi narave. Pogovarjali so se, bili pozorni eden do drugega in si medsebojno pomagali. Danes pa je pač drugače.
V teh mojih stavkih se zdi, kakor da ni videti več nobenega upanja, nobene svetilke za prihodnost. Biti optimističen v današnjem svetu je res skoraj že umetnost, pa vendar se da. Mnogi ljudje so nam lahko priče. Tudi v koncentracijskem taborišču so obstajali ljudje, ki so bili srečni!
Jaz vidim upanje že v tem, da se ljudje (razen “nekaterih” na visokih položajih, ki uničujejo človeka in ubijajo naravo) počasi zavedamo, da sta človek in čas, ki je darovan za njega edina, ki sta na tem svetu najbolj vredna in da so duhovne dobrine tiste, ki nas lahko odrešijo in zopet privabijo nasmeh na obraz. Da bi to slišal ves svet…

Lepo te pozdravljam v upanju, da sem tudi jaz tebi dodelila nekaj tolažbe.

Dina

Živjo!

Mene zanima, katera zdravila si ti jemala. Zdravnik mi je predpisal Cipralex, vendar jih še nisem začela jemati, ker si moram vzeti čas, ko mi bo lahko slabo (po prvi tableti sem bruhala). Lepo pa je slišati, da so ti pomagala! Tudi jaz mislim, da se gre za neko panično motnjo, oziroma UPAM, da ni kaj več. Sicer pa sem brala, da Cipralex spada v skupino antidepresivnih zdravil, torej smo tam tam…. Upam, da to, kar doživljam niso depresije, ampak le nek strah, tesnoba…

Hvala, da si se oglasila, lepo te pozdravljam, Dina

Halo Dina!

Jaz sem probala Xanax! Je ful pomagal, samo baje lahko postaneš odvisen…

Wow, jz pa misnla, da sm že skor edina s takimi občutki. Upam, da ni pozno, da pišm šele zdj, glede na to, da je ta tema že neki časa odprta. V glavnem jz imam čiz iste tegobe. Tud ne vem od kje so prišle in zakaj. Ampak tudi jaz hodim spat in se zjutraj zbujam z groznimi občutki, kot je velik strah, tesnoba, depresija in zmedenost. Če sem s prijatelji, katerim lahko zaupam, mi je veliko lažje. Takoj ko pa sem sama, ni važno kje, mi je težko in začnejo se mi prebujati negativne misli, ki me čisto potolčejo in poberejo vso energijo. Zadnje čase imam občutek, da se mi bo še zmešalo. Zase vem, da sem že od nekdaj bila bolj občutljiva oseba in na žalost tud bolj nagnjena h pesimizmu. Ampak včasih tud če sm začutila kakšen nemir v sebi, sm ga uspela pregnati ali pa se sploh nism toliko sekirala. Zadne čase pa se vse težji spopadam s temi težavami. Drgač sm že v srednji šoli imela probleme s strahom, ki sploh nisem vedela od kod prihaja. Vendar sem takrat nekako uspela prebroditi te težave, predvsme tako da sem odšla na ene par obiskov h psihologu. Letos (zdaj grem v četrti letnik faksa) pa so se mi te težave zopet pojavile in tokrat so hujše. Tudi jaz sem začutila velik strah pred osamljenostjo in velikokrat se tudi počutim osamljeno. Letošnje poletje je moje najslabše poletje v življenju. Padla sem v krizo, za katero imam včasih občutek, da sploh nima izhoda.
Pa še en problem je, da sem pred kratkim končala triletno zvezo. To je bil zame zelo težk korak, sam sem čutila v sebi, da ne gre več naprej, saj mi je vse skupaj postalo le breme in ne več zveza v kateri sem uživala. Ampak vseeno me je strlo, da sem morala končati zvezo z zelo dobrim fantom in to me še dodatno obremenjuje pri vsem tem.
Ampak mi je malo lažje, ko vidim da nisem edina v tem začaranem krogu.
LP

Živjo Sea!

Rada bi ti odpisala na tvoje sporočilo, saj vem kako lažje postane človeku, če mu podaš roko v njegovih najtežjih trenutkih.
Mislim, da to, kar sama doživljaš, so prav gotovo trenutki, ki sem jih še nedavno nazaj doživljala tudi jaz. Tudi danes jih včasih ponovno začutim, a v občutno manjši obliki in vedno redkeje. Pri tem mi je najbolj pomagalo, da sem se sama od sebe odpravila k psihiatru, mu razložila, kaj se dogaja z mano in prvi nasvet, ki mi ga je dal je AVTOGENI TRENING Hannesa Lindemanna. Nekateri v to ne verjamejo in obupajo že pri prvi neuspeli vaji. Skrivnost tega treninga pa je po moje: prvič, da vanj verjameš (kot v vsako stvar, če hočeš, da ti bo uspela) in drugič, da ga ne opustiš, da pri njem vztrajaš in da ti je kot molitev preden zaspiš. Avtogeni trening je oblika sprostitve in že pri prvi vaji, ki ti bo uspela, boš občutila neznansko olajšanje, sproščenost, umiritev, kar vse skupaj pripomore k tvojemu duševnemu in seveda posledično tudi k telesnemu zdravju.
Drugo priporočilo, ki mi ga je psihiater dal, je ukvarjanje s športom. Jaz se s športom čisto ljubiteljsko ukvarjam, enostavno grem zvečer malo tečt ali pa s kolesom. Saj ne rabiš ne vem kaj komplicirati.
Štos je v temu, da ti bo vsaka sprostitev pomagala, da si pridobiš serotonin ali hormon sreče, kot temu pravijo in, ki ga tebi sedaj najverjetneje primanjkuje.
Moram pa ti priznati, da sem bila takrat toliko na dnu, da si nisem več mogla sama pomagati in brez tablet Cipralex, ki mi jih je prav tako predpisal psihiater, bi najbrž še danes životarila in se s težkim bremenom prebijala skozi dan. Te tablete so najprej odpravile mojo tesnobo, napetost, ki sem jo čutila v prsih že takoj, ko sem se zbudila, in ki me je vodila v stres. Počasi, počasi pa sem se začela tudi bolje počutiti, enostavno ne vem, kdaj mi je šlo na bolje, a pozabila sem že, kako izgledajo tisti najhujši trenutki, ko že misliš, da se ti bo zmešalo. Začela sem pridobivati energijo, ki je bila poprej čisto na nuli, začela sem zahajati v družbo, ki me jo je bilo v težkih trenutkih strah, postajala sem boljše volje, vesela, zadovoljna, srečna, skratka taka, kot sem bila včasih.
Naj te potolažim, da poznam že veliko ljudi, prijateljic, ki trpijo za duševno stisko in ki so bile ravno v takšnih težavah, kot sem bila jaz in kot si danes ti. Tudi one so jemale zdravila in se danes počutijo boljše, tako kot se jaz. Pač, to kar doživljaš je bolezen in treba jo je zdraviti kot vsako.
Ne znam ti povedati kaj je vzrok vsemu temu trpljenju, a sama veliko pripisujem današnjemu tempu življenja. Vse nekam hiti, ljudje živimo v naglici, to pa v nas povzroča stres in napetost. Če vse to predolgo časa traja in se ne pomiri, pa prinese posledice našemu zdravju. Ravnovesje v naših možganih se poruši in začne nas boleti duša, ko še sami ne vemo zakaj.
Premalo sproščeno živimo danes, zato pa Sea, naredi vse, da se boš vsak trenutek v redu počutila, da boš sproščena, da boš svoji duši in telesu nudila vse, kar potrebuje. Izogibaj se stresu in napetosti in gradi na dobrih odnosih. Vse to je človekova prava narava – da živi v miru. To je njegova sreča.
Da pa se boš iz svoje krize kar najbolje izvlekla, ti res svetujem obisk psihiatra, kajti jaz osebno se tudi s še tako močno voljo iz svoje krize nisem mogla izvleči in mogoče se še danes ne bi, če mi tablete oz. izgubljeni serotonin ne bi dal zagona. Tebi tega najbrž danes primanjkuje in zato blodiš vedno nižje. Verjemi mi, ni potrebno, da imaš kakršnekoli predsodke pred tem. To so zdravila kot je aspirin za glavo, bi jaz rekla.
Želim ti samo, da bi kmalu počasi spet zaživela. Tudi jaz sem v svoji krizi težko verjela, da bom sploh še kdaj letela, sanjala, a danes, poglej – sanjam na veliko, srečna sem, spet sem “moja stara Dina” 🙂

Vso srečo, če pa boš še kaj potrebovala, ti bom z veseljem pomagala.

Lep pozdrav, Dina

Živjo!

Dina, hvala za tvoje nasvete! Tudi sama sem razmišljala za obisk pri psihiatru. Mi morda lahko svetuješ kje najdit kašnega pametnega psihiatra, pa da je v Ljubljani. Drugače mi bo tudi prijateljica pomagala pri iskanju strokovne pomoči, vendar bi rada slišala še druge nasvete kam se najbolj splača obrnit.
Drugače pa sem po tistem sporočilu odšla na morje za par dni in moram reči, da sem uživala in bila sproščena kot že dolgo ne. Tudi normalno sem se naspala, kar je bilo nazadnje kakšno leto nazaj. Prou rabila sem te prave počitnice! Seveda mi je bilo tudi lažje, ker sem pustila vse težave za sabo oziroma nekako se mi je uspelo odklopit od vsega tega. Tako da sem si nabrala nekaj energije, da se zdaj lahko spopadm z mojimi težavami. Moram pa še neki povedat, da sem prej bila športnica in ko sem s športom prenehala, tam nekje v drugem letniku srednje šole, so se mi kakšno leto za tem pojavile prve lažje psihične težave. Tako, da verjamem, da ti šport lahko veliko pomaga. Tudi zdaj ko sem bila na morju, sem se veliko naplavala in nahodila in moram reči, da sem se prav dobro počutila, čeprav sem bila vsak dan bolj utrujena (ker je moja kondicija bolj zanič) 🙂

Lp

Živjo! Spet sem jaz in ti odgovarjam 🙂

Ker sem sama do zdaj bila le pri enem psihiatru, ne vem natančno, s katerim bi lahko bila ti najbolj zadovoljna. Glede na to, da hodiš na faks, bi bilo mogoče najbolje, da obiščeš psihiatra za študente (na Aškerčevi, imenuje pa se Vanja Rejec). Nekateri so z njim zelo zadovoljni, glede na to, da so prej obiskali že več psihiatrov, ki baje niso imeli kaj dosti občutka za ljudi v duševnih stiskah. Pač, naletiš na takšne in drugačne. Upam, da bo tudi tebi v redu, če se boš odločila za njega.
Me zelo veseli, da si se vsaj malo sprostila, odpočila in si nabrala vsaj nekaj energije. Boš videla, ko bodo tvoje težave odpravljene, boš že skoraj pozabila, kako zgleda, ko se človek počuti tesnobno.

Lep pozdrav, Dina

Za začetek lep pozdrav vsem!
Prvič prebiram ta forum in lahko Vam povem, da redko naletim na tako tople, dobronamerne, prijetne besede. Hotel sem načeti novo temo, a me je ta tako pritegnila, da sem se odločil, da napišem svoje mnenje kar tukaj.
Trenutno sem tudi sam v situaciji, ko se vlečem iz daljše depresije in mi je Vaše pisanje zelo blizu. Moj način premagovanja le-te je pomoč (kolikor je v moji moči, lahko je to le prijazna beseda) vsem živim bitjem, ki sekajo mojo življensko pot, če pomoč potrebujejo, v nasprotnem primeru pa jim poskušam dati največ topline, kar je lahko sprejmejo in zaupanja (tu se v večini primerov pri ljudeh opečem, a trmasto vztrajam). Če se osredotočim na ljudi, razumejo me kot čudaka, ki razmišlja “skoraj” utopično. Namreč poskušam usmerjat svoja dejanja, besede v smer, ki jo zares čutim (kar vem, da je PRAV) in ne po smernicah sistema, ki nas sili v propad. Prepričan sem, da večina ljudi ve kaj je prav in kaj ne, čeprav to namerno spregledajo za zadovoljitev svojim materialnim potrebam in za ne izstopat iz povprečja te naše bolane družbe, a se zavedajo, da tako škodijo sebi in svoji okolici. Zaradi te večine pa se drugače misleči počutimo prestrašene, daje nas tesnoba, paranoja, zapremo se vase, ne mislit, da oni nimajo podobnih problemov. Če sledim principu: ne delaj drugim, kar nočeš, da drugi delajo tebi, bom vsaj s seboj zadovoljen.
Rad bi pa povedal sledeče (končno): na tem forumu je veliko osamljenih, podobno mislečih dušic, kaj se ne bi organizirali, se srečali na npr. pohodu v naravo in tako razgibali telo in dušo in mogoče našli zaupanja vredna prijateljstva in s skupnimi močmi poiskali pot iz teh tesnob, strahov? Trenutno sem v obdobju pozitivnih dejanj in sposoben bi bil celo nekoga od Vas fizično zvlečt iz postelje, ga (jo) oblečt in pripeljat v družbo na npr. dogovorjen pohod, ker vem, da to pogosto tudi sam potrebujem in če me tako kdo zvleče iz postelje, sem mu (ji) vedno hvaležen.
Upam, da nisem preveč zatežil predvsem pa, da bo kdo razumel moje raztreseno razmišljanje!
Uživajte!!!!!!!!!!!

Menim, da je tesnoba, ki jo ve tukaj opisujete zgolj del osebne rasti. Temelji se morajo rusiti, da zgradimo nove, se trdnejse. Dvomiti moramo, saj dvom krepi vero. Sama sem imela tako izkusnjo od svojega 20 do 24 leta. Nikoli nisem jemala tablet ali kaj podobnega. Tablete le nadenejo pokrivalo na perspektivo gledanja na svet in zivljenje, toda pacient ve, da je to le se ena velika laz. Tako se clovek kar naenkrat znajde v brezizhodni situaciji. V lazi. Ravno nasprotje zeljenega.
Bilo je pa tezko, depresivno, otozno, zasanjano, na trenutke hiperenergicno. Bilo je sveto in samo moje. Domaci me niso razumeli, prijatelji so bili mnenja, da sem cudna itd…
Danes sem hvalezna za to izkusnjo, saj me je naucila, da sem ostala obcutljiva za stisko bliznjih, cutim se kot del vesolja. Vse gledam kot iluzijo a hkrati kot resnicnost. Zavestno podiram svoje temelje (misli, domisljija, custva, vera), saj nastanejo se mocnejsi, se mogocnejsi. Bolj imam temelje mocne, bolj sem mocna in hkrati ranljiva na nek human nacin.
Za vse to pa potrebujes pogum in malo avanturisticnega duha. Biti moras radoveden, igriv, molcec, glasen, sibak, mocan, skratka zaupaj vase in v socloveka.
Na tvojem mestu se nebi prevec sekirala, bi pa naprej iskala, se smejala in zdravo jedla, pa mal tut sportala.

Vse dobro!