Pozdravljeni!

Ne vem kje naj začnem… zdi se mi, da počasi izgubljam “bitko”. Poročena sem 4 leta in imava 2- letnega otroka. Živimo pri tašči in tastu, čeprav imamo višji standard, kot povprečna slovenska družina. Moža je strah vzet velik kredit, kar je verjetno vpliv njegovih staršev, ker sama nista nikoli vzela kredita. V življenju si nista nič privoščila in garata (gradita) še zdaj na stara leta. Postavlja se mi vprašanje ali je to normalno, da sem alergična na taščo, kljub temu, da mi občasno pomaga pri gospodinjstvu in pri varstvu otroka. Ko je doma jo vidim vsak dan in ko vem, da je doma in da me je v službo poklicala, da če skuha tudi za nas in se s tem zavezala, da se tudi danes vidimo, kljub temu, da imamo določena dneva v tednu. Mene kar stiska v prsih, da ne bom sama, ko pridem s hčero domov. Meni se to že zdi grozno, da ne grem sproščena domov in da si vedno znova zmišljujem obveznosti popoldne samo, da ne rabima takoj domov. Mož prihaja domov okrog 18.00 ure, tako da sma glavnino dneva same oz. s taščo in tastom, saj imamo skupno dvorišče onadva pa non stop na vrtu delata.

Ne vem kako naj možu povem (večkrat sem mu že poskušala pa nisem znala očitno dovolj dobro ali pa enostavno ni bilo časa), da bomo kot družina razpadli, če bo vedno nekdo med nami. Ko smo sami super funkcioniramo, mož pomaga v gospodinjstvu, ukvarja se z otrokom, se pogovarjamo…, ko pa sta njegova starša doma, pa je tega konec. V trenutku njegovo vlogo prevzameta starša. Najprej tega sploh nisem opazila oz. sploh nisem vedela kaj je vzrok mojega občasnega nezadovoljstva.

Seveda je rešitev selitev, vendar je moj mož pripravljen iti samo v hišo, ki pa seveda ni poceni. Naša selitev je zdaj odvisna od velikega projekta, ki bo dal finance in seveda že eno leto ne najdema primerne hiše, ker njemu nič ni všeč.

Moram še povedat, da na zunaj vse deluje kar super, vendar jaz imam občasno take krize, da se komaj zjutraj pripravim za v službo, družbe si ponavadi ne želim in se v še bolj začaranem krogu.

Tako zmedeno sem to napisala tako kot se danes počutim….

Prosim za vaš nasvet!

Spoštovani ninanana5,

naslov vašega sporočila je sicer Tašča in tast, vendar je iz njega težko razbrati, kaj ta dva človeka počneta takšnega, da se v vas zbuja toliko tesnobe, alergičnosti, nemoči, obupavanja v začaranem krogu. Vse, kar doživljate, vam verjamem, vendar imate v rokah veliko več moči, kot se trenutno počutite. Ali niste napisali bistvenih dejstev ali pa tiči jedro problema drugje. Na vašem mestu bi se osredotočila na odnos z možem, področje, na katero realno gledano veliko laže vplivate kakor pa na to, ali bosta tast in tašča doma ali celo na vrtu – do česar imata sicer vso pravico, kakor tudi do tega, da garata in zidata, kolikor želita.
Ali je mogoče problem v tem, da ste že po naravi človek, ki nadvse ceni harmonične odnose in bi bil najraje ves čas prijazen ter uvideven do najbližjih, istega pa bi si želel tudi od njih? Svet bi bil lep, če bi bilo to realno pričakovati, toda včasih moramo pokazati svojim bližnjim tudi manj ljubezniv obraz in tvegati, da nas bodo imeli za drugačne, kot si želimo. Ali si dovolite začutiti, kaj šele pokazati jezo in nezadovoljstvo? Kaj vas sili, da sprejmete, karkoli že vam tašča ponuja? Kaj bi se zgodilo, če bi ji iskreno in vljudno odgovorili: »Hvala za pripravljenost, ampak danes bom kar sama kuhala, tako kot sva se že dogovorili.« Govorim o najosnovnejšem postavljanju meja, ki je na prvi pogled morda neprijetno, dolgoročno pa v večini primerov olajša sobivanje in nam vlije občutek moči. Zakaj ne bi razbremenili ženske, ki vam nudi dom in varstvo otroka, obenem pa prevzeli odgovornost za lastno gospodinjstvo?
Povedano velja tudi za vaš odnos z možem. Če se bosta vidva dobro slišala, bodo vaše težave z njegovimi starši drugotnega pomena. Pravite, da ste možu že večkrat poskušali povedati o tem, »pa nisem znala očitno dovolj dobro ali pa enostavno ni bilo časa«. Pomembno je, da ON začuti vašo stisko, za to ste sami sebi dolžni , da najdete čas za temeljit pogovor. Po štirih letih zakona in z dveletnim otrokom bi bilo res škoda kar vreči puško v koruzo. Seveda je pomembno, da si mlada zakonca materialno ustvarita svoj dom, toda temelji za ta dom – ki morajo biti zdravi, če naj hiša trdno stoji – so v kakovosti njunega odnosa, ne pa v višini kreditne sposobnosti. Splača se vlagati v ta odnos, če ne drugače, ob strokovni pomoči. Če nas boli zob, ne čakamo, kdaj bomo imeli čas, ampak odidemo k zobozdravniku – pa še kako hitro …

Hvala za odgovor.

Sem že v fazi, ko znam prijazno odklonit usluge ali reči ne, če se z nečimne strinjam, ampak me to še vedno stane veliko energije. Če nisem ravno razpoložena se začnem trest. To se dogaja samo pri tašči pri drugih ne.
Ste pa pravilno ugotovili, da si želim, da se nikoli ne bi prepirali in da bi bilo vedno vse vredu. Vse bi za to naredila.