Pozdravljeni,

ker približno vem kakšen bo vaš odgovor sem dolgo časa oklevala ali naj se sploh na vas obrnem. Problem imamo z taščo, ki ima sama že vsaj 15 let probleme z uživanjem alkohola. Stara je 63 let. Z možem, njenim sinom, živiva v isti hiši (ločeno) s tastom in taščo. Tašča verjetno pije vsak dan (na skrivaj), tri krat do štirikrat na leto pa se to uživanje sprevrže v totalno zapijanje, iskanje alkohola za vsako ceno, takrat podnevi spi in polnoči blodi okoli, ne je, ni ji mar za nič okoli sebe. Tast ji takrat poskuša preprečiti da bi do alkohola sploh prišla tako, da zaklepa dostop do podstrešja kamor v “treznem” stanju skriva steklenice. To stanje lahko traja tudi do 14 dni, ko na koncu njeno telo ne prenese več in dokončno obleži. Ko pride k sebi se spremeni v “normalno” osebo – ljubečo, skrbno, delavno. Pred 5 leti se je tako tako napila, da so jo mogli odpeljati na urgenco, kjer je zdravnik povedal, da ima požiralnik zaradi alkohola že tako načet, da je samo vprašanje časa, koliko časa bo še zdržala, Ampak po mojem je ona medicinski fenomen. Po 15 letih alkoholizma vsakič ko gre na preglede k svoji zdravnici (zdravnica ve ta ta njen problem) ima vse b.p., vse deluje super. Kako, mi ni jasno. Glede na to, da gre za res enormne količine alkohola v tistem najbolj pijanem stanju – cele steklnice žganih pijač, me to še bolj čudi. Tašča seveda ne prizna, da ima probleme z alkoholom, nekaj časa so se poskušali (tast in sinova) v treznem stanju pogovoriti z njo ampak ona sploh ne prizna, da pije. V družbi vedno spije zelo malo, največkrat pa pije samo sok in podobno. Poslušala sem že večkrat razne strokovnjake, da takšne alkoholike strezni samo če se jim zgodi nekaj hudega in da jih je potrebno postaviti pred dejstvo. Ravno včeraj sem tasta spraševala, s čim bi ji lahko zagrozili, da bi sploh začela razmišljati oziroma, da bi sploh priznala, da pije pa mi je odgovoril, da ji nič ne pomeni toliko kolikor alkohol (vsaj v tem pijanem stanju). V treznem stanju pa se, kot sem že rekla, sploh ne želi o tem pogovarjati, tast pa zaradi ljubega mira tudi ne načenja več ta pogovor z njo. Vsi smo že pomalem postali ravnodušni do tega ampak ni mi vseeno, ko gledam tasta, ko ima vsakič pokvarjene novoletne praznike, velikokrat tudi počitnice in kako mu uničuje življenje in zdravje. Glede na to, da je on tisti, ki je dobesedno 24 ur z njo je on tisti, ki bi moral narediti kakšne radikalne poteze ampak se mi zdi, da se je nekako vdal v usodo in samo upa, da bo tisto pijansko stanje čimprej mimo.
Kot sem že na začetku napisala, vem kakšnen bo vaš odgovor, vse je odvisno od tašče, ona mora najprej priznati sebi, da ima problem. Kljub temu vas prosim za kakšen nasvet, če se temu lahko tako reče.

Hvala in lep pozdrav.

Mara

Spoštovana mara!

Začeti moram z opravičilom, ker ste morali tako dolgo čakati na odgovor, zaradi moje odsotnosti. Hvala, da ste se obrnili na nas čeprav vam je odgovor že vnaprej znan saj razmišljate realno toda brez dvoma je v praksi zelo težko že znano spraviti v prakso. Še toliko težje je spraševati za nasvet, če odgovor najbolje poznaš sam vendar je težko priznati, da je možnosti bolj malo.
Živite s taščo, ki prekomerno pije in tudi, če ste v svojem stanovanju je še vedno v isti hiši kar negativno vpliva tudi na vas in vašo družino. Zasvojenost vedno vpliva na vse družinske člane. Četudi se zavedate, da vi sami ne morete veliko storiti je občutek slabe vesti zagotovo prisoten.
Ni tudi lahko gledati nesrečnega tasta, ki se čuti popolnoma nemočen in neizpolnjen ob takšni ženi.

Pri zasvojenih alkoholikih ali odvisnikih od drog je včasih skrajno neverjetno ob vsej zaužiti količini substanc verjeti, da je oseba sploh še pri življenju. Človekovo telo včasih zmore neverjetne podvige oz šoke, ki jih oseba nalaga vase, to se nalaga in nalaga, včasih bi pomislili, da ima oseba 100 življenj ne enega toda prej ali slej se človekovo telo upre in izbruhne nenaden zaplet, bolezen, toda takrat je največkrat že prepozno. Žensko telo alkohol razjeda še v večji meri in ponavadi še hitreje prizadane organe.

Če odmislimo torej socialno-psihološke posledice, ki so zagotovo najhujše in katastrofalne, ki jih prinaša prekomerno pitje alkohola, so ostale posledice za zdravje dovolj strašljive. Prekomerno pitje alkohola (in z njim običajno povezan življenjski slog) lahko vodi do resnih obolenj jeter, ledvic, trebušne slinavke, srca in ožilja in celo do nastanka rakavih obolenj.

Dejstvo je, da je alkohol za ženske še škodljivejši in da enako količino alkohola ženske slabše “prenesejo”, tudi če upoštevamo razlike v telesni teži. Ženske imajo v telesu razmeroma manj vode kot moški, zato je stopnja koncentracije alkohola v ženskem telesu višja pri manjših količinah alkohola kot v moškem telesu.

Toda, če oseba katero zdravje še ni preveč načeto preneha uživati alkohol se telo še dokaj kmalu lahko pozdravi. »Pozdraviti« socialne, psihične, duševne.. rane pa je zelo težko. Vrednote, kot so ljubezen, zaupanje, poštenost, iskrenost, razumevanje v družini, urejenost, spoštovanje do sebe in drugih, zasvojenim postanejo nepomembne. Svoje bližnje so sposobni hudo razočarati, užaliti, prizadeti. V svojem stanju se tega praviloma sploh ne zavedajo. K vsemu temu sodi tudi psihično trpinčenje partnerja.Popraviti vso to škodo ni enostavno. Tašča se razsežnosti svojega problema sploh ne zaveda.
Skupinskemu družinskemu življenju se tašča izmika ter čustveno zanemarja celotno družino, v njenih »dobrih« trenutkih hoče popraviti nastalo škodo s skrbnostjo itn. Živi torej dvojno življenje. Pogovorom o pitju alkohola se izogiba, svoje početje zanika. S pomočjo obrambnih mehanizmov pa svoje bližnje poskuša prepričati, da z njo ni popolnoma nič narobe. Skriva sama pred sabo, pred družbo.. V treznem stanju se o tem noče pogovarjati.
Zasvojeni v začetnem obdobju torej prikroji resnico, se izmika, uporablja drobne laži, izgovore. Ko pa se odvisnost v družini vse bolj poglablja, se pojavlja tudi vedno več družinskih skrivnosti. Tako postopoma pričnejo vsi člani družine prevzemati odvisniško vedenje. Takšen način življenja pa vsem članom družine jemlje moč za učinkovito reševanje problemov.
Svojci oziroma partner se premalokrat zavedajo svoje vloge za uspešno zdravljenje odvisnosti odvisnega partnerja in celotne družine. Napačno je namreč mišljenje, da je pomoči potreben zgolj odvisnik od alkohola. In ravno zaradi tega je tudi alkoholikova odločitev za zdravljenje iz dneva v dan manj trdna.

Odločitev za zdravljenje je seveda najpomembnejša. Po navadi pa dozoreva postopoma pod različnimi pritiski. V zdravljenje jo lahko prisili zdravstveno stanje, družina, služba, sodišče … A da je zdravljenje resnično uspešno, kot ste že sami ugotovili se mora na koncu odločiti sama.

S popolno abstinenco odvisnika se postopno pričnejo spreminjati, izboljševati družinski odnosi in tudi partnerski odnos. Postopoma se med vse družinske člane in tudi partnerja vrača zaupanje, ki je bilo v času odvisnosti nemalokrat grdo izigrano. Pot nazaj v zdravo družinsko življenje je dolgotrajna, naporna in izjemno težka.

V vašo družino se je naselila ravnodušnost kar je tudi razumeti, saj ste na nek način že obupali, da bi se kdajkoli kaj spremenilo.

Vaš tast bo moral že zaradi sebe nekaj ukreniti, naj se vključi v katero od skupin za svojce alkoholikov mogoče bo s strokovno pomočjo lažje razumel razsežnost problema zasvojenosti in pričel izvajati neke radikalne poteze. Najslabše je, če človek obupa, če preneha iskati poti, se vda v dan položaj. Iskanje in spremembe v življenju so nujno potrebne, naj oče poišče pomoč, mogoče bo preteklo veliko časa, da se mu bo pridružila tudi žena. Če jo ima še kaj rad ne bo dopustil, da se uničuje in da uničuje tudi njega. Če zmore tvegati naj jo prepriča, da se vključi v kakšno skupino za samopomoč.

Glede na to, da tašča ni več tako mlada je verjetno težko pričakovati spremembe. Včasih se dogajajo čudeži, ozdravijo se ljudje od katerih bi najmanj pričakovali sodelovanje in seveda obratno. Prav imate, da se mora odvisniku zgoditi nekaj hudega oz. ga je potrebno postaviti pred dejstvo, da gre na zdravljenje. Kot ste že sami ugotovili pa jo morate najprej razkrinkati. Lahko ji vsi skupaj, ko bo v treznem stanju prinesete steklenice iz podstrešja in vse ostale dokaze (saj brez teh pri odvisnikih ne gre), vsi skupaj na vsak način zahtevajte odkrit pogovor o njej, ji ne dajte miru, da se bo zapirala vase, menim, da se bo prej ali slej zlomila in priznala težavo.
Če od vsega skupaj ne bo nič vam ostane le še zaupanje v božjo voljo oz. vam osebno, da se skupaj s partnerjem odselita stran.

skupina AA (anonimni alkoholiki):
01/433 82 25 (avtomatski odzivnik);
AL-ANON – Skupnost družinskih skupin, v kateri se zbirajo svojci in prijatelji alkoholikov:
01/ 432 30 01, 041 590 789,

Javite se še kaj pa uspešno shajanje s taščo!
Lep pozdrav!

Vesna Pečelin
univ.dipl.soc.del

Zavod Pelikan Karitas
Pomoč zasvojenim – 01/ 548 02 85

Draga Mara!
Ne vem, če boste sploh prebrali moje pisanje – pa vseeno. Pri naši hiši je skoraj
isti problem-moja 63 letna mama pije naskrivaj 5 let, s tem da je bila 30 let ozdravljen alkoholih (abstinent), kar je še bolj žalostno in še bolj brezupno, da se bo še 1x ozdravila, ker se iz dneva v dan bolj pogreza.
Vedno težje zbere energijo za vsakodnevne obveznosti in opravila, iz dneva v dan se ji vse bolj “fučka” za življenje in za vse nas, ki se trudimo okoli nje.Nima niti kančka interesa. Ona se je odločila za alkohol.
Pri nas je vedno bilo vse skoraj idealno – zgleda da preveč dobro.Živimo na isti parceli, k sreči ne pod isto streho. Sama imam družino – moža in dve hčerkici. Vedno smo se odlično razumeli, hodili skupaj na izlete, skupaj kuhali, … si popolnoma zaupali, dokler ni meni postalo sumljivo, kam izginja pijača iz našega hladilnika.
Dolgo si nisem hotela priznat, da je moja mama zopet alkoholik, niti možu nisem upala povedat, da ne bi izgubil spoštovanja do nje. No, potem smo se o tem začeli odkrito pogovarjat, 1000x nam je obljubila, da ne bo več, se jokala pred nami in manipulirala z vsemi nami.
V glavnem svoje lastne mame sploh več ne prepoznam.Pri meni osebno je zapravila čisto vso spoštovanje, ki sem ga imela do nje. Sama sem se namreč neizmerno v lanskem letu trudila, da ji pomagam – še noseča sem bila (kar ji najbolj zamerim), pa me je tako grdo izigrala in razočarala v življenju s svojimi lažmi in manipuliranjem. Dobesedno noro me je hotela naredit brez kančka slabe vesti.Potem sem se nekega dne odločila, da ji ne bom pustila veselja, da me uniči in se ne sekiram več. Sem pa včasih žalostna, najbolj takrat ko ponosno hodi mimo mene in se dela kot da je vse v najlepšem redu in se dobesedno smeji v obraz. Vendar ona nima prav nobenih problemov. Ona ne pije in nima problemov z alkoholom.Tudi če stresemo cele vrečke najdenih steklenic in pločevink alkohola.
V glavnem jaz sem mamo izgubila (sicer ne še fizično) zaradi alkohola.Pri vsej stvari se mi smili samo oče, ki vse skupaj žalostno in nemočno opazuje, ker nima dovolj moči, da bi jo stresel in postavil pred dejstvo naj se odloči. Je premehek in ji daje potuho, kar ona s pridom izkorišča.Toliko o alkoholu v naši družini.
K sreči imam zlatega moža in dve krasni hčerkici, za kar sem neizmerno hvaležna in jih imam še toliko bolj rada. Želim si samo, da bi bili zdravi in da bi vedno znali poiskati smisel življenja, tudi ko nam bo hudo.

priznam, nism vsesga brala, lahko povem lastne izkušnje. sedaj živimo z mamo, ata ni več…oba2 sta rada pila…sedaj mama tudi zelo pogosto.zaradi njenega popivanja jo sovražim, čeprav tega nočem..že večkrat smo ji rekli da bi šla na zdravljenje vendar vse zavrača.lahko bi imela zelo lepa upokojenska leta pa je raj vsak dan pijana.vem da nam ni dolžna, vendar vedno manj nam kuha kosila,samo še tava naokoli, pri sosedi dobi vedno pijače kr je hoče, pa domovih pa hodi tudi gospod,ki veselo prodaja domače žganje. povem vam…roke čim dlje od alkohola!! ker boste imeli zasran lajf.