Danes zjutraj mi je tamala (5let) šla krepko čez vse meje mojih živcev. Od 6.30 do 7.30 ne bo to oblekla, ne tisto, ne bo take frizure, ne take, pa še moje hlače umazala, ko sem bila že urejena za službo, prvi dan po bolniški in še pa še…
Tako dolgo mi je najedala da sem jo na koncu čez rit, ker mi je prekipelo.

Zdaj pa imam že cel dopoldan tako slabo vest in ne vem kako naj se drugič zadržim, da ne popi… Ne bi rada da se me otrok boji, kričanja imam čez glavo. Vem da drugače prav hoče biti pridna punca, ko pa jo prime tista “njena” trma in jezikavost pa je nemogoča.

Kakšen pameten nasvet?

Lep dan še naprej, saj bo jutri najbrž bolje.

ko te bo prijelo, da jo pritisneš, se najprej postavi poleg nje in poglej navzdol, do nje, pol metra niže… Potem primi v svojo roko njeno in ju primerjaj… Potem stopi na vago in primerjaj njeno težo s svojo.
Če te bo še vedno držalo, namesto nje udari v steno ali mizo, ali v svojo nogo. Sem prepričana, da te bo minilo 🙂

dete je na to že pozabilo in zato ne vleči tega na dan pred njo…

nič hudga, če si jo čez rit

Joooooj, kako lepo! Bravo!

Res se nam včasih zgodi, da v jutranjem hitenju in norenju pozabimo, da so otroci tako majhni, tako ranljivi … in od njih pričakujemo, da se bodo obnašali in čutili tako kot mi.
Otroci se morajo še veliko naučiti. Tudi tega, da se zjutraj ne izmišljujejo. Mi se moramo pa naučiti, da so misli hitrejše od roke.

Saj bo! Jutri bo že bolje!

:)))))))

Ne obremenjuj se. Se je pač zgodilo; razumljiva reakcija, posebno, ko se mudi. Tudi starši smo samo ljudje. Pomaga, če udariš po vratih ali kakšnem drugem predmetu.

Včeraj smo imeli predavanje Zdenke Zalokar Divjak. Zelo mi je bila všeč njena izjava: “Ni najhujše, kar se otroku lahko zgodi, to, da včasih dobi eno po riti. Najhuje je, če se v svoji družini ne počuti varen in ljubljen.”

Ne sekiraj se, saj si samo človek. Predvsem pa poskrbi, da do takih situacij ne bo več prišlo. Oblačila in vse ostalo pripravita že zvečer, naj pri pripravi in izbiri sodeluje tudi hčerka. Glede sitnarjenja ji moraš pa dopovedati, da pri tebi ne zaleže in ga ne dovoliš.

Pa srečno!

Super nasvet, če bi se obnesel. Ne vem no, moj triletnik včsaih spremeni mnenje v eni minuti, kaj šele, da bi zjutraj oblekel tisto, kar smo pripravili zvečer! In da ne bi bil siten, ker jaz pač tega ne dovolim… haha, mogoče se pri tebi to obnese, pri nas ne! Imam izkušnje od starejšega otroka in pač vem, da to obdobje enostavno mora miniti!

Za udarec po riti se ne sekiraj, jaz ga raje kot to bolj na trdo primem in zelo resno povem, da tega ne bom več prenašala in naj si neha zmišljevati. Pa kar zaleže, čeprav potem malo joka. Šele čez dolgo časa se potem lahko “pomeniva”.

Super nasvet, če bi se obnesel. Ne vem no, moj triletnik včsaih spremeni mnenje v eni minuti, kaj šele, da bi zjutraj oblekel tisto, kar smo pripravili zvečer! In da ne bi bil siten, ker jaz pač tega ne dovolim… haha, mogoče se pri tebi to obnese, pri nas ne! Imam izkušnje od starejšega otroka in pač vem, da to obdobje enostavno mora miniti!

Za udarec po riti se ne sekiraj, jaz ga raje kot to bolj na trdo primem in zelo resno povem, da tega ne bom več prenašala in naj si neha zmišljevati. Pa kar zaleže, čeprav potem malo joka. Šele čez dolgo časa se potem lahko “pomeniva”.[/quote]

Ma ja, no, pri nas se obnese. Smo pa seveda tudi mi imeli obdobja… ampak se nisva dala. Če je otrok sitnaril, ker se ni hotel obleči, smo se mi mirno oblekli in mu povedali, da ga bomo natanko tri minute čakali pri avtu. In šli ven. Navadno sta se še prej prikazala. Se spomnim, da si je enkrat hčerka celo gumb na kavbojkah zapela, čeprav je do takrat zmeraj trdila, da si ga ne more… No, ravno danes zjutraj sem dala sinu drugo majico, ker sem ugotovila, da je tista z dinozavrom, ki si jo je izbral včeraj zvečer, strgana. Ko si druge ni hotel obleči, sem mu povedala, da če ne bo oblekel te, bo šel pa v spodnji majici. In se je oblekel.

Dopuščam pa možnost, da bi kakšen šel tudi v spodnji majici v vrtec 🙂

Pri nas – vsaj pri hčerki (8 let) tudi pomaga to, da oblačila pripravim že zvečer. Včasih sodeluje, včasih pripravi sama, pa hoče da potem samo preverim, če je v redu, včasih pa pripravim jaz. Kakih hujših zapletov zaenkrat še ni bilo. Kako bo pri sinu, se pa slišimo čez kako leto..
lp

Ne, dete na to ni pozabilo in si bo zapomnilo za vse življenje. Zagotovo pa zaradi tega ne bo imela nobenih posledic 🙂
Jaz ravnam tako kot mama2831, vedno deluje. Sicer ne ravno v sekundi, deluje pa :-))

zakaj se starši bojite vzgajat svoje otroke???

zakaj se starši bojite vzgajat svoje otroke???

Kaj misliš s tem?????

s tem mislim, da je treba otroku postavit meje in jih včasih tudi malo bolj na trdo primit.

ne pa da imaš zaradi tega potem tri dni slabo vest. potem pa pride do tega, da si starši otrokom ne upajo reči ničesar več in jih raje pustijo, da delajo po svoji volji, namesto tistega, kar bi morali.

dostikrat vidiš neprivezanega otroka v avtu – razlaga starša – ja, če pa noče bit privezan!
Ja jebela cesta, a je to otrokova odločitev, ali starševa??

vzgoja ni samo objemanje in rožice. tudi ni nenehno kričanje in mlatenje, da se razumemo. ampak včasih drugače tud ne gre.