sva za skupaj
Živjo,
imam en problem, ki sploh ni problem, včasih se mi celo zdi da ga delam sama…:)
Imam fanta s katerim sva skupaj leto in pol, zadnje pol leta tudi skupaj živiva.
Sploh ne vem kako naj začnem…neizmerno ga imam rada. Je pravi zlati fant, zelo se trudi da tam , kjer se najine vrednote razhajajo, poiščeva kompromis, in tudi vedno ga. Oba, tudi jaz. V bistvu imava celo zelo podobne vrednote, tako da se sploh ni treba veliko truditi (oba sva športnika, rada uživava v naravi, na morju, sva gurmana, želiva imeti kmalu otroke, ipd.) Vendar sva po naravi (temperamentu) popolnoma različna – on je bolj kolerik (kar ne pomeni da se dere name, ampak ima vročo kri in na tak način tudi razmišlja, se hitro zaleti, včasih ne premisli…), jaz pa flegmatik, reagiram na miren način, vsako stvar trikrat premislim itd. No, on je poleg tega še zelo pozabljiv oziroma razstresen. zelo simpatična lastnost na začetku, potem pa vedno manj 🙂
Tretja stvar, iz katere delam problem pa je spolnost. Na začetku je bilo super, to tudi zaradi tega, ker sva bila oba zaljubljena. Zdaj ni več tako super in to počneva cca 1x mesečno. Morda bi njemu pasalo 2x, več pa tudi ne. Vem da sem za to kriva jaz, ker sem izgubila voljo…malo zaradi vmesnega kriznega obdobja, ko sva se več pričkala in ko sem jaz preveč razmišljala o tem, če je to normalno itd. in se morda spolnosti tudi zavestno odrekla. No, danes je tako, da bi mi verjetno pasalo, ampak bi se za to morala potruditi. Drži pa tudi to, da je on morda v spolnosti premalo aktiven oziroma premalo strasten…
Potem pa se začnem spraševati, če je to normalno, da se moram po 1,5 letu že truditi za to, da bo spolnost zadovoljiva? In pa, ali je normalno, da imam po 1,5 letu sploh pomisleke, ali naj ostaneva skupaj ali ne? Kot sem rekla, večjih razhajanj med nama ni, se včasih spričkava, ampak za brezveze in tudi takrat se znava drug drugemu opravičiti, saj se spoštujeva in se imava rada. Odnos je po mojem mnenju zrel.
Ni pa več hude strasti, imava se pa ful rada in sploh si ne predstavljam, da bi bila brez njega. pa vendar, če imam zdaj pomisleke, kaj bo čez 10 let? in če se bo to zgodilo takrat, bodo najbolj nasrkali otroci. Tega nikoli nočem naresti in tudi nočem imeti otrok, preden ne bom 100%, da je to to. Moja starša sta se ločila in zato vem kako hudo je to za otroka – verjetno bi v takem primeru zaradi otrok ostala skupaj. Ravno zato, hočem ukrepati zdaj…in si zagotoviti prihodnost, oziroma normalno družino.
Kakšno je vaše mnenje, je to normalno, da nastajajo tako zgodaj problemi, ali pa menite, da to nakazuje da se ne ujemava najbolje in da bi se lahko s kom drugim bolje? (čeprav se grdo sliši, ampak bolje tako, kot da se zgodi potem)
Hvala za nasvet,
Nina
Žal se mi zdi, da je vajin odnos zelo mlačen, če med vama že po letu in pol ni več prave strasti. Poleg tega se pogosto pričkata, vi pa ste s spolnostjo tudi manipulirali. Že sedaj imata spolne odnose le enkrat mesečno, torej skorajda nimata spolno ljubezenskega življenja. Poželenje je vendar tudi odraz vajinega splošnega in čustvenega odnosa. Med imeti rad in ljubiti je velika razlika. Izgleda, da se privlačita le osebnostno, spolno pa ne, ker je spolno poželenje med vama tako šibko. Poskusite sami sebi odkrito odgovoriti na to vprašanje. Predvidevam , da sta mlada, zato zares ne vem zakaj sploh vztrajata skupaj. Če bi bilo vse v redu bi si drug drugega pogosto tudi spolno želela in bi vama bilo pri ljubljenju neizmerno lepo. Ali sevam ne zdi, da je v vajinem primeru nesmiselno razmišljati o otrocih. Vaši pomisleki, ostati skupaj ali ne so več kot utemeljeni. Poskusite se iz izkušnje vaših staršev kaj naučiti in ne ponavljajte njihove napake. Ukrepajte torej zdaj in zasledujte cilje, ki ste si jih zastavili.
Alenka B
Iz lastnih izkusenj ti lahko recem-pojdi prej kot pride otrok! Jaz vstrajam samo zaradi otroka in vsakodnevno iscem resitev kako it da bi prizadela cin manj ljudi. Ce ni med vama seksualne privlacnosti bos nesrecna celo zivljenje tako kot sem jaz! Pojdi ne razmisljaj-meni so to govorili pa nisem verjela! Zal mi je -zelo!!!