Sva si preveč različna?
Res je minilo že precej časa, celo toliko, da sem se morala na novo prijaviti, hehe. 🙂 Sem tudi sama še enkrat prebrala svojo prvo objavo … in moram povedati, da sem marsikaj že pozabila in sem se spomnila, da se je dogajalo, šele ob branju svojega zapisa takratnih občutij.
Še vedno sem v terapevtskem procesu, še vedno delam na sebi, tako da marsičesa še nisem odkrila. Že zdaj pa vem, da se je pot odkrivanja začela s prvim dnem, ko sem šla živet v študentski dom. To me je namreč pripeljalo do tega, da sem na svojo primarno družino pogledala z distance. Šele takrat sem lahko nanjo pogledala “od zunaj”, česar prej nisem mogla, ker drugega sveta takorekoč nisem poznala. Ko pa sem šla v svet, se mi je ta možnost samodejno odprla. Tako sem lahko videla, kaj vse sta starša naredila dobrega, odličnega kot človeka, starša, partnerja … in kaj je tisto, česar se bom pri vzgoji svojih otrok in v svojem partnerskem odnosu skušala izogniti ali narediti malo drugače.
Skozi prebiranja in pogovore s strokovnjakom počasi odkrivam, da sploh ni treba, da je človek v otroštvu zelo ranjen, tako ranjen, da je to vidno na prvi pogled (recimo različne zlorabe, smrt staršev ali kaj podobnega). Lahko je v bistvu vse ok, pa kaj vseeno “ne štima”. In to raste s človekom. In to prinese v partnerski odnos. In partner pride s svojo prtljago. In zdaj, večinoma nevedna, morata nekaj s to prtljago storiti. Ne takoj, ampak ko začetna faza zaljubljenosti mine. In najbolj zanimivo je vprašanje, zakaj je naš partner točno ta oseba, kot je. Zakaj ravno on/ona? Po knjigi, ki sem jo že omenila (Najina ljubezen), naj bi nam partner pomagal razrešiti prav rane iz otroštva. Torej ni naključje, da sem jaz našla ravno njega in on ravno mene (določeni odgovori, na vprašanje, kaj je tisto, kar me je v otroštvu prizadelo/zaznamovalo, in kaj njega, se mi že rišejo, a mi v tem trenutku še vedno ni popolnoma jasno – kot pravim, še odkrivam).
V svojem prvem zapisu sem se spraševala, kako bi bilo po poroki ali če bi imela otroke. Kakšen bi bil moj takrat še fant do mene kot mame svojega otroka? Kakšen odnos bi imel do dojenčka? No, na začetku je bilo res tako težko, hudo in slabo, kot sem predvidevala, da bo. Bila sem popolnoma na tleh. Potem pa me je splet okoliščin pripeljal do določenih ljudi, ki so mi pomagali (alternativna medicina) iz najhujšega, pomagala pa mi je tudi primarna družina, na katero sem že omenila, da se lahko vedno zanesem. Stvar se je sicer še nekaj časa odvijala na enak način, dokler se nista moja starša skoraj ločila. Takrat sem začela jaz iskati strokovno pomoč za njiju in jo hkrati našla tudi zase. Tako sem pravzaprav pristala v terapevtskem odnosu. Obenem je tudi moj mož pokazal izjemno zanimanje za rešitev najine situacije (bil se je pripravljen celo odseliti). Skupaj sva našla moč, da sva začela delati na svojem odnosu in na novonastali družini. Možu ni lahko otroka vzgajati na “bolj mil, ženski” način, ko so njegovi zraven in takega načina ne podpirajo. Ravno zato sva imela takoj po rojstvu otroka največ težav, saj naj bi zanj skrbela v veliki večini jaz sama, možu pa naj se življenje ne bi bistveno spremenilo. Vseeno dovolj časa preživimo sami in takrat smo zares samo mi trije – taki kot smo in skupaj vsak dan znova oblikujemo našo družino – na naš način. Sčasoma je tudi mož dobil na tem področju več samozavesti in zdaj se enako obnaša, ko smo sami ali ko je kdo zraven. Tako mi zna in zmore v javnosti pokazati, da me ima rad, prav tako otroka. Še vedno se učimo in imamo težave, a se jih lotevamo drugače kot prej. Predvsem sva bolj enotna. Čutim, da sva team, ne nasprotnika. Je moj najboljši prijatelj, ki mu res lahko zaupam, ki mi vedno pomaga in pomirjena sem sama s sabo, ker sem njega izbrala za očeta svojega otroka.
Aja, še to: v prvi objavi sem omenila prijateljice in domače živali, ki bi jih rada imela bližje. No, do danes sem pridobila nekaj prijateljic tudi v tem okolju, v svojem novem domu (ja, zdaj se tukaj počutim že skoraj čisto doma, malo mi še manjka), prav tako pa je k meni pred 5 leti prišla potepuška mačka in tukaj tudi ostala. Pred 2 letoma je prišel še en muc, tako da imam zdaj dva mačkona, ki ju imam zelo rada in sta člana naše družine. Zelo sem vesela, ker lahko tudi svojemu otroku pokažem, kako je lepo, če imaš rad živali. Te tvojo ljubezen cenijo in ti jo vračajo (ja, tudi mačke, za katere marsikdo misli, da ni tako!).
Trista in vsi ostali,
tvoja zgodba je skoraj na las podobna moji. Tud časovno dogajanje te zgodbe je zelo podobno.
Še vedno ni lahko, tudi pri meni ne. To, kar si opisovala, je podobno moji poti in tudi sama sem v času hoje po tej poti naletela na ogromno nerazrešenih travm iz otroštva.
Vsem dekletom pa tudi fantom, ki se najdevo v najini zgodbo, bi rekla le to – pot je neizmerno težka in boleča. Ne bo vam lahko, vendar nekaj je res, če je vez dovolj močna, vas bo kljub vsemu nekaj gnalo naprej. Še sami ne boste vedeli, zakaj ne greste stran. Obtičali boste, s časoma pa se boste začeli boriti, najprej boriti za svojo ljubezen, na koncu pa se boste borili zase. Ovir bo nešteto, nesprejemanje, polen pod nogami, obrekovanj…samozavest bo na nuli. Partner bo gledal le z debelo odprtimi očmi in zraven vztrajno molčal. Vi pa se boste zaletavali v zid, enkrat, dvakrat, petstokrat…Kljub temu pa boste ostajali v vezi, najbrž zarad dokončno uničene samozavesti, ker si boste mislili, da česa boljšega niste več sposobni niti vredni. Vendar zraven vsega tega pa se bo začelo odpirati nekaj novega o vas. Tam nekje na dnu, ko nižje več ne gre, človek poprime za vse kar pride in tam ni drugega kot on sam in…takrat se je primoran soočit sam s sabo. In tako se začne nova pot.
Trista, če želiš, bi s teboj izmenjala kontakt, morda bi si pa ble lahko druga drugi opora.
lp
Ideja… Npr. da bi se te zenske zacele sestajati in bi izmenjavale mnenja tudi fizicno ne samo virtualno pa bi se povabljale h kateri domov npr. za zacetek po tri skupaj…skupaj smo mocnejse.. kot se moski sestajajo s sraufencigarjem al pa z njivo…pa bi se druzile…izmenjavale mnenja … ker je veeliko taksnih moskih kot opisujete..spremeni sebe ne drugega…sprememba se nato zacne …to spremembo vidijo ljudje s trdnimi vzorci.stari vzorci so pa zelo mocni…in se prenasajo iz roda v rod…ko pa zacne kapljati sveza voda v posodo s staro vodo se zacnejo spremembe …vec zensk na kupu vse vec kapljanja vec svezih novih kapljic v posodi… tedaj zacne padati dez, ko pa je cel stadion zensk je pa orkan tracy ki odpihne in porusi vse stare in ne na dobrih temeljih zgrajene vzorce..za primer in razmislek..
Ves point je v tem, da se najdeta 2, ki sta zeloooo kompatibilna. Pa verjemite, s tem odpadejo vse tiste borbe, nesprejemanje, polena pod nogami, zaletavanje v zid in kaj je še kaj ena komentatorka omenila.
Zakaj je sploh vse to potrebno? Zakaj izgubiti sebe? Eni bi res vse pretrpeli in vsak dr*k pojedli, samo da jim ni potrebno biti samski.
No, eni pa smo drugačni, imamo sebe preveč radi, da bi se demolirali zaradi nefunkcionalnega razmerja. Vemo tudi iz izkušenj, da včasih sicer samski stan traja leta ali desetletja, a na koncu, ko najdeš kompatibilnega partnerja, veš, da se je splačalo.