Pozdravljeni!

Stara sem 24, fant 29 let. Skupaj sva 4 leta, od začetka mojega študija, kjer sva se tudi spoznala. Najprej sva bila v študentskem domu veliko skupaj (5 dni na teden), nato je on zaključeval študij in odšel domov (videvala sva se med vikendi), zadnje leto pa živiva pri njem, v zgornjem nadstropju hiše njegovih staršev. On je zaposlen, ker je že doštudiral, sama študij zaključujem zdaj.
Sliši se idilično, a žal ni. Prebrala sem podobne teme in vidim, da nisem edina s takim problemom, a vas vseeno prosim za odgovor. Problem, ki ga imava (imam) je zelo zapleten. On namreč živi na podeželju, imajo manjšo kmetijo, sama prihaja iz manjšega kraja, po duši pa sem 100 % meščanka. Moja družina in prijatelji živijo 2 uri vožnje z avtom stran. Tukaj nimam nikogar, najbližje prijatelje, ki sem jih dobila med študijem, imam 45 min stran. Fant je dopoldne v službi, nato skupaj pojeva kosilo, potem pa gre ven in dela kaj okoli hiše, pogosto do teme. Tako sem praktično cele dneve sama. Njegova starša sta sicer dobra in delovna človeka, ki se ne vtikata v naju, le pričakujeta določene stvari. Tudi kadar kaj ne storiva prav, to ne izvem od njiju, ampak po tem, ko vrtam v fanta, da mi pove, saj se čuti v zraku, da nekaj vendarle je narobe. Sama sem komunikativna (ko človeka spoznam in se v njegovi družbi ne počutim nelagodno) in pogrešam stik z ljudmi. Njegova mama, ki sicer sploh ni tipična tašča iz vicev, je pač drugačna in ni tako klepetava, predvsem pa se najina pogleda na svet preveč razlikujeta. Njegov oče je imel o meni slabo mnenje še preden me je dobro spoznal (če me je sploh do zdaj že spoznal, saj nikoli nihče ne vpraša, kako sem, kako mi gre na faxu ali kaj podobnega). Sama prihajam iz super družine, ki me je vedno podpirala, predvsem pa nas je zanimalo, kako se imajo družinski člani. Vedno sem se lahko zanesla na njih in k sreči še vedno se in vem, da se lahko domov kadarkoli tudi vrnem. Toda moja želja ni iti nazaj domov, ampak nadgrajevati odnos s fantom. Vem, da se je za uspešen odnos potrebno truditi, zato sem se tudi odločila, da pridem živet k fantu, čeprav to pomeni, da bom morala stran od domačih in prijateljev (tudi tistih, ki sem jih pridobila med študijem). Vem, da je vsak človek individuum in da ima vsak svoje navade. Ko sem prišla stanovat v študentski dom, sem imela veliko srečo, da sem naletela na cimro, s katero sva se dobro ujeli. Prav tako sva se obe morali kdaj prilagoditi. Mislim, da ne gre v odnosu fant-punca, ki skupaj živita, za nič drugega kot s cimro – usklajevanje in prilagajanje. Zdi se mi, da to lahko narediš, če imaš osebo rad in veš, da enkrat popustiš ti, drugič bo on. Ne predstavljam pa si, kako živeti s fantovimi starši, ki so mi praktično povsem tuji ljudje in zdaj živimo skupaj. Kot sem že omenila, imava zgornje nadstropje urejeno zase, vhod je skupen. Tukaj se še kolikor toliko počutim doma, ker imam svojo kuhinjo, kar me res veseli in mi prihrani marsikatero sekiranje. Ko sva si uredila kuhinjo, sem želela čim prej kuhati samo za naju, a sem vseeno šla dol vprašat, če rabi njegova mama kakšno pomoč pri kosilu za njegovega očeta, kadar je delala popoldne. Po navadi ni rabila pomoči, enkrat pa je sinu rekla, da ni potrebno, da vedno sprašujem in da bo povedala, ko bo potrebovala pomoč. Po eni strani mi je odleglo, po drugi pa sem izgubila nek vzrok, da sem sploh šla dol. Šla bi večkrat, a kot pravim, sva redko prišli dlje od pogovora o vremenu. Fant mi večkrat reče, naj se ji poskusim približati tako, da bi šla z njo na njivo ali kaj podobnega. Ampak jaz nočem z njegovo mamo na njivo, ampak (če že) z njim. Nočem, da jaz in mama delava na njivi, on in njegov oče pa v delavnici. Vse skupaj sploh ne bi bilo tako grozno, če bi imela bližje svoje in bi medtem, ko on nekaj dela z očetom, jaz lahko po svoje, glede na moje interese preživela čas z mojo mamo, s katero se razumeva odlično in je tudi največkrat oseba, ki se ji izpovem o nastali situaciji. Problem vidim tudi v tem, da fant jemlje delo v delavnici kot hobi in ne kot golo delo, ki ga pač mora opraviti. Poleg tega ga imata po mojem mnenju starša precej na kratko, saj jima ne upa reči nič, je edini sin (ima še sestro, ki se je odselila), ki bo nekoč gospodar kmetije. Za zdaj je glavni oče, tako da imam pogosto občutek, da sem dobila nove starše in to precej bolj zahtevne in stroge, kot so bili do mene moji pravi starši. Fanta so celo življenje silili hoditi k maši in sčasoma je ugotovil, da je bolje potrpeti tisto urico in imeti potem mir, kot pa vložiti veliko časa in energije v prepričevanje in upiranje. Vzorec se nadaljuje pri vseh delih, bojim pa se, da tudi pri nama, ko me fant skoraj ne sliši več, ko mu razlagam, kako se zaradi vsega tega počutim. Je precej flegmatičen, ki stvari vzame kot so, se ne trudi, da bi jih spremenil, predvsem pa hitro pozabi, kaj se je zgodilo. Jaz ne morem pozabiti vseh prepirov, sto in stokrat premleto temo v pogovorih, ki dolgoročno niso spremenili nič, prejokane in osamljene ure čakanja. Mislim, da me komaj še sliši, kaj mu govorim in še toliko raje »pobegne« k delu, jaz pa se ne morem pretvarjati, da sem srečna, če sem zelo nesrečna. Nekaj časa že, očitno mi to uspeva pred drugimi ljudmi, saj marsikatera moja prijateljica, ki situacije ne pozna tako dobro, misli, da mi je sekira res padla v med in si česa boljšega ne bi mogla želeti. Ali res vsi vidijo samo materialne dobrine? Kaj mi bo grad, če sem nesrečna? Raje imam skromno bivališče, ki je moje ali vsaj ne last njegovih staršev, kjer moraš avtomatično igrati igro po njihovih pravilih, in živim srečno. Dvomim, da se to lahko kdaj zgodi, saj staršem ne upa nasprotovati, oba pa veva, da bi se (verjetno do konca) skregali, če bi hotela oditi. Fant sanja o gradnji svoje hiše na parceli, ki je z avtom oddaljena nekaj minut, a hkrati želi tukaj, kjer sva zdaj, narediti ločen vhod, garažo za najina avtomobila, povečati nekatere prostore, menjati okna in podobno. Kakor se tega po eni strani veselim, obenem vem, da bova s tem samo še bolj priklenjena na to hišo, jaz pa si želim brez slabe vesti kaj narediti, iti ven, ne da bi razmišljala, kaj mislita njegova starša, ali je v redu, če naredim to, ali bi morala kaj drugega. Pogosto imam občutek, da me fant ne razume in da sem sama na svetu oziroma tukaj, ostali pa so proti meni.
Preden sem prišla živet k njemu, sem ga prosila za dva sprehoda tedensko. Odkar sem tukaj, se to še ni zgodilo, saj se mu to zdi potrata časa. Včasih se zaradi tega skregava in nazadnje ostaneva doma, ali pa vseeno greva, a potem meni ni več isto. Ne pričakujem, da bo skakal od veselja, če mu to ni v veselje, a mislim, da ga ne prosim tako veliko, da tega ne bi mogel storiti (vsaj včasih, če že ne tako pogosto kot bi rada jaz). Kdaj grem potem sama na sprehod, a je to cel podvig, saj tukaj okoli ni ravno veliko možnosti za sprehajanje. Vsekakor pa ni isto, če grem sama, zato da sploh grem, ker rada hodim in je tudi dobro za zdravje, ko pa si želim ob sebi nekoga, s katerim bi vsem še poklepetala – on noče ali nima časa, mama in prijateljice so predaleč. Želim si psa, ki bi hodil z mano, a se tudi tukaj s fantom ne strinjava, saj si noče nakopati še več »dela« oziroma obveznosti. Tudi njegovi starši mislim, da tega ne bi odobravali ali bi mi celo prepovedali. Na splošno se naš odnos do živali precej razlikuje: jaz jih obožujem, za njih pa živali obstajajo samo v obliki zrezka.
Fanta samo kritiziram, a po drugi strani je zelo dober človek: je marljiv, pošten, prijazen, skromen, ni stiskaški in ima me rad. Želim si, da bi lahko slišali tudi njegovo zgodbo, saj nikakor ne trdim, da je krivda samo njegova. Pravzaprav imam zelo slabo vest, ker mislim, da ga ne spoštujem dovolj in sem bila do njega večkrat grda in nesramna. Dolgo se je dogajalo, da mi ni postavil mej in svoje cene: v prepirih sem šla vedno bolj daleč, ker me nikoli ni ustavil in preprečil, da bi mu še naprej govorila kaj nesramnega, jaz pa sem bila začudena, da ga nobena stvar ne prizadene. Stvari so šle tako daleč, da bi moral biti upravičeno užaljen, a se je on prišel opravičiti meni! Ko sem mu povedala, da ne morem verjeti, da se to res dogaja, mi je povedal, da se boji, da se bova skregala in bom odšla. Čeprav se kregava že dolgo, sem še vedno tu. K sreči je dojel, da se ne sme pustiti žaliti ne meni ne komu drugemu. Zakaj potem še vedno dopušča, da mu starši krojijo usodo, sam pa ne reče nič? Še vedno se noče nikomur zameriti in je raje tiho in vse požre. To me zelo moti in ga zato tudi težko spoštujem, saj si želim dedca, ki me bo branil pred vsemi pošastmi tega sveta, ne pa copatko, ki je raje tiho in če že, naj se upre baba, on se ne bo kregal. Zavedam se, da je v sredini med mano in starši in mu še zdaleč ni lahko. Oba meniva, da bo drugače, ko bom diplomirala in začela hoditi v službo. Spremenila bom okolje, spoznala nove ljudi, imela bom manj časa in ga bom zato mogoče znala bolje izkoristiti. Verjetno se sprašujete, zakaj česa ne delam že sedaj. Ker se bojim. Včasih sem bila samozavestna punca, leta zabijanja v tla pa se me zlomila. Navzven delujem srečno, veselo in sigurno, a sem vse prej kot to.
Omeniti moram še, da sem k hiši prišla zgolj po dogovoru s fantom, starše pa je o tem samo obvestil (je rabil kar nekaj časa, da je našel pravi trenutek). Predvsem mamo moti, ker sva »na koruzi«, splošnega vtisa o dobrodošlosti nisem dobila. Razmišljala sva tudi že za naprej (poroka, otroci), a to naj bi prišlo na vrsto šele čez nekaj let. Ob tem se sprašujem, ali bo moj fant res drugačen kot njegov oče, ki je mnenja, da naj vsaj prvo leto življenja za otroka skrbi zgolj mati, ko pa že celo življenje posluša to filozofijo.
Želim si torej življenja z njim, samo z njim. Prosim vas za mnenje, ali sem še kljub vsemu storila premalo in od njega zahtevam preveč. Kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti, da bi lahko shajali drug z drugim in da bi bila srečna? Kmetije in zemlje res ni možno kar izbrisati, kar mi stalno ponavlja tudi fant, jaz pa se sprašujem, ali ima res tako zelo zvezane roke kot mi zatrjuje. Za pomoč se vam iskreno zahvaljujem.

Spoštovani,

leta zabijanja v tla so vas zlomila, vi pa si želite življenja z njim, samo z njim. Kako to dvoje poravnati, uskladiti, spraviti v harmonijo, se najbrž sprašujete. Ne gre za to, da ste vi ali on storila premalo. Verjamem, da sta oba vložila v odnos vse, kar je v vajinih močeh. Vsak od vaju ima glede tega, kako želita živeti, svoje vrednote, kar je prav, in živita oziroma skušata živeti na podlagi teh vrednot. To je ne samo vajina pravica; vrednote so nekaj tako temeljnega, da smo, če na ljubo čemurkoli ali komurkoli ravnamo v nasprotju z njimi, prej ali slej nesrečni, ker čutimo, da smo sami sebe izdali.

Tako bi se vaš fant počutil izdajalec samega sebe, če bi delal v nasprotju s svojimi vrednotami, in za vas velja isto.

Vprašanje je torej: ali gre pri tem, kar ste opisali kot vajin način življenja, za VREDNOTE? V tem primeru si ne bi upala napovedovati, da bo vajino skupno življenje polno zadovoljstva. Ali pa gre morda samo za PREPRIČANJA, MNENJA, skratka nekaj, o čemer je mogoče razpravljati, kar človek lahko spremeni, ne da bi se počutil kot izdajalec samega sebe? Če grem še korak dlje: kako visoko je na vajinih lestvicah vrednot partnerski odnos?

Upam, da so moja vprašanja jasna in preprosta. Odgovoriti nanje vam bo morda teže. Toda jasen odgovor vam bo dal smernice za naprej. Da bi preverili nedvoumnost svojih in partnerjevih odgovorov, bi bilo morda smiselno poiskati podporo v pogovoru s terapevtom.

Veliko jasnega, samostojnega razmišljanja vam želim.

pozdravljena Trista,

ko sem prebrala tvoj post, sem videla sebe v njem. Vse kar si napisala, se dogaja isto tudi meni, vendar s to razliko, da sem jaz popokala stvari in odšla nazaj domov. Sedaj živiva s partnerjem vsak na svojem domu, uradno pa sva še supaj. Sliši se čudno. NA žalost tako je prišlo. Kot si opisovala odnos med tabo in taščo in tvoje doživljanje in občutke, sem nekako tako čutila tudi jaz. Tudi moj partner prihaja iz podeželja. Ima sestro, ki se je poročila in odšla. On bo prevzel kmetijo in tudi njega imata starša zelo na KRATKO. Tudi midva sva se veliko prekregala predvsem zaradi staršev, in zato sem se tudi odločila, da ne živim več tam. Fantu ni bilo do tega, da bi midva nekaj zase gradila. Pravi da je brezveze, nekoč mi je rekel celo” meni je brezveze graditi na novo hišo, ko pa sta se mami in ati tako trudila, da sta zgradila hišo”….ja holoooo, onadva sta jo zgradila zase in ne za naju.

Tudi fantova mama je žele, da grem jaz z njo v hlev ali polje ali travnik, ko se je baliralo. Vendar nisem želela. Vse to bi počela, če bi ibl z mano fant in ne njegova mama. Medtem, ko se je fant zelo dobro počutil z očetom v delavnici sem tudi jaz prejokala veliko v sobi. IN TEMU SEM NAREDILA KONEC. ODŠLA SEM !!!! SEDAJ ŽIVIM DOMA, IN FANT VSAK DAN ZVEČER PRIDE K MENI ZVEČER !!!! NIČVEČ NE JOKAM, NITI SE VEČ NE KREGAVA ZARADI NJEGOVIH STARŠEV, SEDAJ FUNKCIONIRAVA. Sem pa začela opažati, da je FANT LE OPAZIL, DA JE NEMOGOČE, DA ŽIVIMO SKUPAJ in SEDAJ ZELO RAD PRIHAJA K MENI:)), KAR ME ZELO VESELI.

Jaz se zavedam, da to na dolgi rok ne pelje nikamor. Postavila sem mu jasne cilje. Živela bova skupaj, toda le če si bova sama to ustavrila. Ker je škoda vsake solze in živciranja na taščin račun !!!! Ker hitro lahko postaneš živčna razvalina.

Tko, da dobro razmisli, predno storiš še kak korak naprej.

Verjemi, sedaj boš hitreje prebolela kot kasneje, če bodo že otroci.

Želim ti vso srečo,

Aysa

lahko pa mi pišeš na [email protected] pa rečeva še kakšno, ker sta najini zgodbi skoraj enaki !!!

ojla.
vidim, da nisem edina s tem problemom. groza. mene to že tako ubija, da sploh ne vem več kaj naj storim, vsak dan sem slabe volje in seveda s tem posledično se s fantom prepirava. tudi pri nas doma imao kmetijo, toda je za pol manjša kot pri fantu. ne morem se navaditi na njihove navade, doma lahko vsaj malo počijem, pri njemu se mi pa zdi, da to ni mogoče. če bi vedela kaj naj storim??? zdi se mi, da kot, da bi zatajila samo sebe in svoje želje ter sanje, če se poročim in grem k njemu, občutek ,da bo on vse pridobil, jaz pa bom ostala praznih rok- razočarana. žal nimava možnosti graditi ali si urediti stanovanje, tako da me to samo še bolj ubija. razmišljam in premišljujem, če si resnično želim iti k njemu, toda vedno dobim nikalen odgovor. kako zelo si želim, da bi bila lahko sama, v svojem gnezdecu… sanje:( vem, da kmetije ne bo nikoli pustil, ker ima rad delo, toda včasih se mi zdi, da je to prevelika žrtev zame. da mi bo povzročila preveč trpenja. tašča je … ne vem prijazna, toda zdi se mi, kot da nekaj skriva, da to ni ona. vedno nadzoruje sina,vedno ga kliče in seveda je deček za vse. toda izgleda da njemu tako paše. ne bi rada naredila napake, da bi si kasneje ločevala, ter obžalovala. za drugo leto načrtujeva poroko, toda to je prevelik pritisk zame in si v bistvu tega sploh ne želim.
hecno kajne, rada bi bila z njim, toda nisem se pripravljena na to, tega si ne želim,samo zaradi njegovih staršev in kmetije 🙁

Zdravo!

Ja, vidim, da nas je vedno več takih. Tudi meni se dogaja, da sem doma vesela, nasmejana, pozitivna, pri njem pa takoj postanem slabe volje, zamorjena, zadirčna, na živce grem sama sebi, sem nezadovoljna, včasih jezna sama nase, da ga ne postavim pred ultimat in sem pripravljena tudi na to, da ne izbere mene. Želim si, da bi ob njem postala boljša oseba, taka, iz katere sijejo samo najboljše lastnosti, ne najslabše. Za marsikatere sploh nisem vedela, da jih premorem.
Ja, se strinjam, peetika, tudi jaz imam pogosto občutek, da sem se jaz zanj odpovedala vsemu, on pa je obdržal vse in za po vrhu dobil še mene. Tudi mene je strah, da nekoč res ne bi več zdržala tega, on pa bi se naveličal mojega pritoževanja, v izogib temu bi se le še bolj zatekal k delu z očkom, meni pa bi nekega dne, ko bi bilo že prepozno, počil film. Nastradala ne bi samo midva, ampak še najini otroci, ki niso krivi, da se starša nista znala prej zmeniti kako in kaj sploh hočeta v življenju.
Joj, peetika, res ti želim, da ne bi storila napake, ki bi jo obžalovala celo življenje, če že zdaj čutiš, da si tega ne želiš. Glede na to, da sta že zelo daleč, pred pomembno točko v življenju, kaj če bi si vzela čas za premislek. Tudi tvojega fanta verjetno ne bi tako grozno motilo, če se nekaj časa ne bi videvala ali vsaj manj pogosto, če ima dovolj dela na kmetiji, ti pa bi mogoče lahko v tem času razmislila. Si mislim, da tudi jaz ne bi točno vedela, kaj naj, če bi bila na tvojem mestu. Po eni strani bi bila srečna, po drugi pa bi mi hudiček na drugi rami zagrenil trenutke sreče. Možno je tudi, da se bo tvoj fant po poroki spremenil, ker boš potem njegova žena in se bo verjetno še bolj pričakovalo, da vse narediš in pomagaš. Pa jaz ne vem več no, a se nam to sploh res dogaja! Včasih se mi zdi kot neka neokusna fantazija, ker v resnici to ni možno. Kot bi prihajala vsak s svojega planeta, ne pa miniaturne Slovenije! Razumem, da so kulturne razlike med Evropo in Azijo, Afriko … ne pa na tako majhnem koščku sveta. Včasih imam občutek, da se bom vsak čas zbudila iz čudnih, neprijetnih sanj, ga objela in pomirjena zaspala nazaj.

Samo eno mnenje bi pristavila, če smem …

Ne rečem, da sem v podobni dramatični situaciji kot avtorice zgoraj, mi pa izkušnja – osebna in iz pripovedi drugih – neujemanja med dvema intimnima človekoma niti malo ni tuja. Ko človek še ničesar ne ve, je seveda zbegan, od kod take “kulturne razlike” na tako majhnem koščku zemlje, ko se pa vendarle malo razgleda po sebi in drugih na pravi način, pa lahko samo kima z glavo. (Kar samo po sebi sicer še ni rešitev …)

Ta rubrika na forumu se mi zdi ena izmed najkvalitetneje moderiranih rubrik, saj so strokovni odgovori pravi biseri uvida v človekovo duševnost in medčloveške odnose, zraven tega pa napisani še v lepi, kultivirani slovenščini. Verjamem, da so že marsikomu bistveno olajšali premagovati stisko.

Opažam pa, da so včasih odgovori nekam preveč ezoterični in zlasti pri vprašanjih neujemanja med dvema človekoma nekoliko neoprijemljivi. Zakaj po toliko tipičnih primerih – mož jo zabija v tla, ona pa ljubi samo in edino njega, ker je drugače dober človek – svetovalci ne dešifrirajo te diskrepance med značaji in osebnostmi nekoliko bolj konkretno in argumentirano? Kako to, da nikjer ni zaslediti (ali pa kvečjemu le v zelo zelo razredčeni obliki) Jungove psihološke tipologije? Jungove teorije štirih funkcij osebnosti? Moderatorka pravi: Vsak od vaju ima glede tega, kako želita živeti, svoje vrednote, kar naj bi seželo bistvo problematike (ne)ujemanja dveh ljudi, ampak kaj tukaj pomeni izraz “vrednote”? Kaj zajema? Je vrednota nekaj, o čemer se je treba zamisliti pri vsaki malenkosti posebej? Ona hoče na sprehod, on delati v delavnici. Se pravi, je sprehod vrednota in delo v delavnici vrednota? Ona prihaja z manjše kmetije (ali sploh ne), on z večje – se pravi, je manjša kmetija ena vrednota, večja kmetija pa druga? Ali potemtakem sploh lahko uspemo “ovrednotiti” en dan svojega življenja, da ne rečem teden, mesec, leto itd., če je pa vsak čajni kotliček “vrednota”?

Če se moderatorka torej sprašuje, ali gre pri tem, kar ste opisali kot vajin način življenja, za VREDNOTE, je po mojem smiselno odgovoriti: Ne, ne gre za vrednote, ampak naravnost za OSEBNOST! To, kar avtorica Trista in za njo še druge opisujejo, so primeri TRKOV OSEBNOSTI in ne vrednot. Nekatere vrednote so stalne in nespremenljive, druge se prilagajajo skozi čas in izkušnje, tretje vznikajo na novo. Osebnost pa je tisto, kar občutimo kot same sebe skozi vse te vrednote. Zakaj naj bi torej punca samo zaradi nekaj ur sprehoda manj tudi jaz imam pogosto občutek, da sem se jaz zanj odpovedala vsemu, on pa je obdržal vse in za po vrhu dobil še mene?? Tu ne gre za neujemanje vrednot, ampak temeljnega dojemanja sebe in sveta, torej osebnosti.

Moje laično mnenje je tako: Trista in še številne druge v drugih prispevkih z navidez drugačnimi, v osnovi pa podobnimi težavami so značilen primer trka dveh enostransko razvitih osebnosti. Ta trk tvori skorajda že razpoznaven vzorec: mož je delaven, na terenu, v delavnici, vedno zaposlen, vedno z orodjem v roki, vedno v stiku z materialnim vidikom dela (= tip čutne, senzorične osebnosti), žena pa skrbna, načrtovalska, razmišljajoča, prilagodljiva, iznajdljiva, vizionarska, fleksibilna (= tip intuitivne osebnosti). In prav ta dva tipa, kadar vlečeta vsak v svojo stran, sta si smrtna sovražnika! Če bi vprašali Tristo (in ostale), zakaj ste se zaljubile v svoje moške (in jih morda še ljubite), se ne bi čudila, če bi bil odgovor: Ker je tako sposoben. Ravno ta “sposobnost”, brkljanje v delavnici in ukvarjanje z vsem, kar je konkretno in materialno in se da v roke vzeti in razšraufati in spet zašraufati, je tisto, česar intuitivni tip človeka ne premore oz. nima razvito dovolj dobro, zato lahko nanj, no, na žensko v fazi zaljubljenosti deluje kot afrodiziak! “Točno takega moškega hočem!” je krik, ki pomeni toliko kot “Točno takega moškega hočem, da bo namesto mene delal vse tisto, česar sama ne znam!”, s tem pa ženska dobi občutek varnosti, da je “zanjo poskrbljeno”. Ko pa materialistični, senzorično usmerjeni moški prevzame vodstvo, se začne intuicija, ki je glavna osebnostna funkcija ženske, dušiti. Intuicija vidi dlje od kladiva v roki in pluga na njivi. Intuicija vidi dan v celoti, vidi sestavne dele in njihove soodnose: jutranji zajtrk v odnosu do dnevnega dela, popoldanski sprehod v odnosu do hobija pred mrakom, večerno druženje v odnosu do nočnih radosti itd. Senzorični (materialistični) tip pa vidi samo kladivo pred sabo, ki ga je treba prijeti v roke in tolči, dokler stvar ni dokončana. Basta, drugega ni. Sprehod? Kaj boš s sprehodom? Kakšno delo je to? Kje je orodje? Kje je izdelek? Sprehod ni nič! In bolj ko se skuša ženska prisiliti, da tudi sama dojema svet metarialistično, konkretno, neposredno, tukaj in zdaj (s kladivom v roki), bolj nesmiselno se ji vse to početje dozdeva … dokler meni pa bi nekega dne, ko bi bilo že prepozno, počil film, ne vedoč, da so za to krive vse tiste vau lastnosti, ki jih je nekoč videla v svojem moškem in ki jih sama, zaradi drugačne osebnostne usmerjenosti oz. drugačnega tipa osebnosti NI SPOSOBNA DIFERENCIRANO (oz. pošteno, nepristransko) OVREDNOTITI V SAMI SEBI. Odtod potem kontradiktorno sobivanje izjav a la leta zabijanja v tla pa se me zlomila in Želim si torej življenja z njim, samo z njim. Gre za osnovno nepoznavanje osebnosti, svoje in partnerjeve! Vprašanje o vrednotah tu, po moje, ne bo dalo bistvenega odgovora, ampak le začasno rešitev, ki bo zelo zelo verjetno le gnil kompromis na škodo ženske (kljub “letom zabijanja v tla” bi se punca še vedno rada zbudila in ga objela in pomirjena zaspala nazaj – ne vedoč, da takemu tipu moškega objem nič ne pomeni, če ni objem, ki ga zahteva on …). Odgovor je veliko verjetneje v TIPU OSEBNOSTI in principih delovanja posameznega tipa, to pa razkrije tudi principe neujemanja med tipi in s tem prinese razumevanje neujemanja med ljudmi (ter posledično tudi razumevanje možnosti konstruktivnega preseganja tega neujemanja).

In še: čudno, da pronicljivi moderatorji niso opazili (ali pa nočejo?), da je moški, ki je podrejen svoji materi na način, kot piše Trista, za žensko garantirana pot v pekel.

Zelo sem bila vesela mnenja osebe Jasno in glasno, saj mi je bolj jasno kot odgovor gospe Jane Lavtižar, saj si tudi jaz nisem znala povsem odgovoriti glede mojih in fantovih vrednot. Mogoče gre pri naju res za problem različnih osebnosti – nasprotja se privlačijo, skupaj pa očitno težko shajajo.
Zase ne morem reči, da me je pritegnila njegova sposobnost, res pa se je kasneje večkrat zgodilo, da sem se brez njegove pomočji, nasvetov glede marsikatere stvari, počutila izgubljeno. Vedno, kadar česa ne znam ali ne morem narediti sama, prosim za pomoč njega. Vem, da to ni vedno dobro, ampak sem se kar navadila, da mi bo itak on pomagal, pa še bolje bo narejeno, ker on to že vse obvlada.
Ja, je pa res, da fant točno tako, kot je opisano zgoraj, gleda na primer na sprehod in tudi nekaj drugih stvari, ki veselijo mene in v katerih jaz vidim smisel, on pa ne. Mislim, da je v tem primeru problem tudi v vzgoji, okolju, iz katerega prihajava – pri nas doma je sprehod nekaj normalnega, pomemben, ker greš na svež zrak in se vsaj nekoliko razgibaš, na kmetih pa se jim to zdi potrata časa, ker bi medtem lahko opravil kakšno pametnejše delo. Pri nas doma je lahko na primer likanje perila lahko počakalo do zvečer in ne bi v najlepšem vremenu likali, potem pa ponoči hodili na sprehod. Pri njih je ravno obratno – najprej nujno delo (ki traja ves dan), zvečer (ker se pač znoči in ne vidiš,kaj delaš, sicer bi delal dalje) pa imaš čas zase in svoje hobije. Hm, kaj pa če moj hobi tudi ni najbolj izvedljiv ponoči??? Najprej delo, potem zabava. V tem primeru mislim, da je problem v različni vzgoji – mene so peljali ven, da sem se nadihala zraka, videla kravice, kako se veselo pasejo, nabrala rožice, čofotala po lužah itd., moj fant pa je kot najhen capljal za starši na njivo, travnik … Saj ne pravim, da je to narobe – tudi on je dihal svež zrak in se razgibal, spoznaval naravo in se učil osnovnih kmečkih opravil, a je bilo v osnovi drugače. In on je ponotranil svoj vzorec, jaz svojega. Kako ju torej združiti oziroma toliko prilagoditi, da bova lahko shajala drug z drugim in bila pri tem še srečna, ne pa čutila, da delava proti svojim prepričanjem, željam, potrebam, vrednotam? Razumem tudi, da si kmetje ne morejo privoščiti, da bi šli najprej na sprehod ali počeli kaj drugega, kar se jim takrat pač zljubi in šele potem opravili delo, ker bi lahko to vplivalo na pridelek. Ampak če si predstavljamo, da smo že stari in se ozremo nazaj ter pogledamo svoje življenje – kaj je več: delo, delo, delo na kmetiji celo življenje ali doživetje še česa drugega, izlet, kjer si dobil neprecenljive spomine, iskren pogovor z mamo, ki ti je stala ob strani in ti pomagala z nasveti, klepet s prijateljico, ki jo slučajno srečaš po dolgem času, preživljanje časa s psom, sprehod z otrokom / vnukom, ki mu razložiš, da to je pa pikapolonica, to pa metuljček, ukvarjanje s stvarmi, ki te veselijo …?
Ja, res je tudi, da se trudim fanta razumeti, razumeti, da je treba narediti vse in še več preden se znoči in da on pravzaprav v tem uživa in tega ne jemlje zgolj kot delo. Včasih mi uspe in mi je resnično ok, če on dela nekaj, kar ga veseli, pa še nekaj naredi zraven. Tako čutim, kadar imam jaz svoje delo ali me ni pri njem. Kaj pa, ko jaz delo opravim, ali ga celo postavim na stranski tir, ker mi je on in preživljanje časa z njim bolj pomembno kot to, da je prah pobrisan, zlikano čisto vse perilo, pomita posoda, svetleče ploščice itd. Lahko imam vse, kar omogoča denar, lepo opremljeno stanovanje, po zadnji modi oziroma mojih željah – kaj mi bo to, to so le stvari, ki mi ne morejo nadomestiti njega. Raje sem nekje na skromnem in srečna z njim, kot sama v zlatem gradu. Takrat fanta ne razumem, da mora vse narediti, potem pa bo imel čas. Jaz ga potrebujem zdaj. Zakaj čutim, da njemu ni ok, predvsem pa ne njegovim staršem, če takoj ne leti v delavnico in šraufa, ampak gre namesto tega z mano na sprehod??? Zato, ker je vse to res. Najprej delo, potem ostalo, drugače je vse narobe.
Res pa je tudi, da sem opazila, kot opisuje Jasno in glasno, da takemu tipu moškega objem nič ne pomeni. Sprva tega nisem vedela, potem sem si zatiskala oči, kasneje pa sem mu to (ko se posloviva, kadar grem npr. jaz za nekaj dni domov, mu želim pomahati in videti, da gleda za mano, dokler se avta ne vidi več. Sama bi nagonsko naredila tako. Meni tak način, ko vidim, da mu ni vseeno, ker grem, pomeni, da se imava tako rada in da sva kljub razdalji povezana in v mislih skupaj in z lahkoto preživim in izkoristim zase tistih nekaj dni, ko sva narazen. Kadar se posloviva kar tako, mimogrede, grem zelo težko stran, saj se mi baterije na napolnijo za nekaj dni narazen) omenila. Iskreno mi je povedal, da se tega zaveda, a da me ima rad in da je verjetno to največ, kar mi lahko nudi. On ne more in ne zna biti bolj čuteč, čustven. Saj zdaj ve, da “bo vse narobe”, če se ne bova poslovila čustveno “kot bi jaz rada”, a jaz želim, da to pride iz njegovega srca, da si tudi on zaželi tega, ne pa da to naredi, da bom jaz srečna. Ker ne bom! Si kar mislim, da zaradi takih primerov ženske izpademo zakomplicirane, nikoli nam nič ni prav. Ampak ni tako, le možno je, da mi on tega res ne more dati, ker tega ni v njem in bi mi to lahko dal samo nekdo, ki mi je po tej plati bolj podoben. Neštetokrat sem že razmišljala, kaj je vzrok temu in sem ugotovila možen razlog: pri njih je bilo vedno pomembno delo, samo delo, ne kako se ti počutiš, važno, da narediš, kar je treba. Tudi on je torej prevzel vzorec, da je najprej delo, potem vse ostalo. Poleg tega pa se verjetno za fante ni spodobilo, da so bili čustveni ali da bi kdaj jokali. Po mojem so v njem v prvem poskusu zabili, zatrli, ubili, onemogočili … vsa čustva in možnost empatije. Jaz pa sem za razliko odraščala v čustveno povezani družini, kjer priznanje žalosti, nemoči, potrebe po ljubezni, objemu, pomoči … ni bila sramota. Ne pravim, da je njihov način napačen, kdo pa sem, da bi sodila, otrok tudi še nimam, da bi imela kaj pojma o vzgoji, a mislim, da bi vse to lažje sprejela punca, ki bi prihajala iz podobne družine, saj bi to razumela, tudi njej bi se zdelo samoumevno in v tem bi verjetno lahko tudi resnično uživala in bila srečna. Mene take stvari ne morejo osrečiti, kvečjemu živce mi lahko kravžajo, ker ne morem dojeti, da je res tako.

Na začetku so razlike nemoteče. Sčasoma pa spoznaš,da je boljše, da sta si podobna, da imata iste vrednote,…Tudi moj bivši je zmeraj delal,delo je bilo pomembnejše. Čaka vaju dolg pogovor, če lahko gresta preko tega….oz.vaju čaka veliko prilagajanja, tudi on se ti more prilagoditi kdaj pa kdaj. Oz.,da gresta na svoje, ker na kmetiji je preveč pod vplivom staršev.Če to ne gre, boš samo trpela celo življenje. Z nekom si, da ti daje energijo ne vzema. In na njihovi kmetiji boš težko srečna.

Redkokdaj komu odgovorim tako: Odidi in začni na novo. Se mi zdi, da si vajin odnos izredno podrobno analizirala. Kakor da opisuješ mojo mamo in očeta. Res je, imata se rada, ampak sta kakor vidva popolnoma različna. Mojemu očetu tudi edino nekaj pomeni delo. Mami pa zmeraj nekaj manjka. Drobne pozornosti, sprehodi, kino, gledališče… Pa nista nikoli živela s starši. Se mi zdi, da tudi pri tebi niso toliko problem njegovi starši, ampak vajina različnost. Pa ni z nobenim od vaju nič narobe. Samo, katerikoli se bo spremenil, ne bo srečen. Ne moreš se vse življenje pretvarjati. Kakor praviš na primeru, saj se fant skuša tebi na voljo čustveno posloviti od tebe. Ampak kaj, ko v resnici ni tak. Tu se po moje ne da narediti nič. Vsak se lahko samo prilagodi, ne spremeni. Veš, partner vseeno ni cimra. Ravno zaradi čustvenega odziva.

Iz lastnih iskušenj ti svetujem , vzemita si čas pred odločitvijo.
Čim več se pogovarjajta , povej mu kaj te moti kakšne misli te begajo. Če ja bolj malobeseden govori ti ne odnehaj dokler si ne prideš najasno ali boš lahko z njim in njegovimi navadami živela celo življenje, pa še po tem ni nobena stvar 100%.
Vem kaj govorim. Ker ravno sedaj končujem 14let zakonske zveze. ker žena pač ni pripravljena več živet z delom in mano in najinimi otroki. želi si samo svobodo.

lp

OK, te bo za hec nekaj vprašala, pa mogoče se ti bo zdelo butasto, mogoče boš pa razmislila. Zgoraj omenjaš krave, kmetijo, po drugi strani željo po psu. No, jaz imam 6 psov. In v bistvu, če gledam čez plot k sosedu, ki ima kmetijo in krave… Hm, zjutraj (okoli 5-ih ali malo kasneje) jih spravi na pašnik, kjer so ves dan. Vsake toliko je skrb, ko katera povrže. Zvečer jih odžene nazaj v hlev in na molžo (okoli 19. ure ali malo kasneje), bikci ostanejo itak zunaj, jih prečekira vsake toliko ali odpelje na drug pašnik. No, jaz vstajam istočasno kot sosed. On je že zdavnaj fertik s kravami, ko jaz še vedno letam okoli s psi, jim nosim kastrole itd. Popoldan, ko on kaj dela na njivi in pridem iz službe, na hitro ruknem vase kakšno kavo in spet me čakajo psi – sprehodi, treningi, vaje. Ko zvečer opravi vse s kravami, mene spet čakajo sprehodi, zadnji preden grem spat, takrat, ko je na kmetiji že vse mirno. Da ti ne govorim, koliko je dodatnega dela zdaj, ko je eden od psov še mladič.
Toliko malo v razmislek. Ker menim, da v tvoji zgodbi niso problem tašča, tast, kmetija, njive, krave, niti pes. Bo prej kaj drugega.

Jasno in glasno!

Hvala za to sporočilo, že naslov pove vse, sem ga prebrala od prve do zadnje črke. Ne bi opisovala svoje zgodbe, vendar je začetek nesoglasij pogosto prav tu: v različnih pristopih do “biti skupaj”, do tega, da je “biti na sprehodu, se igrati z otrokom, sedeti in otroku brati pravljico, da najprej pridejo osebe, nato pa je lahko nekaj narejeno” na videz čisto nekoristno in vir zbujanja krivde in nemogočega prilagajanja enemu ali drugemu. Gre pa tu še za eno vprašanje: namreč ženska išče rešitev, pristop do partnerja, spet se ženska prilagaja, pravzaprav se je pripravljena prilagajati. Koliko bi pa lahko moški njej nudil tega prilagajanja, ali je na to pripravljen, da je ona samostojna in če bo ženska dovolj močna za sprehod sama in na način kot ji ustreza, bo tudi sledila temu, da se sama sprehaja zato, ker ji je to v zadovoljstvo in jo bo izpolnilo, ali pa jo bo ves čas glodal občutek, da bi partner moral videti kako ji je, če gre sama in ne hotel videti, da je žalostna in prizadeta, ker ne gre z njo. Ali obratno, če ženska ne gre šraufat, ali na njivo, ji bo partner morda zameril njeno svobodo. Ali si bosta pustila zadovoljstva vsak v svojem svetu? Bosta lahko gradila lasten svet, brez vmešavanja, kakšen bi moral biti eden ali drugi?

To je del mojih razmišljanj, ki gredo v smeri, koliko smo samostojni v zvezi ter koliko svobode si pustimo oz. jo jemljemo zase, zato, da smo zadovoljni in da iz tega zadovoljstva lahko dajemo tudi drugim.

@Trista in tudi @slapovi …

Zelo posrečeno se mi zdi opažanje Triste, ki pravi, da nasprotja se privlačijo, skupaj pa očitno težko shajajo. Točno to je namreč osnovna zakonitosti dihotomij psihičnih funkcij, ki sestavljajo našo osebnost: težko shajajo skupaj. En par funkcij tvorita senzorična (materialistična) in intuitivna funkcija, drugega pa miselna (racionalna) in čustvena (čuteča), in obe sta kot par zapornikov, vsak z eno nogo vklenjenih v isto verigo. Recimo, da je naša osebnost to, kar nas dela žive, to, po čemer čutimo in sprejemamo življenje. Sprva je naša osebnost dejansko neke vrste zapornik: otrok zgolj s pomočjo svoje osebnosti, ki jo sicer že ima, ne more preživeti; popolnoma je odvisen od drugih in nima skorajda nobenega vpliva na (zunanji) svet. Leta pa tečejo in zaporniki v nas rastejo, se krepijo, postajajo pametnejši, dokler se nekega dne ne odločijo, da bodo ušli – ven, v življenje. Hočemo se uveljaviti kot osebnosti. In tu se zastavi vprašanje, kdo od štirih zapornikov bo vodil pobeg: ali “materialistični” ali “intuitivni” ali “miselni” ali “čustveni”. Razlogov za izbor je veliko (naši geni in okolje), dejstvo pa je, da je bil eden od njih med našim odraščanjem vedno najbolj priden, najbolj sposoben, tak, ki je zmeraj najbolj pazljivo opazoval svet skozi rešetke, si je največ zapomnil in je shranil največ informacij. Skratka, eden od štirih je ves čas ujetništva ostajal najbolj optimističen in je v vsaki stvari vedno videl priložnost zase, tudi če je tisti hip še ni mogel konkretno uporabiti. No, in ta zapornik je tako postal tudi najbolj “mišičast” in drzen, zato se pobega loti on. Na plan potegne vse svoje znanje, mišice in spretnosti in začne vrtati in kopati, dokler, seveda, nekega dne ne izkoplje rova na drugo stran ječe in skupaj s pajdaši pobegne v sladko svobodo (na občini bi rekli: Dopolnili ste 18 let) … Ampak čeprav na svobodi, ostanejo še zmeraj vklenjeni skupaj (če bi se odklenili in šli vsak po svoje, bi temu morda rekli shizofrenija …), in ker ni več ječarjev (naših staršev), skrbijo sami zase, pri čemer pa je jasno, da bo imel glavno besedo tisti, ki je že od začetka vse organiziral. No, in ta glavni zapornik – vedno najbolj optimističen, najbolj iznajdljiv, najbolj živ – ima to nesrečo, da ima nase priklenjenega najbolj podhranjenega, najbolj nerazgledanega in najbolj otročjega pajdaša! Seveda, če mu je pa ves čas (= čas našega otroštva in odraščanja) kradel vse informacije in mu zastiral pogled skozi rešetke! Zato je ta ubogi zapornik sedel sam zase, vedno v senci svojega večjega in močnejšega pajdaša, in se pač tolažil, kakor se je vedel in znal – s svojo domišljijo, s svojimi sanjami, s simboli, z nekakšnimi primitivnimi domišljijskimi kockami, ki jih je sestavljal v primitivne like (saj mu je realne informacije “kradel” njegov močnejši pajdaš). Glavni, najmočnejši zapornik pa smo mi, kot se kažemo sebi in zunanjemu svetu in kot sebe in ta svet dojemamo – na način in s forami, s katerimi smo se prebili iz zapora. Način, po katerem se je glavni zapornik rešil iz ječe, je torej način, po katerem živimo, saj gre za način, po katerem najbolje znamo izraziti svojo željo po svobodi, željo po življenju – po “biti mi”.

In zdaj si predstavljajte, da ste se vi iz ječe osvobodili z “intuicijo” – t.j. z razumevanjem tega sveta s celostnimi predstavami, s povezovanjem delov s smiselno celoto, z idejami in vizijami, s hipnim dojemanjem, kaj vse se da iz česa narediti -, vaš mož pa z “materializmom”, t.j. “taktilnostjo, čutnostjo, oprijemljivostjo” – načinom razumevanja sveta v njegovih pojavnih oblikah, v konkretnostih, sveta kot materiala, ki se ga da predelati, pregnesti, pretolči, preorati, preklepati, prevrtati, obtesati in zrezkati ter seveda prodati in kupiti. Kaj dobite? Ja, točno to: enega močnega zapornika in enega shiranega zapornika – na isti verigi! Enega zapornika, ki je videl ves svet, in drugega, ki je komaj kdaj videl dlje od svojega nosu! In ta dva naj se zdaj pogovarjata?! O čem le??! Nasvet pj-ja, češ Čim več se pogovarjajta, povej mu, kaj te moti, kakšne misli te begajo, zato ni najbolj na mestu, če v prvi vrsti ne veš, kdo si ti sam, ki se boš pogovarjal, in kdo je partner, s katerim se boš pogovarjal. Direkten pogovor “dveh zapornikov na isti verigi” (= intuitivne ženske in materialističnega moškega, naprimer) preprosto ni mogoč! Je pogovor dveh mutavcev, pogovor Slovenke in Kitajca, ali preprosto, pogovor s steno. Trista je dala dober primer s svojim sprehodom: predstavljajte si, da se Trista sprehaja po poljskih poteh, njen fant pa dela na polju, in v taki situaciji se hočeta pogovoriti. Ali je pogovor sploh mogoč? Fant jo bo gledal, kako se sprehaja po potki, in si bo misli: Pa kaj se gre eno fino gospo?!, ona pa ga bo gledala in si mislila: A je mar tlačan na kmetiji ali kaj?! Ni šans, da bi drug drugemu lahko dopovedala, kako je to, kar počneta vsak zase, lahko pomembno tudi za drugega, čeprav bosta oba nekako nejasno slutila, da ima partner vendarle tudi nekoliko prav. Oba se namreč zavedata, da imata na drugem koncu verige svojega sozapornika, in vesta, da mora tudi ta sozapornik živeti, da ima navsezadnje pravico živeti, ampak kaj, če pa ta ubogi sozapornik ne zna razumljivo govoriti! In kar je zanjo “ubogi sozapornik”, je zanj “glavni zapornik”, ki ga je rešil iz ječe, in obratno!

Zato bi moje mnenje glede tega, kaj se da storiti v taki situaciji, izhajalo iz predpostavke, da iz ječe nista ušla samo dva zapornika, ampak štirje, se pravi, še en par, in da ta par zapornikov morda lahko pomaga.

Kot je Trista že ugotovila, neko direktno prigovarjanje, da morata s fantom skupaj na sprehod pa da se morata objeti pa poljubiti itd., ni uspešno. Fant v tem enostavno ne vidi smisla – enako kot ga ne vidi Trista v celodnevnem delu v delavnici in neki stalni zaposlenosti s stvarmi. Zato se drug z drugim ne moreta pogovarjati na podlagi smiselnosti svojih zahtev in želja, ker je smisel za vsakega drugačen in je pri obeh utemeljen na nekih iracionalnih občutkih, da je pač nekaj “prijetno” oz. kot pravi Trista, jaz želim, da to pride iz njegovega srca. Iz njegovega srca bo prišlo točno to, kar je v njem – se pravi to, kar oživlja njega, kar se njemu zdi smiselno in prijetno. Nemogoče je, da bi iz srca prišlo nekaj, kar niti nima besed oz. komaj kaj (= “ubogi sozapornik” ali z besedami Triste: Iskreno mi je povedal, da se tega zaveda, a da me ima rad in da je verjetno to največ, kar mi lahko nudi).

Komukacija v takem primeru torej ni možna ali vsaj ne prav uspešna, če poteka na osnovi “smiselnosti” sporočila. Več možnosti pa bi imela, če bi potekala na osnovi logičnosti. To je pa tisti drugi “par zapornikov”, ki hodi skupaj z “glavnim” in “ubogim”, se pravi “mišljenje” in “čustvovanje”. Ta par psihičnih funkcij osebnosti je namreč racionalen za razliko od para “intuicija” – “materialno”, ki je iracionalen, utemeljen torej na zaznavanju, “vibriranju”, občutku, da je nekaj “pravo” (da “prihaja iz srca”). Racionalno pa je utemeljeno na presojanju, na logičnosti, na dojemanju pravičnosti, pretehtanosti, sorazmernosti (tudi čustva!). Ta par duševnih funkcij si je sam po sebi tudi v opoziciji “glavni zapornik – ubogi zapornik”, ampak v odnosu do glavne funkcije osebnosti (se pravi, pri Tristi domnevno “intuicije”, pri njenem fantu pa domnevno “senzorike oz. materialnosti”) ni v konfliktu. Je lepo tiho zraven in se zabava na svoj način in če je treba, kdaj pomaga “glavnemu zaporniku”, ampak vedno v razumljivi govorici in neagresivno. Zato je ta par funkcij oz. “sozapornikov” lahko v vlogi posrednika med drugima dvema. Konkretno bi to pomenilo na primer to, da se Trista skuša s fantom pogovoriti ne v smislu, “kaj je bolje” – sprehod ali delo cel dan -, ampak kaj je logično! To, kar je logično, v sebi namreč vsebuje tudi vrednostno oceno – oceno v smislu pravičnosti, dobrote oz. dobrobiti za človeka – in to oceno bosta razumela oba! Če bo Trista razumela, da je logično, če fant dela, saj s tem prinaša ne le materialno korist, ampak tudi prispeva k življenjski stabilnosti in varnosti, s tem pa dobrobiti življenjske oz. partnerske skupnosti (z drugimi besedami: “delo je dobro” – to lahko razumemo tudi čustveno, ko gre za nas in našega partnerja in potencialno družino!), potem bo tudi fant na isti način logično razumel, da je “sprehod dober”, ker prispeva k stabilnosti, varnosti in dobrobiti (sreči) partnerske skupnosti. V misticizem “intuicije” in suhoparnost “materializma”, ki sta drug ob drugem kot noč in dan (t.j. glavni in ubogi zapornik), je potrebno vnesti skupni imenovalec – logiko. Ne gre za matematično logiko, ampak za, recimo temu, moralno logiko – logiko, po kateri bosta oba partnerja spoznala, da je njuno početje za partnerski odnos in skupno življenje dobro in pravično.

Skratka, Trista, če se nameravaš pogovoriti s fantom in presoditi, ali je kaj upanja, da bosta zadovoljivo lahko plula skupaj, mu ne očitaj njegove svobode na račun svoje, ker s tem ne boš ničesar dosegla (niti seveda ne boš ničesar dosegla, če se boš prostovoljno spremenila v “ubogega zapornika”, t.j. da se siliš z materialističnim pogledom na svet, kar bi njemu sicer krasno ustrezalo, ampak ti bi se spremenila v mutavca in malodane bebca). Svojih občutkov v zvezi s sprehodi in objemi in poljubi mu ne omenjaj, ker so to v principu isti občutki, kot jih doživlja on ob celodnevnem delu (občutki, ki zapolnjujejo smisel življenja)! Z njim se namesto tega pogovori o logičnosti teh občutkov, tako svojih kot njegovih, o logičnosti svojih in njegovih želja in pričakovanj – in ga ob tem spodbudi, da te po isti logiki skuša razumeti tudi on.

Sem prebrala nekaj o osebnosti in ponovno rešila nek test v neki knjigi, ki še vedno trdi, da sva s fantom kot noč in dan glede osebnosti..škoda, da ima tako zelo prav. Očitno torej ni prav, da večinoma krivim njegovo poreklo, običaje, navade in vse, kar v bistvu on je. Vem, da bi ga morala imeti rada takega kot je, ga takega sprejeti ali pa si najti nekoga, ki mi bo bolj podoben. Vedno sem zagovarjala to teorijo, ampak lahko je deliti nasvete drugim…
Trenutno je fant na bolniški. Skoraj sem že pozabila, kako lepo se imava, kadar sva sama: ko gresta njegova starša na morje ali zdaj, ko je doma in sta starša v službi – popoldan je spet enako kot vedno. Ko sva sama, ne počnem nobene stvari drugače kot sicer, počnem pa vse bolj sproščeno, umirjeno, imam notranji mir. Zato uživam v najbolj osnovnih, preprostih stvareh in opravilih, ki jih sicer ves čas počnem z rezervo, vedno sem na preži, vedno premišljujem, ali je to ok ali ni, ali bi morala kaj delati drugače, ob drugem času…? Torej bi nekako vseeno bila za naju rešitev, da bi bila sama. Da ne bi imela zraven nekakšnega šefa, mojih rezervnih staršev, ki me psihično ovirajo precej bolj kot pravi. Vedno sem in bom trdila, da bi morala na svoje, ker bi se vse najine navade, to kar sva, pomešalo in bi nastalo nekaj novega. Ne trdim, da bi bilo lahko, da bi nujno nastalo nekaj dobrega ali da bi nama sploh uspelo, ker tega zdaj ne morem vedeti. Kljub temu bi si to želela poskusiti, saj izgubiti nimam kaj.
Yo_, ne vem, zakaj imaš ti toliko psov, meni je eden dosti. Fora je v tem, da si psa lahko omisliš ali pa ne, moj fant pa se je rodil na kmetiji in ga nikoli ni nihče vprašal, ali je to tisto, kar v življenju želi početi ali bi raje kaj drugega. Ne, bilo je samoumevno, da bo ostal na kmetiji in skrbel za vse, ko bo prišel na vrsto za prevzem “prestola”. Enako je z mano kot z njegovo punco – samoumevno je, da bom vse delala kar naj bi se pač delalo. Jaz sem bila za razliko od fanta vajena, da so me spraševali za mnenje, želje in so moje potrebe upoštevali: niso me vpisali k baletu, če sem si želela igrati flavto. Vem, da v življenju ni vedno tako, da te vedno vprašajo, kaj si želiš in česa ne, in potem dobiš samo kar si želiš. Poleg tega pa vem, kako je imeti žival, saj smo doma vedno imeli hišne ljubljenčke. Vem, da je to drugače kot krava v hlevu, a je z vsako živaljo skrb. Jaz sem za 10. rojstni dan dobila zajca, za katerega sem skrbela do njegove smrti (7 let). Mislim, da sem se s tem naučila določene odgovornosti, da si ne moreš izmisliti, da bi danes imel žival, čez en teden pa ne več, ker si se je naveličal. Ali pa da ji ne bi dal jesti, ker se ti ne da. Razlika je samo v tem, da sem si jaz žival sama želela in sem bila presrečna, da sem jo imela, ker mi je vračala ljubezen, zaupal mi je, pustil se je crkljati in vse. Pri fantu pa pač hlev, poln živali je, ne glede na to, ali je to komu všeč ali ne. Lačne so tudi, kakajo tudi. Torej je tudi z njimi skrb in delo, le da namesto ljubezni in preživljanja časa z živaljo dobiš zrezek.

Trista, zdi se mi, da imata s fantom različna karakterja, različne cilje v življenju in različna življenjska sloga, ki ju nikoli ne bosta uspela uskladiti.
Dejstvo je, da si ti želiš življenja v mestu, on pa ne bo šel stran od kmetije, kjer boš ti daleč od družine in prijateljev, ki jih že sedaj pogrešaš.
Dejstvo je, da si ti čustvena in svoja čustva tudi izražaš, on pač ne.
Dejstvo je, da bo dela na kmetiji zanj postopoma vedno več, saj bo moral nadomestiti starše, zato bo imel še manj časa zate, za sprehode in podobne stvari.
Dejstvo je tudi, da se on ne bo nikoli pripravljen odseliti k tebi, kjer bosta končno lahko sama. Ne bo prodal kmetije in se odrekel življenju kmeta (in željam staršev) – o tem lahko samo sanjariš.

Včasih je treba pogledati resnici v oči in biti praktičen – včasih to, da imaš nekoga rad ni zadosten razlog, da ostaneš. Ker ne boš srečna. Včasih je oditi manjše zlo kot ostati, pa čeprav ‘se imata rada’!

Ko boš imela službo, bodo njegovi starši negodovali, ker ne boš imela časa za postoriti tisto, kar se od tebe na kmetiji pričakuje. Ko boš odšla na obisk k prijateljicam ali družini, bo to ‘potrata časa’. Od tebe se bo pričakovalo, da skrbiš za gospodinjstvo, otroke in njegova starša, medtem ko bo on kmetoval. Hočeš to? Iz tvojih besed je razvidno, da je to prihodnost, ki te čaka, če ostaneš z njim. Vse lepo in prav, nič nimam proti kmetom – če si želiš takega življenja, je to super. Ampak če si ga ne, bodi dovolj pogumna in si ne zakrivaj oči pred resnico – tako, kot si želiš ti, nikoli ne bo, vsaj z njim ne!

v zapisu sploh ne vidim nobenega problema. Pri nas, na kmetih, smo- žal ali na srečo- podobni temu fantu.
Delo je tisto, ki nas poganja naprej, sploh si ne predstavljam, da bi posedala, afne guncala, ali celo dragocnei čas posvečala psom.
Nenazadnje – prišel bo čas za otroke, mar ne?
Edino to bi prosila: potrebno je postaviti red. Je namreč čas za delo in tudi čas za crkljanje.
Tašči in tastu pa je NUJNO treba povedati, da sta vidva SAMOSTOJNA DRUŽINA in ne njuna hlapca-.

Pa še to: drage punce! Ne se branit fantov, ki znajo poprijeti za delo. Bojte se takih, ki tratijo čas v brezveznem besedovanju s kolegi, na pivu, pred računalnikom.
Ti so vam nevarni, ne pa, da bi videli nevarnost v fantih, ki vedo, zakaj se uporabljajo roke.

Živijo. Vidim, da je tole sicer že precej let stara tema, pa vseeno bom dodala svoj del zgodbe zraven.
Podobno zvezo sem imela tudi jaz, a po dveh letih sva oba ugotovila, da je bolje, da se razideva. Tisto “saj se imava rada”, ne pomaga nič. Da se imata dva rada, si je treba pokazati v dejanjih, ne v lepih besedah. Razhajala sva se več mesecev, velikokrat je prišlo še kaj, da si nisva za 100% poslovila. Prav tako je bil pri obeh razlog kmetija ter starši. In ne vem, a smo res Slovenci tako navezani na to zemljo in še svoje korenine, da res ni šans, da se odtrgamo od doma? Res ne bi smeli nikogar siliti, da pusti stvari, ki ga osrečujejo. Sprva je še nekaj zamere verjetno pri obeh in vsak zagovarja svojo stran (“ja me že ni imel dovolj rad, da se je odločil za kmetijo” ali pa “če bi me imela resnično rada, bi prišla živet k meni na domačijo”). Vsak je osebnost zase. Če ga hočeš spreminjati, bo trpljenje v vsakem primeru. Lahko bi se spremenila njemu na voljo, ali on na mojo željo, pa na koncu ne bi bil nihče srečen. Jaz sem videla, da je bolje, da mu pustim svobodno pot. Da si poišče pravo punco zase, ki ga bo osrečevala tudi z delom na kmetiji. Zelo zelo mi je bilo hudo, jokala sem, shujšala, je obdobje, ko ne vidiš več nobenega smisla. Zaenkrat ga še vedno nisem spustila iz srca in se zato še ne morem ponovno spuščati v novo zvezo. Še rabim čas, da ga prebolim. Da tudi sebi odpustim, da nisem zmogla tega koraka in se preseliti k njemu. Ampak, v mojem primeru bi jaz naredila največ kar bi lahko, pustim vse pri sebi doma in grem k njemu in tudi mu pomagam. Kako bi se pa on meni lahko “prilagodil”, pa še danes ne vem. Ker mi tudi takrat ni znal odgovoriti popolnoma.

Želim vsem, da bi spoznali kaj si v srcu zares želite. Upoštevajte pa tudi različnosti v osebnostih. Ne tiščite z glavo skozi zid, sploh si pa ne “nakopljite” še kopico otrok, ker bojo oni žrtve tega, da se vidva nista znala prej pametno zmeniti. Včasih je bolje trpeti par mesecev, kot pa potem celo življenje. Če ženska ni za na kmetijo, če tako zase čuti in ve, naj ne rine tja. Z leti se pozabijo lepe besede, ampak je treba pokazati dobro voljo in delati. Saj samskih moških je pa še veliko v Sloveniji, in verjamem, da se še najdejo pravi ljudje za skupaj in tudi ostanejo skupaj 🙂

Živjo,
jaz sem v zeloooo podobni situaciji. In že nekaj let si prizadevava, da bi nama bilo ok. No u bistvu, on tako živi, jaz pa se nekako poskušam nekako prilagoditi. Nekaj tako, da počnem tisto kar je meni ok, nekatere stvari pa pač zaradi prilagajanja samega. Nekaj let sva že nezadovoljna in kar vztrajava, ker se nama obema zdi, da ni tako slabo, da imava vse eden od drugega, le nekaj manjka. In bolj ko naju gledam, bolj vidim, da je to problem, da ne znava uživati v istih stvareh. On ni s srcem v mojih stvareh, jaz pa ne v njegovih. Se čuti, da je samo stvar prilagajanja. Če pa vsak svoje počneva pa se skoraj nič ne bi videla. In že nekaj let razmišljam, da bi šla, vendar me nekaj tako zelo povleče nazaj. Mislim, da ravno tisto dejstvo, da imam vse, da se imava kljub vsemu rada in da nama je lahko zelo lepo skupaj. Nekako pa se ne moreva začutiti, kot ne bi zmogla iste valovne dolžine.
Zanima me, če je katera šla iz takega partnerstva in je potem dejansko živela bolj srečno? Ali je morda problem samo v nas in našem prilagajanju in sprejemanju? Se je mogoče isti problem pojavil v naslednjem partnerstvu? Ali pa se je pojavilo kaj drugega in ste se šele potem zavedle kaj ste imele? Res sem zbegana ali res takega načina življenja ne zmorem ali je moj ego premočan, da se ne morem vživeti v to življenje? Ali pa morda med nama ni dovolj, da bi to premostilo vse zunanje dejavnike?
Lep pozdrav

Hvala vsem za vaše misli in nasvete. Naj vam opišem svojo situacijo danes, po 9 letih zveze. Ja, še vedno sva skupaj. Sva že nekaj let poročena in imava enega otroka. Ni nama bilo lahko. Pred letom dni so se v razmerju mojih staršev začele dogajati čudne stvari, zaradi katerih sem pravzaprav odkrila ogromno! Slučajno sem naletela na knjigo Najina ljubezen dr. Harvilla Hendrixa. Zdi se mi super in jo priporočam vsem. Na odnos sem začela gledati drugače. Mislim, da sem tudi sicer prišla v leta, ko sem končno tudi psihično začela odraščati.
Ko sva dobila otroka, je bilo seveda eno izmed najlepših doživetij v življenju, hkrati pa je bilo to tudi najbolj naporno obdobje zame do zdaj – psihično in fizično. Ker sem bila utrujena, nenaspana, osamljena, pogosto nerazumljena, razdražljiva, pod vplivom hormonov itd., sva se veliko kregala. Začela sem obiskovati tudi psihologa, ki mi zelo pomaga. Začela sem odkrivati sebe, začela sem rasti. Ker nimam običajne 7-15 službe, ampak delam od doma, je bil izziv, kako postoriti vse po stanovanju, skrbeti za otroka in zraven delati. Bila sem čisto na tleh, ker ničesar nisem mogla opraviti, ne da bi bila vmes 100 x prekinjena. Tako sem delo prihranila za zvečer in časa za moža sploh nisem imela več. Močno sva se oddaljila. Ko sem ugotovila, da tako ne gre in da moram nekaj spremeniti, sem dala otroka v vrtec, zdaj delam dopoldne, popoldne sem z otrokom, zvečer pa imam vsaj malo več časa za naju. Vse skupaj je privedlo do tega, da sva rešila najin odnos in zakon, se ponovno zbližala in zdaj odnos gradiva naprej. Seveda sva stalno postavljena pred izzive, a čutim, da sva zaradi vsega, kar sva preživela, močnejša in da skupaj zmoreva. Mož je res super, vem, da me ima zelo rad, prav tako se mi topi srce, ko vidim, kako lep odnos imata z otrokom. Na splošno sem zelo hvaležna, da se je končalo, kot se je in da se še nadaljuje po tej poti. Zelo sem hvaležna za določene sicer slabe, težke preizkušnje v življenju, ki pa so mi odprle oči in me pripeljale do mnogih spoznanj. Tako ne iščem več krivcev za vse zunaj sebe, ampak v sebi – raziskujem, kdo sploh sem in zakaj se mi dogaja, kar se mi. Ob tem skušam biti čimbolj pozitivno naravnana, se pa seveda še mnogokrat ujamem v stare vzorce. K sreči imam ob sebi srčne ljudi in čudovitega moža, na katerega se lahko zanesem in s katerim imava danes krasen odnos, v katerem – kot pravim – seveda še kdaj poči, ampak znava k težavi pristopiti drugače, bolj zrelo in precej manj časa porabiva za prepire, hitreje najdeva rešitev in nato je spet vse tako, kot mora biti.

Bolje odnose imam tudi z njegovimi starši. Mislim, da smo se malo navadili drug drugega, obenem pa vidijo, da le nisem tako slaba, kot so mislili na začetku. 🙂

Vsem, ki ste v podobni življenjski situaciji, želim, da v sebi najdete moč, da poskusite pogledati na ene in iste težave, okoli katerih se vrtite ves čas, z druge strani. Naj vam ne bo nerodno – kot je bilo meni – iti in prositi za pomoč – jaz sem čakala do zadnjega. Poiščite pomoč strokovnjakov, preberite knjigo Najina ljubezen. Mislim, da vam bo marsikaj bolj jasno in lažje. Preberite jo najprej zase, potem jo ponudite še partnerju, tako sva naredila tudi midva. Nato sva skupaj obiskala zakonskega terapevta, a sem ugotovila, da mi to ne ustreza in da bi raje hodila sama. Spoznala sem tudi, da kljub vsej svoji nesreči in nezadovoljstvu, imam mnogo, mnogo ljudi, živali, stvari, dogodkov, za katere sem lahko hvaležna. Tako sem osredotočena na tisto, kar imam, ne česar nimam. Verjamem, da najin razhod ne bi bil rešitev, saj bi prejkoslej naletela na iste težave, le v drugi preobleki.

Srečno vsem, če pa želite, pa mi lahko še pišete ali delite z vsemi nami svojo zgodbo, ki se je iztekla dobro!
Lp, Trista

Zdravo

Trista hvala, da si se oglasila, res je zanimivo brati prispevke po 5 letih premora.

Ključno kar nas vse verjetno zanima- vsaj ko smo brali tvojo prvo in zadnjo objavo- je verjetno to, kaj si izvedela o svojih starših.

Ker seveda se prvo objavo bere, kako je vse super pri vas doma (mami zaupaš, vsi smo odprti, vse si povemo, skrbimo za drugega in se zanimamo za družinske člane).
Potem se seveda pojavi bralcu vprašanje- kaj potem delaš v takem odnosu, kjer vse to tako očitno manjka.

Načeloma vsi iščemo neke dodatne razlage ali potrditve kako deluje ljubezen- nikoli pa jasno ni črno belega odgovora. Morda me je zato malo sram, da te sprašujem tako vprašanje- ker želim iskati neke globje povezave, a vseeno. Če lahko poveš kaj več o tem, bi ti bili verjetno vsi hvaležni.