študij socialnega dela

Pozdravljeni!

Odločila sem se za študij socialnega dela in bila sprejeta. zelo sem srečna in komaj čakam, v bistvu mam izdelano podobo, kaj bi rada v življenju delala (v zaporu, ali pa kakem kriznem centru, varni hiši). Tudi drugi, ki me poznajo, mi pritrdijo, da je to res zame (sem taka bolj mirna, čustvena, prijazna, rada prisluhnem). Je pa en problem. Mislim, da sem celo preveč čustvena, nekako občutljiva. Veliko stvari me spravi v jok. npr že ko tule berem, pa je kakšna res žalostna zgodba, mi gre na jok. Ali pa ko se s prijateljico pogovarjam o njenih problemih (ima jih ogromno) mi tudi gre na jok. Zelo se vživim v vsakega človeka. Tudi doma mi gre na jok, če recimo brat zavpije name (ali kdorkoli). Menim, da sem preveč ranljiva. Kar pa je verjetno pri delu socialne delavke neprijetno.

Kako naj postanem bolj “odporna”? Kako naj se spremenim do te mere, da bom sicer z drugimi sočustvovala, a da bom ohranila trezno glavo?

Drugače glede same izbire študija – si pa ta študij želim, odkar pomnim. Tako da kakršna koli zamenjava ne pride v poštev.

Zanima me še nekaj: nekje sem prebrala (veliko berem psihološke priročnike), da ljudje, ki želijo postati socialni delavci, psihologi, socialni pedagogi, s tem ko imajo tako željo pomagat drugim, želijo pomagat v bistvu sami sebi? Da v bistvu pozabijo na svoje probleme in se bolj osredotočijo na druge, dajo drugim prednost pred sabo. V koliko primerih to drži?

Lep pozdrav in hvala!

Spoštovana študentka!

Čestitam za sprejem na željeni študij in vam želim veliko uspeha.

Glede vaših čustev pa vam ne morem dati recepta kako čutite drugače.
Za uspešno in strokovno delo pa se boste morali distancirati od težav drugih in ljudem prepustiti, da sami delajo zase, lahko jim le delno pomagate, jim pomagate iskati rešitve, svetujete, odločiti pa se morajo sami. Težava je dostikrat že v tem, ko mi nudimo neke vrste pomoči, pa je posamenzik ni zmožen ali pripravljen sprejeti v taki meri ali na tak način. Prav tako se vam bo najbrž dogajalo, da vas bodo ljudje žalili, zmerjali, saj bodo na ta način želili odgovornost za svojo stisko in težavo prenesti na vas, zato boste morali pri sebi najti mehanizme kako teh stvari ne jemati osebno, kar si boste lahko pomagali tudi skozi supervizijo, kjer boste predelovali svoje občutke in ravnanja.
Ne gre samo za to, da bi bilo neprijetno ker bi vi pred stranko jokali, še bolj neprijetno bo vam, če boste na vsako malenkost tako čustveno, osebno in prizadeto odreagirali, saj tako ne boste zdržali dlje kot kakšne pol leta. Še posebno ne v taki službi, ki si jo želite, kjer ljudje v svoji stiski ne izbirajo besed in boste morali slišati marsikaj, pa tega ne vzeti dobesedno, še manj pa osebno.

Res je, da nekateri študirajo vede, ki ste jih našteli, zato, da rešujejo probeleme drugih, ker svojih ne morejo, toda to je odvisno od posameznika, njegovega življenja, kakšen je kot osebnost. V koliko primerih drži zgoraj navedena trditev pa bi morda bolj vedeli kakšni raziskovalci, ki jih te stvari zanimajo in so raziskovali tudi to področje.
Če na FSD-ju tega še niso storili, lahko vi to predlagate in skupaj s profesorjem naredite skupino, ki se bo ukvarjala s tem in najbrž boste prišli do zanimivih ugotovitev, ki bi tudi nas zanimale. Pa še v diplomi lahko uporabite ugotovitve.

Veliko sreče!
Špela, Šent

Živjo!
Sem se odločil, da ti neki napišem, ker gre tudi ena moja prijateljica študirat socialno delo.
Glede odpornosti ne vem, ne moreš se kar spremenit. Menim pa, da se sčasoma privadiš. To ne pomeni, da te potem boleča zgodba ne bo več ganila, ampak boš verjetno znala bolj situaciiji primerno izrazit svoja čustva.

Na dejstvo, da se nekateri, ki si izberejo študij (in s tem poklic) v tej smeri, kot si navedla, za to pogosto odločijo zaradi lastne potrebe po pomoči, je tudi mene opozorila pedagoginja na cipsu (študirat grem PSI), ampak sem dobro premislil in ugotovil, da pri meni ne gre za to. Po tem, kar si napisala, sem pa tudi zate skoraj prepričan, da si se prav odločila in na to ni vplivalo prej omenjeno dejstvo. Praviš, da si si to želela študirat, odkar pomniš -meni je pedagoginja rekla, da bi bilo možno, da sem se za ta študij odločil zato, ker sem PRED KRATKIM imel kakšen hud problem.
Še enkrat – mislim, da si na pravi poti!
Fajn začni s študijem!

Zivjo!

Slucajno sem pogledala tale forum. Se nikoli nisem komu takole pisala, a pravijo, da je vse enkrat prvič:)

Sem absolventka socialne pedagogike in moja zgodba je bila zelo podobna tvoji:) Naj te vse to ne skrbi. Mene je sam studij naredil močnejšo. To, da si se odlocila za taksen poklic je zelo lepo. Ti sledi svojim sanjam in ce imas resnicno dobre namene, verjamem, da se bo vse dobro koncalo. Jaz imam zelo veliko druzino in vsi so bili do mene zelo protektivni. Kasneje sem ugotovila, da to v bistvu sploh ni tako dobro zame:)

Ce sem bila pred petimi leti “najsibkejsi” člen naše družine, sem danes vogelni kamen. Se ti zdi neverjetno? Pa je res tako:) Sej se sama ne verjamem, kako so se stvari obrnile.

Med faksom sem delala kot prostovoljka z obsojencem, s “sirotami”, z ljudmi s psihicnimi tezavami ter posebnimi potrebami… Ej, ce ti povem po resnici, me je vse to naredilo le se mocnejso in mi dalo zagona za naprej.
Fora je v tem, da v nasem poklicu ni tako, da le mi “devamo”, ampak tudi prejemamo.

V stirih letih studija se toliko spoznas, da vidis, iz kaksnega testa si narejena in se glede na to se odlocas za prihodnji poklic.

Glede problemov, ki naj bi bili glavni motivi za izbiro tega studija, pa menim, da je v tem nekaj resnice, a ne vidim v tem nic slabega. Poglej, ce se naucis resiti svoje tezave, bos znala tudi drugim pomagati, da jih resijo. Jaz bi gledala na to kot na izziv.

V glavnem – ne skrbi. Prepusti se zanimivim dogodivščinam študija, pa se bo drugo samo od sebe sproti reševalo.

lp, manuela

Pozdravljeni!
Odločam se med študiji socialne pedagogike, socialnega dela ter med pedagogiko in andragogiko. Zanima me, kje bi se lahko zaposlila če bi določen študij končala, ter kaj je razlika med socialnim pedagogom in pedagogom?

Draga “123zvezdica123”!

Svetujem ti, da poguglaš vse 3 smeri in si tam prebereš, za kaj pri kateri smeri gre.

Socialna pedagogika je dosti bolj ozko specializirana, kot je socialno delo in jih tudi sprejmejo manj. Delaš lahko v kakšnem vzgojnem zavodu, če se ne motim.

Pedagogika in andragogika te učita, kako učiti mlajše in starejše in sta bolj teoretični smeri. Pri nas na socialnem delu je bil to 1 izmed predmetov, se pravi, da to lahko npr. poučuješ.

Socialno delo pa je zelo konkreten študij, kako lahko ljudem pomagaš na različne načine. Lahko se zaposliš v psihiatrični bolnici, lahko delaš na centru za socialno delo, lahko delaš v kakšni nevladni organizaciji, npr. z begunci ali ilegalnimi prebežniki, lahko delaš v vrtcu ali šoli, v domu starejših občanov,…

Če prav vem, socialni pedagog dela npr. s problematičnimi otroki, pedagog pa uči.

Saj pravim, pojdi na spletne strani fakultet, ki ponujajo te študije in si preberi, za kaj gre v vsakem posameznem primeru.

Srečno!

Maja