Strattera
Ana1111, zakaj pa si jo morala jemati? In zakaj si zdaj prenehala? Koliko pa si stara, če smem vprašati?
Lepo prosim za več podatkov.
Zavedam se, da ima vsako zdravilo stranske učinke, posledice, … Najbolje je, če ne bi bilo treba nikoli nikomur zaužiti nobene kemije, samo žal ni tako in menim, da je potrebno vedno pretehtati, kaj so plusi, kaj minusi. In kaj če so posledice večje, če zdravil ne jemlje?
Če dam na stran vse težave, ki jih imamo doma in v vrtcu in izpostavim samo tole:
Kako bi se kot starš počutili, če bi vašega otroka vsi vrstniki zavračali zaradi težav, ki jih ima? Da ne bi imel nobenega prijatelja? Da bi se mu vsi izogibali in se delali norca iz njega? Otrok pa bi večkrat dnevno izrazil željo, da si želi nekoga, da bi se z njim igral…
Odkar smo na tbl je otrok veliko bolj zadovoljen, saj je vsaj dobil družbo!
Najbolj me razjezi, ker ljudje mislijo, da so to zdravila, ki otroka umirijo. Da je bolj priden potem, da ne divja, da imaš manj dela z njim…
Nič od tega ne drži!
Jaz se tud strinjam z rouzi, da bi bilo najbolje brez kemije. Sploh dokler nisi močno povezan z osebo,ki ima kakšno tako motnjo. Tako pa vidiš,da otroku samemu pomaga k zadovoljnejšemu življenju. Naša punca se je2 leti upirala antidepresivu in pomirjevalu.Ni občutila nobenih sprememb ob uživanju le teh. Po dgn. ADHD ko je dobila ritalin oz zdaj strattero pa vestno vzame zdravilo. Brez najanjšega odpora. “mami meni to pomaga” velikokrat reče.
Stranskih učinkov se seveda tudi zavedam in po malem bojim. Samo zdaj hči v šoli sledi ostalim, delava lahko domačo nalogo, ustvarjava…Ne zapenja za vsako stvar in lažje greš kam s takim otrokom.Tudi med sorojenci se stanje umirja.
Svojemu otroku hočem dobro , hkrati pa mora družina funkcionirati( kolikor je to mogoče)dalje.
Pozdravljeni!
S sinom sva ravno včeraj dobila Strattero. Star je 11 let. Do zdaj sva jemala Concerto. Tudi nama je EEG pokazal nevarnost epileptičnih napadov, pa so naju napotili h nevrologinji, katera nama je predpisala tbl. Depakine,ki preprečujejo epileptične napade, tako da je lahko začel najprej z Ritalinom, kasneje pa s Concerto, saj je šola vedno bolj naporna in Ritalin ni bil dovolj.
Na vašem mestu bi se pozanimala za to opcijo, saj so tbl. Ritalin res mnogo manjše.
Za Strattero pa smo se odločili, ker deluje na možgančke konstantno, saj so bili vikendi in počitnice pri nas neznosni. In prosim naj mi nihče ne govori, da ne znam z otroki, ko starš poskuša vse in otroku nič ne pomaga, se bo polastil tudi ”kemije”, še posebno če bo videl, da je otrok potem bolj zadovoljen in srečen. Kot je napisano v prospektu o Stratteri, si tak otrok ne more pomagati sam, ne moreju mu pomagati niti starši niti učitelji, kot si ne moreš pomagati, če si zlomiš nogo in so bolečine neznosne, pa vzameš tableto – ”kemijo”.
Hiperaktivna motnja je bolezen kot mnoge druge in se jo zdavi z zdravili!
S Strattero imamo dve izkušnji.
Prvič ko je dobil to zdravilo, ga je dobil v kombinaciji z Risperidonom (pomirjevalo). Nekaj tednov je dobival samo Risperidon in se je precej zredil v kratkem času. (visok 134 cm, teža 34 kg) Risperidon je bilo samo kot uvodno zdravilo na katerega so kmalu dodali Strattero. Risperidon so sčasoma umaknili, češ, da je bolje manj zdravil sočasno kot več. Apetit se je očitno zmanjšal. Fantek je začel izgubljati telesno težo. Najprej počasi, potem pa 1 kg na 14 dni kljub temu, da sem mu kuhala in pripravljala samo izborno, okusno in bogato hranljivo hrano. V nekaj mesecih je shujšal in bil videti kot pajek. V petih mesecih je shujšal na 27 kg. V šoli je pri športni vzgoji in drugih fizičnih aktivnostih pogostokrat bruhal. Sam je rekel, da se mu to kar naenkrat zgodi, da se ne more zadržati. Tudi barva kože je postala pepelnato bleda. Začel je bolehati. Prišel je na prag leukopenije. Sinovo zdravje je postalo ogroženo, saj se hujšanja ni in ni moglo zaustaviti. Jesti sploh ni mogel več. Ko je nekega dne pri kosilu samo še ogledoval hrano in rekel, da ne more več, ker se je že “ful najedel”, sem se odločila, da prevzamem riziko in zahtevam ukinitev Strattere vsaj za toliko šasa, da se telesno popravi. Po mnogih mesecih sem prvič spet slišala “mami, lačen sem” in kako nenavadno, teh besed sem se razveselila. Apetit se je vrnil čez noč.
Čez pol leta, ko si je telesno opomogel in popravil krvno sliko in telesno težo na normalno, smo s Strattero ponovno začeli. Tokrat brez uvodnega Risperidona. Tokratna izkušnja s Strattero pa je bil naravnost GROZNA. Že po uvodnih nizkih odmerkih so se pojavile težave. Spet slabosti. Na bruhanje mu je hodilo bolj pogostokrat kot v prvi izkušnji s Strattero in to že takoj po prvih odmerkih. Zdravnica me je prepričevala, da so težave prehodnega značaja in da se bo že navadil. A se ni. Že po prvih treh odmerkih so se pojavile tudi druge reakcije. Strattero je jemal 3 tedne in trpel v mukah stranskih učinkov.
Za časa jemanja Strattere in še ves mesec po ukinitvi je trpel:
– postal je skrajno nespečen, tudi ko je zdrsnil v spanec, se je spet takoj zbudil in jokal: Ne morem spati!” Bil je togoten do amena. In kronično neprespan,
– pojavile so se hude nočne more, večino noči je preživel v agonijah, v ponavljajoči mori je bežal pred sluzastim morilskim monstrumom,
– pojavile so se halucinacije sredi belega dne. Iznenada brez vsakršnega logičnega zunanjega povoda. Najhuje je bilo, ko je mene zagledal skozi svojo halucinacijo in je bil prepričan, da sem jaz tista pošast iz njegove nočne more, v tem je začel iz nič vpiti: “Kar ubij me, kar ubij! Boljše bi mi bilo, da me takoj ubiješ!”
– bile je tako izčrpan od vsega tega, da je bil nesposoben hoditi v šolo. Ostal je doma na dolgi bolniški več kot en mesec.
– kot še nikoli prej v svojem življenju, je v tem času tako močno nihal v razpoloženju, da ni za povedat. Razpoloženje se mu je spremenilo vsake pol ure, kot da bi en preklapljal stikalo v njemu. Zlasti je zanihal “navzdol” v togoto, obup ali pa v napad besnila. Spet brez nekega smiselnega zunanjega povoda.
– postal je hiper občutljiv. Že če se nisem v čem strinjala z njim, je odreagiral, kot da se je zgodil konec sveta, zapadal je v globoke depresije in obupano tulil, kar naenkrat je jokal: “Ti mene ne razumeš!” (Da sem ublažila količino takih nihanj razpoloženj, sem bila primorana se popolnoma podretiti v najinem odnosu in z njim delati “v rokavicah” in po principu “samo po dlaki navzdol”. Seveda je to postavilo odnos na glavo. A kratkoročno je pomagalo, da je bilo trenutkov obupa manjkrat na dan.
V obdobju, ki ga opisujem, je:
– postal je izredno destruktiven: trgal, lomil, praskal, kar mu je tisti hip bilo pod rokami,
– iz nenada se je zaril v kovter in se not zvijal v lastnem obupu – kot v psiho-filmih. Grozno. Nič ni pomagalo. Samo čakaš lahko, da napad mine. To se je izkazalo za najboljši pristop v takih trenutkih,
– iznenada je tudi postal totalno izčrpan, da se je kar sesedel na tla in predno ga je zvil napad, rekel: “mami, jaz sem telesno in psihično totalno down. Ne morem več.”
– grabili so ga krči po mišicah. Sprva kot manjša a pogosta stiskanja v rokah in nogah, kasneje vedno bolj pogosta močna grabljenja v mišicah po telesu, najhuje v hrbtu med lopaticama. Želel si je, da mu bolečino odvzamem, a ko sem se ga že čisto na rahlo dotaknila, ni prenesel dotika, da ga dotik preveč boli, da ga strašno peče (z dotiki nikoli prej ni imel težav, obratno!)
– tudi ko se je hotel ljubeče stisniti k meni, ga je spreletela fizična bolečina. Jokal je, ker se je hotel pomuckat, pa ga je vse bolelo, ker je rahle dotike čutil potencirano močno.
– Prvič v življenju so se mu pojavile samomorilske misli – Bogu in Angelom hvala! – da jih ni udejanjil.
Nekaj tednov po tem, ko se je izkopal iz tahudega ven (ko je zdravilo očitno splavalo iz telesa, ko so se možgani nazaj uredili), je rekel: “Ko sem imel uno zdravilo (Strattero), mi je bilo tako hudo na trenutke, da sem pomislil “I belive I can fly, I belive I can touch the sky” in pokazal na okno. Živimo v visokem nebotičniku
Že po 14 dneh jemanja Strattere, ko sploh še nismo prišli do vrha njemu predpisanega končnega odmerka, mi je sin rekel: “Tega sranja ne bom več jedel niti mrtev!!!”
Zavoljo prepričevanja zdravnice, da bodo težave kmalu minile, smo vstrajali še kak teden. Bilo je itak samo še slabše.
Na mojo zahtevo in prevzemom rizika (spet) so zdravilo umaknili. Težave se niso umirile, reakcije so ostale še nekaj tednov. Bili smo tako obupani, da smo se zatekli k pomoči k bioenergetiku, ki je večkrat interveniral tudi sredi noči, ko se je sin zbujal in jokal ali norel po stanovanju. Takoj, ko je začel dajati bioenergijo, se je fantek v hipu zrelaksiral in tudi za par ur zaspal.
Posledice Strattere smo čutili še dolgo. Preživljali smo pekel na zemlji. Bilo nam je GROZNO!
Potem sem šla raziskovati sestavine Strattere. Na Wikipediji sen našla:
– zdravilo Strattera (Atomoxetine hydrochloride salt) je izumljeno v Ameriki, primarno izdelano za zdravljenje DEPRESIJE pri ODRASLIH. A ker rezultati niso bili zadovoljivi ampak ravno nasprotno, pojavljati so se začeli hudi stranski učinki, prišlo je do porasta poskusov samomorov med bolniki, ki so jih zdravili s tem zdravilom.
– Zdravilo so preimenovali in ga dali na tržišče za zdravljenje ADHD pri otrocih. Sestavine zdravila NISO spremenili.
– raziskave pri otrocih, ki so jemali Strattero, so pokazale, da tudi pri njih povzroča samomorilske misli (ki jih prej ni bilo).
– pojavljajo se lahko tudi simptomi paranoje, shizoafektivne motnje, krči, slabosti, izgube spomina,…
Sin je po nekaj tednih po ukinitvi Strattere postal naenkrat požrešen na čokolado. Po njej je hlepel kot, da bi trpel za nekim odtegnitvenim sindromom, čeprav čokolade prej nikoli ni prav posebno maral. Sposoben je bil v hipu zmazati 100 gramsko čokolado.
Čez eno uro je imel enako reakcijo kot po Stratteri. Na internetu sem našla, da so toksini v čokoladi podobni kot v Stratteri.
Morali smo uvesti popolno prohibicijo čokolade.
Šele na PPO, kjer je bil kasneje hospitaliziran, so pedopsihiatri in pedagogi (ves tim) po nekaj mesečnem opazovanju in raziskovanju odkrili vzrok njegove do takrat postavljene diagnoze motnje koncentracije in pozornosti. Mogoče sploh ne bi rabil iti skozi medikamente, če bi pravočasno odkrili in preprečili dotok vzroka, ki ga je otroka naredil v ADHD-otroka.