Strah_pred_temo
Pišem že četrtič, ker že trikrat niste sprejeli mojega pisma. Imam re sne težave, ki bi jih rada odstranila. Sprašujem se zakaj mojega pisma ne sprejmete ? Bom pač vztrajala dokler bo potrebno.zakaj se tako zelo bojim teme ? klavstrofobije pa nimam. Če bi me dali zvečer ko je že zelo temno ven, med kakšna drevesa, torej v kakšen gozd, ali pa nekam kjer so po večini same stavbe in so po možnosti še stare in razbite, imajo razbita okna, nimajo vrat, ne bi preživela, mislim da bi si v takšnem strahu tudi kaj naredila. Zakaj me je teme tako strah ? Ali obstajajo duhovi? saj jaz mislim da obstajajo, se motim? Imam privide in prisluhe. Ponavadi če grem zvečer na kakšen sprehod, vidim kakega človeka, ampak zmeraj vidim človeka ki ga ne poznam, ga prvič vidim in mi hoče nekaj narediti. Tako se je nekega dne zgodilo, ko smo šli jaz, dve sestrični, oče in teta na sprehod, bila je že kar temna noč. Ko smo se že bližali naši hiši, sem videla na levi strani neko svetlobo, ki ni hotela ugasniti, in res sem pogledala tja, tam je bil človek, ki ga nisem poznala, prvič sem ga videla, tista svetloba pa je bila luč, ki jo je imel, smejal se mi je s tako prisiljenim nasmeškom. ker sem se zelo ustrašila sem pogledala stran. ko sem spet pogledala tja k tisti stari in zapuščeni hiši, pa ga ni bilo več. Zato sem se nemudoma odpravila očeta vprašat ali kdo živi v tej hiši, rekel je seveda ne, potem sem ga vprašala ali je kdo živel v tej hiši, rekel je ja. Mislite da se mi prikazujejo mrtvi ljudje, saj jih vidim, nato pa izginejo. Nekega dne ko smo se peljali jaz, oče in mama domov, se mi je na neki že bolj stari hiši, to je šola, stara 100 let, na njenih vratih prikazal Jezusov obraz, edino za njega vem, da je mrtev, za tista dva človeka pa ne vem, ali sta živa, ali sta mrtva, ali pa sploh nista nikoli obstajala in nikoli ne bosta. Zato sem v takšni depresiji? Zakaj imam prisluhe in privide ? Je to morda klavstrofobija (ali ni klavstrofobija strah pred temnim, majhnim prostorom), ali je morda tudi strah pred temo klavstrofobija ? Občutek imam da me ves čas nekdo opazuje, a nikjer ni nikogar. Če grem iz moje sobe v kuhinjo, moram nujno nesti zraven telefon in še en predmet (škarje, lepilo, karkoli), zato da se počutim bolj varno. In še to zmeraj se mi prikazujejo moški, še nikoli kakšna ženska, in zmeraj samo eden, pa še ta se prikaže tako, da mislim da mi bo nekaj naredil. ponavadi če ima nasmešek ima zelo prisiljen nasmešek, če ga pa nima me pa že gleda tako ostro in tako grdo, kot da bi mu nekaj naredila. Zato mi prosim povejte, kaj bi to lahko bilo. Ker je me zelo strah. Rada bi si izbrisala ta strah. Je ta strah morda posledica stresa, ker sem res nenehno v stresu. Imama eno težavo. Zmeraj ko pride moj oče v mojo sobo, ali k meni (pa naj sem v kuhinji, dnevni sobi) dobim tak čuden občutek, ker sem nenehno zaradi njega v stresu, že ko se mi približa čutim, da postanem zelo slabe volje, ni mi več do heca, kot mi je bilo še pred 1 minuto, ko pa odide je spet vse po starem. Motijo me tudi njegove besede in kar pač dela. Stara sem 14 let. Pride ko jem in me poboža po laseh, takrat bi ga najraje ubila, saj želim naj me med jedjo ne moti, ko sem na računalniku, pride in se usede na stol, nato pa mi začne razlagati kako je v službi, kako je doma, zato postanem slabe volje, nato pa ko sedi, mi z nasmeškom na obrazu reče ja punčka moja, ali pa kaj si mi vedno na računalniku kaj si vedno na računalniku, ponavlja besede in dela otročji glas, ker nisem več otrok, mi to ni več smešno kot mi je bilo še pred štirimi leti. Ko pa odide, si njegov dotik (če se me dotakne po roki ali po obrazu) živčno z dlanjo obrišem dol in brcam v omaro ali pa udarjam po računalniku, in miški. Kaj naj storim da se znebim tudi stresa ?
