strah,panika in vrtoglavica

Najprej lep pozdrav! Stara sem 30 let, poročena in imama hčerko staro 8 let.Že kar štiri leta imam probleme, verjetno pobleme sama s seboj. Začelo se je s službo, ko sem zamenjala pisarno. Prostor je bil majhen in v njem smo sedeli jaz in dva moška. Najprej se je začelo z vrtoglavico. V glavi se mi je močno vrtelo, v želodcu sem čutila slabost. Roke so se mi začele potiti in cela sem se začela tresti. Zagrabila me je panika. Vid mi je opešal, videla sem vse nekam sivo. Ti napadi “tako sem jih imenovala sama” so se vrstili kar eden za drugim. Odšla sem k splošnemu zdravniku in ta mi je predpisal “Xanax”. Prvi mesec sem jih jemala vendar sem se bala, da bi se na tableta navadila. Kljub temu, da je moj splošni zdravnik nasprotoval, da bi odšla na pregled k psihiatru sem ga vseeno obiskala. Psihiatrinja mi je po opisu vseh mojih težav predpisala najprej “Prozak”, nato pa še “Portal”. Nobene od navedenih tablet mi stanja niso izboljšala. Nazadnje mi je predpisala še tablete “Avrorix” in te jem še danes, v kombinaciji s “Heleksom”. (1/2 tablete Avrorix in 1 Xanax (0,25 mg) na dan). Vendar pa težave niso izginile. Dve leti sem obiskovala tudi psihologinjo. Nekaj časa mi je sicer bilo bolje, vendar pa se težave sedaj stopnjujejo. Največkrat se pojavijo, ko stopim v prostor. Stvari se mi začnejo premikati. v glavi me zaboli in imam občutek, da mi jo bo razneslo. Zelo težko se obvladam in sem pri miru.Vrat mi otrdi in začne se mi vrteti. Tudi v družbi v katero sem prej zelo rada zahajala se mi dogaja podobno. Včasih se mi začne vrteti, če se smejim. Počasi sem se začela izogibati družbi, ker me je pač strah. Poskusila sem že vse mogoče, vendar zaman. Sedaj sem obiskala še nevrologa in njegova diagnoza je :syndroma vertigenosum, syndroma neurastenicum. Nasploh pa mi je iz pogovora povedal, da me muči kronična izčrpanost. Za to nisem še nikoli slišala in ……..Naj povem še to, da sem imela zelo težko otroštvo, strogega očeta in težak teror.Veliko sem pretrpela tudi na porodu in takrat celo zapadla v nekakšno depresijo.

Imam težave tudi z želodcem (gastritis) in žolčem. Mogoče, je vse to povezano. Prenehala sem kaditi in piti kavo, vendar se mi stanje ni iziboljšalo. Sploh več ne vem, kaj storiti. Včasih me je strah v službo, čeprav tam pravzaprav nimam problemov.Pozabila sem povedati še to, da imam nizek krvni tlak, oziroma mi niha, tako da redno jemljem tablete “Ditamin”

Za vaš odgovor se vam lepo zahvaljujem!

Spoštovana Aleksandra,
vaše pisanje razkriva čustveno razgibano, aktivno osebnost vendar z nekoliko pomanjklivim samospoštovanjem.Panična stanja,kot jih opisujete , se pojavljajo pri 2-4% populacije in imajo v kombinaciji psihoterapije in medikamentozne tarapije načeloma zelo dobro prognozo.Dobivate ustrezna zdravila, sklepam le, da jih jemljete morda v premajhni dozi ( predvsem Aurorix), saj je povsem možno, da zaradi gastritisa trpi resorbicija in zato zdravilo sploh še ne delujejo z željenim učinkom.Kar zadeva psihoterapevtski del vaše obravnave bo teba več pozornosti posvetiti vedenjskim tehnikam, (preplavljanje, premeščanje, avtogeni trening, posredne tehnike n. pr. Tai bo) o čemer se širše pogovorite s svojo psihologinjo, ki ima najverjetneje za to tudi ustrezno psihoterapevtsko edukacijo.O psihodinamskih tazlogih za vaše težave brez podrobnejših podatkov o vašem življenju žal ne morem ničesar dodati, bržkone ste o tem že dovolj razpravljali s svojim psihiatrom.Še enkrat, prognoza je dobra!

Pozdravljena Aleksandra!

Rada bi ti povedala, da imam tudi jaz podobne težave kot ti. Stara sem 26 let in imam 3 leta staro hčerko. Moje težava trajajo že 6 let. Tudi pri meni se je začelo z vrtoglavico in občutkom, da bom omedlela, Ta strah se je stopnjeval vse do napadov panike, ki so bili tako hudi, da sem bila prepričana, da bom umrla ali pa se mi bo zmešalo. Zaradi napadov panike si nisem več upala sama zapustiti hiše.
Menim, da si dosti močnejša kot jaz, saj kljub strahu in paniki hodiš v službo in opravljaš stvari, ki jih je pač potrbno opraviti. Jaz pa “čepim” doma in nikakor ne morem zbrati poguma.
Tudi jaz sem jemala Aurorix (300mg zjutraj in 150mg popoldan) in Lexaurin po potrebi. Brez učinka.
Tudi jaz sem imela zelo težek porod in sem zapadla v depresijo.
Zdravila sem opustila in se sprijaznila z mojimi težavami. Kakor hitro sem se z njimi sprijaznila so težave postale milejše. Vendar si še vedno ne upam sama iz hiše.
Rada bi ti povedala, da nisi sama in da imaš vse možnosti, da težave premagaš. Nikakor pa ne dovoli, da bi te težave porinile tako daleč kot so mene.

Lep pozdrav, Petra

Živio Petra!

Res sem vesela, da si mi odpisala na pismo. Po prebiranju te strani vidi, da je zelo veliko ljudi, ki imajo podobne probleme. Vem, da to ni tolažba vendar vsaj nekašna duhovna pomoč. Veš tudi sama si nekaj časa nisem upala iz hiše, vendar pa nekako je šlo. Poskusi tudi ti. Poskusi skupaj s hčerko. Tako sem delala jaz, čeprav me je bilo in me je še vedno strah, da bi se mi v njeni prisotnosti kaj zgodilo. No sedaj je moja hči stara osem let in me pogosto vpraša kaj mi je.Malo mi je nelagodno, predvsem pa se bojim, da bi s svojim obnašanjem ogrozila hči. Bojim se, da bi zaradi mene bila tudi ona takšna. Tega pa ne privoščim nikomur, kaj šele svojemu otroku. Kadar ti je najtežje se spomni nanjo. Pomisli, kako trpi ona. Potrudi se. Sicer je vse odvisno tudi od partnerja. Veliko pomeni, če imaš v njem moralno oporo. Jaz je sicer nimam, srčno pa upam, da jo ti imaš.Moj partner (mož) je namreč zelo trdega in grobega karakterja. Nikdar ne popusti in sploh me ne razume, kajti njemu nikoli nič ne manjka. No zato sem se posvetila najbolj hčeri. Ona je tista, ki mi daje moč. Ona je tista, zaradi katere vstrajam. Pri njej se sprostim. Veš meni je najtežje oditi nekam, mislim, ne ven, nekam v prostor. Recimo na sestanek. Tega me je groza. Začnem se potiti, v želodcu me zvija, v trebuhu imam krče, v glavi se mi vrti. No takrat se poskusim osredotočiti na nekaj “nekaj” kaj vem kako naj ti povem. Poskušam razmišljati. Čeprav imam možgane popolnoma zablokirane, se vseeno trudim. Pogostokrat niti ne slišim kaj in o čem se pogovarjajo. Takrat se počutim prazno, grozno.Zaradi službe pa….ja tu je dostikrat težko. Delo za računalnikom me močno utruja. Neprijetne stvari me vržejo iz tira. Vseeno pa mislim, da bi mi bilo doma težje.Če si doma samo razmišljaš in se začneš smiliti sam sebi. Veš, kadar mi je najtežje, si mislim “JA PA KAJ, ČE BOM PADLA BOM PA PADLA, SAJ ME BODO POBRALI”.Ja saj vem, slaba tolažba, vendar pogosto mi uspe. Poskusi.
Rada bi ti še toliko stvari povedala, vendar ne vem kako. Rada bi te potolažila, da bo bolje, pa vem da je brez veze. Če želiš si lahko kdaj napiševa oziroma pošljeva E-mail. Zalo bi me veselilo, če bi vspostavili stik.

Lep pozdrav!

Veš kaj, nikar ne obupaj, kajti nisi sama imaš nekoga zaradi katerega moraš vztrajati. Če se ti zdi se oglasi.

New Report

Close