Lep pozdrav.

Da nebom na dolgo in široko razlagala, samona hitro opišem moje težave. Začelo se je z otroštvom(alkohol,samomor v družini, spori…), sprožilec anksioznosti pa je bil 7 let nazaj ko so me mogli v bolnici reševati zaradi podtaknjene droge. Od takrat naprej pa namesto da bi se še bolj veselila življenja, gledam na vse s strahom. Vmes sem že jemala zoloft in cipralex. Stanje je bilo bolj znosno, naredila sem dodatno šolo, veliko stvari zmogla. Potem sem tablete opustila počasi, ampak sem dobila strah pred njimi saj sem imela nekakšne vibracije v možganih . ne znam drugače opisati. Po prenehanju sem čez 3 mesece spet dobila panični napad in stanje je spet bilo bolj slabo. Vmes sem skoz delala v službi, ki mi ni bila tako všeč, nato pa se je v septembru lani zgodilo, da sem imela spontani splav čez noč in od tistega jutra naprej sem bila druga oseba. Bilo je res grozno, kot rečejo, pekel na zemlji. Padla v depresijo ali nekakšno čudno stanje. Zelo sem se bala noči, ker nisem nič spala, jutra, ker nisem vedela kako bom sploh preživela. Nevem od kod mi moč ampak sem vsako jutro prav obsedeno šla tekat pred službo, po službi…prebrala vse možne knjige, delala avtogeni trening. Takoj sem si poiskala pomoč, ampak vse od od straha da bi si bila sposobna kaj narediti. Imela sem prav prisilne misli, nisem se jih mogla znebiti. Marca letos pa sem zanosila. Vse je bilo popolno. Tako srečna… Zdaj grem proti koncu, še 2 tedna in me je pošteno strah. Psiha se je spet poslabšala, zdaj so še hormoni zraven. Ampak strah me je poroda, da se mi ne zmeša, ali bom sploh zmogla, je to zame, bom lahko nudila vse če še kak dan zase ne morem poskrbet. V glavnem ni fajn, preveč hočem naložit nase, preveč pričakujem od sebe. Že zdaj se obremenjujem kako bo potem, ko bom mogla nazaj delat in si iskat službo. Strah me je življenja. Včasih se prav sprašujem zakaj se za vse tako trudimo in se moramo boriti, ko pa tako ali tako na koncu umremo. Takšnih misli nikoli nisem imela prej. Rada bi bila srečna, normalno živela, preprosto, brez pričakovanj… Najbolj žalostno je, ker se zavedam, da je vse v glavi. Včasih se počutim kot da nisem jaz. Ko grem na pijačo s prijateljico kar zatavam z mislimi. Kot da se mi bo zmešalo. Hodim k psihologinji in imam psihiatra, zaenkrat se za zdravila nisem odločila, se počutim ,,poraženo”, če bi jih vzela. Se tega počutja in misli sploh da znebiti ?? Ali je to moja usoda.

Lp