Po vaših forumih sem se začel potikat pred osmimi meseci. Zaključil sem s šestletno zvezo, a je bilo vse drugo prej kot lepo. Iskal sem odgovore na razna vprašanja z najčudnejšim pristopom…
…in ta je – planil sem na ženske. Ker sem poučen o tem, o privlačnosti, mi ta pristop ni bil težak, a problem je bil v tem, da sem vedno šel iz ene polomije v drugo, še večjo. Vsaka naslednja je bila hujša od prejšnje; ni treba omenit da se nekaj resnega ni nikoli zgodilo, čeprav po pravici povedano sem si to želel (verjetno iz vseh napačnih razlogov, ampak kljub temu…). Vse te polomije so imele nekaj skupnega – zavrnitev, in to ko je bilo tik pred tem, da bo nastalo nekaj več (bila je besedna zavrnitev kot tudi gestična – ko je ženska naredila nekaj takega, kar mi nikakor ni bilo po volji [recimo: se po poljubu delati kot da nič ni bilo] sem ‘stvar’ brez obotavljanja končal).

Po kar nekaj takih izkušnjah sem začel dvomit vase in se spraševat, kaj ne narobe z mano, da se je dogajalo le to, zgoraj opisano in nič več, nič… lepšega. Spremenil sem pristop k iskanju odgovorov in sicer, odgovore sem iskal v sebi, ne izven sebe. Imel sem tudi dobrega ‘zastopnika’ pri tovrstnem načinu (hvala ti) – od nje sem prejel eno dobro vprašanje in sicer “Kaj te privlači na takih osebah? Ni naključje da vedno naletiš na le take.” Sicer meni predstava o tem, da si usode ne kujemo sami, nikakor ni po volji, zato nisem hotel verjet temu stavku (in načeloma, če te nekdo zavrne in je čez mesec dni v resni zvezi z nekom drugim, potem mi kaj drugega ni prišlo na misel kot, da je nekaj narobe z mano, ne pa da je usoda tako hotela; slednje se mi zdi le izgovor). Kljub temu mi rado pride na misel – a se res tista notranjost nekako izraža na zunanjosti? Naslednje na kaj smo prišli je “Pazi kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči”; tle je vse skupaj imelo že malo več smisla. Ampak, iskreno povedano, jaz nevem kaj si želim. A, če res dobimo to, kar si želimo – potem pogledamo v to kar dobimo, in vidimo kaj si pravzaprav želimo. Ko sem pogledal na situacijo s tega vidika, nisem imel logične ali čustvene potrebe po tem, da je ne bi priznal: se pravi, jaz si želim zavrnitev.

Ni mi jasno, zakaj, oziroma, kako je lahko to mogoče, da si želim zavrnitev, ko dostikrat tako rad sanjarim kako bom nekoč tisto “eno” peljal po krajih, kamor si želim jit. Potem pa, ko pogledam kaj se sedaj dogaja okoli mene : da v mojem življenju obstaja ena ženska, ki me smatra za sanjskega in me rada pokliče na “vročo urico al pa dve”. Ampak ne grem, ne čutim potrebe. Da v mojem življenju obstaja druga ženska, katere kveliteta presega vse, kar sem doživel in vidim mirno,ravnovesno resno zvezo. Ampak ne naredim nič, ne čutim potrebe. Obstaja več žensk, ki jim lahko rečem potencialne kandidatke… ampak ne naredim nič. Prijateljstvo, one-night, občasen nevezan seks ali pa resna zveza, pri vseh je enako. Čutim potrebo samo po tem, da ko vidim žensko katera v meni prebudi privlačnost, da jo očaram in to je vse.

Ko sem to ugotovil sem nehal na ‘blef’ pristopat k ženskam (blef = brez kakršnega večjega namena kot samo očaranje in konec). Nevem, če me je res strah za kaj več, ampak premišljajoč o tem dobim neprijeten občutek v predelu trebuha (ne, nisem lačen 😉 ). In tako se nahajam v predelu, katerega nikakor ne razumem: zakaj me je strah, od kod izvira in kako se ga znebiti. In zmeda, ki nastane sedaj je : nevem, kaj bi rad od katere ženske; tako včasih katero pokličem na pijačo, čeprav nisem prepričan da je to to, kar si želim od nje; da o tem, kaj se lahko zgodi po pijači sploh ne govorimo.

In za češnjo na torto; se sprašujem… kaj če je ta strah le izgovor pred tem, da bi sprejel odločitev in sam razvrstil te ženske (“ti si mi všeč, ti mi nisi, ti boš prijateljica, tebe bom pa poročil”)? Nekako ne vem kako naprej in iščem prave smernice.

Hvala.

Spoštovani,

tema, ki ste jo odprli, se nanaša na vaše težave v odnosih z ženskami, te pa se nedvomno navezujejo na vaše pretekle izkušnje in odnose z materjo (lahko tudi očetom), ki je bila in vam je predstavljala prvi model ženske v življenju. Torej boste mogli začeti razmišljati bolj v tej smeri: kako doživljate svojo mater, kako ste jo nekoč, kako se oz. ste se počutili ob njej, ste doživljali zavrnitve z njene strani ravno, kadar ste jo najbolj potrebovali ob sebi idr. Želim vam, da veste, da si po naravi nihče na tem svetu (zavestno) ne želi zavrnitev, zavrženosti ali zapuščenosti (čeprav jih nevede ustvarja ali privlači), saj je najbolj normalno, da smo ljudje v odnosih, drug z drugim, da se družimo, komuniciramo. Ti odnosi so preživetvenega pomena, zato bi vašo trditev “jaz si želim zavrnitev” zamenjala z bolj pravilno “jaz nezavedno po-ustvarjam/ponavljam/privlačim zavrnitev”, saj vam je tak vzorec od nekod domač in poznan, zato pa tudi varen. V vašem primeru bi rekla, da gre za strah pred intimnostjo, pred preveliko bližino ženske in jo takoj ko začutite, da vam je (čustveno) prišla preblizu, zavrnete in zapustite (iz neutemeljenega razloga, vi ga pa svoje lažje preživetje vedno nekje najdete). Ta strah običajno izvira iz zgodnjega otroštva iz odnosov in izkušenj s starši. Ko ste bili kot otrok ranljivi, krhki, nemočni, je nekdo to vašo ranljivost izkoristil, izdal in vas prizadel, ko ste bili v stiski, zato ste danes izjemno previdni pri tem, kateri ženski boste dovolili priti blizu, ji zaupati in se ji predati. Lahko je npr. mati iskala čustveno tolažbo zase pri svojem otroku in tako vdirala v njegovo intimnost, čeprav ji otrok tega ni mogel dati – gre za čustveno zlorabo (to bi morala iskati pri možu). Lahko je npr. otrok hrepenel po bližini in crkljanju z materjo, ona pa se ni odzvala oz. ga je v njegovi otroški potrebi ali želji zavrnila. Lahko je šlo za druge krivice, zavrnitve in bolečine s strani staršev, ki jih otrok v življenju ne želi znova začutiti in v odraslosti pretirano čuva svojo intimnost, zato ohranja ljudi na zanj varni čustveni distanci. Če so bile želje tega otroka v otroštvu v večini prezrte in nesprejete, potem v odraslosti težko ve, kaj si želi, kaj občuti, po čem hrepeni v resnici. Ve pa, kakšne so želje drugih in kaj si drugi želijo.

Če so moje navedbe vsaj v čem vam blizu, boste morali svoje pretekle čustvene zaplete razrešiti v nekem varnem in zaupnem odnosu (s strokovnjakom, dobrim prijateljem), saj sam tega nihče ne more narediti npr. z branjem knjig. Morate pa tudi vedeti, da sploh ne gre za to, da je z vami nekaj narobe, ampak ste v svoj odnos vedno pritegnili tiste ženske, ki so podobno ranjene kot vi – jim je tudi poznana zavrnitev s strani moških. In ker se še niste zares odločili, da želite v polnosti začutiti in zaživeti resen odnos z žensko (in s tem nekaj narediti), ampak greste vanj že s “popotnico zavrnitve”, tako ga tudi jemljete, zaznavate in obravnavate, ženske ne vzamete dovolj resno oz. je ne spoštujete zadosti (tudi ona vas ne), zato je že v osnovi odnos zaznamovan z zavrnitvami, neresnostjo, negotovostjo, nestabilnostjo in nezaupanjem. S temi občutki odnos obarvate in podzavestno vsakič pričakujete predčasni razhod, zato se niti ne trudite (kot bi se lahko), niti ne investirate vanj, morda dajete občutek, kot da vam je vseeno, ostajate na distanci, oddaljeni, namesto povezani, zbližani, gotovi in iskreni. Ko boste v zaupnem odnosu razumeli in odkrili, s čim je povezan vaš strah in negotovost glede žensk (ki ga čutite v želodcu), kdaj ste se že tako počutili in ob kom, zakaj vas tako zelo stisne, ko samo pomislite na to, tega zapleta ne boste več avtomatsko ponavljali, ampak boste v odnos vstopali drugače, z drugimi občutki in drugimi cilji.

Preko iskrenih pogovorov se da ogromno ugotoviti o sebi, dojeti, razumeti, šele takrat pa človek začne okoli sebe privlačiti drugačne ljudi in tudi sam nanje drugače gleda.

Srečno vam želim.

Gospa Barbara, zelo zanimiv odgovor!
Sama se ravnokar “ukvarjam” s takšnim moškim, ki je kot otrok bil ponižan in zapuščen. Sam sicer misli, da le s strani očeta, jaz bi prej rekla, da tudi s strani matere, saj ga ni slišala in zaščitila. Zaradi vseh preteklih dogodkov ima že celo življenje en kup problemov na vseh področjih. Obiskuje terapijo, ampak nekako ne vidim napredka.
Najin odnos je tudi čuden, če ga opišem s svojimi besedami. Ne želi resne zveze, to mi je povedal, a po drugi strani zganja paniko, če se mu ne javljam vsak dan po telefonu. Če kdaj ne morem, čutim, da je naslednji dan nekoliko zajedljiv. Kot bi me na nek način želel priklenit nase, a po drugi strani me odbija stran. Pobudnik, da se vidiva, je tudi skoraj vedno on. Sva se že tudi sprla in ob takšnih primerih vidim, da doživlja posebne psihične epizode, o katerih mi noče povedat dosti. Reče le, da se ne počuti dobro in to je to.
Intimnosti z mano si zelo želi, a zgolj na fizični ravni. V to noče vpletat čustev in se mi zdi fer, da mi je povedal. Tukaj seveda vse zablokiram jaz, ki mi zgolj fizičnost nič ne pomeni in tako ne morem z njim. Pravzaprav opažam, da čisto na začetku, ko sva se spoznala, sem imela veliko željo biti z njim. Ampak zelo hitro, ko sem opazila, kako me odbija iz svojega življenja in drži na distanci ter hkrati želi mojo prisotnost ter posvečanje njemu, je moja želja v roku kakšnega meseca popolnoma izzvenela. Tudi, če bi sedaj on pristopil do mene in mi rekel, da bi bil z mano resen, jaz z njim ne bi mogla biti, ker si to sploh več ne predstavljam. Z moje strani ni popolnoma nobenih čustev več in si niti ne predstavljam, da bi bila s takšno osebo kot je on. Pravzaprav me na trenutke celo živcira, ne vidim nekaj pozitivnega v najinem odnosu, saj niti tega odnosa ne morem opisovati kot nek odnos. Mi je bolj ali manj le nek površinski stik. Zgoraj ste avtorju svetovali, da naj se nekomu zaupa. Recimo, če se tale zaupa meni, ga bom poslušala, ampak nekako imam raje tiste momente, ko me pusti čisto pri miru. To so sicer redki momenti, saj kot sem omenila, želi vsak dan stik z mano vsaj prek gsma. Nekega dne vem, da bom ta stik zdesetkala na redkejšega, saj zdaj opažam, da odgovarjam pogosto le še iz vljudnosti. Poleg tega si ne predstavljam, da takrat, ko bom imela resnega fanta, mi bo nekdo xy vsak dan pisal smse.
Mogoče gledam zelo egoistično, ampak se mi zdi, da ima on toliko problemov, ki jih ne more drugače rešiti kot sam ali s pomočjo ustreznega strokovnjaka. Ne vidim pa, da bi se za karkoli zelo trudil, da reši (ali se mogoče trudi, pa mu ne uspeva?). Potem pač upam, da enkrat najde nekoga, ki mu bo lahko primerno svetoval ter ga poslušal, kajti jaz žal ne vidim smisla v nadaljnem pomaganju nekomu, ki se zaveda problemov, a nič noče spremenit/ rešit in se venomer vrti le na eni točki. Za svoje probleme namreč venomer išče instant rešitve, ki mogoče pomagajo 3 ure in to je to. Sem mu že povedala svoje mnenje glede tega, a on je prepričan, da je zgolj tako tudi prav.

Na vso mojo žalost in razumsko nevednost sem del takšnega pristopa moškega do ženske postala tudi jaz. Težko je sprejeti, da je vsega v trenutku konec, ampak res konec konec kot bi presekal, odrezal. Nothing. Nada. Niente. Saj ko bi to doživela ob kakšnem barabinu, bi že bolj enostavno preživela. Da se mi pa to dogodi ob dobrem fantu… Ha, zdaj sem že vsaj toliko strenirana, da ko mine, vem, kaj se je zgodilo, do česa je prišlo. Zavem se, da sem nasedla in je malo lažje prebroditi takšno peklensko obdobje, ko se moja notranjost trga na prafaktorje. Pa kako me najdejo, pa tako se skrivam pred njimi… Neverjetna pozornost, prijaznost, očarljivost odstrani na meni vse oklepe, kar sem jih sposobna navleči nase.

Lahko iščem vse mogoče razlage… Eno sem našla v knjigi Neprodirna skrivnost intime, C. Gostečnika. Da je začetek zaljubljenosti “ponovitev” obdobja 2-5 meseca otrokove starosti. Dejansko sem nekaj takega doživljala, stegujem svoje roke, a se ne morem premaknit niti za milimeter, kot ohromljena gledam, kaj se dogaja, hrepenenja kar ni in ni konec, čeprav je dejansko vsega konec. Če pokukam v svoje prve mesece, sedaj vem, da je mama morala po mojih treh mesecih v službo… in lahko jokam s tisto malo deklico, ki steguje in steguje svoje ročice in nazadnje obupa. Lahko grem še naprej do odnosa očeta do mene, ki je temeljil na tem, ko in kadar me je on rabil, drugače je bil čustveno precej nedosegljiv zame. Rada bi presegla vse te vzorce, pa vem, da jih odkrivam tako po malem…

Spoštovana me & some1,

bolj kot vaš partner mi je v ospredju ostalo vprašanje: čemu vi vztrajate v tem odnosu in kaj je tisto, kar VAS privlači ali zadržuje ob njem? Občutek imam, da v odnosu z njim ne vidite nobenega smisla in razumem vas v vsem, kar se tiče vajine komunikacije in odnosa nasploh, kar ste tudi zelo dobro navedli, sprašujem pa se, kaj VAS ne pusti oditi, kaj vas še zadržuje ob partnerju ali v takšnem odnosu.

Zagotovo vam čustvena distanca ni tuja, ali se motim? Ali pa če rečem hladni, previdni, površinski in nepredvidljivi odnosi, brez izražanja čustev? Razmišljajte, ob kom ste se v življenju že tako počutili? Kdo je bil za vas tako čustveno nedostopen? Kakšen je bil vaš odnos z očetom, materjo? Rekla bi, da vse drugo, samo topel, pristen, nežen in ljubeč ni bil.

Izkušnje iz otroštva so vašega partnerja (tudi vas) zagotovo pospremile v življenje in najverjetneje so morale biti izredno težke, če ne celo travmatične, saj vaš opis nakazuje, da se vaš partner bolj kot ne zdravi zaradi kakšne motnje in je njegovo vedenje, mišljenje in odnos z vami verjetno temu primerno: nepredvidljivo, zmedeno, zavračajoče, brez pravega smisla… Morda čutite, da ga ne smete zapustiti oz. vas je strah posledic, saj ne veste, kako bi odreagiral, če bi odšli, če bi se odločili zaključiti vajin odnos. Morda čakate, da bo obupal in sam spoznal, da odnos nima smisla, v kar sama dvomim, saj imam občutek, da je vajin odnos moteč in nesmiseln le vam. Očitno vašega partnerja nevede žene neka globlja sila ali potreba po pretiranem stiku z vami in nenehnemu preverjanju, zato vas večkrat kliče. Nezaupanje med vama je na minimumu, kar je osnovni pogoj za zdrav odnos. Niti vi mu ne zaupate, saj ga dojemate kot izjemno nepredvidljivega človeka, niti on vam (oz. nobeni ženski) ne zaupa, zato vas ne spusti blizu, pa hkrati vas spusti največ, kolikor zmore. In daje vam največ, kot zmore, čeprav to vam in vajini kvaliteti odnosa nikakor ni dovolj. Tudi vi mu vračate samo toliko, kolikor zmorete – koliko je to, vam povejo navedbe, “da se oglasite iz vljudnosti”, kar pomeni, da počnete nekaj proti svoji volji, na silo, umetno in proti temu, kar zares čutite. In to jemlje ogromno energije za oba, saj tudi on čuti, da niste z njim. Zato je na vas, da premislite, koliko časa boste še vztrajali v tem odnosu oz. da se odločite, kaj boste naredili s svojo srečo. Nič v življenju vam ni obvezno, saj ste odrasla, svobodna oseba, ki se lahko samostojno odloča, kaj želi narediti s svojo prihodnostjo. Lahko se s partnerjem pogovorita in na novo zastavita vajin odnos (če bi bil na to pripravljen), čeprav se bojim, da so tu drugi razlogi bolj subjektivne narave, zaradi česar to v tem času ne bi bilo možno. Srečno vam želim.

Spoštovana Suzana,

verjemite mi, da tudi meni neverjetna pozornost, prijaznost in očarljivost moških odstrani vse oklepe, kar jih premorem! Komu pa ne! Vse bi dali, da bi bili ljudje z nami prijazni, spoštljivi, pozorni in da bi nas imeli ter sprejeli takšne, kot smo. In kaj vse bi dali, da bi bili naši starši taki? Pozorni, senzitivni, skrbni, nežni in topli, pa čimbolj prisotni, da bi čimvečkrat vzeli otroka v naročje, ga tolažili, ko bi mu bilo težko, ga nosili ure in ure, če ne bi mogel zaspati, se igrali, smejali…. Kaj vse bi dali za te trenutke, ki jih je žal v veliko domovih zaradi naše preteklosti in današjega načina življenja čisto premalo…Hrepenenje po njih pa gromozansko, neskončno dolgo. Večina od nas je hrepenela po tem, ker bi morali biti to najbolj normalni in prisotni trenutki v vseh odnosih med starši in otroki.

In vaše neupotešeno hrepenenje iz otroštva, kar ste že sami spoznali, je izredno močno še danes, kar je normalno. In preko njega nastane stik z moškimi, s katerimi se najdete. Lahko se skrijete ne vem, kam, pa vas bo “povohal” vedno tak moški, ki vas bo spominjal na odnos s starši. Ki vas bo potreboval zase in za svoje potrebe (kot oče), sicer pa vam ne bo dal pretiranega občutka pomembnosti, ampak bi bilo prej obratno: vi boste naredili vse, da bi ga zadržali, samo da vas ne bo zapustil. Zavrženost iz otroštva se vam očitno v odnosih zelo ponavlja in boste z njo razčistili lahko le v živem odnosu z nekom, ki mu zaupate. Knjiga vam lahko pomaga razumeti določene stvari, vam pojasni ali osvetli kakšno spoznanje, vendar čustveni zaplet lahko rešite samo v odnosu, ki je varen, da ga začutite, osmislite in greste nato v življenju naprej, brez njega.

Srečno obema želim.

Pozdravljeni!

Napisali ste: “Verjemite mi, da tudi meni neverjetna pozornost, prijaznost in očarljivost moških odstrani vse oklepe, kar jih premorem! Komu pa ne! ” Ali se nam to dogaja tudi ko smo enkrat v varnem odnosu??

Spoštovani,

ha, dobro vprašanje! Rekla bi, da zagotovo v manjši meri ali skoraj nič, sploh če v svojem partnerskem/zakonskem odnosu dobimo zadosti pozornosti, spoštovanja, se čutimo zadovoljni, srečni in izpolnjeni. In posebej, če je ta odnos toliko varen, iskren, da partnerja zmoreta biti ranljiva, odprta. Takrat se namreč človek v celoti odpre in v takšnem zdravem odnosu ne potrebuje oklepov. Oklepe si nadene, kadar ga je strah in ima negativne izkušnje v odnosih. S strani drugih moških verjetno tega ne bi kaj dosti zaznali, nekaj pa vsekakor, saj smo ljudje, ki drug drugega občutimo in nam naklonjenost preprosto prija, lepa je.

Pa srečno!

Pozdravljeni

Bi še jaz podala svoje doživljanje celotne situacije,saj sem dekle, ki je v Twilightovem življenju bila prisotna kot punca, s katero je videl resno in umirjeno zvezo.

Vse, kar ste zapisali gospa Barbara, vse je res in vse je odraz resničnega stanja, ki ga sama tudi tako doživljam. Odgovor, ki ste ga dali Twilightu je kot bi bil pisan meni na kožo. V Vašem odgovoru sem se prepoznala tako, kot še nikjer doslej, zato iskrena hvala.

Sporočilo, ki ga je napisal Twilight in ga poslal na forum, je poslal v branje tudi meni, kar je pokazatelj iskrenosti, ki vlada med nama.

Sama imam za sabo nekaj let psihoterapije, ki mi je ogromno dala in za izkušnjo sem izjemno hvaležna, saj sem imela priložnost spoznati in razrešiti določene stvari o sebi, ki jih drugače verjetno ne bi imela priložnosti. Imam pa še vedno težave pri regiranju v situacijah, ko zaznavam razliko med besedami in dejanji. Ko pride do njune neskladnosti.

Odraščala sem v družini, kjer je bilo izrečeno eno, mišljeno drugo, storjeno pa tretje, kar mi je povzročilo veliko zmešnjave. Le te sem se uspela rešiti na terapiji, saj sem tam spoznala, kaj pomeni skladnost med besedami in dejanji in kako se to v praksi tudi kaže. Zavedam se, da je to “prednost v življenju” ampak je tudi v neki meri težava, saj osebe, ki takšne izkušnje nimajo za sabo, težko razumejo, kaj govorim. Tega jim ne očitam in to skušam tudi razumeti-včasih mi gre boljše, včasih slabše, ampak sprejela sem pač to, da bodo ravno zaradi terapije pri meni težave v odnosih z drugimi. Presrečna sem, ko spoznam nekoga, ki me pa uspe nekako razumeti ali se vsaj trudi. Ravno v tem kontekstu sta se križali moja in Twilightova pot. Ko si je zaželel spremembe, sem v njegovo življenje tako rekoč vstopila jaz:) Želel si je živeti drugače, želel si je nekaj narediti zase in za svojo prihodnost, zato sem bila izjemno ponosna nanj, ko se je odločil pisati na forum, iskreno zapisati, kaj se mu dogaja in prositi za pomoč. To je izjemno velik korak in pomenil mi je ogromno, ne glede na to, kaj je bilo v sporočilu zapisano.

Pogosto sem prebrala, da živimo odnose, kot jih zmoremo in ne takšne, kot si jih želimo in to se zelo dobro odraža tudi med nama.

V nekaj mesecih, odkar poznam Twilighta, sem doživela več, kot v daljšem obdobju s komerkoli drugim. Postavil mi je izjemno ogledalo in slika o meni se mi sestavlja, kot bi sestavljala puzzle, kjer se vse ujema in vse sestavi v celoto.

Vse, o čemer ste pisali, počneva jaz in on konstantno. En drugega vedno znova zavračava v trenutku, ko si prideva preblizu. Tudi sama poznam zavrnitve s strani staršev in fantov, zato mi je ta vzorec poznan in domač. Razlika je morda samo v tem, da do sedaj nikoli zares nihče od naju ni odšel iz življenja en drugega, ampak vsakič znova sva našla način, kako zgladiti spore in se znova “najti”. Pobudnica za “razhod” sem vedno bila jaz, saj zaradi svoje nesigurnosti v to, kaj zares sva in v nedorečenost, ki vlada med nama, vsakič znova iščem kakršenkoli indic( tudi če ga ni, ga najdem), da želi z mano zaključiti, ali da mu je zame vseeno in to tudi pričakujem, zato ga pred tem prehitim jaz. Nato se on ne da, me ne pusti oditi in me vsakič znova tako ali drugače prepriča, da si premislim. Je pa ena specifika v najinem odnosu in to je ta, da jaz že od prvega dne pri njemu vem, da določenih stvari pri njemu ne bi zmogla sprejeti in da je zato partnerska veza med nama nemogoča. To mu vedno znova poudarim, vedno najdem način, da to od mene sliši, pa čeprav sploh ne vem, kaj si on od mene resnično želi. Meni je najpomembnejša zvestoba in če nekomu to ni samo po sebi umevno, potem ga ob sebi ne vidim. Zvestoba namreč zame ni stvar debate ali pogajanja. On mislim, da mi tega ne bi zmogel nikoli dati, da ni takšen tip človeka. Morda mu delam krivico in se to da tudi naučiti, ampak bojim se reskirati, zato sem mnenja, da bi raje našla nekoga, ki mu bo zvestoba samo po sebi umevna, da bi jaz lažje in mirneje živela z njim, pa čeprav se zavedam, da zagotovil ni v nobenem primeru. Ali pa morda preprosto nisem jaz tista, pri kateri bi si pa želel nekaj v tej smeri narediti. Je pa tudi res in roko na srce, tudi sama, ko sem bila v vezah nisem bila ravno najbolj “zvesta”. Varala sicer nisem, se pa nisem odrekla vračanju flirtom s strani drugih fantov, čeprav namensko jih nisem iskala, se jim pa nisem odrekla, kar bistveno ne spremeni situacije.

Pogosto sem imela občutek, da me izkorišča, ampak tudi jaz na en način sem izkoriščala njega, saj mi ravno to ogledalo, ki mi ga je postavil in da ni hotel oditi, nudil priložnost, da spoznavam sebe.

Med nama je bila fizična privlačnost in jaz sem imela njega rada, prav tako mislim, da je imel tudi on mene rad-kakorkoli pač sva to že občutila, ampak vsakič, ko sva naredila korak naprej in se zbližala, je prišlo do zavrnitve in nato korak nazaj. Vem, da si želi razrešiti svoje težave z drugimi ženskami-s flirti, ampak jaz sem nekako vedno gledala tako, da če med dvema realnostima( kar ima z mano in kaj mu dajejo flirti z zavrnitvami) ne zmore izbrati tisto, ki mu je bolj všeč, jaz tukaj ne morem ničesar storiti. To je izključno stvar njegove odločitve. On pa nadaljuje z ugotavljanjem preko flirtov z drugimi, kaj je in kaj ni, namesto, da bi morda poskusil z mano in to me je nekako najbolj prizadelo.. Njegovo odločitev sem lahko samo sprejela in spoštovala, ker vem, da če bi se odločil zame, bi jaz zbežala, ker se bojim bližine. Pri njemu me je pa zmotilo to, da mi je vsakič, ko sva se skregala poudaril, potem, ko sva se pobotala, da me ima raje, kot si upa sam priznati, vendar, da v tej smeri ne želi premišljevati.

Sva šla na pico, pa sem se usedla blizu njega, občutila sem, da če bi se lahko, bi se pogreznil v zemljo, če bi lahko, bi se zlil s steno, tako je bil v zadregi….kaj takega še nisem občutila. Pa je prišla natakarica in je v pričo mene flirtiral z njo. To me je ful prizadelo in sem mu povedala, da kaj takega pa še ne. Ko sem se presedla, pa je tista napetost, da bi se najraje zlil s steno popustila. S flirtom v pričo mene ni kazal spoštovanja do mene, ampak tudi jaz sem mu prej 2 uri pripovedovala o moških, s katerimi sem bila na kavah. Tudi jaz v tej situaciji nisem spoštovala njega. Nihče od naju ne spoštuje drugega. O flirtu sva se pogovorila in nekako ugotovila, da če je bilo meni tako fanj mu pripovedovati o drugih in mi je bilo vseeno, da to počnem in mu pripovedujem, potem ni videl težave v tem, da tudi on naredi nekaj, do česar mu je. Prav tako je rekel, da če bi bila poleg njega punca, potencialna kandidatka, potem ne bi tega naredil, ampak tega mu ne verjamem, ker ne sovpada ravno z njegovo preteklostjo. Vem, da midva nisva par, ampak česa takega nisem doživela niti na kavi s frendom, kolegom, prijateljem…skratka, kaj takega nisem doživela še nikoli…in tudi sama česa takega še nisem nikoli naredila, ker je zame takšno dejanje nespoštovanje osebe, ki sedi poleg mene.

Kakorkoli, če bi mu bilo res tako vseeno, potem ne bi bilo ozračja, da sem se mu preblizu vsedla. Prav tako na postaji, ko sem odhajala, nihče od naju ni vedel kaj narediti in je slovo zgledalo najbolj porazno v mojem življenju. Pri flirtu z natakarico je bil tako samozavesten, siguren, odločen, medtem, ko pri meni takšen ni nikoli. Te samozavesti v odnosu do mene enostavno nima.

Pogosto sem imela občutek, da si ne dovoli biti srečen, kajti vsakič, ko je doživel nekaj lepega, je nato našel nekaj-vem kaj je počel, da je lahko spet trpel. Občutek sem imela, kot da vsakič, ko je doživi občutek sreče, se je moral počutiti krivega za te občutke in nato je spet našel nekaj, da se kaznuje. Podobno je pri meni. Z njim sem doživela nekaj lepega in že sem iskala, kje me bo spet zavrnil, ker sem občutka zavrnitve tako zelo navajena in mi je domač. Midva sva si tako podobna in ne vem ali je to dobro, ali slabo. Ali imava zaradi tega kakšne boljše možnosti za morda kakšno vezo v prihodnosti, ali je bolje, da si res najdeva vsak sebi bolj primernega partnerja?

Pred dnevi sem naredila nekaj, kar me je sram, ampak jaz enostavno nisem vedela, več, kaj naj. Od njega sem izsilila odgovor, češ, kaj sploh želiš od mene in dobila po dolgih mukah odgovor, “da mu pač ni do mene”, ki mi ga ni ravno izrekel, ampak dal mi je vedet, češ, da on tega ne bo izrekel, da ne bo potem čez čas obžaloval. Po tem dogodku sem se počutila grozno. Vendar ne zaradi njegovega odgovora, ampak zaradi sebe, zaradi svojega vedenja. Česa vse sem bila zmožna v trenutku, ko me je bilo strah. Kaj vse sem bila zmožna storiti. “Želela” sem si nekako slišati, da mu ni do mene, saj bi bila to vnovična zavrnitev, ki sem je jaz tako navajena. Le to namreč lažje prenesem, kot pa “potrditev, priznanje”. V tej situaciji me je bilo tako strah časa, ki je tekel, tisto obdobje, ko nekdo menca in zavlačuje z odgovorom, sočasno pa sem jaz preslišala vse njegove komentarje, prošnje, češ, ” ne morem razmišljati, sem zmeden, mi je slabo, etc”, jaz sem pa kar nadaljevala in “verbalno pritiskala nanj in zahtevala odgovore” V tistih momentih nisem premogla niti kančka empatije, sočutja, ničesar…šlo se mij je izključno samo zato, da želim čim prej nekaj izvedeti, pa naj bo to karkoli. Groza me je tega, ko se na to spomnem. Nikoli več nočem doživeti česa takega-v smislu, da bo moja reakcija takšna. Nočem nikoli več reagirati na tovrsten način. Morda bo moje vprašanje malce nenavadno, vendar vas prosim, če mi lahko odgovorite, saj mi bo vaš odgovor v veliko pomoč. Kaj lahko naredim, da bi v takšnih trenutkih, ko je človeku težko nekaj priznati, ko se trudi, da bi nekaj nelagodnega povedal in “menca”, sama ne izvajala nad njim še dodatnega pritiska, ampak ga nekako začutila, razumela in mu morda na en način pomagala, mu dala občutek varnosti? Ne pa da jaz še dodatno pritiskam nanj?

V teh dneh sem ugotovila, da se želim “naučiti spoštovati človeka, ne glede na odnos, ki je med nama”, da želim v trenutkih negotovosti in strahu reagirati bolj konstruktivno, ne pa izvajati dodatnega pritiska ali takoj zaključiti in živeti dalje, kot da mi odnos, ki sem ga imela s to osebo ne bi nič pomenil. Ne želim več nadaljevati po sistemu, to je adakta, kdo je naslednji. Ravno te dni sem se bolj družila z nekom, ki mi je izpovedal svoje filinge in kako je doživljal moje obnašanje zadnjih nekaj tednov. Sama sem bila prepričana, da lahko svoje flirte nadzorujem in se samostojno odločim, kdaj in s kom, če sploh s kom bom flirtirala, pa mi je on prikazal drugačno sliko. Sama sem bila prepričana, da nisem preveč izrazito in veliko flirtirala, pa mi je povedal, da je bilo moje obnašanje daleč od tega. Jaz sem zelo sramežljive narave in mi flirti-v tem primeru s to osebo, niso pomenili ničesar, prav ničesar in danes, ko pogledam nazaj, mi ni prijetno, saj sem mu “dajala napačne” signale, kar pa ni bil moj namen, saj se danes zavedam, da moji flirti niso bili odraz pravega interesa zanj, ampak samo beg od težav, ki so nastale med mano in Twillightom. Takrat sem mislila, da mi je ta oseba nekaj pomenila, danes mi v njegovi družbi ni več prijetno, kar sem mu tudi povedala. Ne želim si več tovrstnega obnašanja. Ne želim si več nepomembnih flirtov z osebami, do katerih mi dejansko sploh ni. Flritov, ki se potem čez 2 dni spremenijo v breme in slab občutek.

Želim se naučiti malo manj instinktivno reagirati in malo več poslušati sebe in se šele potem odločiti, ne pa po principu-oseba, ki mi nekaj pomeni, me je prizadela, mi je postalo vseeno( moja reakcija na zavrnitev-namišljeno ali dejansko), z njim sem zaključila in potem iščem pozitiven feedback na flirte s strani moških, do katerih mi čez 2 dni sploh ni več nič. Želim si občutek gotovosti in zanesljivost s strani moškega, vendar je tudi sama ne premorem dati. Zato je pošteno, da najprej pred svojim pragom pometem, preden se “lotim pritoževati in obtoževati drugih”.

Opravičujem se, ker me je zaneslo in je sporočilo kar dolgo. Izjemno bi bila hvaležna, za kakršenkoli komentar ali mnenje. Želim se naučiti drugače živeti, saj mi tovrsten način ravnaanja povzroča več težav, kot koristi. Ne glede na to, kako se bo razpletla “zgodba” med mano in Twillightom, so moje želje usmerjene v to, da se naučim boljše živeti in ne ponavaljati istih nekonstruktivnih vedenj v prihodnje.

Hvala

Spoštovana,

všeč mi je vaša misel »Želim se naučiti drugače živet«, saj vzbuja upanje in optimizem, da bo življenje boljše in lepše. In boste, ker ste se to nedavno odločili. Nočete več živeti tako, kot do sedaj, nočete istih ali podobnih odnosov z drugimi, istih zapletov, želite nekaj novega, nekaj, kar vas bo osrečevalo, napolnjevalo, kar je tudi prav. Zagotovo je najbolje slediti sebi in temu, kar čutite. Če nekje čutite odpor, boste slej ko prej nanj naleteli, če ob nečem začutite jezo, jo vsekakor z enim razlogom, čeprav si morda ne znate vedno razložiti, zakaj, je pa le-ta upravičena.V življenju smo ljudje žal čisto preveč naravnani k temu, da hitro ali zelo velikokokrat podvomimo vase, da nečesa nismo prav začutili ali naredili. Žal, čeprav so občutki vedno resnični. Čimbolj jim sledite.

V spominu so mi ostali predvsem vaši in partnerjevi flirti oz. način iskanja in vzpostavljanja stika z moškim/žensko. Flirt prinaša občutke, da je človek za nekoga zanimiv, privlačen, pomemben, vzbuja hrepenenja, neuresničene želje… in ti občutki so nenadomestljivi. Kot čustvena hrana, ki ste si jo morali občasno privoščiti! Glede zvestobe bom rekla takole: če ste bili v času flirtanja samski, vam flirtanja ne bo nihče oporekal, v nasprotnem pa. Flirtanje je namreč lahko zelo intenzivno, kar pomeni, da ste čustveno lahko z nekom zelo sinhronizirani, nanj mislite, ste čustveno z njim povezani (s patnerjem npr. pa oddaljeni), tu pa že govorimo o prehodu v nezvestobo. Če gre za flirtanje konkretno pred partnerjem, je to skrajno boleče in predvsem ponižujoče za oba. Če si le-te še posebej očitata, želita samo, da bi drugi začutil njegovo bolečino. Smisel flirtanja je predvsem v občutkih, ki jih vzbudi tak odnos, ti pa so žal samo začasni in kažejo na strah človeka pred intimnostjo, pred resno zvezo, pred čisto predanostjo nekomu (zato je vaš partner navidezno bil samozavesten, saj je vedel, da so to le trenutki, ki ti lahko polepšajo dan, ne pa resna zveza, za katero se je treba truditi in investirati vanjo veliko sebe, iskrenosti, svojega doživljanja….). Vaši flirti izgledajo kot način vzpostavljanja stika z moškimi (občutek imam, da flirtate pogosto), kar pomeni, da moške ohranjate na distanci in na ta način ostajate vredni in zanimivi za nekoga (na ta način si dvigujete oz. ohranjate navidezni občutek vaše vrednosti).

Zvestobo, po kateri vi hrepenite, jaz razumem drugače. Ne tako, v smislu iskrenosti, poštenosti (kar je jasno tudi pomembno za odnos), temveč v smislu vztrajanja, da vas bo nekoč končno nekdo sprejel takšno, kot ste, z vsemi napakami, z vsemi bolečinami, z vsemi možnimi dejanji in preteklostjo, da bo ostal z vami in ob vas, ne glede na to, kako težko bo kdaj v odnosu, ne glede na to, kako zelo vas bo kaj razjezilo, prizadelo, razočaralo, da bo ostal, kadar boste žalostni, se jokali,… Da bi vztrajal ne glede na vse, kajti šele takrat boste zares začeli verjeti v odnos, ko boste to doživeli in začutili. Šele takrat boste verjeli, da nek odnos lahko traja, kljub zavrnitvam, o katerih se da spregovoriti, kljub težkim občutkom, o katerih se da govoriti in iti skupaj naprej. Morda ste kakšno takšno izkušnjo že doživeli, več kot jih boste, bolj boste gotovi vase in bolj boste verjeli v vztrajanje v nekem odnosu, bolj boste zaupali moškim. Ne bo vam treba stalno odigravati preteklosti z zavrnitvami oz. povzročiti zavrnitev drugemu v trenutku, ko začutite strah, da boste sami zavrnjeni.

Od partnerja niste izsilili odgovora, čeprav je to tako izgledalo in ni se vam treba tega sramovati. Verjetno se vam je nakopičil val enih občutkov jeze, besa, razočaranj, nezadovoljstva, negotovosti, strahu, ki so se samo še potencirali in jih niste zmogli kontrolirati (niste pa tega naredili nalašč) in je izpadlo, kot da z vso težo pritiskate nanj, v resnici pa ste želeli vedeti samo eno: koliko mu pomenite, koliko ste zanj vredni in pomembni. Samo to in nič drugega. In ker ste navajeni pogostih zavrnitev, ste pričakovali negativen odgovor, ki vam je že kar samoumeven, tako malo se cenite, tako »malo« in negotovo se počutite v resnici. Kot da si ne zaslužite biti ljubljeni ali biti skupaj z nekom. Kako žalostno in boleče mora to biti za vas. Vendar se vam je še vedno bolj varno jeziti, kot začutiti žalost in si dovoliti biti žalostni. Ker ste tako ranjeni (na teh zavrnitvah), so se vam občutki jeze ob partnerjevem »mencanju« samo še potencirali. Takrat bi bilo najbolje spregovoriti o tem, kako se počutite, npr. da ste jezni, ker vam ne pove, ker imate občutek, da se izmika, izogiba, kar vas še bolj razjezi, da bi vam veliko pomenilo, če bi povedal, kako vidi vajin odnos, saj bi se tako počutili bolj varno in gotovo, dokler pa ne veste, da vam je težko zaradi tega nasploh, da si želite, da bi se o tem pogovorila, da vas je strah, da bo kar odšel in ko to začutite, se vam jeza že nalaga, nato pa nekontrolirano izbruhne, čeprav tega nočete, da ne želite pritiskati nanj, ampak razumeti, kako mu je itd. Govorite o tem, kar čutite, kar doživljate in govorite o sebi, saj je tako bolj varno. Če se boste veliko pogovarjali, vam ne bo treba »noreti«, »besneti«, ampak boste »ubesedili« občutke, ki jih bo nekdo slišal.

Res je. Ljudje živimo odnose, kot jih zmoremo, lahko pa uresničimo in dosežemo tiste, ki si jih želimo, saj je vse možno doseči, če je le volja. Res pa je, da se vsi trudimo po svojim močeh (čeprav pri nekaterih truda ni možno zaznati, pa vendar je, vendar zelo majhen) in vsi stremimo k boljšemu življenju. Za zaključek bi vam rekla še, da spremembe v odnosih lahko dosežete le v živem odnosu (terapevtskem), kar verjetno že veste, v svojem življenju pa boste morali tvegati in si večkrat drzniti narediti nekaj drugačnega ali novega – in tako videti, kaj se bo zgodilo potem. Npr. da enkrat partnerja ne zapustite zaradi ne vem katerega razloga, ampak kljub temu vztrajate naprej z njim – in preverite, kako bo, kako se boste počutili, kakšno spremembo boste zaznali.

Srečno vam želim.

Najlepša hvala gospa Barbara za vaše sporočilo.

Kljub temu, da se v teh dneh v meni mešajo najrazličnejši občutki, sem ob branju vašega odgovora začutila v sebi velik mir in pomirjenost. Vem, kaj pomeni ta občutek, saj sem ga večkrat doživela v procesu terapije in tudi kasneje, ampak ga zadnjih nekaj tednov kar nisem uspela začutiti. Hvala vam.

Sama sem ponosna na to, kakršna sem danes, kaj sem dosegla s pomočjo terapije, kar je bilo daleč od enostavenega, saj je bilo vloženega veliko truda, energije, volje in vztrajnosti. Razreševanje svojih vzorcev in postavljanje novih temeljev je bilo garanje, ampak ničesar ne obžalujem. Pridejo pa obdobja, ko mi je hudo, ker ko gledam okoli sebe ljudi, ki živijo v partnerskih odnosih ( pa čeprav so po mojih kriterijih polomije in sama na to ne bi nikoli pristala, ampak vendarle imajo ob sebi nekoga, niso sami). Včasih se tako vprašam, kaj mi pomaga, če sem si želela več in boljše, če sem nekaj za to tudi naredila, ampak sem sama, medtem, ko imajo drugi ob sebi nekoga. Če je tako težko srečati nekoga, ki bi si želel isto. To so trenutki, ki minejo, ampak vseeno se zavedam, da sem precej drugačna od ostalih in da bodo ravno zaradi tega bolj specifične težave. Vem, da sem na določenih področjih naredila več kot marsikdo, ampak so pa tudi področja, kjer so drugi pred mano in tega se zavedam, morda ravno zato pravite, da se tako malo cenim.

Samo 1x sem v življenju čutila sprejetost s strani moškega in to je bilo pred nekaj leti s strani bivšega fanta, katerega sem nato pustila jaz. V času, ko sva bila skupaj, sem se počutila zares sprejeta in to v celoti. Ravno ta sprejetost in bližina mi je omogočila, da so popustili moji obrambni mehanizmi in na dan so prihajale stvari iz moje preteklosti, ki sem jih potlačila. Ne bi ravno o temu, ampak mislim, da veste ali čutite o čemu govorim. On je bil edini, ki je to resnično sprejel in mi ravno s to sprejetostjo pomagal, da nisem doživljala zaradi tega še več frustracij, kot sem jih itak že. Za to izkušnjo mu bom večno hvaležna, saj me ni zavrnil in mi je stal ob strani v trenutkih, ko sem ga najbolj potrebovala in mi je s tem pokazal, kaj pomeni ostati z nekom tudi v bolj mračnih in težkih trenutkih. Želim si in upam, da bom to doživela še kdaj.

Kakorkoli, to, kar je Twillight na en način storil, ko sva bila na pici, sem tudi jaz nekaj podobnega nekoč storila bivšemu fantu. Takrat tega nisem razumela, sem pa to dojela kasneje. Ravno zato sem morda bolj občutljiva in dojemljiva za določene stvari.

Kot sem zapisala v prejšnjem sporočilu, ne glede na to, kako se bo med nama stvar razpletla, jaz grem po začrtani poti dalje. Z njim ali brez njega. To bom naredila zase in za svojo prihodnost. Morda je bila ravno ta nezmožnost sprejetja določenih stvari pri njemu tisto, kar sem potrebovala, da sem vztrajala dalje, saj bi v nasprotnem primeru že zdavnaj odšla. In to takrat, ko se je odločila za flirte, ne pa zame, ampak potlej te izkušnje ne bi imela in zanjo sem zelo hvaležna. Danes sem bogatejša za eno izkušnjo več in nova spoznanja o sebi, kar je zlata vredno.

Kljub temu, da midva( jaz in Twillight) nisva bila nikoli par, ampak nekaj vmes..bila sva prijatelja, čeprav sva se slišala 10x na dan, bila sva frenda, ampak pogovarjala sva se stvari, ki se jih ne pogovarjaš ali razrešuješ s prijatelji, ampak s partnerji,…skratka, veliko je bilo tega, ko ni spadalo ravno ne v eno in ne v drugo kategorijo, ampak kr malo iz ene in malo iz druge, nekako vse pomešano skupaj in to me je najbolj begalo. Ta nedorečenost, ko so ene stvari iz ene kategorije, druge pa iz druge me je spravljala iz tira, ampak danes temu ni več tako. Vaše sporočilo me je pomirilo in v bistvu čutim željo, da začnem malce drugače. Da dopustim več možnosti in poskusim nekaj drugega, nekaj drugačnega…da si dam nekako čas in vidim, kaj in kako bo, brez da že takoj postavim mejnik, ali to, ali to….tako nekako:) Še dolga pot je pred mano ( ali pred nama obema, če bova vztrajala v stikih), ampak vem, da mi bo uspelo. Ali nama bo “skupaj”, ali pa vsakemu zase.

Mislim, da bom Twillighta imela vedno na določen način rada in mislim, da tudi on mene:)

P:S: Tudi to, da sem jaz vedela, da je pisal na forum, saj je sporočilo poslal tudi meni, ko ga je oddal tukaj in da je tudi odgovor, ki ste ga napisali meni prebral in mi povedal, da ga bo še nekajkrat verjetno prebral… veliko pove o odnosu med nama.

Iskrena hvala še 1x.

Spoštovana Isabel80,

verjamem, da vam je kdaj težko, saj je osamljenost ena izmed najtežjih občutkov, ki pesti mnoge Slovence in Slovenke. Ljudje smo namreč ustvarjeni za odnose, da smo v stikih, da imamo družino, starše, da se družimo, pogrešamo…, zato je toliko težje biti sam, osamljen. S terapijo ste zagotovo marsikaj in ogromno dosegli, samo ti “dosežki” morda niso toliko vidni kot če bi imeli ob sebi partnerja. Zagotovo ste dosegli to, da vsi ljudje ne zlorabljajo ali izdajo človeka, da so tudi takšni, ki jim je varno zaupati in se z njimi pogovarjati. Bolj razumete in drugače gledate na odnose, kar pomeni, da imate odslej pri sebi “višje” kriterije za tistega, ki bo prišel (in tudi druge), kar pomeni, da ste v nečem presegli svoje stare družinske vzorce in boste pritegnili drugačne ljudi. Seveda boste dostikrat naleteli na nerazumevanje, neodobravanje, ogroženost in težave v odnosih (sama se s tem soočam velikokrat) z drugimi, kar kaže samo na to, da ste v svoji globini res napredovali, se spremenili in vas tudi drugi drugače doživljajo. Ko bo čas, ko boste tudi vi čustveno pripravljeni, boste našli sorodno dušo, z ljudmi pa se ne obremenjujte preveč, ampak sledite sebi in temu, kar res čutite. To je najbolj osvobajajoče in to vas bo vedno pomirjalo, da se niste napačno odločili. Srečno vam želim na vaši novi poti.

PS: preberite si “Superženska je v tebi”, priporočam.

Biti sam ni isto kot biti osamljen. Jaz sem 90% časa sama, a nikakor osamljena.
Biti sam pomeni: biti s sabo, a osamljenost pomeni: odsotnost drugega.
Z občutkom “biti sam”, se človek lahko zelo dobro počuti, a če čuti osamljenost, je ponavadi že problem (zelo opažam pri drugih).

Mislim, da sedaj končno razumem, kaj ste mi hoteli prikazati. Pridobil sem si neko podobo, kaj bi strah pred intimnostjo naj bil, nato sem šel v svet ga iskat, kjer se kaže, kjer je izražen. Ne kaže se tam, kjer je treba flirtat samo za to, da si popestriš dan, kaže se tam, kjer flirt doseže višek in je odnos postane idealen za nekaj več – prvi ‘zmenek’. Moja osvajanja so bila pri ženskah, katere mi niso tako zelo všeč, tam zato, da, kao, če ne bom dobil “kr’eno”, potem so šanse, da bi dobil tisto, ki mi je zelo všeč, toliko manjše. Bil sem mišljenja da, preden se bom začel izpostavljat ženskam, ki so mi všeč, moram najprej poštimat ta del da bom obvladal ženske, ki mi niti niso tako všeč. Vidim, da sem bil v zmoti, namreč, pri obeh se mi je postavljala enaka blokada.
Spremlja me mišlenje da, ne poznam moškega, ki bi mi bil lahko ideal; ni ga tistega, ki bi mi pariral… razen v tem, kjer je treba speljat odnos naprej – ali je to one night stand ali nekaj povsem drugega. Vsepovsod drugje sem ideal jaz. Eno tako področje, kjer se lahko pokažem v vsej svoji luči, je prijateljstvo. In nato, če dodobra premislim, je še z vsako prijateljico postalo zakomplicirano, tako ali drugače, čustveno ali fizično. Logičen sklep je, da bi postal dober prijatelj z osebami, ki jim dajem romantičen pomen, a se mi ta rešitev ne zdi idealna, pravzaprav je rahlo manipulatorska. Želim si vse te odnose izpeljati tako, kot je treba, ne s pomočjo nekega tretjega vmesnega elementa.
Nekje sem prebral, da strah bred bližino hodi z roko v roki z malo manjšim strahom pred zavrnitvijo; kar meni pove, da če se enega straha znebim, bo drugi postal toliko manjši in to si pravzaprav želim. Nočem, da bo nek odnos v katerega pridem le “imel sem pač srečo” ampak hočem, da ko se pa jaz odločim da bi rad, da bi postalo nekaj več, tudi bo postalo nekaj več zaradi vložene energije, truda in želje po tem.
Moj oče je v bistvu bil tisti, ki se je rad ‘žrtvoval’, tako rečeno; da je žrtvoval svoje počutje, da bi se ostali počutili pomirjeno. Pred kratkim je prišel sum, da ima raka, a ni povedal nikomur; šele po kakih treh tednih nam je povedala mama, on se je obnašal kot da je vse vredu. Sicer se je od otroštva tudi on zelo spremenil, a to je nekako ostalo… Okoliščine odraščanja so bile zahrbtne; ostali otroci so se mi za hrbtom posmehovali in se norčevali, nihče se nikoli ni vprašal zakaj pa jaz počnem stvari, ki jih počnem. Ko mi je zavrelo sem nekaj iz sebe naredil in sedaj sem občudovanja vreden, za njih in njihovo življenje pa se mi ‘jebe’, se orpavičujem na izrazu.
Zasledil sem tudi angleško razčlenjevanje besede intimnost – intimacy,bila je razčlenjena tako: in to me see, obrazložena pa, da je to sposobnost, po kateri lahko drugi imajo vpogled v nas. Postane mi tudi logično, da, če s prijateljicami te blokade nisem imel, potem so one imele nemeglen vpogled vame in zato se je lahko zgodilo kar se je pač zgodilo, kar mi vliva ogromnega upanja. Ampark, torej, kako se pripraviti do tega, da ne bodo samo prijatelji tisti, ki bodo imeli takšen vpogled vame, temveč in najbolj simpatije?