Strah pred zapuščenostjo

Pozdravljeni,

 

Odraščala sem v nasilni družini, bolj psihično, vendar tudi fizično. Vso nasilje je izvajala mama, oče je bil psihično ves čas odsoten. Mama je hud čustveni manipulator, posledice pa seveda nosimo vsi, tako jaz kot sestra. Zanima mene nekaj drugega, ki mi ne da spati in zaradi česar imam težave z nespečnostjo. Občutek, strah, da sem sama. Imam dva majhna otroka in moža, lahko rečem da se kar dobro razumeva, sicer me mož ne čuti tako zelo kot bi si sama želela, vendar vem da imam sama težave kako vidim stvari in ne morem pričakovati, da mi bo ves čas blažil strahove in mi dajal občutek, ki ga nisem dobila kot otrok. Groza me je zavedanja, da lahko ostanem sama, ker imam samo moža. Mama se je zapila, prekinila stike z mano, moževi starši, ironično, vendar zelo podobno, le da se niso zapili, vendar so tudi že pred leti prekinili stike z možem ker se je enkrat uprl njihovim kapricam. Imam le sestro, vendar je najin odnos zelo slab, ves čas sem ji skušala povedati da sva nekako obe bili žrtvi, verjetno se tudi sama počuti podobno kot jaz, vendar vsa leta sem se trudila, da bi nekako prišla do nje, pa žal je tako, da vsako stvar vzame osebno, zameri, samo išče napake in nekako ne morem več stopati po prstih okoli nje in paziti na vsako besedo ki jo izrečem, da je ne bo vzela za slabo. Vedno je vse nalagala vaše in potem očitala za n let nazaj.

Mene pa razjeda ta strah da ostanem sama, to da otroci nimajo babic in dedkov, bolečina me razjeda.

 

Kako oz kaj moram dejansko narediti oz predelati, da ne bom imela občutka zapuščenosti?

Hvala

Spoštovani,

delni odgovor na vaše glavno vprašanje je – ozavestiti zaupanje vase in to udejanjati skozi življenje. To je verjetno tudi ena od vaših lekcij v tem življenju.

Glede na vse, kar ste doživeli v primarni družini s strani obeh staršev, je razumljivo, da v sebi nosite ogromno občutkov strahu, nezaupanja, nesproščenosti, nerazumljenosti in osamljenosti. To se vam kaže tudi skozi nespečnost, kar kaže na velik notranji nemir. Vaše telo je prežeto z energijo strahu, ker ste vse to leta in leta doživljali. Zavrnitve staršev so v vas oblikovali še občutek, da ste čisto sami. Vse to se vam najverjetneje odraža tudi skozi odnose z ljudmi. Ti občutki, ki jih navajate, »strah, da ste sami«, »groza, da ostanete sami«, so tisti izvorni občutki iz otroštva, ki so se krivično zasidrali v vas kot malo deklico, ki je ni nihče zaščitil, zavaroval in branil pred nasiljem. Nasiljem matere, kar je čisto nasprotje njeni naravni vlogi zavetja, topline in naročja, ter tudi očetom, ki ni naredil nič, da bi vaju s sestro zavaroval. In ti občutki strahu so vas globoko zaznamovali in se pri številnih ljudeh danes (že zaradi ukrepov) ponovno krepijo. Morate ozavestiti, da ste kot deklica bili prepuščeni nasilju staršev in niste imeli izbire, saj ste bili od njiju odvisni. Danes niste več, ste samostojni (na kar ste lahko ponosni) in se lahko sami odločate, kaj boste s svojim življenjem in odnosi. Moč je v vas, da stvari spremenite. Zavestno. Samo začnite to verjeti. Korak za korakom. Ko začnete verjeti, da se da, z drobnimi dejanji, se tako oddaljujete od strahu. Navedite si npr. svoje kvalitete in vse, kar ste do danes že dosegli. Navedite si vrednote, ki vam veliko pomenijo in za katerimi stremite. Navedite si dobre stvari, ki ste jih doživeli. Začnite verjeti, da je strah neresničen: povzroča zgolj stisko, negotovost, vezano na preteklost in prihodnost, nekaj, kar še ne vemo, torej nekaj, kar ne obstaja. Je namišljen. Da ga zmanjšate/odstranite, pozornost zavestno preusmerite v tisto, kar pa je resnično, kar živite, kar delate, kar vam prinaša zadovoljstvo. Začnite verjeti v to, da ste vredni, ljubljeni, obdani z naklonjenostjo vaših najbližjih. Vaš mož je ob vas, prav tako vaša otroka. To je resnično. Imate sodelavce, sodelavke, sosede, znance, niste sami. Vedno je nekdo. Imate, kar potrebujete, česar ne, je odšlo. Za svojo preteklost se ne kriviti, naučili ste se drugih izkušenj. Poiščite pozitivne misli, afirmacije, ki vam bodo v oporo, kadar vam bo najtežje. Pogovorite se s kom, ki mu zaupate (če ni drugega, s strokovnjakom). Pojdite v naravo, da se sprostite. Morda preberite kakšno literaturo na to temo (z vajami). Začnite verjeti, da ste močni, da zmorete, da ste vztrajni, da ne obupate. S tem ko začnete verjeti v to, da se da, se krepi tudi občutek zaupanja. Dosežke pa lahko vidite v vsakdanjem življenju in prakticiranju tega. Če ne gre po eni poti, gre po drugi. Spoštujte in cenite se.

Drugi del odgovora na vaše vprašanje je tudi odpustiti staršem – spustiti preteklost. Sprejeti v sebi vedenje, da sta starša dala in naredila največ, kar sta zmogla (čeprav na tak način), da je bilo krivično, zelo težko, se razjeziti, občutiti žalost, pogrešanje, postopoma, vendar živite za svoje bližnje, počnete stvari, ki vas veselijo – zdaj. Zaupajte vase. Vse dobro vam želim.

 

Barbara K. Novak, zak. in druž. ter.

http://www.bodisprememba.si

 

New Report

Close