Pozdravljeni!

Tudi sama bi rada predstavila en primer dozivljanja tesnobe oz. strahu.

Stara sem 23 let in menim, da moje tezave segajo leto in pol nazaj, ko sem se odlocila, da se posvetim samo studiju, in da obstudijske dejavnosti kot je ucenje jezikov in prostovoljno delo (v vsem tem sem zelo uzivala, je pa bilo eno samo hitenje) pustim. Nato so se zacele tezave z zobmi, kjer sem zivljenje delno morala oblikovati glede na obiske pri zobozdr., razne manjse operacije, ipd. Po nakljucju je tudi nekaj mesecev studija v zadnjem letniku bilo zelo napornih, zraven pa sem se odlocila, da za sprostitev redno vadim aerobiko. Naj povem, da tudi prej nisem delala nekih sprostitvenih tehnik,s katerimi bi se umirjala.Zraven tega pa se je se nakazovala moznost, da ostanem brez zoba ali dveh, kar se mi pri mojih letih ni zdelo sprejemljivo.

Nato sem se eno jutro po obisku zobozdr. zbudila z oteklim licem, vendar je sam dejal, da ne bi smelo biti povezano z zobom. Takrat pa so se zacele moje ‘psihicne’ tezave.Ko sem se zavedla otekline, ki je skorajda bila neopazna, sem se popolnoma zmedla,iskala po zdravstvenem prirocniku,kaj bi lahko bilo, postala cisto prestrasena, nato se je pojavilo cez nekaj dni srbenje po vsem telesu, po kozi so se pojavili majhni ‘madezi’, ki so bili temnejse barve in bolj osuseni kot ostala koza.Nato se je pojavilo se mravljincenje in zbadanje v predelu srca. Ko sem obiskala svojega os. zdravnika, ki uziva v tem okolju velik ugled, in ga vprasala, ce so izpuscaji lahko posledica stresa, se je ponorceval, ces kateri ucitelj me nekako jezi (kasneje sem ugotovila, da je mislil, da sem mlajsa kot sem). Zaradi tega sem bila se samo bolj zmedena in sem mislila, da lahko dozivim se kak srcni napad ipd. (menim, da sem dozivljala panicne napade?). To je trajalo priblizno pol leta, takrat se je pojavila tudi vrtoglavica in zvonenje v usesu in sem spet mislila, da je kaj hudega.Najboljse je bilo, ko sem sla spat, vendar sem se zjutraj takoj, ko sem odprla oci, spomnila na strah. Vcasih sem se bala, da bi se mi zmesalo, ce se ne bi nadzorovala.

Kasneje sem se vrgla na prebiranje literature o stresu, ker se nekako na svojega zdravnika nisem vec obracala, in sem ugotovila, da bi v bistvu vse to lahko bila posledica stresa(?). Vendar pa si to vcasih sama lahko dobovem, vcasih pa ne. Se zdaj cutim neke dolocene posledice in sicer v obliki neke vrste napetosti, tesnobe.Sama sem nekako poskusala v tem casu razresit vprasanja bistva zivljenja bivanja, saj sem si nekako razlagala, da se s tem strahom, ki ga sedaj ne spremlja vec razbijanje srce, bojim zivljenja… V osnovi sem glede gledanja na zivljenje zelo optimisticna in verjamem, da se vsaka situacija lahko razresi…dokler se ne pojavi spet tisti strah, zdaj se mi zdi, da je to strah pred tem, da se ta strah ne bi nekoc spet pojavil. Ce se zakopljem v kako delo, tega straha ne obcutim. V druzbo zahajam, tudi avtomobila me ni strah vozit,bila sem tudi na potovanju in tam se ta strah seveda niti slucajno ni pojavil, tudi ko sem pomislila na vse te dogodke (enostavno ‘nisem imela casa za strah’). Vendar pa doma skozi obnavljam dogodke oziroma obcutja strahu in strah se spet pojavi.

Zdaj sem se zacela sproscati ob kaseti Sproscanje ki jo je izdala revija Zdravje in delam vaje avtogenega treninga. Se mi zdi, da je malo boljse, vendar so spomini na strah vcasih mocnejsi in izzovejo nove strahove. Ali mi svetujete, da se nekaj casa pocakam ali poiscem svetovanje, in ce, ali se naj obrnem na psihologa ali psihoterapevta? Zanima me tudi, ce potrebujem v tem primeru napotnico os. zdravnika in ali je svetovanje samoplacnisko? Zanima me pa tudi ali je mozno, da je ta ‘strah’ bil nekako v meni in se je z opisanim dogodkom aktiviral ali pa je vse lahko posledica prenapornega urnika in je telo enostavno reagiralo?

Hvala in lep pozdrav,
Sara

Spoštovana Sara,
čas za tuhtanje je najboljša podlaga za razvoj strahu.Sami ste ugotovili, da ta izgine, če ste dovolj aktivni, uporabite torej to svojo lastno izkušnjo! Pri tem bodite pozorni le na to, da s pretiranim kopičenjem obveznosti ne voste dosegli prav obratnega učinka, izčrpanost namrwč tudi lahko pobuja strah.Psihoterapijo smejo z licenco pri nas opravljati le ustrezno izšolani strokovnjaki, prepričajte se da se k takšnemu tudi namenite.Nekateri imajo celo koncesijo, se pravi da zanje potrebujete napotnico in je zdravljenje deloma krito z zavarovanjem.

Draga Sara!

Tudi sama imam podobne težave, ki pa me precej omejujejo v mojem življenju. Strah pred strahom je tako močan, da je vse skupaj prešlo v agorafobijo. pred dobrim mesecem pa se je pojavilo tudi zvonjenje v ušesu, ki me je naredilo še bolj nervozno in depresivno. Vem, da sploh ni nevarno ampak občutek imam, da teka ne bom zdržala, da se mi bo zmešalo. Želim se skoncentrirati na kaj drugega, pa ne gre oz. mislim, da sem se sposobna skoncentrirati na več stvari hkrati, vsaj kar se ušes tiče.
Zanima me kako si ti sprejela zvonjenje v ušesih, je bilo glasno in ali je izginilo?

Lep pozdrav.

Spoštovani dr. Rejec,

pred nekaj časa sem vam že pisala. Tokrat me zanima sledeče. na internetu sem zasledila seznam vseh zdravil, ki bi lahko kot stranski učinek imeli zvonjenje v ušesu. Med temi zdravili sem zasledila skoraj vse SSRI antidepresive. Ker imam sama to nadležno zvonjenje, ki me je tudi pripeljalo do tega, da sem depresivna in imam spet napade panike in agorafobijo, me je strah, da bi mi ti antidepresivi zvonjenje še poslabšali.

Kakšen antidepresiv je Remeron, prebrala sem, da učinkuje veliko hitreje kot SSRI in z manj stranskimi učinki. Ali pomaga tudi pri napadih panike?

Hvala in lep pozdrav,
Neja

Zvonenje je vcasih pojavilo kot nek nenaden pisk, npr. med predavanji. In kot na vsak drug znak neke telesne bolečine, sem v tistih casih tudi na tega mocno reagirala oz. se ga prestrasila. In potem sem posatajala pozorna samo na zvonenje in sem venomer preverjala, ce mi se piska ali ne. Ce sem seveda bila v nekem bolj glasnem prostoru, je izginilo. Takrat sem tudi gledala v zdravstv. leksikon, kaj bi lahko bilo, vendar sem videla, da ni to nic hudega. Se pa spominjam, da mi je vedno malo zvonilo v usesih in mi tudi zdaj, vendar temu ne polagam pozornosti, ker je normalno; verjamem pa, da ce bi se skoncentrirala in osredotocila na to, da bi mi lahko kar precej zacelo zvoniti.

A si se posvetovala s kakim strokovnjakom? Meni se je vedno zdelo, da moram to resit sama, ker ce ne, se mi lahko spet pojavi.
O telesnih znakih stresa pa se mi zdi vredu knjiga Zivljenje brez stresa, ampak se ne morem spomniti avtorja, mislim, da je na N., tam tudi lepo opise, zakaj ti zvoni v usesih. Drugace pa sem v zadnjem casu prebrala knjigo Car samozavesti in pa berem knjige od L. Hay Zivljenje je tvoje, Telo je tvoje in Moc je v tebi. Priporocam.

Tudi meni se zdi , da se s tem strahom ne da ziveti, v bistvu se bojim tega, da bi me v doloceni situaciji pograbil ta grozen obcutek, ne bojim se pa te same situacije.

LP,
Sara

živjo!
sem 21 letna študentka,ki se je pred 2 meseci tudi sama srečala s podobnimi strahovi-strah pred srčno kapjo…(pred tem pa sem bila tudi kar nekaj časa potrta),ker da sem v tem času prebirala medicinske knjige,ki pa so mi vsako prebrano stvar prenesle name,da imam jaz to in to bolezen,med drugim tudi duševne..več sem brala,huje je bilo.k vsem tem so pripomogle tudi okoliščine,velik napor v službi,fakulteti,problemi s fantom,..v otroštvu alkoholizem v družini..pa moja grozna občutljivost.potem so se za kratek čas pojavili tudi mravljinci po rokah in bolečina-podobna krču-na desni strani lica,zaradi česar sem odšla k splošni zdravnici,katera pa mi je dala napotnico za psihiatra,napisala da gre za anksioznost,saj mi je šlo pri njej na jok zaradi vse obremenjenosti.najprej sem hotela it,pa sem se spremislila in vrgla stran napotnico,saj sem dala sama čez že veliko problemov,pa mislim da bom tudi to premagala,saj imam veliko podporo s strani prijateljic,samo ko se ne bi pojavljali ti napadi panike,tudi ko je vse v najlepšem redu.ne vem,naj počakam,ali pa v skrajnem primeru le obiščem psihiatra-psihologa?,samo da bi jaz šla raje k zasebnem,pa me obenem zanima če tam potrebuješ napotnico?

hvala za odgovor in lep pozdrav

Spoštovana Neja,
mirtazapin je v Evropi na voljo od leta 1994.Literatura navaja, ja je uporaben tudi zoper napade panike, vendar ni brez možnih stranskih učinkov kot so: povečan apetit,zaprtje,naraščanje telesne teže,zmedenost,pogostejše uriniranje,drget,dremavost,zatekanje okončin.Zaenkrat še ne sodi med zdravila prvega izbora pri zdravljenju pasnike,vendar v primerjavi z drugimi antidepresivi omogoča kvalitetnejši spanec.

Draga Sara in spoštovani dr. Rejec

kar se tiče zvonjenja v ušesih so moje težave popolnoma enake. Vem, da to ni nič nevarnega, da je le posledica stresa. sama si pravim saj ni nič in da pač ne smem biti pozorna na to. Pa sem vseeno. Ne morem se skonzentrirati nač nič drugega – počnem stvari, pri katerih moraš biti zbran, pa še kljub temu zraven poslušam, če zvoni. Največji pa je strah, da bo nekega dne začelo zares glasno zvoniti. Pravzaprav me ni strah zvonjenja, saj ni nevarno, ampak tega, da tega ne bi prenesla, ne bi zdržala, da bi se mi zmešalo. Pogosto dobim v ušesu močan pritisk, takrat me pograbi grozna panika in samo čakam kdaj bo začelo piskati.
Mislim, da jo tole trenutno moj največji problem.

Kar se pa tiče drugih situacij, je pa pri meni tako, da si nikamor ne upam iti ker me je strah, da me bo začelo dušiti in se ne bom več mogla obvladati. V takih trenutkih začnem hlastati za zrakom in postanem čisto histerična (to se mi je v sedmih letih zgodilo dvakrat, drugače sem se vedno lahko obvladala).
Čeprav menim, da sem po sedmih letih zelo napredovala.

Dr. Rejec, sama menim, da se je trenutno pri meni nabralo preveč stvari hkrati, poleg prejšnjih težav, dušenja in agorafobije, je zdaj tu še zvonjenje v ušesih, ki me pripelje do napadov panike in ogromen stres v službi, ki mu nisem kos. Da zdržim osem ur v službi (takrat je problem z ušesi veliko hujši kot doma), moram vzeti Lexaurin 3mg, včasih ga moram vzeti 3 krat na dan. Sicer se mi ne zdi, da bi bila ravno pretirano depresivna, saj imam še vedno voljo, da se nekako izkopljem iz tega.Sem pa nekoliko obupana. Ker pa brez pomirjeval ne gre, bo verjetno potreben antidepresiv. Kljub temu imam pomisleke glede tega, predvsem se bojim stranskih učinkov.

Pa še nekaj – rada bi se vam zahvalila, da si vzamete čas za vsa ta vprašanja. Veliko lažje je, če se lahko takoj z nekom pogovoriš o svoji težavi. Čakanje na termin, četudi samo 3 tedne, je lahko zelo dolgo.

Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljeni!
Tudi sam imam podobne težave že skoraj 3 mesece,samo da sem pretiravala s prebiranjem zdravstvenih leksikonov poleg fizičnih še o duševnih boleznih(ker sem imela v tem virozo in sem imela 2 tedna vročino in preveč prostega časa) in me je zdaj strah predvsem tega,ker imajo tako značilne znake stresa opisane tudi kot za začetek kake psihosomatske bolezni(napadi tesnobe,bolečine pri srcu,občutek da kdaj govorijo za tvojih hrbtom),in tudi kar sem prebrala sem takoj navzela nase tako,da skos razmišljam zdaj o tem in primerjam s sabo.doma me imajo že dovolj,moram pa povedati,da sem do nedolgo nazaj imela v družini alkohol,nasilje,pred parimi meseci obupne probleme s fantom..v bistvu se je ta strah začel pa preden sem se odločala za opravljanje izpita za avto(z obupnim odporom in strahom ki še traja),to je bilo ravno pred 3 meseci,kot bi bil to vzrok oz je bil,ker me je pred prvo uro vožnje in še 1 dan po njej mravljinčilo po rokah in dobila tudi bolečino v desno lice-kot kak krč,zaradi česar sem še isti dan odšla k osebni zdravnici,katera pa mi je dala napotnico k psihiatru,diagnoza anksioznost.
nisem šla,tudi napotnico sem po enem tednu vrgla stran,ker vem da sem dala čez že toliko stvari sama,tudi počutim se kar v redu,dokler se ne spomnim na napotnico in imam občutek krivde,da bi morala it,pa najhuje je pred in po vožnji še vedno.ne vem kaj naj,doma in najbljižje prijateljice mi odločno prepovedujejo obisk k psihiatru,sama pa občasno razmišljam o tem.ali pa mogoče psiholog?

lep pozdrav

pozdravljeni še enkrat!
glede na moje že odposlano sporočilo,vam v pomoč pri odgovoru,sporočam,da sem stara 21 let in izredno obiskujem fakulteto,poleg tega delam prek študentskega servisa,tako da poleg vsega tudi ogromne težave z denarjem,saj si vse plačujem sama.

lp

Spoštovana Neja,
strategijo odpravljanja anksioznosti oz. panike boste določili šele po neposrednem pogovoru s psihiatrom, saj bo odvisna od številnih pogojev, ki jih že izpolnjujete oz. jih boste še morali. Za prvi obisk pri psihiatru ne potrebujete napotnice, prepričajte se le, če ima koncesijo za storitve v okviru zavarovanja, sicer boste pregled morali plačati.

Spoštovana Jana,
povsem vas razumem, da je konzultacija psihiatra po spletu bistveno lažja, kot v živo, vendar se temu verjetno ne boste mogli povsem izogniti, če želite, da bodo vaše težave minile hitro. Usklajen način življenja (pravo razmerje med zadolžitvami in prostim časom), zmerna športna aktivnost in urejeni medsebojni odnosi vam bodo daljnoročno težave prav tako omilili. Zberite pogum!