Strah pred samomorom

Pozdravljeni

S tesnobo se borim zadnjih 10 let, jemljem Paroxat, se gibam s psom in hčerko,
ne pijem kave in alkohola, odlične družinske odnose, tako z ženo kot starši.
V zadnjem letu pa je počutje občutno slabše, panični napadi na avtocesti, na službe daljše terene
si sploh več ne upam, velikokrat raje delam od doma, kjer se počutim varneje.
Vsak četrtek imam srečanje s psihoterapevtko, kjer me je opozorila, da sem mogoče razvil toleranco na Paroxat. Psihiater pa pravi, da lahko Paroxat jemljem vse življenje in da ni razloga, da bi imel toleranco na zdravilo. Pa mi je predpisal še Eglonyl, da ga vzamem po potrebi.

Začel pa se mi je pojavljat strah pred samomorom, kaj če bom v trenutku panike, tesnobe obupal, kaj če si bom kaj naredil, kaj če ne bom našel izhoda itd.
Psihoterapevtka in psihiater, sta mi razložila, da je to samo moj OKM, da gre za vsiljive misli, potem sem kakšen dan v redu, in nato zopet panika in spet ponavljajoče se misli. Strah me je zase in za družino, če si res kaj naredim in vseskozi razmišljam, če sem psihiatru dovolj dobro razložil svoje težave, kaj če me je narobe razumel in mi postavil diagnozo.

Prosim vas za pomoč, je že kdo imel tudi takšno izkušnjo.

Hvala 

Spoštovani,

hvala, da ste delili svojo izkušnjo. V njej je veliko stiske in tudi truda, da bi jo razumeli in obvladali – kar samo po sebi veliko pove o vaši notranji angažiranosti in želji, da bi si pomagali.

Ob tem kar opisujete, se zdi, da ste ujeti v ponavljajoče se kroge tesnobe, strahu in poskusov, da bi našli zunanji odgovor na nekaj, kar se v resnici dogaja v vas. Zdravila, kot je Paroxat, vam morda že dolgo pomagajo obvladovati simptome, a ne nagovarjajo tistega dela, kjer stiska zares nastaja. Psihična bolečina, kot npr. panični napadi, vsiljive misli, strah pred samomorom, niso kemične motnje, ampak nosijo pomen. Govorijo nekaj o vašem notranjem svetu, morda o konfliktih, ki se jih zavestno ne zavedate.

Strah pred tem, da bi si v trenutku panike nekaj naredili, v psihoanalitičnem razumevanju ni kar “samo OKM” ali “vsiljiva misel”, ki jo lahko odženemo. Je lahko izraz razklanosti v vas, nek del vas si želi izhoda, olajšanja, morda tudi umika, drugi pa se tega silovito boji in se oklepa nadzora, varnosti, življenja. V tem notranjem konfliktu ni treba takoj iskati, kaj je res in kaj ne, ampak poskušati slišati: kaj se v vas želi izraziti, česa ni bilo mogoče povedati, kje je bila vaša bolečina v preteklosti morda nevidna ali nerazumljena.

Zato se zdi pomembno vprašanje tudi to: ali terapija, ki jo obiskujete, odpira ta prostor? Če se zdi, da se že dlje časa vrtite v enakih vsebinah brez večjega učinka, bi vam morda koristil drugačen, bolj poglobljen terapevtski pristop, kot je psihoanalitična psihoterapija. Gre za način dela, kjer se ne osredotočamo na simptome, ampak poskušamo razumeti, zakaj so sploh tam, kaj vam skušajo povedati, kje so njihovi začetki.

Vaša stiska je vredna prostora, kjer se jo da resnično slišati in razumeti in ne samo pomiriti. Iskreno vam želim, da najdete tak prostor.

Lep pozdrav,
Miha Štrukelj

Zdravo,

tudi sama imam podobne težave. S tem, da sem jaz depresivna, shizofrena in anksiozna, zato mi samomorilne misli niso tuje. Ampak si pa takole mislim, dokler me bo tega strah, obstaja volja do življenja in si tega ne bom naredila. Gre samo za misel, ki sproža v meni negativne občutke strahu. Tako da upam, da bo tudi tebi to nudilo neko varnost in da si boš zaupal dovolj, da boš vedel, da si tega ne boš naredil.