strah pred prihodnostjo

Stara sem 26 let in zelo nezadovoljna s svojim življenjem. Strah me je prihodnosti. Da bom ostala na “cesti”. Ko sem bila mlajša sem imela iluzije, da bom s trdim delom in močnimi cilji imela vedno manj problemov. Kako neumna sem bila! Z vsakim dnem imam več problemov. Pa tudi če jih večino rešim, mi jih vedno toliko pride zraven, da je nerealno pričakovati, da bodo problemi enkrat na nuli. Ponoči ne spim, ker me je strah. Najraje bi spet živela otroško življenje. Potem pa so tu še neuspehi. Delaš, da bi uspel, potem pa zaradi ljudi, ki jim je vseeno, pogoriš. Prijateljem se ne upam zaupati, ker bi me sigurno imeli za cmero. Vsi se delajo tako samozavestne in popolne, da me je kar strah. Moj partner pa tudi ne razume mojih strahov, ker jih sam verjetno sploh nikoli ni imel. Trenutno sem v situaciji, ko več ne vem kako dalje. Naj mi kdo napiše, da nisem edina ki tako razmišlja

V resnici ljudje vedno bolj živimo v raznoraznih strahovih.
Nekateri jih bolj izrazimo, drugi potlačimo. Tudi pretirana samozavest in agresivnost, je le znak, notranjega strahu in občutka ogroženosti.
Strahove si povečini sami ustvarjamo z miselnimi odzivi na življenjske situacije.
Pišeš, da imaš z vsakim dnem več problemov. Čemu pa daš ime “problem” ?
Mislim, da večina problemov, ki jih imaš, sploh niso tako veliki, kot meniš.
Torej že samo poimenovanje nečesa “problem”, nas spravi v slabo voljo. Zato sem sam pri sebi rekel, da ne bom rekel, da imam problem, ampak, da je to za mene izziv. Torej, izziv, da dokažem svoje sposobnosti, da osebnostno rasem…, da se učim.
Saj, to je življenje – učenje, spoznavanje samega sebe in reševanje izzivov.
Zanima me, zakaj se tega ogibaš, zakaj želiš spet biti otrok?
Kako pa si živela, kot otrok ? So te starši razvajali, ti niso vcepili občutka odgovornosti?
So starši kdaj pokazali razumevanje?

Seveda z močnimi cilji, nam življenje prinese tudi več ovir, več imamo želja in ciljev, več truda moramo vložiti in več izzivov razrešiti. Vsak problem, je znak, da napredujemo, da smo prešli na naslednjo stopnjo in rešitev, nas spet pripelje bližje do ciljev.

Nisi edina, ki tako razmišljaš. Sama se počutim totalno enako in prav jutri se dobim z mojim zdravnikom, da bova skupaj poiskala nekoga, ki bi mi znal pomagati. Menim, da imam prav vse znake depresije. Pa nočem biti taka. Poišči si tudi sama strokovno pomoč. Izgubiti ni kaj.

Hvala za spodbudne besede. Sem si že našla strokovno pomoč in mi je že veliko lažje.

Lep pozdrav, Petra

ko se neki začne premikat je pravi trenutek da potisneš

da tudi meni se isto dogaja. Rad bi se vrnil v otroštvo, pa ne gre.
Probam se motivirati in ko mi spodrsni me je še bolje strah.

Zdi se mi da je življenje trpljenje in prenašanje bolečin. Imaš želje, ne znaš jih izraziti, leta pa kar tečejeo. Vse moraš ampak čisto vse sam postoriti.

Nočem odrasti, ker sem prekmalu začel resno živeti.

D

Petra, nisi edina. Mislim celo, da si na boljšem od nekaterih drugih. Stara sem 29 let. Z življenjem nisem nezadovoljna, se pa zelo dobro zavedam, kaj pomeni ta strah. Trenutno sem brez službe, noseča in verjela ali ne neverjetno sproščena. Strinjam se s tabo, da se s trdim delom in močnimi cilji ne da doseči tega, da boš imela manj problemov. Vseeno pa v življenju rabiš nek cilj, da se lahko giblješ v pravi smeri. Problemi so vedno in povsod. Tudi moj partner me ne razume, ker sam tega nikoli ni doživel. Verjela ali ne, tudi sama sem v taki situaciji, da ne vem več kako dalje. Me pa drži optimizem, življenje v meni in želja biti koristen. Poskusi se reprogramirati s pomočjo pozitivnih ljudi, pozitivne literature, poskusi se vsak dan sproščati… Aja, pa odpri oči, bodi previdna. Na svetu je preveč zlobe, zabitosti in zavisti. Upam, da sem pomagala.

Mene je tudi strah moje prihodnosti in zelo težko se spopadam s trenutnimi problemi. če se sploh. Vidim temno prihodnost in ne vem zakaj si delam negativne scenarije. sama se spravljam v strah in tesnobo in depresijo in obup.Kako naj si pomagam?

Strah pred prihodnostjo je odsev vašega življenja in nezaupanja v sebe.

Vzrok je v tem, da ste od staršev dobili premalo občutka topline in občutka varnosti.
Če ste prepričani, da se morate nenehno truditi za to, da boste dobri, se ne morete sprejeti, ker sebe dojemate kot resnično nesposobne. To je grozen občutek, saj pravzaprav nikoli ne živite mirno v danem trenutku in ne uživate v tem, kar se okrog vas dogaja. Ker sebe dojemate kot nesprejemljive, živite v preteklosti, si nalagate krivdo za vse svoje napake in čakate z grozo, kakšna kazen vas čaka.
Torej kaznujete sebe, saj imate v sebi neko podobo življenja, v katerem za vas ni dovolj topline in sprejetosti.
Torej vzorec iz preteklosti, sedaj uresničujete v vsakem trenutku svojega življenja.

Rešitev je v tem, da se soočite s sabo, da se spoznate, da veste kaj ste sposobni in začnete verjeti, da ste v vsakem trenutku naredili največ, kar ste lahko.In to sprejmete kot resnico.
To je dejstvo, saj vedno naredimo tisto, kar smo sposobni, tudi napake so del tega in te so osnova za učenje.

Robi.

tudi jaz se enako počutim. že en mesec razmišljam o samomoru in čeprav imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi in me podpirajo, ne najdem izhoda iz svojih problemov. Občutek imam, da se v življenju nisem zadosti potrudila in sedaj plačujem kazen za vse to. Končala sem faks in sicer nekaj kar si sploh ne želim početi. Nimam nobenih želja in tako kot moje predhodnice me je strah prihodnosti. Rada bi poiskala dobro strokovno pomoč. Pred enih tednom sem bila pri osebni zdravnici in mi je zopet napisala antidepresive, s temi sem se že prej zdravila. Veliko se pogovarjam z mami, vendar ona ne ve za moje samomorilne misli. težko mi je ker mi zelo pomagajo doma, jaz pa nimam energije, da bi jih to pomoč vpračala oz. da bi se pobrala. občutek imam da ne živim več v tem svetu, vse vidim črno in ne morem več. Po drugi strani pa nočem prizadeti mojih bližnjih….. rada bi dobila nazaj voljo do življenja…

Spoštovana monita09,

Kot opisuješ, si se znašla v začaranem krogu nezadovoljstva. V sebi nosiš prepričanje, da nisi vredna sreče in ljubezni, zato, ker se nisi dovolj potrudila…Ampak dejstvo je ,da ljudje naredimo vedno tisto, kar v danem trenutku zmoremo. Torej tvoj problem ni to, da ne bi naredila dovolj, oziroma niso vzrok tvoji rezultati, ki bi bili nezadostni, ampak to prepričanje, da nisi dovolj dobra in da bi morala narediti več ,kot pa si.
Verjetno si bila v življenju redkokdaj pohvaljena, da bi znala ceniti to, kar si in kar si v življenju naredila. Torej…pri sebi bo potrebno spremeniti ta pogled in to prepričanje, ki te drži v začaranem krogu.
Ker je temelj tvojega problema v družini in naučenih vzorcev, boš težko rešila težave v samem krogu družine. Pravzaprav jih niti ne moreš, kot omenjaš, saj nimaš moči. To je zato, ker bi morala delati proti mami in proti temu, kar so te naučili.
Sicer ne vem, koliko si stara, vendar bi ti priporočal, da se čimprej osamosvojiš, da zlezeš ven iz tega začaranega kroga.
Tudi strah pred prihodnostjo, je odraz tega, da ne zaupaš vase. Manjka ti samozavesti, ki bi te gnala naprej in preko katere bi cenila sebe in se videla, kot sposobno osebo, ki je naredila v življenju, kar je pač lahko, da to ceniš in se iz tega marsikaj naučiš.
Kar pomeni, da te ni strah prihodnosti, saj je ne poznaš in nas ne more biti strah, česar še ni. Ta strah je le odsev tvojega negativnega razmišljanja in percepcije svoje preteklosti v neko prihodnost, ki je še ni.
Zato je še vse odprto. Prihodnost si pišemo vsak dan sproti. Spremeni svoj pogled in način razmišljanja, pa bo se ti odprl nov svet. Verjamem, da ni enostavno, vendar je treba pogumno stopiti iz tega začaranega kroga in misli, ki te v njem držijo.
Verjetno bo lažje, če boš aktivno sodelovala pri kakšnih društvih, kot je Šent, DAM…..

Robi.

Spoštovana Petra,

ob situacijah, ko ne moreš spati, ko si nervozna in ne veš kam s sabo, vzemi svinčnik in papir in prični pisati svoje občutke, svoje dojemanje trenutnega stanja. Po spominu pojdi nazaj v otroštvo in zapisuj vse kar ti pride na misel ne glede, če so misli zmedene.
Naslednjič, ko boš v boljšem stanju vzemi te zapiske v roke in jih pozorno preberi in poglej zlasti s kakšnimi črkami si oblikovala besede, stavke…… ko si bila v slabem stanju. Pisava je v tistem trenutku verjetno bila porazna, se pravi; zelo drugačna od tiste s katero pišeš, ko si v navdušujočem stanju.
Torej; pisava je zrcalo duše in če se po pisavi vidi v kakšnem stanju je oseba, potem je možno tudi obratno.
Vaja dela mojstra; S pomočjo spremenjene pisave lahko prideš do boljšega počutja in stabilnosti.

LP, grafo

pisava je zrcalo duše