Sedim na balkonu svojih staršev, vsa zbegana, ali mi bo uspelo, če naredim ta korak?
Moram ga narediti, govorim sama sebi, moram zaradi sebe, zaradi svojega otroka. Duši me v pljučih, a kaj morem. Življenje me je pripeljalo do tega, da zapustim svoj domači kraj.
Težko je, ko pomislim, da se bom jutri odpeljala z gospo v neznano. In planem v jok, kaj bo? Kam me bo peljala ta pot.
Toda odločila sem se. Grem!
Sedem v avto vsa objokana z mislijo, da slabše ne more biti kot je bilo štiri leta z njim.
Solze mi zastirajo pogled kam gremo in kje smo.
Tukaj smo, me prekine gospa, ki me je peljala.
Premagala sem strah in svojo neodločnost. In v tistem trenutku me na vhodu sprejmejo za svojo. Trdno se odločim grem naprej, grem v hišo in to v varno hišo.
Zato hvala vam, hvala varni hiši, da mi je pomagala premagati dvome in strahove v meni.
Še enkrat hvala varni hiši.

Dina28