Naša 21 mesečnica je ta vikend spustila v kahlico svoj prvi kakec, in se pri tem očitno zelo prestrašila, saj noče več sedeti na kahlici (lulala še ni v kahlico).

Na kahlico sem jo dajala, ko sva se previli. Pred dobrega pol leta mi je samo bežala s kahlice, nato smo nanjo za nekaj časa “pozabili”, pred kakšnim mesecem sva spet začeli sedeti na kahlici in takrat je kar rada sedela na njej, sedaj pa je spet noče niti videti.

Rada bi se izognila navajanju na stranišče, saj imamo v hiši stranišče le v pritličju (mi smo zgoraj), vmes pa zelo strme stopnice.

Ima kdo kakšen nasvet, ker trenutno kahlica spet sameva.

Če imaš občutek, da ji je WC bolj všeč (parkrat sprobaj), pa si omisli kemični Wc le za njo. Če ti znese, seveda.

Kahlica že ne more biti življensko nujno potreben pripomoček. Nak! Če si star še ne dve leti, toliko manj…
Kje pa piše, da kahlica služi zgolj v veselje in zabavo? Pfa, komu je lahko všeč dolgočasno čepenje na kahlici? To že ni veselo početje! In komu so sploh lahko zabavni smrdljivi kakci?! Morda kužkom. Ampak mnogim, tudi meni, tebi in celo tvoji čedni 21-mesečni punčki en drekec-pekec v kahlici res ni zabaven doživljaj…
In kje piše, da kahlična ekspedicija ni navadno mučenje ter strašansko utrudljiv napor, ki zbuja grozo? Sploh, če nanjo nisi pripravljen…

Zato iskrene čestitke tvoji mali gospodični za prvi kahlični kakec, hi hi. Veš, to je pogumno dejanje in resnično velik dogodek. Bravo!

In prav vsak velik dogodek, vsaka novost – tudi kahlična ekspedicija – terja ogromno poguma in truda. Toliko bolj, če je glavni akter neko majhno bitjece, ki šteje komaj 21 mesecev! Po tako hudem naporu je počitek obvezen. Zakaj naj bi bila tvoja mala gospodična izjema?

Brez skrbi, ko si bo opomogla, ko pozabi na šok in ves vložen “trapasti-kakasti” napor, ki ga je od nje terjala kahlica ta vikend, se bo vse spremenilo. Takrat bo tvoja gospodičnica suvereno in zelo zelo veselo drvela na kahlico vsakih pet minut. Ooo, če sodim po sebi, te šele takrat čaka veliko dela!
A vse ob svojem času, pravijo. Do takrat pa naj si tudi kahlica oddahne.

V tem času kahličnega oddiha, bi lahko kahlica postala vsakdanji del pohištva. Skupaj jo postavita na tla na zelo zelo vidno mesto, kar tako, “neobvezno”, kot okrasni sprednji del omare ali podaljšek teveja, morda kot dodaten stolček k otroški mizici itd. Sprva bo nesrečna kahlica samo moteče spotikalo. Deležna bo bentenja odraslih in kopice prahu med svojim “dolgotrajnim” krivičnim čakanjem na otroško ritko. S časoma pa lahko krivico popravite tako, da med igro nanjo posadite medvedka ali punčko. Saj tudi igrače živijo vsakdanje življenje, ni res? Zelo rade se igrajo, poslušajo pravljice, pa spijo prav tako kot ljudje, pa jejo kosilo, spijejo čaj, pa lulajo in kakajo tudi… Če slučajno vaše igrače tega še ne počnejo, lahko začnejo zdaj…

Na to temo je bila meni osebno zanimiva knjigica Matevžu je uspelo (Aline de Petigny). Drugače pa, če imaš čas, preglej doma vse “nagomilane” kupe starih revij, knjigic in reklam raznih trgovin z igračami. Orientiraj se na vse fotografije in ilustracije, ki odkrito ponazarjajo ali pa vsaj malo asocirajo na kahlična opravila: otroci, živalice, igrače v toaletnih prostorih na sto in en način, ko so npr. goli, se morda slačijo, ko opazujejo stranišče, morda že sedijo na školjki ali kahlici, ko nekam tečejo (ti rečeš, da hitijo lulat in kakat), si umivajo roke (kao po lulanju in kakanju, seveda), se kopajo (spet po lulanju in kakanju), se oblačijo, igrajo itd… Vse te fotke so lahko zabavna podlaga za vajino skupno popoldansko “branje”. In nekega dne, ko ti bo domišljija delala sto na uro ter se boš počutila verbalno zelo močno, si skupaj oglejta vso to v naprej pripravljeno “literaturo”. Iz še tako trapaste slike lahko razviješ fantastično zgodbico, ki si jo sproti izmišljaš, jo spreminjaš, prilagajaš. Vanjo lahko vkomponiraš še spreminjanje glasov, gibanje telesa, kriljenje z rokami, “žive” predmete iz okolice (igrače, zaprašeno kahlico). Tako, da pritegneš svojo nadebudnico, da te nenehno sprašuje, popravlja, dopolnjuje, primerja itd…

Kahlični oddih lahko izkoristiš še za to, da vedno, ko moraš sama na vece, s sabo vzameš svojo gospodičnico (če se da, seveda). Tam naj te z “varne” razdalje opazuje – npr. na svojem stolčku ali pručki. Zraven ji pripoveduj, kje sta, zakaj in kaj delaš.

Včasih na navajanje na kahlico zelo vzpodbudno deluje otroška golota. Če je vaše stanovanje precej toplo, čimprej omogoči svoji gospodični, da bo čimveč gola, brez pleničk. Pri tem vzemi v zakup “kruto” resnico, da bodo lužice sprva povsod, samo ne v kahlici. Hja, tudi kak kakec se bo gotovo izmuznil osamljeni kahlici. A nič zato, na “napakah” se vsi učimo. Tudi otroci!
Toliko prej, če smo odrasli pri tako “težki” lekciji, kot je kahlica, nežni, razumevajoči, potrpežljivi itd.

Verjamem, da vama bo kmalu uspelo. No, morda mali gospodičnici kahlica potem še vedno ne bo najljubši predmet v stanovanju – nenazadnje so igrače in ljudje veliko bolj zanimivi “predmeti” – bo pa vsekakor kahlica postala silno uporabna za vsa (zaenkrat zoprna) opravila. Pri tem ne pozabi vsak kahlični uspeh prehvaliti do neba in navdušeno aplavzirati. Hi hi, na trenutke boš prav ti tista, ki bo potem pogrešala pleničke…

Srečno!

anonimuss, odlično napisano :)!!

klar, naš je bil hitro prijatelj s kahlo, od 10. mes dalje hodil kakat tja, ko je ugotovil, da se ti na kahli “tisto” ne nalima na rit, ampak do kakih 14 dni nazaj jo je kot blisk podurhal stran od kahle, čim je kakal. Včasih je še kak bobek ostal med krajci, tako se mu je mudilo. 2 x se je pokakal v banjo med kopanjem. Nikdar prej in nikdar potem se ni tako zverinsko drl kot takrat ter bežal od plavajočih “klobasic”.

Zakaj?! Pojma nimam!! Ampak to je edina stvar, ki se je je kdajkoli bal. Kaj renčeči pes, kaj bobneči bager, kaj ropotajoč vrtalnik – kakec!! tega se je treba bat. Zadnja 2 tedna pa samo lepo pove “sem že!” (To itak vsi v premeru 5 m naokoli vemo – po “dišavah” namreč!).

Daj času čas. Upoštevaj predhodničin nasvet in zagotovo vam(a) bo uspelo.

Moj 11 mes je dobil kahlo kakšen mesec nazaj.Prinesla ,postavila gor rito in hopla kakec in lužica.In tako naprej do danes.Zraven dobi kakšno igračko pa je ..lepo čiča in kaka. Seveda so tudi pleničke dobro porabljene.
Jaz pravim : MOJ SINE NE ZNA HODIT ,NE GOVORITI ,GA PA ZNA ŽE V TEH LETIH DOBRO “SRATI”.

))
LP
lp

Po mojem je vse, kar je pred drugim letom, prezgodaj, zato tudi take in podobne težave.

PikaN.

Hvala vsem za odgovore, predvsem anonimuss in Skr bni.

Trenutno kahlica počiva pod posteljo, na vidnem mestu, je pa nanjo šel sedet konjiček, a ni nič naredil:)))

Nikdar je nisem silila na dolgotrajno sedenje na kahlici in nisem delala cirkusa iz tega, da naša pa še ne (čeprav so mi že zoprna vprašanja “manj bližnjih” znancev v stilu: ” A še nič ne gre na kahlico”).

Nisem pa pomislila na idejo s slikami iz revij. Bomo posusili.

Na stranišču pa je miškica itak skoraj vedno z menoj, tako da ve, kaj tam delam.

Bo že, ko bo pripravljena. Podvig “kahlica” planiram za poletje, ko veliko časa preživimo v kampu na morju.

Fajn se mi je zdelo, ko ji je uspel kakec in bila je prav posrečena, ko se ga je prestrašila. Še en trenutek v mozaiku, ki mi bo ostal v spominu.

Tako bolj mimogrede, je pa bila full smešna pred nekaj dnevi, ko pri večerji naš sonček izpusti glasen prdec in na moje vprašanje: “Ja kdo pa je to zdaj bil?”, miškica hladnokrvno pokaže na atija:)))

Lepo se imejte.

Pri otroku so od 2-3 leta pojavi psihološka razvojna faza, ko se otrok začne zavedati sebe – svoje zunanjosti, kot tudi notranjosti. Začne raziskovati, kar mu povečuje samozavest in ga socializira.Ta čas je najprimernejši in najpomembnejši za privajane na kahlico.Nikoli ne smemo otroka siliti ampak mora biti na to pripravljen.Reakcija vaše deklice je bila normalna, saj se je zavedla, da je v kahljici ostalo “nekaj njenega” kar ste vrgli proč.
Bila je presenečena. Kahljico uvajajte počasi, postopoma, brez prisile.

Veliko uspeha
TaNa