CESTITKE!!!!

Sama sem mamica eno in pol letnega fantka(moj srček je prava energijska bomba ki ni niti minute primiru!!) ki se je tudi naredil”ponesreci” in mi ni zal da sem se odločila kot sem se čeprav sem bila tudi v totalnem šoku.Ze nekaj časa(predvsem partner) razmišljava o se enem otoku ki si ga iz srca želim vendar se je v drugo veliko težje zavestno odločiti-mogoče bi mi bilo lažje če bi se “spet ponesrečilo”.Bomo videli kaj bo prinesel čas,rada bi ti pa rekla BRAVO!!-tako kot ti je uspevalo z enim ti bo tudi z dvema saj sam prepričana da smo zenske prave borke in sposobne v trenutkih tudi nemogoče!
Drži se in javi kako ste vsi skupaj.

Pomisli na te male nebogljene ocke ki te potrebujejo, pomisli na prvi gib ki ga naredi otrok v tebi to je nekaj najlepsega v zivljenju vsake zenske. Skupaj z mozem vama bo sigurno uspelo.

Veseli se tega dogodka na koncu se ti bo zdelo smesno, da si se kdaj sploh sprasevala, ce ti bo slo od rok- uspelo vama bo.

ČESTITAM!!!

Mojca pomiri se, vse se bo lepo uredilo. Pomisli kako boš vesela, ko ti po porodu bodo dali v naročje malo štručko.

Definitivno bo več dela ampak tudi več ljubezni in veselja!

Želim ti lepo nosečnost in hiter porod,
Maja
PS Saj te bomo spodbujale in držale pesti, da bo vse OK!
Forumke držimo skup!!!!!!!!!!!

je pa ena velika prednost, če imaš dva otroka hitro dugega za drugim (sicer ne govorim iz lastnih izkušenj, temveč iz izkušenj mojih prijateljic in sorodstva). Če imaš enega, se moraš ti zelo veliko igrati z njim, če sta pa dva, se pa tako lepo skupaj igrata, nikoli jima ni dolgčas, ker imata drug drugega in si ti bolj razbremenjena. pa pozabi na perfekcinistično higieno, mogoče te bosta ravno otroka naučila, kako lahko to storiš (pa se ne poruši svet).

Že v prvem postu nisi nič pisala, pa v tem tudi ne……kaj pa mož (partner) pravi na te novice? Mislim, da je to tudi zelo pomembno.
Sicer pa, kar korajžno!

Vse to ti ze ostale napisale …

Jaz bi samo dodala to, da se mi zdi cuden izraz “biti bolana” za menstruacijo … Vem, da so se nase mame tako govorile, ampak od takrat se je odnos do zenskega telesa in spolnosti vseeno ze toliko spremenil, da me lahko uporabljamo prave izraze in tudi otroke tako naucimo.
Pa lep in cimlazji porod!

Ja samo na našem koncu je pa izraz ostal,pač nismo tako prosvetljeni.

hvala še enkraz za vse spodbudne besede. Mož je vesel- me podpira v vsakem primeru.Že pri tem pikecu mi pomaga 100 na uro, tako da brez njega res ne vem kaj bi.Občudujem mame, ki so za vse same, res so dobre,
lp

No, potem je pa itak vse v najlepšem redu. Pravljica. Uživajte vsi skupaj in veselite se! Verjemi, ko boš starejša, boš imela te čase v najlepšem spominu in samo nasmehnila se boš svojim skrbem.

Draga Moyca,

še moja izkušnja: dva otroka, rojena v letu dni (eden avgusta, drugi naslednje leto julija). Najprej mama v veliko pomoč, nato tudi mama bolna – rak, tako da sem imela doma bolnico in dva majčkena otroka. Druge pomoči nisem imela. Potem (po mamini smrti) še prometna nesreča s kar hudimi posledicami. Tri leta po drugem otroku sem spet zanosila (leto dni po nesreči). Naročena sem že bila za splav, ker me je hudo skrbelo, kako bo z mojimi poškodbami, pa tudi, kdo bo skrbel za starejša otroka. Vendar se jaz za splav čisto preprosto nisem mogla odločiti (pa sicer res ne obsojam prav nobene, ki se zanj odloči). Vsi so mislili, kako sem lahkomiselna, vendar se je vse dobro izteklo. No, ne vsi, mož in moja sestra sta me zelo podpirala.

In veš kaj? Zdajle starejša dva (17 in 16 let) skupaj visita na drugem računalniku, kjer “veliki brat” “mali sestrici” riše tabele za raziskovalno nalogo. Tretja pa v svoji sobi vadi flavto, da se jo sliši po vsej hiši. Res, kar srce mi zaigra, ko jih pogledam in prav nič mi ni žal, da sem se odločila, kot sem se.

Lep pozdrav, marjeta

Po dežju vedno posije sonce, prav vesela sem, da si se tako odločila. Prvi šok je pa tako ali tako treba preživeti in potem je bolje.

Naj ti povem tole (morda ni ravno čisto v kontekstu): dve leti sva čakala, da sem z mičkeno medicinske pomoči zanosila, in moja prva reakcija, ko sem videla dve črtici je bila grozno tresenje in prvo vprašanje sama sebi: kaj bo pa zdaj? Pa sem si ga tako želela… To je pač stanje šoka, ki mora miniti, potem pa se vse uredi tako kot misliš da je prav.

Oglasila pa sem se šele na drugi post, ker sem najprej čakala rezultat.

Želim ti najlepšega in najbolj zdravega otročka na svetu. In zmogla boš – drugače pač ne bo šlo…

LP, Ana

Čestitam, čestitam!
Želim ti lepo nosečnost, pa enega kot miška pridnega in kot ribica zdravega mulčka, ki bo vse tvoje strahove postavil na glavo. Če bo pa prehudo, pa le pridi malo sem pojamrat in te bomo “gor držale”.

Srečno in čestitke tudi atiju!

PS: a lahko dobiš lepše darilo za materinski dan???