Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja strah- ponovno noseča? 2.del

strah- ponovno noseča? 2.del

opogumila sem se in danes zjutraj naredila test. Dve črtice, zdaj pa samo jokam celo jutri. Otroka si želim, samo me je pač strah bom zmogla,…
Sem proti splavu, tako da res ne vem kaj naj
Vam poročam, moram priti najprej k sebi (v pon. bi morala postati bolana, šraufa me spet tako da komaj hodim in že od nedelje hodim naokrog z vložki- enako kot v prvi nosečnosti. Me je tudi celo nosečnost zvijalo in kaže da bo enako)
lp

Če si proti splavu, potem veš, kaj narediti. Mir srca je prvo in tega ti nobena bolečina, slabost, stiska in vse kar spada zraven ne bo mogla vzeti, če boš sledila sama sebi. Nebogljeno bitje steguje ročice k tebi, vidva z možem sta njegova varuha in vama je bilo bitje zaupano. Zagotovo z razlogom. Jaz bom držala pesti za vašo družinico. Pa pogumno naprej!

Mojca!
Malo prespi, premisli,… pridi k sebi!
Obdrži otročka, saj boš zmogla!
Lp, Mateja

Moyca, ne sekiraj se… Res si reci, da bo slo…
Tako vam je bilo namenjeno…vedno so razlogi…
Vsaka stvar ima svoje minuse in pluse…poskusaj gledat s pozitivne stvari…
Kot je rekla xyzh – mir v srce… Vse bo se dobro…
Zjokaj se, potem pa pogumno naprej…
Eno lepo nosecnost ti zelim in zdravega “zlatega” otrocka…
Radi se mejte…S.

Moyca najprej se umiri, ker če želiš obdržati tega otročka mu tale stres ravno ne koristi. Potem pojdi po folno kislino in jo začni pridno papcati. Potem pa ti dajem par nasvetov, ki si jih najbrž že nič kolikokrat prebrala tu, pa jih morda takrat še nisi najbolje razumela.

Sama nisem v isti situaciji, lahko pa te potolažim, da v zelo podobni. Moj otroček je star 22 mesecev in je izredno zahteven in ravno zato sva se z možem odločila, da bova počakala na drugega še vsaj kakšno leto. Pa naju je prehitelo. Nič hudega. Povsem normalno je, da te skrbi. Tudi mene, pa je moj dosti starejši od tvojega. Poleg vsega imam ponovno težave s hrbtenico, poškodbo živca, ki sem si jo pridelala od nošenja in neprestanega nočnega dojenja v prisilni drži in me je strah, kako bom med nosečnostjo in kasneje dojenjem omilila bolečino, ko pa ne smem jemati zdravil. A mame smo mame in zmoremo in prenesemo veliko. Tako da…..najprej…

ČESTITAM!!!

…potem pa…ZMOGLA BOŠ….samo standardi o čistoči bodo drastično padli, ker bodo morali in ti boš morala pač izkoristiti vsako minutko in se spočiti. Stanovanje naj počaka. Upam, da imaš možnost kakšne pomoči, ker moževo, pa tudi kako mamino ali taščino nikar ne zavrni….

Pa srečno
nosečka

Mojčica !
Pomiri se. To, kar te čaka, je gotovo velik napor ampak saj boš zmogla!! Res je, da boš imela dva mala otroka, ima pa to tudi svoje prednosti. Poznam nekaj mamic, ki imajo otroke tako blizu skupaj. Prave frajerke!

LP,

Alenka

Reci si, kot bi rekel Mojster Miha: Bomo zmogli? Bomo, ja! Boš videla, čez nekaj časa, ko boš predelala svoje misli in strahove, boš začela uživati v nosečnosti. Pri drugem otroku pa boš najbrž bolj sproščena kot pri prvem, saj si dobila že nekaj prakse, a ne. Obriši si solzice in pobožaj trebušček. Z dobro voljo bo vse lažje!

Držim pesti zate!

Sunny

Boš zmogla, boš! Pa punce prej so ti že tako lepo napisale.
Veseli se, saj vsi nimajo te sreče. Pogum velja!

Gotovo ti bo nekaj spodbudnih besed prišlo prav.
Sama sem v drugo zanosila, ko je bila starejša hčerka stara 16 mesecev. Zanjo sem imela podaljšano porodniško (hud alergik) in šele en mesec sem bila ponovno v službi. Glede na to, da je bila hčerka poleg bolezni (ali pa prav zaradi nje) tudi izredno zahteven otrok in sem bila ‘skoraj celo leto na robu živčnega zloma’ (o tem sem tudi že pisala) je bila zadnja stvar, ki sem si jo želela v tistem trenutku, še en otrok (ja, mogoče čez dve ali tri leta). Ravno sem začela uživati v vlogi mamice, ki ima ob otroku tudi svoje življenje, zanimivo službo in kolegice. Ko je menstruacija zamujala že cel teden sem le kupila test in ko sta se pokazali dve črtici, sem se sesedla na tla, cela sem se tresla in jokala. Ker pa sva z možem tako ali tako načrtovala še enega otroka, sva se odločila, da bomo nekoliko prej štirje. Nosečnost je bila mnogo težja kot prva (ki je bila povsem brez problemov), v 29. tednu so mi ustavljali popadke, ki so bili že na dve minuti, po tem sem bila en teden v bolnici, do konca poroda sem imela skoraj vsak dan popadke, ogromen trebuh, bolečine in sploh je bilo grozno. Ko pa je naša druga punčka prišla na svet, sem videla da je bilo vredno. Naša zdaj že dveletnica je bila zdrav in nadvse priden dojenček. Sama sem pravila, da je mamici prijazen otrok 😉 . Tokrat sem resnično uživala na porodniški, ob tako pridnem dojenčku sem imela dovolj časa tudi za takrat dveletno starejšo hčerko. Mali dve sta zelo srečni skupaj in čeprav se včasih stepeta, sta ena drugi najboljša igrača. Ne morem si niti misliti, da mlajše ne bi imeli, naše življenje bi bilo veliko manj bogato. Mislim da se nam je druga hčerka zgodila z namenom in res sem hvaležna zanjo. Zdaj se prav sramujem svoje reakcije ob ‘veseli novici’, čeprav je bila takrat zame hud udarec.
Prepričana sem, da boš tudi ti čez tri leta na današnji dan gledala povsem drugače.

Lep pozdrav, Maja

O, Analina, čestitke tudi tebi!
Lp, Mateja

Ce mislim tapravo (glede na ostale poste), potem si zelo pridna, delovna
in malo perfekcionisticna osebica…vse mora biti tip top ne?
In se normalno bojis, da ne bos zmogla..
Lej, za zacetek si popusti …NI TREBA da je vse tip top….da je vse zrihtano,
da si super mama, zena in gospodinja naenkrat.
Pa kaj, ce se valjajo neoprane cunje cel teden…pa kaj ce predsoba ni bila
pomita 14 dni… uzivaj z otrocki…samo par let bojo majckeni.

To je pa druga stvar, ki si jo dopovej : Samo par let bo ‘hudo’, potem bosta
pa oba zrasla, pa bos ‘frej’ 🙂) Otrocka se bosta zaigrala skupaj, ti se bos
pa lahko za hip usedla na kavc…prebrala kaksen clanek iz sobotne priloge:)
Vsakic, ko ti bodo zivcki trepetali, se spomni….da je to samo zacasno,
potem bo pa mir.
Brez sramu ‘vprezi’ moza, pa kaksno tascico, pa mamo, ce so naokrog.
Pa ne zato, da bi ti lahko cistila in likala v miru ;(…ampak da gres ven, si
odpocijes, lahko samo sedis v parku in nic ne mislis…ali pa gres na klepet
s kolegico….nujno.
Otrocki naj ti bodo v veselje…saj jih imamo samo na posodo par let…potem
pa gredo.

Ti bom še jaz napisala eno spodbudno iz lastne izkušnje. Imam 4 leta mlajša brata in sestro, ki sta rojena oba v enem letu, eden februarja, drugi decembra. So mamo takrat (pred 30 leti) vsi obsojali, vključno z njenim ginekologom, ki si kaj takega kot si je takrat, v današnjem času ne bi upal privoščiti. Brat, ki je rojen februarja je bil še nedonošenček, problematičen glede hranjenja. Ko se je decembra rodila sestra, je bila najbolj priden dojenček od vseh nas treh. Je rekla mama, da je menda kar vedela, da mora biti pridna. Nekaj časa je bilo bolj pestro, nismo imeli nikoli pospravljeno v nulo, stalno so bili odtisi rokic na šipah, kopalnica je bila pralnica (ni bilo še pampersk), nismo hodili na družinske izlete, smo pa bili na morju za 5 dni, ko je bila sestra stara 8 mesecev. Sta pa bila tako navezana en na drugega. Skupaj sta se igrala, si pomagala (sestra je brata sama oblekla pri 2,5 letih, pa je bila “ta mala”). Tudi kasneje sta pogosto skupaj tičala in sem bila kar malo ljubosumna, ker sta imela vedno družbo drug drugega in jima nikoli ni bilo dolgčas.

Veš kaj, fora je v tem, da za nekaj časa zamrzneš željo po brezhibno pospravljenem stanovanju, po idealni postavi (katero pa boš ob dveh sončkih verjetno hitro dosegla), po karieri. Umiri se, predebatirajta situacijo s partnerjem, pa naredi še kakšen izpit pred prihodom novega člana (če zmoreš, seveda). Ko bo mlajši star 1 leto bosta otročka že ful navezana drug na drugega in se bosta že znala sama poigrati enih 15 minut. Kasneje pa bo super, ti povem. Če drugega ne, se tolaži s tem.

Držim pesti zate!

veš, včeraj sem brala tvoj post in ne vem, če boš razumela…. malo sem ti zavidala. meni se namreč zdi najbolje imeti otroka po starosti čimbolj skupaj. tako imaš nekaj let zelo napornih, ki hitro minejo, potem pa se otroka skupaj zaigrata, imaš več miru… tudi zanju je bolj, ker sta bolj povezana, saj sta si po starosti in zato tudi po trenutnih interesih v času odraščanja bližje.
tudi glede postave, je po mojem bolje imeti dve nosečnosti eno za drugo. se ti splača zdaj hujšat, krepiti trebušne mišice, potem pa, ravno ko boš zadovoljna s sabo, ponovno zanositi?

sama sem imela carski rez, zato moram na drugega otroka čakati dalj kot sva planirala. pa še stalno mi visi nad glavo demoklejev meč: ‘kaj, če v drugo ne bo ratalo?’ veliko parov ima težave z drugo zanositvijo.

to je pogled z ene povsem druge perspektive kot jo imaš sama, morda ti ne bo nič pomagal, ali pač….

pa še nekaj se mi zdi važno… verjetno si že slišala, da si dve nosečnosti nista enaki, tudi ne dva otroka…. zato ne misli, da bo vse tako kot je bilo prvič… saj si prebrala, kaj je napisala Maja….

zdaj v zgodnji nosečnosti je psiha zelo močna, močno vpliva na telesno počutje. če ti uspe, poskusi razčistiti, kako naprej, pogovori se z možem…..mogoče bo pripravljen prevzeti nase večji del bremena kot pri prvem otroku… ali pa razmislita o možni pomoči prijateljic, sorodnic, morda sem in tja kakšne varuške, ki bo starejšega kdaj odpeljala na sprehod…

razumem, da ti je trenutno hudo, ampak se mi zdi, da boš kasneje drugače gledala na vse skupaj. morda boš hvaležna, da so se stvari tako obrnile.

srečno!

Mojca,
najprej dobro premisli in si zaupaj. Vse bo vredu, če boš ti tako hotela. Vse je v glavi. Privošči si tuš. Poglej, kaj lahko narediš glede prehrane, da si boš olajšala celo reč, predvsem pa – vsekakor si privošči POČITEK. Kupi si kako lepo cunjico ali se kako drugače razveseli. Čestitaj si in čim prej vseslo novico podeli z domačimi, da boste skupaj veseli in da ti bodo v podporo, če boš dvomila vase. Ni nujno, da bo tudi druga nosečnost naporna. Glej, kar nekaj nas je, ki smo 9m uživale. Zakaj ne bi tudi ti? Upam, da ti uspe!!! Jaz verjamem, da je vse v glavi. In v srcu. In tisto v kar verjameš, še potem tudi dejansko zgodi!!!
M

Mojca Berdnik Vozel

Moyca!

Saj si že sama z enim stavkom povedala kako se boš odločila. >Otroka si želim…>.
Če si ga želiš in veš da ga boš imela rada, otroček to itak najbolj potrebuje: mamino ljubezen. Vsemu ostalemu se lahko prilagodiš: pospravljeno stanovanje, še eno leto neboste toliko hodili okrog-potem se boste pa samo potepali… Saj bo šlo, boš videla! Veš tudi pomoč pride takrat ko jo potrebujemo. Včasih je treba med vrsticami malo omeniti, pa gre.

Tako da jaz ti lahko samo ČESTITAM!!!

Prav tako pa tudi čestitke Analini!!!

Lep dan, Janka

Draga Moyca222,

Naj ti zaupam svojo zgodbo: po prvem porodu (hčerka je bila rojena mesec dni prezgodaj), sem ponovno zanosila po 3 mesecih in ponovno rodila (sine je bil rojen mesec in pol prezgodaj). Glede kontracepcije je takole: alergična na lateks in lubrikante, KT ne smem uporabljati zaradi previsokega krvnega tlaka in krčnih žil, maternilčnih vložkov ne želim uprabljati, v poštev pride le sterilizacija, na katero moram počakati še 2 leti. Leto po drugem porodu sem kljub pazljivosti (!!) ponovno zanosila in rodila dvojčka. V nobeni od nosečnosti nisem pomislila na splav. Zadnja nosečnost je bila že v štartu rizične narave, a se je vse izteklo brez zapletov. Minilo je tri leta od zadnjega poroda in moram ti priznati, da ni lepšega, kot imeti kopico zdravih in zadovoljnih otrok. Priznam, da je bilo zadnjih šest let zelo zelo zelo naporno, a “materinski nagon” in ljubezen do najinih otročičkov je zmagal na celi črti….

Srečno!

Draga Mojca,

te popolnoma razumem in vem kaj preživljaš. Tudi meni se je to zgodilo.
Mala je komaj zakorakala v sedmi mesec, meni pa je CB pokazal dve modri črtici ( nenačrtovano ). Pri prvem otroku sva se mogla orng pomatrat, drugi pa je prišel kot bi trenil, nenapovedan in to med 100% dojenjem.
Ko sem na CB- ju zagledala dve modri črtici me je zapopadel tak šok, da en cel dan nisem prišla k sebi. Seveda mi je takoj prišel na misel splav. V meni se je porajalo en kup vprašanj, na katera si nisem znala odgovoriti, da ne govorim o čustvenih izpadih.Tisti prvi trenutki so bili res težki. Še hvalabogu, da imam uvidevnega moža in taščo, ki sta našla prave besede v pravem trenutku.
Ravno tako kot tebi, se mi je najbolj “smilila” mala, ki je bila še tako majhna in popolnoma odvisna od mene. No, takrat sem tako mislila in si s takim mišljenjem delala nevihte v glavi.
Danes ti povem, da je bilo škoda vseh živcev in tistih trapastih “otročjih” izpadov, ker se je vse lepo, sicer ne zmeraj lahko,ampak se je, izteklo.
Ko danes gledam starejšo punčko in malo mlajšega bratca, kako se imata rada, kako se mali smeji njenim norčijam, kako močno jo objema in jo že poskuša posnemati, se mi zdi ves trud, ki sva ga z možem vložila v dve zaporedni nosečnosti tako prekleto zanemarljiv, da se ne da povedat.
Ne bom stvari preveč zavijala v vato, ker je na čase res težko in psihično precej naporno, vendar se SPLAČA.
Mojca, svetujem ti, da se z možem pogovorita in to v nulo. Pretuhtajta vse možne rešitve ( občasna pomoč s strani starih staršev bi bila kar potrebna ).
Odločita se vidva. Z moje strani ti lahko rečem samo to, da se ne poskusi odločit za zavesten splav. Baje, da zna kasneje ta zadeva hudo boleti ( psihična bolečina ).Ampak, odločitev je, saj veš, samo tvoja.
Pa še nekaj: ljubezen med otroci se množi in ne deli!!! Ta sestavek sem pobrala na tem forumu in upam, da mi ne bo katera zamerila, ker sem si ga sposodila.

lp Darja

Hej, glavo pokonci, saj ni konec sveta.
Priznam pa, da popolnoma poznam te obcutke v tebi.
JAz sem zanosila, ko je imel moj mali razgarajac slabe pol leta.
Skoraj me je kap od presenecenja nad rezultatom testa.
Ceprav sem vedela da bo tezko (in je bilo) mi ni bilo nikoli zal nasega drugega soncka.
Sicer sem bila za vse skoraj sama, saj je moz po cele dneve v sluzbi in pa tudi zelo veliko na potovanjih v tujini, ampak je slo.
Danes sta stara 3 leta in 2 leti in ze sanjam o se enemu/eni…
Umiri se!
Premisli in zaupaj vase!
In ne pozabi, nic ni pretezko!

Iskrene cestitke!
Smile!!!!
LP

hvala vam vsem , ne vem kaj bi brez vas. Sem se že malo umirila in definitivno ga bom obdržala. Malo se bo eni strani že kar veselim, samo šok je bil preveliki,
še enkrat hvala vsem in lp

Čestitam! Sicer nimam izkušenj s tako majhno razliko, ker imam zaenkrat le eno punčko, ampak verjamem, da bo na začetku težko. Bo pa zato veliko lepše, ko bo star 1 leto in takrat se boš spraševala, kako si sploh lahko premišljevala ali obdržati ali ne. Torej, kar pogumno in srečno!

New Report

Close