Trenutno sem v stiski. V juliju sem izgubila dvojčka in to je bilo samo zadnje v vrst razočaranj. in sedaj, je minilo že pol leta in naj bi poskusila spet… mož komaj čaka, mene pa duši. Spet vitamini, folna kislina, štetje dni nato in strah, strah pred ponovnim razočaranjem. Kako premagati te strahove? Prosim za kakšen nasvet, ker sem čisto v krču…

Glavno vprasanje je, ce si zelis ponovno poskusiti, ampak te je strah, ali si sploh se ne zelis, oz. nisi se pripravljena iti v ponoven boj.
Mamice, ki so znova zanosile po izgubi pravijo, da ko so bile res spet pripravljene, je postala zelja mocnejsa kot strah. Cakati, da te bo strah minil nima smisla cakati, ker strah vedno bo..si pa moras res mocno zeleti, da bos lahko sama sebe spodbujala in razmisljala o trenutku, ko bos otroka drzala v narocju, ne pa samo o strahu. Poslusaj svoje srce. Upam, da vama uspe.

To stisko pa še kako dobro razumem. Tudi sama se sprašujem ali nimam že vsega dovolj. Ali zmorem še eno razočaranje… Zdi se mi, da se moje življenje že leta vrti okrog tega otroka,ki ga ni in ni. Da gre življenje mimo mene, jaz sem pa v solzah, v krču, v večnem strahu…Ali je tukaj katera,ki si je rekla, da se tega ne gre več?

Tudi sama zelo razumem to stisko in tudi jaz sem se že večkrat vprašala o smislu vsega kar že dalj časa preživljam … ja in življenje gre ta čas svojo pot. Ga sploh ne živiš, pač pa samo čakaš …od ene do druge menstruacije, pa potem do tega tedna, pa do onega pregleda itd. Pa ležanje, opazovanje, mirovanje, strahovi, vprašanja in dvomi … Za menoj je že več izgub. Ne vem, ali imam še kaj poguma.Predvsem pa ne vem, ali imam še kaj moči. Čas pa je neizprosen, leta gredo, življenje gre … Poznam ta strah, ko te kar stiska in duši, poznam tudi željo, toda ne vem, kje najti moč za vse.

“Kdaj je dovolj”..jaz se ne grem vec. Pa ne zato, ker bi me bilo strah, ampak ker si drugega otroka preprosto ne zelim. Tiste, ki pa si zelite, pa vam zelim, da vam uspe. Pogumno!

Take misli pogosto obhajajo tudi mene. Jaz zanosim relativno lahko, potem pa pride 10 teden, pa 14, pa 17, pa 13… ultrazvok in novica da ni več utripa in nato cela kalvarija, ki sledi. Nimam pregrad, razloga ni… Poleg tega se mi vse te izgube dogajajo v času, ko se ljudem še ne zdi vredno žalovati, ko okolica te pravice še ne daje. Moja bolečina velja za manjšo in manj vredno kot bolečina tistih, ki se jim izguba zgodi pozneje v nosečnosti. Ne vem, mogoče imajo prav…
Z možem sva si rekla, da bova poskušala še, ampak jaz sedaj nisem več tako prepričana. Enostavno ne zmorem več te žalosti.
Prvi avtorici pa tole- moč moraš poiskati v sebi, ne delaj pa tega zgolj zato, da bi ustregla možu…

“tudijaz”..jaz sem sincka izgubila v 7.mesecu nosecnosti, ko so zdravniki ZAGOTOVILI, da bo prezivel, pa je umrl zaradi zapleta med porodom 🙁 Pri meni se sicer ljudje pretvarjajo, da razumejo, da je to res hudo, ampak se vedno moram poslusati same pametne nasvete in tolazbe! Hocem ti povedati, da ne glede na to, kdaj izgubis otroka, ljudje, ki tega niso doziveli, bojo vedno najbolj “pametni”! Otrok je otrok, pa ce je to v 7.tednu, 20.tednu, 40.tednu ali ko ima nekaj mesecev ali let! Mame jih vzljubimo in vzamemo za svoje cim zagledamo tisti plusek! In kdor tega ne razume..naj bo srecen.

Pozdravljene,

odločila sem se, da se pridružim tej skupini, saj sem namreč sama morala na UPK v 17.tednu. zanima me, kakšne so vaše izkušnje po splavu. Kdaj po splavu ste dobile menstruacijo, koliko časa ste čakale, da ste ponovno zanosile?