Pozdravljeni,
na vas se obračam s prošnjo za nasvet, kako naj pristopim k reševanju problema. Stara sem 27, partner 29. Skupaj sva 8 let, od tega 1 leto poročena, še brez otrok. Načeloma najina zveza dobro funkcionira, do zdaj sva se o problemih skupaj pogovorila in skušala najti kompromis. Odnos pa se je spremenil pred parimi meseci, ko sva se preselila v moževo stanovanje (podedovano) in odkar je v službi začel prejemati višjo plačo. Od takrat dalje se vse vrti okrog denarja. Stvari več niso najine, ampak njegove, čeprav za gospodinjstvo prispevava 50/50. On je glavni za vse, moja beseda je manjvredna. Pred mano jamra, da ima še zmeraj prenizko plačo, pa zasluži 4x več kot jaz. Naj še povem, da sva oba zaposlena v istem sektorju, vendar jaz trenutno še specializiram, bom pa čez par let imela tudi primerljivo pozicijo in plačo njegovi. Zaradi denarja tako pogosto vzame dodatne izmene v službi, kar pa se začenja poznati na najinem odnosu. Praktično vsak vikend dela, izmozgal se je dokonca, čeprav si tega ne želi priznati. Ves čas je zamorjen, spolnost je slabša (če sploh kdaj je), vsake toliko pa se mu preprosto utrga. Takrat me grobo odrine, udari ali zgrabi za vrat. Ker mu težim in nisem tiho. To se nikoli prej ni dogajalo, zato si nisem priznala, da imava problem, ko se je zgodilo prvič. Vendar se je to zgodilo še enkrat in še enkrat. Začel mi je tudi groziti, da če ne utihnem, jutri ne bom mogla hoditi zaradi modric. Če povem po pravici me je sram to priznati prijateljem ali staršem. Počutim se res nemočno in ne vem kaj naj naredim. Tudi jaz sem pod stresom zaradi službe v tej korona situaciji in zato delno prevzemam krivdo, da sem včasih “tečna”, osorna in na koncu z živci.
Sedaj me je strah ponavljanj teh njegovih izpadov. Sicer mu je vedno žal, ko se “ohladi” in pomiri, ampak zanika, da imava problem. Glede na to, da bo epidemija še kar trajala, bo tudi stanje v službi vsak dan bolj napeto, odnosi doma pa izgleda da tudi.
Kaj naj naredim/narediva? Resnično ga imam rada in glede na najin zvezo do sedaj, včasih sploh ne morem verjeti, da se mi to dejansko dogaja…

Spoštovana Lola272,

zadnje mesece, ki so tudi zaradi pandemije v marsičem bolj napeti in zato fizično in psihično bolj naporni, opažate stisko v vajinem partnerskem odnosu. Omenjate, da ste opazili občutek partnerjeve večvrednosti in želje po novem in novem dokazovanju z delom in posledično boljšo plačo, ob čemer se sami verjetno počutite kot bi bili manjvredni in manj pomembni, morda zapostavljeni, čeprav se enako potrudite s svoje strani. Razumete, da je mož preobremenjen, izčrpan in razdražen zaradi obilice dela in stresa, niste pa dolžni prenašati njegovega psihičnega in opisujete, da celo fizičnega nasilja. To so kazniva dejanja in jih boste po umirjenem pogovoru z njim lahko začeli prijavljati na policijo. Pod vplivom groženj glede vašega telesa in zdravja oz. življenja, ki so hudo psihično nasilje, vas postaja vedno bolj strah in sram in tu se začne zaplet, ki vas drži ujeto. Vaša čustva, ki so vam gotovo od nekod že poznana, se prebudijo s polno močjo, in vas kot nekdaj preplavijo, da se počutite nemočni. Pa niste več nemočen otrok, zmorete ozavestiti in preseči strah in sram. Vem pa, da je to proces, da ne gre od danes do jutri in da gre za delo na sebi, za osebnostno rast, pa tudi za prihajanje do sebe, v stik s sabo in svojim resničnim bistvom. Prav pa je, da čim prej jasno izrazite in postavite mejo, da nasilja ne dovolite. Iz izkušenj vem, da je mnogim samim to težko odločno storiti, prav tako pa, da ni rečeno, da bo drugi te meje upošteval in se zmogel ustaviti, kar pa je njegovo. Nasilje je zasvojenost oz. sozasvojenost in zato se ne ustavi samo od sebe, kljub trdnim namenom, kaj šele brez njih.

Nasilje se vam nikakor ne sme dogajati in niste vi krivi za moževe spotencirane reakcije. Odgovornost je na njegovi strani, da postavi meje svojim zmogljivostim in svojim impulzom, ko se zmore še obvladovati. Ob njem mora biti varno za vse. Glede prepoznavanja čustev jeze, besa, stresa, izpadov in posledično telesne napetosti in drugih biokemičnih sprememb v telesu ali pa pogosto potlačene in neozaveščene jeze, se da mnogo narediti z dobro psihoterapijo in s pripravljenostjo za prepoznavanje in spreminjanje načina izražanja svojih čustev. Tudi z vaše strani bi bilo pomembno ugotavljati koliko in kako ste v stiku s svojimi čustvi, kako jih izražate in čeprav niste ne krivi, ne odgovorni za moževo nasilje, ste odgovorni zase in za svoje reakcije, tudi za zaščito in svojo varnost oz. varnost morebitnih otrok. Vaša naloga je, da razumete, preverite in postavite svoje meje nedopustnega ravnanja z vami, da se senzibilizirate glede nasilja in se psihično okrepite in se postavite zase, morda tudi s pomočjo strokovnih inštitucij, če sama s pogovorom in jasnim NE NASILJU ne bo šlo. Toplo pa bi tudi vama obema priporočala dovolj dolgo partnersko oz. zakonsko terapijo, sicer si jo lahko privoščite pa zase, če želite stvarem priti do dna. Problem imata, in če ga mož še zanika, ga vam ni več potrebno.

Pomemben korak ste s tem postom že storili, kar priča, da ste pogumni in sposobni, da boste storili še nadaljnje korake. Morda si za začetek preberete kaj vse je ali ni nasilje (npr. na strani Društva za nenasilno komunikacijo), kake knjige, članke, oddaje, you tube in druge kanale o odnosih, čustvih, komunikaciji… Razmejevanje, sprejemanje in vračanje odgovornosti ter ozaveščanje vzorcev iz primarnih odnosov zgodnjega razvoja je samo nekaj od stvari, ki jih boste lahko začeli koristno uporabljati.

Žal mi je, da ste doživeli nasilje, ki je v vajin odnos zarezalo globoke rane. V teh prazničnih dneh vam oz. vama obema želim, da se uspeta iskreno pogovoriti, globlje povezati s sabo in med sabo ter narediti sklepe kako si bosta pomagala v novem letu, da se vam oz. vama ne bo več dogajalo nesprejemljivo.

Vse dobro.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Sem malo starejša od tebe in če kaj, potem sem se v življenju iz propadlih zvez naučila, da ne želim več imeti nekoga, ki da tako zelo velik poudarek denarju. Ko sem imela nekoč fanta, ki je imel zelo malo denarja, a iz tega ni delal nobene drame, pač pa živel po svojih zmožnostih, je bilo glede tega vse ok. A pri drugem fantu, kjer je vsak dan bil samo denar na tapeti in skoz samo jamr, kako ga nima (čeprav zaslužil nadpovprečno), se samo gnal za nekimi direktorskimi pozicijami, pregoreval v službi, da bo imel še več denarja (in še bolj jamral, kako ga nima), ni naenkrat nič več funkcioniralo. To stanje iz mojih izkušenj zelo kvari in poslabšuje zvezo, saj ta tema “denar” skoz visi kot mlinski kamen na vsakem koraku življenja. Jaz sem prav zaživela, ko sem končala to zvezo, tako me je utrujala.

Pri vaju je še dodaten problem ta, da si skupaj z nasilnim moškim. Na tvojem mestu bi res dobro premislila, če bi želela tako živeti in celo imeti otroke. Kajti s prihodom otroka se takšne stvari še poslabšajo, še bolj bo vzkipljiv in nervozen. Nazadnje boš res s sončnimi očali naokoli hodila, da boš skrivala modrice 🙁

Najbolje da vztrajas se kakih deset do petnajst let in imas z njim se par otrok,ker ga res ljubis, natedi pa tudi tecaj licenja, da bos lazje skrivala modrice, je pa tut fajn ker bos dostkrat lahko ostala doma na bolniski in ti zarad modric ne bobtreba na siht. Tko, da zivljenje bos imela razburljivo in nedolgocasno 👍

Vi točno veste, zakaj ste se obrnili sem po nasvet in hkrati iščete potrditev na vaše vse glasnejše alarme, ki zvonijo na vsakem koraku. Vaše slutnje so popolnoma upravičene in glede na opisano situacijo tudi zelo resne in potrebne ukrepanja. Zakaj se je partner tako zelo spremenil, ve samo on sam ali pa tudi ne. Včasih nas vrtinec dogodkov potegne za sabo in sploh nimamo pojma, kako in kdaj smo pristali na tem mestu. Je pa dejstvo, da je sprememba nastala. Iz nekdaj ljubeče zveze, je nastala zveza prepojena z nasiljem, strahom, prevlado, materialnimi stvarmi. Lastnina v nas nehote vzbudi občutek, da moramo nekaj zaščititi in ubraniti pred vsiljivci. To lahko primerjamo z materinskim čutom. In če smo pripravljeni svojo lastnino deliti z drugimi, ni problemov. Problem nastane, ko postanemo do tega tako zaščitniški, da nam je čisto vseeno, kaj naredimo, da lastnino obdržimo in je ne oskrunimo z vsiljivcem. In ta situacija je za vašega partnerja povsem nova, in nima pojma, kako naj se z vsem tem spopada, ker so pri podedovanem premoženju povezana tudi čustva.
Polagam vam na srce, da si vzamete čas in v miru premislite, kaj je tisto, kar vas v resnici še zadržuje pri vašem partnerju. Bodite brutalno odkriti do same sebe. Šli boste čez faze bolečine, vendar je to potrebno, da si rane zacelite in hkrati pridete do odgovora, ki vam ga razum že diktira, samo korak je potrebno narediti v pravo smer.
Upam, da vam situacija še ni načela samozavesti in da najdete pot iz tega začaranega kroga. Vse najlepše 🤗

Tvoj naslov pove vse… STRAH TE JE!….
Vprašaj se je res vredno si si to zaslužila NE!….
Pojdi svojo pot brez njega, če je dvignil roko nad tabo jo bo po vsakem opravičilu ponovno….
Srečno ❤️

Tvoj mož je preobremenjen in kot pozitivno posledico preobremenjenosti ima veliko plačo, kot negativno pa probleme iz službe nosi domov.
Nepredelane probleme, ki bi jih moral zaključiti v službi, dobiš po buči ti.

Resno se pogovorita glede reševanja problemov. Glede na to, da še nimaš otrok, pa dejansko razmisli, kaj od moškega hočeš.

Ja, verjamem, da vas je.

Sama sem v preteklosti živela v podobnem odnosu: partner je bil na videz uspešen, denar in stres sta opravičevala njegovo vedenje.

Jaz sem pa potem razmišljala, da preveč silim.

Ne, draga moja, ne silite preveč.

Vsako nasilje je NASILJE in ostane nasilje.

Dokler ga on ne priznava, se tudi spremenil ne bo.

Pravite, da ga ljubite. Vendar morate zmeraj ljubiti sebe bolj, kot (nasilnega) partnerja.

Predlog: začasno se preselite in naj sam pride do spoznanja ZAKAJ.

Nato pa SKUPAJ v zakonsko svetovalnico.

In še nekaj: ko je človeku Žal, da nekaj naredi in se za to opraviči, tega nikoli več ne bo naredil.

Vaša dolžnost do sebe in lastna odgovornost pa je, da ga naslednjič prijavite, ko bo nasilen.

Ker nasilje se samo stopnjuje. In nekega dne eskalila na polno. Ali res želite preživeti naslednjih 10 ali 15 let v strahu in poniževanju?

Spostovani verjemite da bo le slabse, ne pustite se ponizevat…. kdo pa kuha, pospravlja,lika, pere , kuha, kdo mu nameni brezplacen nasmeh…. iz iskusenj zberite moc in odidite

New Report

Close