Kako se soočiti z strahom, ki je prisoten podnevi in ponoči. Podnevi v obliki tako bom napisala, bila sem v gozdu, da bi se pomirila, ker narava pomirja, v to verjamem, ne vem pa, kako zdravi ona psiho. Ker za vsakim drevjem sem bila prepričana, da je za njim nek napadalec, slišala sem korake tesno za menoj kljub temu, da tam ni bilo nikogar. Pa še videla sem ptico, kako leti direktno s kremplji v moje oči in sem zamahnila z roko in jah, udarila nekega moškega, ki je rekel samo zdravo in odšel dalje, ker če bi me udaril nazaj, kar je imel vso pravico, saj sem ga vendar jaz udarila prva bi mi nedvomno polomil vse kosti. Normalno da me je ob tem bilo strah, ampak da bi se pomirila ker me je samo lepo pozdravil, sem se začela spraševat kaj pa če bo kaj mi storil pa vrnil kak dan in se je začelo hitro bitje srca, občutek utesnjenosti. Itak paniko doživim enkrat do dvakrat na teden. In potem grem spat tisti dan in tako kot ponavadi ko spim ali imam nočne more, te so ziher, ali pa gre celo za nočne strahove, te se mi zdijo bolj grozni, ker iz mor se vsaj zbudiš s paničnim krikom tle pa ne moreš nič. To traja že kar nekaj let, ampak maja je bilo pa nekaj neresnična doživetja, za katera sem bila prepričana da se v resnici dogajajo, kot nekakšen odklop iz realnosti v budnem stanju oziroma takrat ko se pravkar prebudiš. Danes pa spet grem in vidim enega človeka tam stati nekje ob robu, pa se hočem umakniti, bila pa je cesta tam zraven, pač stranpot in je voznik avtomobila peljal tak počasi, da je lahko ustavil, ker če bi peljal hitreje, bi me povozil najbrž, ker sem dobesedno skočila pred njega, saj ga sploh nisem opazila, da on tam je. Jasno je, da me je bilo sram in si nisem niti upala pogledati ali je bil voznik moški ali ženska, pa skoz ti občutki sramu, pa da ti noben noče pomagati….Tudi zdaj me je sram pisati o tem in skoraj prepričana sem, da bi noben ne bo pomagal z odgovorom.

Pozdravljeni,

veste kako se soočimo s težavami v življenju? Tako da jih prepoznamo kot težavne, tako da poiščemo rešitve in če je potrebno, ob tem angažiramo tudi pomoč drugih.
Vaš strah ni nekaj s čemer se je treba sprijazniti, je pa znak, da morate poiskati pomoč, saj težava postaja dejansko za vas tvegana po življenje,
Torej, čimprej k osebnem zdravniku ali pa psihiatru. Upam, da boste kmalu boljše.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

imela sem pregled pri psihiatru, dobila zdravilo antipsihotik, ampak nekako sem že v takšnem zmedenem in zlobnem stanju, ker sem se neprimerno vedla, tudi v ambulanti, odšla k zdravniku, da sem pozabila omeniti nekaj pomembnega in sicer da, imam jaz zaradi blodenj občutek da me bo voznik avtomobila zanalašč zbil, ker ve kdo sem, in ker me ne mara, če bom se prometa udeležila s kolesom in da sem, ker nisem imela možnosti se umakniti takrat s ceste skoraj povzročila prometno nesrečo, ker me je začelo zanašati zaradi strahu in sem se lahko zaustavila, tako kot se je ustavil voznik in ni prišlo do ničesar resnega, na srečo. Zdaj pa, ker imam ta zdravila, kaj bi bilo najboljše, da o tem naknadno obvestim zdravnika, ker ne vem kakšen bo njegov odgovor. Če bo rekel, da se ne rabim bati, ker imam zdravila, naj mu čimbolj zaupam na besedo ali kaj naj storim. Saj vem, da pravijo sooči se z strahom in ga premagaj, ampak kaj če se kaj zgodi, kaj če se ponesrečim, ali pa naj opustim vsakdanje dejavnosti, predvsem imam zdaj v mislih šport, ker tudi pri plavanju na primer je isto, da me bodo drugi kar utopili in potem v paniki se lahko res marsikaj zgodi, ko začneš se braniti pred namišljenimi napadalci….

Pozdravljeni,

odlično je, da ste si poiskala pomoč, in ste utrezno pomoč tudi dobila. Na vam je, da redno jemljete zdravila in da redno hodite na kontrole. Takrat lahko poveste zdravniku vse kar mu niste prej omenila. Morda bi bilo najboljše, da si pred pregledom zapišete, vse kar menite, da je pomembno. Sicer, mislim, da ste kljub vaši pozabljivosti, s strani zdravnika dobila ustrezno zdravilo in mu res morate zaupati.
Kar tako naprej,

Lep pozdrav,