Imamo družinski problem.
Svakinja je ločena že cca. 3 leta in ima punčko iz zakona 11 let staro.
Partner živi na Hrvaškem in se nam vse bolj dozdeva da dela vse hujše in hujše probleme. Ko gre punčka k njemu na obisk, pride domov vsa razrvana, drugačna.
Punčka je v šoli odličnjakinja, toda vsakič, ko se začne puntanje njenega očeta (napram materi, babici), da bo ona živela pri njemu, itd…. v šoli popusti postane raztrešena.
Včeraj je po vikendu prišla domov in je prišlo do “incidenta”.
Punčki in njenemu očetu je že od začetka naročeno, da če dol zboli jo morajo pripeljati nazaj v SLO, ker ima punčka hude alergije (ter jemlje le posebna zdravila). In ne glede na vse je deklica čez vikend zbolela in so jo oni peljali k zdravniku na Hrvaškem, čeprav je do dekličinega doma od njega slaba urica.
Ko je prišla domov, je deklica takoj povedala da je bila dol pri zdravniku. Mamica se je razjezila, ter ji povedala, kar deklica ve, da bi ob takem stanju morala pridet domov da jo ona pelje k zdravniku. Deklica pa v jok in takoj klicat očeta, ter mu pove, da je vedela da bo sedaj hudo, ter da jo bosta babi in mami natepli (kar pa sploh ni res, ker jo še nikoli nista). Čista izmišljotina.
Potem je šla njegova zdejšnja žena (ki je deklico pripeljala), nečakinja in njena mati na policijo, da se je naredil zapisnik. Kajti oče deklice je to zahteval!
Sploh ne vemo kako reagirat naprej??
Deklica očitno nekaj naklepa, oče na Hrvaškem jo “pumpa” z ne vem kakšnimi zadevami.
Z deklico tukaj ravnajo lepo, po mojem mnenju ima vse, popuščajo ji glede vsega. Na počitnice (morje, smučanje) jo pelje le mati. Oče jo od ločitve ni peljal nikamor. Celu kupuje ji nič, oz. če ji že vse ostane pri njemu.
Z mamico je bolj prijateljica, kakor odnos mati/hči.
Lepo vas prosimo za nasvet:
– kako ukrepati naprej?
– ali deklici prepovedati stike z očetom?
– ali le te omejiti in stiki omogočeni le v spremstvu tretje osebe?

Hvala za vsak nasvet!

Draga SM,

Vaša opažanja so zelo natančna in skrbna. Družinski problem, ki ga opisujete, pušča občutke nepredvidljivosti in negotovosti, strah za dekličino življenje, dvom, zakaj se njeno vedenje spreminja ob prihodu domov in jezo na nastale dogodke.

Zelo pomembno je, da ste opazili spremembo dekličinega vedenja. Kaj ta sprememba pomeni? Kako se kaže tudi v drugih odnosih? Kako pa se ona počuti pri očetu? Kaj počneta skupaj? Ali gre rada k njemu, sama izraža željo po obisku očeta? Kako doživlja očetovo govorjenje proti mamici? V odraslih se lahko v podobnih situacijah kot je nagovarjanje enega starša proti drugem pojavi jeza, otroci pa tega neposredno ne bodo pokazali, ker bodo vedno želeli ohraniti oba starša in poskrbeti za njiju. Naredili bodo vse, da ne bi nobenega od njiju prizadeli. Zato ne bodo na glas povedali svoje skrbi in se ne bodo jezili, temveč bodo navznoter doživljali stisko, ki pa se lahko pokaže prek kakšne dejavnosti ali na nekem drugem področju, npr. v šoli. Če se deklica v šoli dobro počuti, je sproščena in dosega konstantne uspehe, potem je lahko nenadno znižanje ocen ali »poslabšanje vedenja« indikator za njeno počutje. Sprašujem se, koliko strahu doživlja deklica, ko pride do pogovora o tem, kjer bo ona živela, kdo bo poskrbel zanjo, komu pripada, to so teme odraslih pogovorov, ki poskrbijo, da se otroci kjerkoli so, počutijo varno, zaželeno, ljubljen, da pripadajo in da lahko zaupajo, da bo za njih poskrbljeno, tako kot jim pripada.

Ob takšnih »incidentih«, kot ga opisujete, pa se strah še poveča. Če prav razumem gre za dekličino življenje, ob čemer si ne gre privoščiti nobenih negotovih situacij. Verjamem, da je bila tudi dekličina mamica popolnoma pretresena in v skrbeh, kaj vse bi se lahko zgodilo. Ker je bila to tema odraslih in odgovornost starša, da drug drugemu sporočita stvari, ki se dogajajo njunemu otroku. Zato lahko tudi z gotovostjo rečem, da deklica ne naklepa ničesar, temveč je v stiski, prestrašena in, kot pravite, dobiva mešane informacije z dveh strani. Čutiti je zmedenost in nepredvidljivost. Verjamem, da je težko vzpostaviti komunikacijo z bivšim partnerjem, vendar ob razpadu partnerskega odnosa ne razpade tudi starševski, zato je pomembno, če je le mogoče na spoštljiv način, si izmenjati informacije, poskrbeti za svojega otroka.

Pišete, da je mamica njena prijateljica. Ja, včasih je težko postaviti mejo, vztrajati in verjeti vase, da si naredil prav za svojega otroka. Pa kljub temu, otrok potrebuje starša, ki ga bo vodil in usmerjal, hkrati pa spoštoval njegove želje in zadovoljeval potrebe (tudi po varnosti, pripadnosti, ljubezni, zaželenosti). Sprašujete se, kako ukrepati naprej? Kako poskrbeti za otroka? Kaj lahko starša še naredita? Kako se lahko povežeta v zadevah, ki se tičejo otroka? Kako vzpostaviti varnost: ali to pomeni prepovedati stike, ali omogočiti stike pod nadzorom, ali ohraniti stike? Kaj vsako od tega pomeni za deklico? Verjamem, da imam mamica te odgovore, da čuti svojega otroka in bo znala najboljše zanj tudi poskrbeti.

Želim vam veliko poguma in vztrajnosti.

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič
Zakonski in družinski inštitut
http://www.zdi-nm.si
07/3321133 ali 031 489 309

Pozdravljeni,

podobna stvar se dogaja tudi pri moji hčerki, s tem, da je pri tebi zadeva še bolj komplicirana, ker je oče v tujini. Ali pa tudi ne. Strinjam se z ugotovitvijo, da je deklica prestrašena, mislim, da je gospa Petja dekličino stanje zelo slikovito opisala. Kar mi manjka, je dejansko to, da je tudi mamica prestrašena. Ker mogoče ima oče res kakšen namen, da bi prepričal deklico, da bi se preselila k njemu. Ne me narobe razumeti, če sta oče in mama na liniji in se lahko normalno pogovarjata, je odločanje o tem, kje je najbolje poskrbljeno za otroka drugačno, kot v takšnem primeru. Moj ex sicer ni poročen, ima pa zato doma mamo, ki mi je obljubila, da se mi bo maščevala, ker sem zapustila njenega sinka. In kako to dela, približno enako, otroku na dolgo in široko pri vsakem obisku razlaga, kako lepo bi bilo pri očetu, kako jo ima rad in kako ji ne bi bilo potrebno tam popolnoma nič delati, ker bo že ona poskrbela za vse (kar je sicer res, ker svojemu skoraj 50-letnemu sinu še danes naredi popolnoma vse, za plačilo je njej dovolj, da je doma, jaz pa vseeno mislim, da nekaj osnovnih gospodinjskih opravil otrok pri 10-ih letih že zmore in je prav, da recimo pospravi krožnik za sabo, si pospravi svojo pisalno mizo in podobno). Jaz pa sem tako ali tako grda in nesramna in zadnje čase se pojavlja beseda nasilna!!!, ker vztrajam, da se otrok drži dogovorov. Zaradi vsega tega, kar sem že preživela vem, kako je to, ko vidiš, kako nekdo manipulira z otrokom v imenu ljubezni do njega, v resnici pa iz maščevanja ali kakšnega drugega negativnega čustva. Otrok seveda tega ne more vedeti in je normalno, da je zmeden, morda tudi agresiven, ker dobiva diametralne informacije, oba starša pa ima rad. In komu verjeti… to ni tako enostavno zanj, sploh, če so manipulatorji spretni. Tudi mene bi zanimal odgovor na to vprašanje, kakšna je v tem primeru pravilna reakcija mamice? To je pravzaprav bistvo mojega pisanja, pa da izrazim podporo avtorici posta. Z upoštevanjem njenega izredno stresnega stanja, ta stres in strah se ne more primerjati z nobenim drugim, mislim po intenzivnosti. Mislim, morda sem malo zmedeno napisala, ampak, z mojega zornega kota izgleda to tako: za otroka skrbiš precej let, oče se pravzaprav ne zmeni za to, vsake toliko časa otroku nameni kakšne pol ure, pa ne zato, ker bi bil kakorkoli nezmožen ampak zato, ker svoje hobije in svoj prosti čas najprej namenja sebi. V obdobju slabšanja partnerske zveze se umika, odhaja z doma, pri nas smo ga več let videvali le zvečer ob televiziji,pa še to ne vsak dan. Krog se pa poglablja, seveda enkrat mora priti konec. Potem se gre narazen, še zmeraj je skrb za otroka obveznost, “stvar” mamice. Ko pa je otrok star 10, 11, 12 let, vzgojen, sposoben za življenje, bi rekli, se ata zbudi in reče no, otrok, ti si tako OK, jaz bi te pa imel. Moja mamica bo za naju kuhala, pospravljala in naju razvajala, ti boš poskrbel za sebe, tvoja mama bo dala preživnino in se bova imela lepoo. Samo tiste popoldanske aktivnosti, tispto pusti, ker jaz te žene bom vozil, veš, saj je to tako ali tako brezveze, samo denar troši, dobro, rad to delaš, ampak televizija in računalnik sta tudi OK, ne? Pa učiti se ti ni treba, samo kolikor hočeš. Otrok dobi velike oči, sliši tisto, ni se treba učiti, televizije kolikor hočeš, mama tako samo teži in gnjavi s pospravljanjem,… zakaj pa ne? V začetku pubertete, ko so njegove dotedanje prioritete tako ali tako vprašljive in avtoriteta nezaželena. Otrok ni predmet, ki bi ga dali malo na posodo, da vidi, če mu bo všeč, … mama, ki je toliko let poskušala vzgajati odgovorno in z vso ljubeznijo, ki jo ima in kljub temu, da je to počenjala sama, je bila uspešna. S takšnim ravnanjem pa oče lahko v kratkem času podre vse, kar sta mama in otrok trudoma gradila. Se vam zdi to prav, pošteno do otroka in do mamice? Zato vem, da je mama te deklice prestrašena, ker se zaveda vseh teh dejstev in jo je strah… za otroka, ne zase in vsi očetje, ki to počnejo iz golega egoizma, pa še morda iz kakšnih drugih negativnih čustev, ki jih imajo, tega ne bodo nikoli priznali. Na zunaj hlinijo veliko ljubezen do otroka, pa ga v resnici sploh ne poznajo. Ne poznajo njihovih prijateljev, ne poznajo njihovih ljubezni in njihovih stisk in zanje jim je tudi vseeno. A kako lahko mamica to pokaže, izrazi, če pa v javnosti, pa tudi napram otroku včasih igrajo na karto zapostavljenega očeta in mama je tista grda, grda. Ona pa se počuti samo nemočno in ne ve, kam se naj obrne v svoji stiski.

Predvsem me hujskajte otroka proti očetu. Pride čas, ko otrok spozna, kje je resnica in tudi, kaj je dobro zanj. Pa čeprav se mu seveda ne da npr. odnesti krožnikov z mize. Govorim iz lastnih izkušenj. Bila sem tečna in zoprna, ker se je hči morala učiti, pomagati pri gospodinjskih opravilih itn. Pri njem ji ni bilo potrebno narediti nič od tega. Pri 12-ih nekje oz. že malo prej, je začela pogrešati to, da nima časa zanjo, da se nanj ne more zanesti… Danes, pri skoraj 14-ih ji je popolnoma vseeno ali gre k njemu ali ne, pa čeprav se nanjo spomni ene parkrat na leto, ko pride v Slo…
Zdaj je njemu žal. Ampak jaz pravim, vse se vrača, vse se plača.