Spoštovani!

Pred 9 leti, sem zaradi socialno-ekonomskihrazmer bila prisiljena oddati komaj rojenega sinčka v posvojitev. Sedaj po tolikem času pa so me začela preganjati izredno močnaobčutja krivde, zakaj sem to sploh storila. Razum mi govori, da otrok tedaj ob meni ne bi imel vseh pogojev za pravilen razvoj, a “nekaj” v meni govori ravno nasprotno.
Pred tremi dnevi, pa je naneslo, da sem slišala pogovarjati se dve gospe in ena izmed njiju je izrekla stavek, ki me je podrl: “Nobena prava mati, ne bi dala svojega otroka!”. Od tedaj hodim po svetu, kakor, “da bi me nosila luna”.
Bila sem prepričana, da sem za svojega otroka storila prav, sedaj se v meni vse ruši.
Mi lahko pomagate z nasvetom, kaj mi je storiti?

Že vnaprej se vam zahvaljujem in vas prav prisrčno pozdravljam
Senka

Spoštovana Senka,
poskusite pogledati dano situacijo nekoliko drugače: otrok zdaj osrečuje svoja starša in onadva osrečujeta njega, v bistvu ste mu omogočili polnovredno življenje.Karkoli spreminjati zdaj, bi pomenilo širiti bolečino in trpljenje na več ljudi.Poskrbite torej zase in če imate zdaj možnost nuditi ugodne pogoje za odraščanje in razvoj se bosta pač potrudila to storiti pri vajinemu skupnemu otroku.

Odvisno kako velika je bila vaša stiska. Če res ni bilo niti tistih mini mini minimalnih pogojev potem ste storitili prav. Menim, da ste oseba, ki je tehtno premislila svojo odločitev in jo sprejela tako kot je bilo takrat najbolje. Otroku je zagotovo sedaj čisto lepo in živi srečno.
Rane boste zacelili, če si boste omislili družino ob tem pa vedno pomislili, da je na svetu nekdo, ki ste mu dali življenje enkrat in nato še enkrat, ker ste mu zagotovili normalne razmere za rast in razvoj.

Veliko sreče.

New Report

Close