Stiska…
Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj štiri leta. V tem času sva dobila otroka. Zanosila sem po šestih mesecih zveze in nekoliko nenačrtovano. Nekoliko zato, ker tega res nisva načrtovala, sem si pa otroka takrat vseeno silno želela, ker sem imela partnerja resnično rada. Hkrati s tem pa sem, če sem čisto odkrita, nekako verjela, da bosta nosečnost in otrok rešila nekatere od problemov, ki sva jih imela že takrat. Pred nekaj dnevi sem se odločila, da končam najino zvezo, ker preprosto ne zmorem več.
Naj najprej opišem probleme. Že pred, med in po nosečnosti je med nama prihajalo do sporov, ki so me takrat spravljali v hudo žalost, a sem se pogosto prepričevala, da gre zgolj za mojo občutljivost in nihanja v razpoloženju, ki naj bi bili tako zelo značilni za nosečnice. Spori so bili povezani z naslednjimi temami:
– Partner v času nosečnosti ni imel službe in je nenehno izpostavljal brezizhodnost svoje situacije. Sama sem temu nasprotovala, ker ljudje z njegovo (relativno visoko) izobrazbo načeloma ne bi smeli imeti problemov z zaposlitvijo, kar sem mu tudi očitala in še danes menim, da upravičeno.
– Moji očitki na račun njegove družine, ki je to njegovo pasivnost pri iskanju službe na nek način podpirala in ga pomilovala, hkrati pa krivdo za njegovo brezposelnost prevzemala nase. Češ, starši bi morali svojim otrokom priskrbeti službo, kar je absolutno v nasprotju z mojim prepričanjem, da mora vsaka odrasla in zrela osebnost sama poskrbeti zase, ne pa čakati na to, da ji starši vse prinesejo na krožniku. Za navržek je partner dejansko krivil svoje starše za to, da nima službe. Kar se mi je že takrat zdelo grozljivo. Ko sem mu to skušala razložiti, je v jezi vedno rekel, da ničesar ne razumem
– Partner je že od vsega začetka zveze kazal dobršno mero nezaupanja in ljubosumnosti, kar se ni spremenilo niti med nosečnostjo. Očitki na temo, da otrok ni njegov, se slišijo grozljivo, a so se dogajali. Ob tem naj dodam, da nisem niti od daleč podobna osebi, pri kateri bi lahko imel kakršenkoli utemeljen razlog za takšne očitke. Varanje in vse, kar do njega pripelje, mi predstavljata nekaj tako pritlehnega, da na kaj takega v življenju nisem nikoli niti pomislila. Tovrstne očitke sem na začetku pripisovala morebitnim slabim izkušnjam iz partnerjevih prejšnjih zvez (danes vem, da takih izkušenj ni bilo) in se tolažila s tem, da bo sčasoma že ugotovil, da sem oseba, vredna zaupanja. Žal se stanje do danes ni spremenilo ob dejstvu, da me pozna že štiri leta in da sva v tem času dobila otroka. Neredko mi sledi, na kakšnih internetnih straneh se gibljem, poskuša ugotoviti, komu pišem mejle, odpiral mi je že pošto in bral smse, ne prenese, da imam profil na Facebooku ipd…
– Na splošno zelo težko prenaša, če kogarkoli v najinem pogovoru pohvalim. Bog ne daj, da je ta oseba moškega spola. Miren pogovor se lahko v trenutku konča s kreganjem, če v njem pohvalim ali občudujem sposobnosti koga, ki ni on. Namesto, da bi realno ocenil mojo opazko, sledi vprašanje “Kaj pa jaz? A jaz pa nisem dovolj dober?”. Ker sem sama v osnovi precej pozitivna oseba (raje kot opravljam, se osredotočam na pozitivne lastnosti ljudi), ga je začelo motiti, če sem kaj dobrega rekla o svojih najboljših prijateljih, družini itd…
– Partner je bil konstantno nenavdušen nad vsakim mojim podvigom. Nekako ni prenesel, da sem sama v kakšni stvari boljša od njega. Ni bil navdušen nad tem, da sem takrat imela višjo plačo od njega, ni mu bilo všeč, da sem napredovala (na nek način mi je dajal tudi vedeti, da si tega sploh nisem zaslužila), ni mu bilo všeč, da sem imela takrat višjo izobrazbo od njega. Ob tem naj povem, da je partner v tem času študiral in opravljal izpite na podiplomskem študiju. Pri vsakem od izpitov sem mu stala ob strani tako, da sem po več tednov skupaj popolnoma sama skrbela za otroka in gospodinjstvo, zato da se je lahko šel on po službi v knjižnico učit do poznega večera. Vsakič, ko je naredil izpit, sem se veselila, kot da bi ga naredila sama. Pomagala sem mu pisati seminarske naloge (nekatere celo sama napisala). Skratka vsak njegov uspeh ali pot do njegovega uspeha sem jemala tudi za lasten uspeh. Podobno sem od veselja skakala do stropa tudi takrat, ko je končno dobil službo. Ko sem sama po izteku porodniške menjala staro službo, v kateri sem bila nezadovoljna, ker mi kljub dobremu plačilu ni nudila nobenega izziva več in sem v njej resnično trpela, za novo službo, ki je slabše plačana, a v delu najdem užitek in smisel, mi je to tudi nekako zameril. Češ, denar je pa ja pomembnejši od tega, če ti je služba v zadovoljstvo ali pa ne. Sploh pa vidi problem v tem, da gre človek v življenju naprej in osebnostno raste. V zvezi z novo službo naj povem še to, da mi trenutno, ker je pač nova, jemlje še veliko časa. Ker ves čas, ki ga imam, ko pridem iz službe, posvetim temu, da se ukvarjam z otrokom, dokler ta ne gre spat, mi ne preostane drugega kot da za službo delam zvečer. Njegov komentar na to je, da sem ambiciozna in egoistična.
– Očita mi, če se česarkoli v življenju lotim brez njega. Od raznih tečajev do tega, da kdaj po kakem čudnem naključju naredim nekaj zase (šport, kino s prijateljicami ipd…). Zanima ga silno malo stvari in moti ga, da sem sama drugačna. Veliko na primer berem, on je v štirih letih prebral eno knjigo. Kar me spravlja v obup, ker iz tega izhaja tudi njegova širina…. Zaradi njegovih negativnih odzivov sem nekako otopela, ker mi vzame veselje do vsega. Osebnostno ne rastem in to me ubija.
– V družbi mojih prijateljev se počuti skrajno slabo. Očita mi, da se “nosijo” (čeprav gre v resnici za silno preproste ljudi, ki jim je za razliko od njegovih prijateljev, prav malo mar za denar in ugled v družbi) in nekako se ne more vživeti. Iz tega izhaja, da je vsak skupen odhod v družbo obsojen na propad. Najprej je naporno že samo prepričevanje, da ga kam spravim, ko pa končno greva v družbo, se nenehno ubadam s tem, kako se bo obnašal (se ne pogovarjal, brskal po telefonu in podobne nevljudnosti) in kaj sama smem reči, da mu ne bom spet stopila na žulj. V času najine zveze sem tako prekinila stike s številnimi ljudmi, med mojimi prijatelji praktično ni več najti oseb moškega spola, ker mi je razlaga, da z njimi nič nimam, v vseh teh letih pobrala preprosto preveč energije.
– Podobni očitki se pojavljajo tudi na temo moje družine. Ponovno nekaterim mojim sorodnikom zameri uspeh, jim ga ne privošči in v vsakem od njih išče dlako v jajcu, samo da bo našel nekaj, s čimer bo upravičil svoje komplekse.
Po vsem tem naj omenim, da je partner skrajno skrben in ljubeč oče, ki ima najinjega otroka resnično rad. V trenutkih, ko sem sama v stiski, mi običajno tudi priskoči na pomoč. Omeniti moram, da sem se zaradi tega ničkolikokrat poskušala nekako “navaditi” na opisane probleme, ampak po štirih letih “privajanja” vidim, da enostavno ne morem iz svoje kože in da če se še tako prepričujem, se mi njegovi očitki nikoli ne bodo zdeli nekaj normalnega, ampak jih z vsakim dnem bolj doživljam kot patološke. In kar je bistveno – ob njih vsakič znova trpim. Zato sem ga pred nekaj dnevi prosila, naj se izseli. Naj omenim, da sva se že večkrat skoraj razšla pa potem vsakič znova sklenila, kako bo odslej boljše, da si bova vzela več časa zase in podobno. Čeprav je bila pobuda za razhod moja, je to za oba silno huda preizkušnja. On je na koncu z živci, joče in me svari, naj ne zapraviva tega, kar imava, da me ima rad in da je za vse krivo pomanjkanje časa. Precej časa sem se nagibala k temu, da ima prav, v zadnjem času pa nekako ne verjamem več, da je za vse opisane probleme krivo zgolj pomanjkanje časa. Očitno je, da obstajajo zveze z več kot enim otrokom, z bolj napornimi službami kot je najina, pa vseeno krasno funkcionirajo. Tudi sama sem v hudi stiski, ker mi kljub vsemu NI VSEENO zanj, imam ga še zmeraj rada, ampak preprosto ne verjamem več, da se lahko po tolikih poskusih še kaj spremeni. Grozno mi je, ko gledam prazne omare brez njegovih stvari, grozno mi je ko se sprehajam po stanovanju, kjer vsak kot spominja na njega. In najbolj bistveno – skrbi me, kako bo vse skupaj vplivalo na najinega dveletnega otroka, kljub temu, da sva se trudila, da se pred njim ne bi kregala (kar pa je po drugi strani vodilo v molk in neko napeto ozračje, za katerega se bojim, da ga je otrok prav tako začutil).
Vprašanja, ki si jih v tej stiski zastavljam, so sledeča:
– Je moja naloga po štirih letih, da nekomu pomagam premagovati komplekse, ki nekako ne pritičejo človeku, staremu 35 let?
– Je normalno, da svojega navdušenja nad kom ali nad nečim ne izrazim, ker slutim, da bo to sprožilo očitke, zakaj ne hvalim njega in zakaj me zanimajo stvari, ki njega ne?
– Je normalno, da prenašam očitke na temo egoizma in ambicioznosti, ob dejstvu, da je skrb za otroka v 95% na mojih plečih in da zaradi nove službe preprosto moram delati tudi doma?
– Ali se kakovost odnosa ne meri ravno s tem, kako preživeti težka obdobja?
– Ali je v navalu jeze v neki kvalitetni zvezi res dovoljeno izreči VSE? (od izrazov, ki nakazujejo nezvestobo in najbrž niso primerni za takle forum do žaljenja družine, prijateljev, službe)?
– Je normalno, da sledi spletnim stranem in mejlom, ki jih pošiljam?
– Je normalno, da mi očita, če se kdaj po kakem čudnem naključju odločim, da bom nekaj storila zase?
– Je zveza, v kateri čutiš, da ne rasteš, lahko prava zveza?
– Je res, da je pomanjkanje skupaj preživetega časa lahko izgovor za vse zgoraj našteto?
Res mi je hudo, zato se v naprej zahvaljujem za vsak nasvet ali zgolj opazko.
Draga Makovka!
Verjamem, da ste v stiski. Iz vaše zgodbe je razbrati, da kot da ste na ladji na temnem razburkanem morju in nikjer svetilnika, ki bi vas pripeljal v varen, miren pristan. To morje, s katerim se dnevno borite, je polno neke krivde, nezaupanja, ljubosumja, pasivnosti, obupa, skrbi, razočaranja, izgubljenosti. Kot da ste samo vi tista, ki mora znati krmiliti, ki mora prenesti vse, potrpeti in še vedno ni dovolj. Nihče ne opazi vaše žalosti, obremenjenosti, izčrpanosti. Leta pa tiho, brez besed tečejo.
Zelo dobro ste opisali vaše stanje – kaj vse doživljate, vaše počutje. Vzemite ga zares. Kako se res počutite v tem odnosu? In kaj za vas pomeni odnos? Vprašanja, ki ste jih o partnerstvu zastavili čisto na koncu, govorijo o tem, da zelo dobro veste, kaj je prav, normalno, zdravo… Vi imate kompas v sebi!! Mu lahko zaupate in sledite?
Da se vzpostavi en odnos sta potrebna vedno dva, ki sprejemata odgovornost zase in za svoja dejanja, kako se obnašata drug do drugega. Odločitev za gradnjo odnosa je tu zelo pomembna. Zakaj sva midva izbrala drug drugega? Da drug v drugem sprožava negativne občutke, ker se sama z njimi ne znava soočit, ali ker se ravno o teh negativnih, bolečih občutkih lahko pogovarjava in drug drugemu nudiva tolažbo?
V vajinem odnosu je veliko bolečine in ranljivosti, ki ne zna na primeren način priti ven in se samo zapletata v konflikte in v prelaganje krivde. Hkrati opisujete, da doživljate ob partnerju polno pasivnosti, krivde, nezaupanja, ljubosumnosti, nenavdušenosti nad vašimi podvigi in ugotavljate, da se ni nič spremenilo v vseh teh letih. Poleg tega imata dveletnega otroka, ki vse to gleda in vsrkava to vzdušje napetosti. In verjamem, da vam je neizmerno hudo in ga želite pred tem zaščititi. Kot zdravorazumska ženska in mama zelo dobro čutite, kam to pelje…
Ostane vam to, da poslušate sebe in ostanete zvesti sebi. Dobro ste se opisali, kaj doživljate. Ali lahko vztrajate na tem,da tega nočete več doživljati? Da je bilo res dovolj? Da postavite meje in si rečete, da si zaslužite nekaj boljšega in da postanete aktivni v tem. Ker to sposobnost odgovornosti ter moč imate, saj, kot opisujete, ste bila za vse sama: za otroka, za gospodinjstvo, za spodbujanje, (nekaj časa tudi) za preživljanje družine… Izkoristite svoje sposobnosti in moči. Prevzemite odgovornost zase in za svoja dejanja in seveda kot mama za otroka. Dovolite si storiti nekaj zase in pri tem vztrajati. Sledite svojim sanjam, ki ste jih morali zatreti.
Za vašega partnerja ne morete biti odgovorni. On mora prevzeti svojo odgovornost zase, za svoje počutje in predvsem tudi,kaj si on želi od tega odnosa in kaj je za to pripravljen narediti. Premislite o individualni terapiji ali pa partnerski terapiji. Ni pa vam potrebno več živeti v tej agoniji, ki vas kot pravite ubija.
Imate moč za preživetje, sedaj jo uporabite za življenje!
Veliko poguma vam želim!
Odgovor pripravila:
Lucija Smerdel, strokovna sodelavka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
www.zdi-nm.si[/url]
ZDI na facebooku
Hvala za odgovor. Partner se je odselil. Čutim pa, da bo trajalo precej časa, da se stvari umirijo, ampak vem, da sem se odločila prav. Čeprav je zelo hudo (otrok in vse, kar je povezano z njim….), so trenutki miru, ki jih vse pogosteje občutim, neprecenljivi.
Kljub temu razmišljam, da bi obiskala kakšnega terapevta, ker se je v vseh teh letih v meni nabralo toliko gneva, neizražene jeze in ker bi rada ugotovila, zakaj pravzaprav sem se znašla in tako dolgo vztrajala v takšni zvezi.
Zanima me še, če mi lahko morda svetujete karkoli na temo vzgoje otroka po razvezi. Če mi boste morda povedali za kakšno preizkušeno dobro knjigo na to temo, vam bom zelo hvaležna.
Še enkrat hvala in lep pozdrav,
Makovka
Pozdravljena.
Moram priznati, da sem se čudila, da ste zdržala ob takem človeku štiri leta.
Bom na hitro.
Pomagati premagovati komplekse. Pomoč je vedno dobrodošla. Seveda jo mora oseba tudi sprejeti.
Ni normalno, da svojega navdušenja ne izraziš zaradi slutnje, da … (si opisala).
Ni normalno prenašaš očitke na temo egoizma… (kot si opisala). Seveda je skupaj preživeti čas v odnosu tudi pomemben faktor in ga je ravno tako potrebno odmeriti.
Da, težka obdobja nekako preverjajo kvaliteto odnosa, v težkem obdobju se pokažejo tudi druge plati partnerja. Res pa je tudi, da težka obdobja, če so dobro predelana, dodatno utrdijo odnos.
Dovoljeno je izreči vse, a ne na kakršen koli način.
Sledenje mailom… ni normalno, saj to kaže nezaupanje, kar pa samo ruši zaupanje v odnosu.
Normalno je, da storiš tudi kaj zase, saj sta vidva tudi samostojni osebi, ne le skupna celota.
Si ne predstavljam, da je zveza v kateri ne rasteš, prava zveza.
Skupaj preživeti čas je pomemben, a v tem primeru bi bilo bolj potrebno, da bi vaš bivši partner naredil kar nekaj premikov v sebi.
Če primerjam z mojim odnosom. Imava dve službi, obe sta take narave, da delava še zvečer. Čez dan ne moreva, ker imava dva mala otroka. Ob tem imava veliko izobraževanj, hobijev. Rezerviran imava čas za naju in ob dopustu tudi en dan v tednu vsak samo zase. Tudi midva imava kdaj težave, a ker nimava podobnih kompleksov kot jih ima tvoj partner, stvari veliko bolje funkcionirajo. Najboljšo rešitev v tvojem primeru vidim, da tvoj bivši partner poišče strokovno pomoč in ozavesti ter preraste vzorce svoje družine.
Sočustvujem z vami in vam želim srečno naprej.
Živjo, Makovka.
Iz tvojega sporočila je razvidno, da si pametna ženska, in kot takšni ti ponujam v izziv svoje misli na tvoj položaj. Ne bom se preprosto postavil na tvojo stran in ti pritrjeval v tvojih opazkah, ker si zaslužiš več od tega. In ne bom presojal njegovih dejanj, ki jih povsem trezno ocenjuješ že sama. Moje mnenje je, da ti bo položaj olajšalo predvsem opozarjanje na tvoj doprinos k nastali situaciji. Preden začnem, bi rad poudaril, da moje besede niso mišljene kot napad nate ali obsojanje, a če se bom uspel dotakniti česa resničnega v tebi, te bodo nedvomno prevzeli tudi takšni občutki; to sem izkusil v številnih pogovorih in takšne občutke napadenosti sem marsikdaj doživljal tudi sam – vedno pa so bili znak, da so besede zadele nekaj pristnega. Ko se odzovejo naši obrambni mehanizmi, vemo, da smo na pravi poti do tistega, kar branijo. V tem duhu torej upam, da se boš čutila napadeno 😉
Najprej ti čestitam za tvoje začetno priznanje, da si (sta) otroka izrabila kot sredstvo za krpanje lastnih težav – groba resnica, ki je na ta svet pripeljala marsikoga, če ne v določenih pogledih kar večino izmed nas. Prav to tvoje priznanje me je napeljalo k temu, da si menda dovolj pogumna, da spregledaš tudi nekaj drugih stvari. Ker je vsak partnerski odnos izjemno kompleksen, jaz pa nimam namena spisati knjige, se bom posvetil samo eni tematiki, ki prežema vajin odnos. Slišalo se bo klišejsko, ampak drug ob drugem preigravata stare vloge iz primarnih družin (kdo pa jih ne, kajneda…). Kako vem? Pišeš, da je njegova družina prevzemala odgovornost za njegovo brezposelnost nase, s čimer se je strinjal tudi on. Nato dodajaš, da je to absolutno v nasprotju s tvojim prepričanjem, da se ti je celo zdelo grozljivo. No, tu prideva do moje »puščice«. To namreč ni v nasprotju s tvojim prepričanjem, tvoje pravo (pa zaenkrat menda še nezavedno) prepričanje je v skladu z mnenjem njegove družine.
Namreč, nekaj odstavkov naprej pišeš, da si mu pomagala pisati seminarske naloge, in da si jih nekaj celo napisala sama. Tega zadnjega sem posebej vesel, ker zgolj pomoč pri študiju bi tvoji obrambni mehanizmi zlahka upravičili: »saj je vendar normalno, da pomagam svojemu ljubljenemu pri študiju, da ga razbremenim, ipd.« A pisanje seminarskih nalog namesto njega ni pomoč. Tehnično bi se temu reklo »enabling« (slovenskega izraza ne poznam, poguglaj in že na wikipediji se najde krajša definicija); gre za omogočanje osebe A osebi B, da se ji ni treba soočiti z določenimi stvarmi; gre za izogibanje občutkom tesnobe z obeh strani, kar pa je na dolgi rok izjemno škodljivo predvsem za osebo B, ki se ji na ta način »pomaga«. Če navežem na njegovo družino; tvoje pisanje njegovih seminarskih nalog je povsem in nedvoumno identično z iskanjem službe zanj s strani družine. Oni bi iskali službo namesto njega, ti si namesto njega študirala. To, kar se ti je zdelo grozljivo, si počela tudi ti.
Morda si ob teh mojih besedah misliš, da gre za popolnoma različni stvari, ki jih ni moč primerjati, da ne poznam položaja, da je bilo le izjemoma, da je vloga partnerice drugačna od vloge družine, ipd. Takšne misli, če se ti porajajo, so obrambni mehanizmi. Resnica je ta, da si zavzela enako vlogo kot prej njegova družina. Če je to razvidno meni iz nekaj napisanih odstavkov, bo to postalo očitno tudi tebi, ko boš razmislila še o drugih podobnih primerih v vajinem odnosu, ki jih je, o tem sem prepričan, zagotovo precej. Na primer, pišeš, da si sama skrbela za otroka in dom, ko je študiral. In verjamem, da si imela na nek način podobno vlogo tudi v svoji primarni družini; morda si pogosto opravljala gospodinjska dela, ker je bila mama preveč zaposlena, morda si pogosto skrbela za mlajšega bratca. Ali pa je imela takšen odnos do očeta tvoja mama, ne vem. Poskusi v tej luči poiskati isto rdečo nit v svoji primarni družini in lažje boš razumela, o čem govorim. Zagotovo boš našla vzporednice med vzdušjem v tvoji primarni družini in vzdušjem v tvojem sedanjem domu.
Morda se ti zdi, da sem pretirano izpostavil samo eno stvar, o kateri pišeš, a moje mnenje je, da pravzaprav pišeš le o tem. Namreč, vsa vprašanja, ki si jih zastavljaš in jih povzemaš na koncu, so retorična. Z drugimi besedami, odgovore nanja že poznaš. Na prvi pogled izpadejo kot iskanje potrditve, da imaš prav, da res ni primeren partner, ipd. Človek, kakršnega si opisala, seveda ni primeren partner. A do tega sklepa si prišla že sama, pa kljub temu ostajaš v »megli«, iščeš odgovore na že odgovorjena vprašanja. Torej ti nobena potrditev ne bo resnično koristila in pomagala; okrepila bo tvoje obrambne mehanizme, ki pa ti v tem primeru škodijo, kot je pogosto običajno, ko odrasel človek zapusti primarno družino. Izhod iz tvoje stiske pelje, protislovno, skozi vstop v še hujšo stisko, namreč v stisko ob spoznavanju bolečih stvari ne o svojem partnerju, temveč o sebi. Rečeno drugače; če je partner neprimeren, kot pravilno ugotavljaš sama, pa je to le prvi korak na poti k olajšanju. Pomembnejše je vprašanje, zakaj si neprimernega partnerja izbrala. Nikar se ne zadovolji s ponudbami obrambnih mehanizmov tipa »najprej je bil drugačen, spremenil se je, nisem vedela, da bo tako«, ipd. Odgovor, ki ti ga ponujam, je, da si v njem prepoznala nekaj znanega, domačega. Kako bi ta domačnost lahko izgledala, sem ti namignil s primerom o seminarski nalogi. Skratka, tvoja stiska je le prvi pogled na resnico o tvojem življenju, ki ga marsikdo, verjetno večina, ne prenese in ostane fiksiran na pomanjkljivosti partnerja, ker manj bolijo (čeprav resnično bolijo, vsekakor).
Kar ti ponujam v izziv, je, da presežeš to projekcijo in se zazreš vase, v svojo življenjsko zgodbo, ki so jo v veliki meri (kot pri vseh) začrtale izkušnje iz tvoje primarne družine. Tvoj odnos s partnerjem je končan, pa četudi ponovno zaživita skupaj. Ponavljanje iste drame in igranje istih vlog do konca tako bridkega življenja pa se ti lahko (in se ti tudi bo, če se ne boš čimbolj poglobila vase) ponavlja z naslednjim, pa z naslednjim, itd. Ali pa z istim; je v tem mar razlika? Partnerja lahko zamenjaš (in ta si to vsekakor zasluži), a ponovno si boš izbrala enakega in živela isto zgodbo, če ne »zamenjaš« sebe; to je, razumevanja svoje vloge, svojega doprinosa k tej partnerski drami. Skratka, ne ukvarjaj se s tem, kaj je narobe z njim. Marsikaj, po napisanem sodeč. Ukvarjaj se s tem, zakaj si izbrala tako napačnega, in zakaj si kljub temu, da odgovore točno poznaš, še vedno zastavljaš stara, retorična vprašanja. Freud je temu rekel »repetition compulsion« (verjamem, da je tudi to na wikipediji). Prisila ponavljanja stare zgodbe iz dneva v dan, iz partnerstva v partnerstvo (ali pa z istim partnerjem v tvojem primeru, ko se razideta, pobotata, razideta, pobotata …), je neizbežna, dokler se ne razreši tam, kjer je nastala. Nastala pa je tam, kjer si nastajala ti. Tvoj partner je obrobna figura v tej zgodbi; je primerno (ne prazno!) platno, na katerega projeciraš svoj film. Vrni se v čas, ko so ta film snemali, če zmoreš in preuči glavne igralce, ki se sedaj že počasi starajo, zase pa skozi čas (bodi potrpežljiva) izumi novo vlogo. Hvaležna si boš sama, ker boš lažje dihala, hvaležen ti bo nov partner v prihodnosti, ker bo lahko delil svoj čas s tabo in nekoč ti bo hvaležen tvoj otrok, ker mu ne bo treba v njegovi odraslosti ponavljati zgodbe, ki je nastala, ko se še ni rodil.
Draga Makovka!
Da, takšne odločitve niso nikoli lahke in traja veliko časa, da začutimo notranji mir in se odgovorno in aktivno spopademo s posledicami, ki jih odločitve prinesejo. Ti trenutki miru, ki jih občutite, so najbolj dragoceni za vas – so največje darilo vam in vašim otrokom.
Vesela sem, da razmišljate o obisku terapevta. Sami sebi s tem podeljujete dovoljenje, da bi razrešili, kaj je s to jezo in gnevom (razočaranjem, nemočjo, strahom..), ki jih čutite, pa jih nikakor ne morete dati ven ali poiskati ustreznih besed za njih ter ugotovoiti, od kod vse to prihaja, zakaj je to v meni, zakaj se odzovem na situacijo kakor se…
Res ste tu lahko sami sebi kompas pri sledenju teh občutkov in kam vas bodo pripeljali ob strokovni pomoči terapevta. Ni vam potrebno biti sama v tem -poiščite pomoč!
Ker hkrati, ko boste začeli prihajati sebi naproti, boste začeli prihajati tudi otroku naproti. Ko boste začeli prepoznavati svoje občutke, kam vse to sodi in se ob tem pomirjati, boste lažje čutili tudi svojega otroka z njegovimi občutki in ga boste lahko pomirili. Otrok vam vedno sporoča na takšen ali drugačen način, kako se počuti – od vas je odvisno, kaj boste s temi čutenji naredili in kako boste pomirili sebe in otroka. Verjamem, da boste vi sami dobra knjiga za vašega otroka!
Želim vam vse dobro in srečno!
Lucija Smerdel, sodelavka Zakonskega in družinskega inštituta Novo mesto
www.zdi-nm.si
Bravo Makovka, čestitam ti,d a si uspela …veš meni ni ratalo in sem v taki vezi zdražala celih 15 let (no s torazliko, da pri nama otrok pač ni prišel tako hitro temveč ravno v trenutku ko sem si že začela odpirat oči in ga spoznavat v pravi luči – po 1 letu zakona, in v 3 letu veze). Samo pazi,d a ga nikoli ne bi vzela nazaj, jaz sem tudi uspela po 4h letih oditi pa me je zvabil s praznimi obljubami nazaj..tega mi je danes žal, vendar se preteklosti ne da spremeniti.
In ne nikakor nisi odgovorna za partnerja in njegovo nesprejemljivo vedenje do tebe, odgovorna si le seb, da takšnega vedenja ne sprejemaš i in svojemu otroku, da ga boš vzgojila v dobro odraslo osebo (celo opis o tem kako “dober” oče je me sponimja na mojega ultra maničulatorja, ki je ravno zaradi te svoje “dobrote” zalo škodljiv za svoje otroke – morda preberi knjigo Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo)
Vsekakor ti tudi jaz priporočam delo na sebi (knjige, terapevt,..), ker boš le tako lahko predelala dejstvo zakaj si takemu človeku sploh pustila, da tako ravna s tabo!!!! (za svojega sem npr. ugotovila, da me je očaral in vedno prepričal z laganjem, ki ga jaz v svoji zasleplenosti nisem znala razpoznat, pa tudi prav nobenih izkušenj z lažnivci v prvih 22 letih svojega žviljenja nisme imela) Naučila se boš veliko o sebi, o tem kako izbrat kakovostnega partnerja na novo in kako postat dobra mama svojemu otroku. Srečno na pot v prihodnost!!!
Bom še jaz dodala svoje mnenje na začetno zgodbo.
Najprej čestitke varjagu za izjemno preprost in plastičen prikaz situacije. Vsi koščki puzzla se v njegovi analizi sestavijo v celoto, kar je za “laika”-čeprav imam na sumu, da on to ravno ni. Je pa izjemno lepo brati, da poleg strokovnjakov še kdo uspešno dojame in neegoistično posreduje znanje naprej. Super.
Makovka-ne vem, kakšen odnos si imela z njegovimi starši ( če sem prav razumela, se niste razumeli predvsem v temu, ker so oni krivili tebe za njegovo nenapredovanje, tebi pa je šlo v nos ravno to, da smo mu vse prinesli na pladnju, kar si nenazadnje počela tudi sama). Če sedaj odmislimo ta del, da so te krivili za njegov neuspeh, ste bili oboji na isti strani. Oboji ste počeli stvari namesto njega, kar pomeni, da ste imeli na en način o njemu isto mnenje. In to je isti vzorec obnašanja, ki se prenaša. Zato nekako sumim, da si se ti z njegovimi kar precej dobro razumela, saj ste oboji z njim počeli iste stvari. No ja, morda iste ravno ne, ampak okoliščine se spreminjajo, sporočilo pa je vedno enako. Ravno zato sta verjetno pristala skupaj. Ker je on navajen tovrstnega vedenja od doma, prav tako, kot si ti navajena na njegovega…in tako se zgodba nadaljuje.
Spremeniš lahko samo sebe in ko se bo to zgodilo, bodo v tvoje življenje prišli drugačni ljudje, dokler pa se to ne zgodi, boš vedno znova srečevala iste ljudi.
Delo na sebi je dolg in zahteven proces. Je garanje, vendar je to edino, kar ti omogoča, da začneš živeti drugače in bolj kakovostno.
Če se boš odločila stopiti po tej poti, vedi, da ne bo preprosto, boš pa našla odgovore, ki jih iščeš. Tvoja prihodnost ne bo različica preteklosti, ampak bo to nova, drugačna zgodba.
srečno
Varjag,
hvala za direkten in iskren odgovor. Pravzaprav sem v njem prepoznala svoje misli in to, kar me v resnici čaka v bližnji prihodnosti. Da, seveda sem kot oseba z dobršno mero samokritičnosti zelo hitro začela razmišljati, kaj je tisto v meni (moji primarni družini, če hočete…), kar me je pripeljalo v takšno zvezo. Na žalost odgovora na to vprašanje še ne poznam. Če še tako brskam po vzorcih iz moje primarne družine, ne najdem ničesar, kar bi spominjalo na moj fiasko. Nisem pogosto opravljala gospodinjskih del, nisem skrbela za mlajšega brata, mama niti slučajno ni bila preveč zaposlena in odnos med mojo mamo in očetom niti od daleč ne spominja na odnos, kakršnega sva imela midva. Zagotovo se bom po tem, ko se stvari malce ohladijo, podala na pot iskanja odgovora na to ključno vprašanje (zakaj jaz?), ampak zanima me, morda precej naivno, ali ni preprosto mogoče, da se človek zmoti in da njegova zmota ni nujno povezana z vzorci iz primarne družine? Naj ne zveni, kot da hočem nastalo situacijo na silo poenostavljati, ker je nočem. Odgovor bom iskala, tudi v primeru, da na moje vprašanje odgovorite pritrdilno.
Hvala in lep pozdrav.
Aries,
ne, z njegovimi starši se niti slučajno nisem razumela dobro. Nek normalen odnos sem ohranjala zaradi partnerja in predvsem otroka. Nisem dobila občutka, da bi me kdaj obsojali za njegovo nenapredovanje. Kvečjemu obratno – neredko sem dobivala občutek, da obsojajo napredovanje (na primer to, da se je partner z mojo moralno podporo lotil podiplomskega študija…). Razlika med mano in njimi je v kontekstu teme, ki ste jo izpostavili vi in Varjag, prav v tem, da se je njim zdelo popolnoma normalno, da podpirajo partnerjevo pasivnost, jaz pa sem to že od vsega začetka obsojala, a v tej igri kljub lastnemu neodobravanju sodelovala in si ob tem vedno mislila, češ, saj mu bom pomagala samo še tokrat, saj ko bo naredil ta izpit, bo tega konec ipd… Skratka, sodelovala sem v igri, jo hkrati obsojala in hkrati naivno upala, da bo vzorec partnerjeve pasivnosti nekega dne sam od sebe izginil.
Hvala za komentar.
Polemiziranja o tem, ali si se zmotila ali ne, se ne bom lotil, ker v tem ne vidim smisla. Odgovor boš, če boš želela, našla sama. Nekaj ti(pa tudi drugim) očitno pravi, da ga boš našla. Določene stvari iz primarne družine v naših kasnejših vzorcih niso tako razvidne, kot je včasih na začetku predstavljeno. Npr., vse hčere od alkoholikov ne gravitirajo k alkoholikom, včasih pride do “deviacije” in si najdejo moškega, ki je hud slabič in ga lahko z lahkoto nadzorujejo, seveda pa imajo ob tem cel kup težav, ki se ponavadi začejo kar po rojstvu prvega otroka, ko ona seveda ne dobi prave čustvene podpore, potem se oglasi še njegova zlata mami in dela zgago, ipd … hkrati pa ne razume, da si je tega moškega izbrala – sama.
Vsi možni patološki vedenjski vzorci na teh straneh in v knjigah(Forward, Rugelj, Rozman …) niso našteti in jaz svojega tudi nisem našel. Sem pa s pomočjo knjig in tega foruma sestavil dovolj veliko sliko in vzpodbudil eden možganski tok, ki mu jaz rečem abstrakcija oz. zmožnost abstraktnega razmišljanja. Abstrakcija ti pove, kdaj te mož/žena vara, kdaj ima nekdo “preveč intimen odnos” s svojimi starši(mamini sinkoti, atijeve punčke), kdo je potencialno nasilen ali potencialni alkoholik, itd, itn … Ljudjem z moteno abstrakcijo se pač dogajajo čudne stvari. Recimo, predstavljaj si, da se tvoja najboljša prijateljica sparča s moškim, ki zelo očitno kaže znake, da bo enkrat udaril. In seveda, dobra prijateljica bo to vsekakor preprečila. Pa jo nekako dobiš na samem in začneš lepo postopoma, nato pa stopnjuješ do bistva. In nenadoma ugotoviš, da te ona ne razume. Kako ne razume, če pa je to vsem naokoli jasno? To je motena abstrakcija. Meni recimo, tudi nekatere zelo osnovne stvari s svojo materjo niso potegnile gor. Čeprav kompleks maminega sinčka ni bil opisan v nobeni knjigi, ki sem jo prebral, sem lahko dobil dosti “napotkov”(to so v bistvu nižje do srednje abstraktni miselni konstrukti, ki ti pomagajo pri razreševanju svojih patoloških vedenjskih vzorcev), ki so mi tako ali drugače pomagali. Recimo, ko sem si zastavil vprašanje: “Kaj te pacientke vidijo na meni? Zakaj ravno jaz?”, sem posreden odgovor dobil v eni knjigi Sanje Rozman, ko je članica njene terapevtske skupnosti, ki je imela težave s prominiskuitetnim obnašanjem, izjavila: “Sicer ne vem kako, ampak ti moški(s slabo moralo) so vedno vedeli, da sem jaz tista taprava”. No, tako sem počasi ugotovil, da teh gnjavatork ne privlačim kar tako, ampak da njim nekaj v podzavesti pravi, da smo moški s slabo samozavestjo “boljši” in bolj gravitirajo k nam.
Skratka, ko premlevaš ene stvari dovolj dolgo, se ti nekoč daleč na obzorju pokaže tisto, kar iščeš. Seveda pa pot do tja ni lahka, saj so nam moteni starši abstrakcijo “zjebali” do te mere, da nam čustveni, pa tudi mentalni obrambni mehanizmi ne dovolijo razmišljati v tej smeri. Temu se reče kontrola uma oz. ang. mind control. V mind controlingu samem pa jaz temu rečem koncept danosti, kar preprosto povedano pomeni, da žrtev ni sposobna razmišljati izven koncepta programerjeve osebnosti in se tega sploh ne zaveda.
Sicer ti je Varjag dal fajn odgovor, res je, da si počela isto kot njegovi starši, torej odnašala mu rit, ko bi moral sam poprijeti. Tako da, v tej smeri bi zagotovo veljalo razmisliti, zakaj to počneš.
Ampak. Ampak.
V nasprotju z večino odgovorov, ki jih nudijo terapevti, sem sama več kot prepričana, da je odgovor na tvoje zgornje vprašanje pogosto tudi: DA. Vsekakor večkrat, kot bi se po mnogih terapevtskih odgovorih (pa ne samo na tem forumu, nasploh) zdelo.
Po mojem mnenju namreč ni nujno vsak odnos, v katerem je za enega od partnerjev ali oba nekaj moteče ali neznosno, povezan z vzorci iz primarne družine. Pa saj nas v življenju ne določa samo primarna družina, ljubi bog, no. Če bi tako bilo, ja potem pa res nismo drugega kot vse tja do smrti samo eni dojenčki na mamini dojki in v očkovem naročju. Ki ves odrasel čas posvetijo temu, kaj so njihovi starši delali narobe, da je zdaj z njimi ves čas “kao” nekaj narobe in morajo zdaj brskati po sebi, da to popravijo.
Človek je mnogo, mnogo več kot samo posameznik s travmami iz otroštva, ki naj bi jih v odraslosti stalno “popravljal”, da naj bi dosegel zadovoljujoče odnose. Če namreč tako gledamo, potem je človek nenehno obremenjen s tem, da je z njim nujno nekaj narobe in da če odkrije pravi vzrok, ki menda po definiciji sega v čas primarne družine, bo vse svetlo in fajn in čudovito.
Če tako gledamo, spustimo pomembno človekovo plat – in sicer, da človek ni samo stravmatizirani posameznik z od staršev povzročenimi manjki, ampak tudi aktivno, delujoče, učeče se bitje, ki so mu starši dali marsikakšno koristno popotnico za življenje, pa tudi sam je v procesu odraščanja marsikaj dosegel brez njihove stalne navzočnosti, pomoči ali nepomoči. Poleg primarne obstaja namreč tudi sekundarna socializacija in še druge, proces učenja o svetu in svoji vlogi v njem se namreč ne zaključi z družbeno priznanimi mejami za “odraslost”, npr. 18-imi leti ali diplomo ali službo ali poroko ali prihodom otrok ali gradnjo hiše ali upokojitvijo s čim podobnim. Ne, traja vse življenje in poteka vsako sekundo, z vsakim našim dihom se nekaj spremeni in smo drugi kot še pred trenutkom. To je kot reka – nikoli ne stopiš v isto.
In pri tem procesu postajanja vedno bolj človek z nenehnim učenjem ne more biti drugače, kot da se motimo – in to tako, da se motimo tudi neodvisno od tega, kaj smo doživljali kot otroci v povezavi s starši. Aktivna komponenta človeka se kaže prav v tem, da se iz napak nekaj nauči in da zna s tem vedno bolje razpoznavati, kaj mu v življenju ustreza, kdo pravzaprav je, kdo bi rad postal in koga bi rad povabil na to skupno pot. To učenje iz napak sicer lahko vključuje tudi brskanje po sebi v zvezi z manjki iz primarne družine, ampak ne sme se omejiti samo na to. Polega prepoznavanja “manjkov” mora vključevati tudi prepoznavanje močnih plati, ki jih je človek do zdaj razvil. Tudi te močne plati so po eni plati dediščina naših staršev, po drugi pa so to tudi lastni dosežki, povsem neodvisni od primarnih odnosov. Po mojem okusu se vse premalo poudarja to dejstvo. Da so nam starši zapustili pisano, ne pa enostransko dediščino. Da nam niso zapustili samo travm, ampak so nas tudi marsikaj dobrega naučili, kar zdaj lahko uporabljamo in prenašamo naprej na okolico. Da pa kljub temu nismo samo seštevek starševskih vplivov na nas, ampak smo tudi bitja z lastno identiteto, ki smo jo prinesli na svet in je dokaj neodvisna od vpliva skrbnikov.
Kot te berem, si živela v dokaj uravnoteženi družini in ja, menim, da se se preprosto zmotila. Ker si drugačna oseba, nisi dovolj zgodaj razpoznala, da je tak način delovanja, kot ga ima partner, tebi tuj in da ne paše v tvoj sistem vrednot in delovanja. Tvoja zmota po mojem mnenju temelji na tem, da morda nisi dovolj zgodaj prepoznala, kako zdravo pravzaprav razmišljaš in svojega zdravega razmišljanja vzela za osnovo, na kateri boš postavljala lastne meje – torej, kaj toleriram in česa nikakor ne -, ampak si svojim vrednotam pripisovala premajhno težo in jih skušala utišati na račun partnerjevih. Morda jim nisi pripisovala nikakršne teže zato, ker so ti bile nekaj tako samoumevnega, da o tem sploh ni kaj razmišljati. Ampak zdaj vidiš, da ni tako – da obstajajo tudi ljudje z manj uravnoteženim razmišljanjem. Kar te po mojem mnenju ta življenjska lekcija uči, je to, da začni ceniti, kar si dobila v primarni družini, in ne to, kje so “falili”. No, vsaj iz tega, kar pišeš, je razbrati, da imaš dokaj trdne temelje. Slab temelj je morda pa v tem, da si prevzela tole pogosto zmotno prepričanje žensk, ki ne izhaja nujno iz primarne družine, ampak je del starega družbenega prepričanja (družbenega mita, ki se je nekako v določenih segmentih še ohranil kljub spremenjenim družbenim razmeram): “nekako verjela, da bosta nosečnost in otrok rešila nekatere od problemov, ki sva jih imela že takrat.” No, zdaj je čas za streznitev: to se nikoli, nikoli ne zgodi. Otrok probleme, če so in če se jih ne zna prav reševati ali pa se tega hitro naučiti, samo potencira. Je lakmusov papir zveze in natančen pokazatelj tega, kje v odnosih sta. To je po eni strani obremenjujoče, po drugi pa osvobajajoče – ker ga ni boljšega učitelja za osebno rast, kot je otrok. Če si se pripravljen učiti od tega bitja, ki ti vsako minuto kaže zrcalo. Če sta se oba pripravljena.
Torej: morda vseeno lahko iščeš vzroke za “zmoto” v manjku iz primarne družine, morda pa tudi ne. Take zmote se namreč dogajajo zelo pogosto, pa ne samo ljudem, ki so s strani staršev doživljali precej manjkov, ampak tudi drugim – skupna točka bi morda lahko edino bila, da so imeli zelo različno odraščanje, pa se take zmote vseeno dogajajo. Kar poglej v odnose na delovnih mestih. Ko prideš v novo podjetje, se ti zdi morda na prvi pogled vse krasno in fajn, še posebej, če si začetnik. Ko počasi spoznavaš odnose, vidiš marsikaj, kar ti ne ustreza in se ne sklada s tvojimi vrednotami. A ker si začetnik, potrpiš, daš svoje vrednote v ozadje, tehtaš, ali morda narobe razmišljaš sam ali imajo morda v podjetju prav ipd. In pogosto se zgodi, da postaneš na nek način takšna “žrtev” slabih odnosov, kot si zdaj ti – namreč redkokdo zna že kar od začetka jasno postaviti lastne meje, to, do kod lahko drugi gredo in vplivajo nate in od kod naprej ne. Šele z nekaj kilometrine, ko mu izkušnje pokažejo, da je morda njegovo razmišljanje pa vseeno zdravo, se človek tega nauči.
Z drugimi besedami – in to se mi zdi ključnega pomena: če vse življenje iščeš vzroke za različne življenjske fiaske, med katerimi so tudi neuspehi v odnosih, pri travmah iz otroštva oz. primarne družine, nikoli zares ne odrasteš, kar pomeni, da nikoli zares ne prevzameš odgovornosti za lastno življenje v svoje roke. Na neki točki odraslosti je treba za svoja dejanja prevzeti popolno odgovornost in je ne več zvračati na to, česa ti niso dali starši, pa bi ti morali. Na tej točki zelo koristi, če uravnotežiš te “manjke” z mislijo na vse, kar so ti starši dali, pa jim ne bi bilo treba. In ko prepoznaš svojo “dediščino” v kompletu, tako s slabim kot z dobrim, meja med tem, kaj je tisto “slabo” in kaj tisto “dobro”, kar so starši dali, preprosto zbledi – če si učeče se bitje, ki prevzema odgovornost za svoje življenje (z vsemi napakami vred) nase in je ne vali več na starše, ugotoviš, da je marsikatera stvar, ki si jo imel za “slabo”, “dobra” in obratno in da jih sploh ne moreš več kategorizirati na tak črnobel način, saj je v procesu življenja to pač del kovine, iz katere kuješ svojo lastno podobo. Ali, če ti je ljubše, del pletiva, iz katerega pleteš preprogo, na kateri letiš skozi življenje. Precej niti, raznobarvnih in ne samo črnobelih. Še zdaleč pa ni edini del snovi, iz katere si. Važno ni, kakšne so te snovi, ampak samo, kaj ti kot posameznik iz tega in drugih pletiv, ki ti jih je za tkanje namenilo življenje, narediš in koliko se pri tem učiš. Zmote in učenje na lastnih napakah niso nič takšnega, iz tega je večinoma narejeno življenje.
Brskanje po sebi in iskanje manjkov iz otroštva je sicer do neke mere koristno, vendar nonstop poslušamo skoraj samo to. “Nekaj vam manjka, poiščite, kaj so starši delali narobe, kako so vas prizadeli, kako se niste čutili ljubljene, itd.” Ja ok. Ampak noben človek se nikoli v življenju ne more vseskozi počutiti 100% ljubljenega, 100% varnega, sprejetega, itd., pa če je imel še tako ljubeče starše in pošlihtan dom – pa tudi nasprotno velja: še tako globoko brskanje po sebi ne bo zagotovilo, da bomo vedno vedeli, kaj storiti, da se bomo zdaj pa zares poznali, da bomo od zdaj naprej, ko smo vse prebrskali, pa pritegovali v življenje samo to, kar nam ustreza, da se bomo vedno počutili sprejete in varne. To je huda iluzija. Strah, jeza, občutek nesprejetosti, občutek zmote, itd. so SESTAVNI DEL življenja, nekaj, kar bomo na poti vedno srečevali, ne glede na to, koliko otroških travm smo rešili, ne pa nekaj, česar bi se s prepoznanjem “krivde” staršev za to, kaj nam je manjkalo, za vekomaj znebili.
Skratka: enkrat bi že bilo treba prav zelo na glas povedati, da ima človek poleg dolžnosti, da v sebi razreši nekatere dileme, ki mu jih je predstavila primarna družina, tudi pravico, da se v življenju preprosto samo zmoti, brez kakršnegakoli globljega vzroka. In da za popravljanje lastnih napak prevzame odgovornost sam, ne pa nonstop razmišlja samo o tem, česa zaboga mu starši niso dali, da se je v življenju tako zmotil. Je…ga – motiti se je pač človeško in za to življenjsko dejstvo niso vedno “krivi” starši.
Ooooo Rachek, a to res deluje??? Moja zgodba je podobna, raziskave podobne, ni čistih vzorcev v knjigah ampak skozi prebliske se tudi meni odpirajo moja lastna obzorja. Koliko časa to traja? (jaz potujem skozi to intenzivno že kakšne 4 leta, prej pa še dodatni dve – sem pa ugotovila,d a vsaj zadnje 2-3 leta zlo veliko stvari “vidim”, samo še vendo nisme prepričana, da vse kar moram)
Tudi jaz se strinjam z ena simpl glede razvoja naših osebnosti in odnosov. Tudi moja analiza neuspeha je meni pokazala,d a razlog za mojo napačno izbiro ni bil toliko v primarni družini (del tudi, vendar ne tisti moteči del), velika večina pa izhaja iz nesposobnosti narediti konec (ta nesposobnst pa izhaja tudi iz neke mladostne najstniške izkušnje, ko me je nekdo hotel ubiti, ko sem ga pustila) in nepsosobnosti ustaviti nasilje (splošno družbeno prepričanje, da mora ženska vse potrpet), pa vseeno delno tudi slaba samopodoba, ki pa je bila v naših letih itak identična vsem dekletom iz moje družbe, pa še par sekundarnih faktorjev se lahko sešteje…. Fajn je če človek ozavesti vzorce in razume svoje lastno delovanje – gre lažje naprej. Ne mroeš se sicer izogniti nezavednim reakcijam na določena dejanja drugih ampak jih razumeš in sproti korigiraš. Na tak način upam,d a bom tudi prišla do boljše izbire v bodoče, čeprav je moje življenje zaznamovano s traumo, ki mi jo je povzročil nemogoč odnos, odnos, ki to sploh ni bil in sem sedaj na nekem čisto drugem nivoju kot nekoč (takrat sem verjela v poštene odnose, še vrerjela in bila odprta in poštena v odnosu..po izjemno traumatični več kot 15 let trajajoči izkušnji čutim, da me je odnosa strah, težko zaupam človeku in stalno razmišljam kje sem se zmotila….No na srečo sem precej raziskovalno navdahnjena in imam kopico izjemno dobrih prijateljev, se zelo odprto pogovarjamo in spoznavam, da takšnih moških kot je bil moj ex pravzarpav ni veliko na tem svetu….Torej je bila napaka, napaka v izbiri, da pač padeš na nekoga, ki izjemno prepričljivo laže in manipulira..takšni so najbolj “boleči”. Tudi jaz mislim, da izbira takega zlaganega tipa nima posebne povezave z otroštvom, ki je bilo odprto in iskreno in potem sploh nimaš vzorca kako prepoznavati lažnivce in manipulatorje.
Jah, težko rečem karkoli konkretnega, če ne vem vsaj približno, pri čem nekdo je. Jaz sem začel s tem poleti davnega leta 2001, ko sem prebral knjigo Sanje o rdečem oblaku. Nato sem leta 2002 prebral še dve od Sanje Rozman, v eni izmed njiju sem našel famozni: “Ne vem čisto točno, kako oni(moški s precej slabo moralo, ki iščejo priložnostni seks) vedo, da sem jaz prava, ampak vedno vedo, da sem jaz prava.” Tole mi je kar precej kljuvalo v možganih, nato sem l. 2003 prebral še ene od Ruglja, predvsem o alkoholizmu in krutih igricah, ki ga spremljajo, nato pa se mi je proces zavrtel. Nekje l. 2005 ali 2006 sem začel sodelovati po teh forumih in naštudiral še dodatne stvari in počasi začel razumevati, zakaj se mi vse to, kar se mi dogaja, sploh dogaja. Da to v bistvu sam želim.
Seveda pa ima uporabnica ena simpl, ki je zgoraj pisala pod mano, tudi(na nek način seveda) prav, enkrat je pač treba priti s stvarmi na čisto in nehati z obtoževanjem primarne družine, ker so nam dali takšno popotnico. Saj veš, kako stari ljudje pravijo: “Brez nič ni nič”. 🙂 Človek je veliko več, kot to, kako ga primarna družina definira. Morda bi lahko prav to bil najvišji skupni imenovalec vsem možnim tipom zasvojenosti, namreč, da nas starši niso pripravili na življenje v smislu, da bi razvijali svoje potenciale v smislu odnosov. Nekateri ljudje tem stvarem pravijo duhovnost, nekateri občutljivost, jaz pač najraje pojasnjujem te stvari skozi abstrakcijo oz. zmožnost/nezmožnost abstraktnega razmišljanja. Jezik sam je za predajanje visoko abstraktnih sporočila drugim ljudem izjemna omejitev, to je po mojem možno samo skozi visoko kakovostne odnose. Zato je najverjetneje Sanja Rozman nekje dejala, da prijateljstvo nikoli ne more biti več kot ljubezen.