ŠTIRILETNICA NE GOVORI
Pozdravljeni.
Naša štiriletnica zelo malo govori oz. ne govori, ampak samo z odraslimi (ne). Septembra je dopolnila štiri leta, problem pa se je začel pojavljati nekje julija, avgusta. Prej je normalno komunicirala, sicer ni bila ne vem kako zgovorna, ampak vsaj na vprašanja je odgovorila (kako ti je ime, koliko si stara ipd). Na pregledu pri treh letih je normalno (celo nadpovprečno, po besedah psihologinje) sodelovala, potem pa kar naenkrat kot bi odrezal. Enostavno ne odgovori, niti ljudem ne, ki jih večkrat vidi. Odkima ali prikima, mogoče kakšen ja ali ne, to pa je tudi vse.
Smo mislili, da je faza in nismo kaj veliko drezali, sedaj pa se kar vleče in vleče in ni nobenega napredka, pa tudi ovira njen razvoj v vrtcu (po besedah vzgojiteljice). Z otroki normalno govori, se igra, zabava, v vrtcu se ima fino, pri vseh dejavnostih normalno sodeluje, obiskuje plesne vaje in plavalni tečaj, sicer ni plaha, povsod se normalno vključi, samo – govori pa ne. Ne vem, kako naj pristopim, kako jo naj motiviram, da bi vsaj v vrtcu govorila.
Aja,verejetno ni zanemarljiv podatek. Deklica ne izgovarja g in k (d in t namesto njiju), pa mislim, da se tega zaveda, odkar smo začeli delati vaje, ki smo jih dobili pri logopedu. (Nekako časovno sovpada z njeno “nekomunikacijo)”. Naj povem, da g in k sedja že zna izgovorit, ampak ju mora še ozavestit, torej, da ju uporabi tudi v besedi. Jo mogoče preveč popravljamo? Bi lahko bil to razlog?
Ko jo vprašam, zakaj se ne pogovarja, vedno najde kakšen izgovor, npr. “Zakaj nisi učitelju (na plavanju) odgovorila, kako ti je ime?” – Ker sem imela polna usta vode.” – to je današja cvetka. Ali pa, zakaj se ne pogovarjaš z vzgojiteljico – se bom, ko bom stara pet let.
Kakšen nasvet, mnenje, pregled?
V pričakovanju odgovora se vam najlepše zahvaljujem
Pozdravljeni,
tudi naš štiriletnik ima zelo podobne težave. Sicer ima težave z izgovorjavo šumnikov in sičnikov ter glasu r. Odkar smo novembra začeli obiskovati logopeda in delati vaje, noče več govoriti z odraslimi. Kot da se zaveda nerazločne izgovorjave in mu je nerodno. Tudi prej ni bil zelo zgovoren, a je normalno komuniciral. Sedaj pa se z otroki normalno pogovarja, z odraslimi (razen starši, enim parom starih staršev, vzgojiteljicama) pa ne. Je tiho ali pa reče: “Mami, ti povej.”
Kaj svetujete? Kaj naj naredimo?
Hvala!
Tišina,
vse je odvisno na kateri stopnji terapije ste. Glede na to, da obiskujete logopeda, bi bilo najboljše, da se o tem pogovorite z njim. (glede na to, da otroka pozna)
Spoštovani.
No, za nama sta dva obiska pri logopedu. Z VELIIIKO motiviranja deklica tam kar lepo sodeluje, seveda pod pogojem, da sedi meni v naročju. Niti slučajno se noče vsesti na svoj stol. Tudi zelo jo moram motivirati, da ne drži roke pred usti.
Je pa logopedinja zelo fajn, zelo potrpežljiva, razume tudi “take” otroke, pravi, da je bil njen sin enak. Pravi, da do poroke bo že. ;))
Deklica sedaj posamezno že zelo lepo reče tako K kot G, samo v besedi ju pa še nikakor ne uporabi. Če jaz ponovim za njo napačno (recimo ona reče tuža, pa jaz to za njo ponovim), me pa poravi: ;”Ne mami tuža, kuža.” Logopedinja pravi da zato, ker se ne sliši, da bo drugače, ko se bo slišala.
Skratka, kar nekako napredujemo, z veliko potrpežljivosti in motiviranja. Aja, pa še podatek. V vrtcu z vzgojeteljico ni več nobenega problema s komunikacijo, čisto normalno se pogovarja z njo, res pa je, da neka huda klepetulja ni (ni ja, razen doma, seveda). Z ostalimi odraslimi pa ostajamo nekje na istem – prikima, odkima, “ja” ali “ne”.
Kakšno mnenje, glede na vse napisano?
Bobi plačka,
tudi odrasli smo pri komunikaciji eazlični. Nekje smo bolj zgovorni, drugje bolj tiho, včasih potrebujemo več časa, da postanemo klepetulje — tudi med otroci so razlike.