Pozdravljeni

Najprej vam moram povedati, da je to odlična stran, za katero sem izvedel šele pred kratkim. Predvsem je super za nas, ki se nekako bojimo stika z ljudmi oz. imamo rajši bolj posreden stik, pa vendar imamo težave v življenju.

Moje težave pa so večplastne.
Pa bom šel kar po vrsti;, Star sem 21 let. Do približno 15. leta je bilo skoraj vse v najlepšem redu (no – starši so poglavje zase…;), pri 16. letu pa sem se začel od sošolcev močno razlikovati, po videzu. Saj ni nič tako zelo tragičnega, vendar v razvoju nekako zaostajam za probližno 3-4 leta. Včasih sem se zelo(!) sekiral zaradi tega. Lahko si predstavljate odziv sošolcev na koncu osnovne šole in CELO srednjo šolo. Sedaj pa se nekoliko “normaliziram”. Svojemu telesnemu problemu ne posvečam več toliko pozornosti. (zdaj sem velik 165cm in težek 59kg – skratka zelo droben za svoja leta, tudi brijem se še ne!!!).

No, sedaj pa še poglavje zase – starši.
Mama je “dobrotnica” – nikomur ne bi storila žalega. Vendar je nesposobna odločiti se, če je v dilemi. Nikogar noče užaliti. Hkrati pa svojim najbližjim ne zna in ne more izkazati ljubezni. Vendar se vsaj malo prizadeva.
Oče je letnik 44 in zasidran v svojih stališčih. On, ne le da ni sposoben iskazati svojim otrokom ljubezni (imam še sestro), pač pa sploh nima čustev, oz. jih noče ali ne more(?) pokazati.
Vendar nama starša vseeno nekako na zelo čuden, izrojen način kažeta ljubezen. Oče tako, da mi govori “boš že še vidu kolk se boš mogu matrat, velik bol kot jest!!”. Tudi stalno zamahuje z roko proti mani, če kaj rečem češ “kaj pa ti veš, jaz mam prov in ne ti!!” Mama pa nam ljubezen “kaže” z garanjem za nas. Vsaj tako misli.

Sestra ima tudi težave, vendar jih ne prizna – zelo menjuje razpoloženje. Kar naenkrat začne jokati, pa sploh ne ve zakaj…

Hotel sem povedati, da se zadnje leto, dve obremenjujem zelo s tem da imam take starše, in jih “krivim” za to da sem brez samozavesti, da se ne znam obnašati v družbi, nekomunikativen… Je pa to tudi posledica mojega videza.

Povedati moram še, da se v naši družini ni nikoli govorilo o čustvih, ljubezni. To sem nekajkrat skušal jaz vpeljati, vendar zelo neuspešno. Nasploh si zelo prizadevam izboljšati družinske razmere. Mogoče mi je malo le ratalo – pri mami, včasih se kaj pogovoriva. Z očetom pa se samo kregava, razen, če jaz ne popuščam in mu prikimavam v nedogled. Pripeljalo je celo do tega, ko je začutil, da skušam vpeljati zametke demokracije v to družino (zdej ma on avtoriteto), da postane nasilen. No, saj nikogar ne pretepa, vendar se je že zgodilo, da sem moral steči, da nisem dobil kakšne.

Jaz pa sem zelo čustven, verjetno po mami in me zelo prizadane kar mi oče izreče, to so razno razne kletvice ko se kregava.
Zadnje čase mi zmankuje volje, ne da se mi učiti, ne hoditi na faks. Obupavam.
Zelo bom vesel, če mi boste dali kakšne napotke za naprej, kako naj pogumno stopim prihodnosti naproti.
Vprašajte karkoli, če nisem bil dovolj jasen.

Spoštovani Zati,
vverjetno bo treba osebno potrditev poiskati najprej zunaj družine( fakulteta, šport ni šele nato z dosežki uveljavljati svojo kompetentnost pri soodločanju doma.Kar zadeva vaš telesni razvoj, vam svetujem, da se po pogovoru z vašim splošnim zdravnikom naročite na pregled k endiokrinologu, napotnico zanj in ustrezno utemeljitev bo oskrbel vaš izbrani zdravnik, ki bo izpeljal pred tem še vse potrebne osnovne laboratorijske preiskave.Po končani somatski obravnavi bi bila s psihiatrične strani smiselna vključitev v skupino, kjer bi si pridobili ustrezno toleranco za psihične obremenitve.

Zivo!

Ja res mas prou, da je stran res dobra v tem smislu, da za nas, ki smo nekak manj komunikativni tut nekak obstaja nacin
ka lahko povemo svoje probleme.
Ok zdej pa k bistvu. Pri nas doma imamo podoben problem. Nikoli se nismo pogovarjali o svojih custvih, starsa sta mela
strasno avtoriteto, vendar sta kljub temu delovala ljubeze in prevec zascitnisko. Ce sem imel probleme na custvenem
podrocju sem jih vedno moral sam resvati, familija mi je le redko bila v oporo. Zaradi avtoritete sem v zivljenju lahko le
malo stvari pocel, ki bi jih lahko, ki sem si jih zelel. Tako sem si nakopal veliko kompleksov, strahov,…
In tut starsa nista nikol razumela, da rabm drugacno zivljenje, da rabm ljudi okrog sebe, da moram biti med ljudmi.
No tako je blo ucasih. V zadnjih 2-3 letih se veliko spremenil, bolj sm svoboden, samo rana se vedno ostaja. S fotrom
se vecina casa kregava, pa tut z mamo, ker mi je dost njunga komandiranja. Kt sm reku kompleksi pa strahovi pa se
vedno ostajajo s katerim se bom mogu sam spopast, tko kat tut ti.

cau, Jani