Stari starši in vnuki

Potrebujem nasvet strokovnjaka.
Ozadje: Sin je spoznal partnerko pred devetnajstimi leti. V zvezi se jima je rodila hči, ki je danes stara 11 let in sin, ki šteje 7 let. Za družino finančno skrbi sin, ki je zaposlen, njegova partnerka nikoli ni bila zaposlena. Nekaj malega je prispevala v družinski proračun, ko je opravljala priložnostna dela. Živeli so in še živijo v stanovanju, ki je last mene in žene. Imela je najvišjo dokončano šolo osnovno šolo, pa sva ji z ženo plačala izobraževanje, tako da ima danes dokončano srednjo šolo. Vedno sva z ženo dajala prednost njej, sinovi partnerki, pred sinom, ji dajala občutek varnosti. Sin je dobil priložnost da dela za mednarodno podjetje, kar je pomenilo, da je odšel v tujino. Vsak teden se je vračal in vsak vikend je preživel aktivno z družino.
Potem pa se sin maja letos odseli od družine in nama to takrat tudi pove. Ne pove zakaj, midva z ženo pa ga tudi ne sprašujeva. Če bo želel povedati bo povedal, sicer pa se to tiče njega in njegove sedaj že bivše partnerke. Vnuki so zelo navezani na naju, radi so prihajali k nam in vedno so se imeli lepo, bili razigrani in srečni. Tako sem jaz to videl. Zame in za ženo je to bila povsem nova situacija. Nisva vedela, kako se obnašati, kako reagirati. Poiskal sem nasvet kolega, ki je podobno situacijo že doživel. Nasvet je bil, da naj se obnašava do vnukov, kot da se nič ni zgodilo. Da naj bo rutina takšna kot je bila. In tudi tako sva se obnašala. Kar hitro po razhodu sin pripelje vnuke k nama. Imeli smo se lepo, bili veseli, razigrani in zvečer so hoteli ostati še kakšno uro, pa jim mama, sinova bivša partnerka, ni dovolila. Odšli so. Vseskozi sem iskal informacije, kako so otroci, ali so v redu. Kar naenkrat so vsaki vikend kam šli, tako, da niso mogli biti z očetom, kajšele z nama, z dedkom in babico. Če so otroci zadovoljni, veseli, je tudi meni prav. Sem pa se želel z bivšo partnerko sina dogovoriti, da pridem po vnuka in ju pripeljem k nama z babico. Dejala je, da ne dovoli, da prideta k nama z babico. Zaprosil sem jo za srečanje v naravi, kjer bi izvedli aktivnost, ki sem jo otrokom obljubil. Ne odgovarja na klic, niti na SMS. Šele na poziv, da naj odgovori na SMS reče da. Drugi dan pridejo vsi trije. Opazim, da so otroci zadržani, molčeči. Vnuk celo pove, da vnukinja ni želela priti. Drastična sprememba. Po aktivnosti gremo na pijačo in ob odhodu proti avtu jo vprašam po razlogih zakaj ne morejo vnuki k nama z babico. Dobim odgovor, da smo ji vsi zasadili nož v hrbet, da ko je sin odšel so bili vsi žalostni, tudi otroka sta se jokala. Ko so pa prišli k nam smo bili vsi veseli in dobro razpoloženi. Moj edini cilj je bil razpoložit otroke, jih razveseliti in čisto nič drugega. Ona je očitno to smatrala, da smo se veselili, da je sin odšel od družine. To ji tudi povem in rečem, da je dobra mama tista, ki poskrbi za otroke, da so veseli, da jim omogoči veselo otroštvo. Pove še, da se z otrokoma pogovarja o vsem in da tudi o svoji ločitvi. Povem ji, da tudi to ni prav, da težave, ki jih ima z bivšim partnerjem, naj rešita samo onadva in da naj ne obremenjuje otrok. Pove tudi, da otroka ne želita več k nama z babico. Sam verjamem, da je to njena taktika, da na otroka vpliva in misli, da bo tako močnejša.
Prošnja za nasvet: Žal mi je otrok, ki potrebujejo zaveznika, zaupnika, ki to niso starši. Predvsem vnuk je precej navezan name. Razmišljal sem o prekinitvi stikov v celoti, vendar dvomim, da je to dobro za otroka. Ne zanima me niti sin, niti njegova bivša partnerka, svojo težavo lahko rešita le onadva in nihče drug. Če bosta potrebovala pomoč in videla to v naju z ženo se bova odzvala po najboljših močeh, ampak iniciativa mora priti od njiju. Sta odrasla. Skrbita me vnuka. Kaj je zanju najbolje. Ali se povsem umakneva. Ali naj hodiva k njima v stanovanje in se tam družimo. Ali naj zahtevama obisk pri nama? Ali naj morda počakava, da se stvari same spremenijo?

Pozdravljeni.
Ločitve so res huda stvar in to je primer, kako ločitev ni samo med dvema partnerjema, pač pa dobesedno med dvema sistemoma. In kako je otrokom težko, ko se morajo znajti med dvema partnerjema, še posebej, če je (kar pa običajno je) eden zelo užaloščen.
Ja, vsi pa malo pozabimo, kako je to tudi za stare starše, ki imajo svoje vnuke tako neizmerno radi in so nanje navezani, da se tega z besedami sploh ne da opisati. in ko se zgodi kaj takega ali pa kakšne druge stiske, večinoma lahko samo od strani opazujejo. Reči ne smejo nič, saj se jih v resnici nič ne tiče. Kar pa ne pomeni, da se jih čustveno ne dotakne. Ne znam si predstavljati (tudi pri nas imamo majhne otroke), kako je, če z njimi ne moreš več imeti stika in nekega odnosa ter kako mora biti težko, ko vidiš, kako je hudo njim in kako so razdvojeni..
Zelo težka situacija, ki terja veliko potrpljenja, upanja in modrosti. V vsej situaciji je potrebno najbolj misliti na otroke. Stvari se bodo sčasoma postavile na svoje mesto, samo traja, da se ta huda razbolelost, ki ločitev spremlja, malo odžaluje..
Iz zgoraj napisanega vidim, da ne obsojate, presojate, kar je tudi prav. Če je bila žena vašega sina v tej zgodbi zapuščena, potem vas bo čustveno avtomatično dala ‘na drugo’ stran. To je zanjo v tem trenutku ogrožujoče, kot neko izdajstvo in tega se je v svoji globoki užaloščenosti lotila na najmanj pravilen način. Da tudi otroci ne bodo pri vas. Veliko napak se zgodi v obdobju ločitev. Med drugim tudi ta, da se otrokom govori in razlaga stvari, ki k njim ne spadajo. Vi to razumete, ampak ona tega očitno v tej prizadetosti ne vidi in ne zmore prav ravnati.
Prav je, da se ne vmešavate v to ločitev, ker sta samo onadva ta odnos živela od znotraj. Da nikogar ne obsojate. Bi se pa skušala pogovoriti z mamo vaših vnukov. Povedati, da vama je žal, da se je to zgodilo. Da nista na tej ali oni strani. Da imata rada vnuke, da jih pogrešata, da nikoli, nikoli ne bi rekla ničesar proti njej, da je kljub ločitvi ona še vedno del vaše družine in da bo tako tudi ostalo. Dajta ji vrednost in nek občutek, da vesta, da ji je hudo, da se ne bosta vmešavala v njuno zgodbo in da čustveno nista ne na eni ne na drugi strani. Tako nekako bi ji skušala povedati. Ostalo pa je čas, potrpljenje in prijaznost.
Ne vem, če sem vam kaj pomagala. Tukaj ni instant rešitev. Verjamem, da v tej zgodbi najbolj čutita otroke. In jim je res hudo. In so najmanj krivi. Ob ločitvi je veliko bolečine na vseh straneh in enostavno je potreben čas in sočutni odzivi.
Želim vam vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Hvala za nasvet. Mi veliko pomeni. Ravno to, da ji dava neko veljavo sva vseskozi udejanjala. Z ženo sva vedno stopila na njeno stran. V preteklosti, ko jo sinovi bratranci niso sprejeli, sva stopila na njeno stran, praktično celo prekinila odnose s sorodstvom. Vedno sva poudarjala, da je vzgoja otrok polna zaposlitev, da terja od matere celega človeka in še več. Da so zadovoljni in veseli otroci največ, kar lahko ima in imamo. Družino sina sva čustveno in materialno vseskozi podpirala. Predvsem njo. Ob ločitvi sem sinu povedal, da mora biti interes otrok prvi upoštevan, da mora najprej pomisliti nanje, šele nato na vse drugo. Naj temeljito premisli in se vrne k družini, ki ga potrebuje. Ker je sin odšel in vzel samo avto, smo ji ponudili tudi avto, pa ga je odklonila. Je pa dejala, da bi imela novo stanovanje. Sedaj trije živijo v 96 m2 velikem stanovanju v centru mesta, ob parku, otroci samo preko ceste stopijo in so v osnovni šoli. Vse imajo na dosegu roke. Ko se je z otroci kar hitro po ločitvi, pred prepovedjo obiska otrok pri nama, oglasila pri nas, sva ji oba povedala, da se za naju ni prav nič spremenilo, da je za naju tako kot je bilo prej in da je ona mati najinih vnukov. Tudi najin odnos se ni in se ne bo spremenil niti do nje niti do otrok. Je pa od nje odvisno ali naju bo spustila v bližino svojih otrok v njihovo dobrobit ali ne. Tako trenutno razmišljam in upam, da bo čas naredil svoje in da bo prebolela užaloščenost in zapuščenost ter da bo svojim otrokom omogočila najboljše. Vaš nasvet mi je zelo pomagal in mi je potrdil, da pravilno razmišljam in pravilno delam. Hvala vam.

Morda bi se pa vaša gospa, se pravi babica pogovorila z mamo?
Včasih je bolje, da se ženske pogovorijo med seboj.
Če bo nekdanja snaha seveda voljna prisluhniti.
Želim vam uspešno reševanje situacije!

Dolgo sem razmišljala, a se naj javim ali ne. Pa sem se odločila, da se. Tudi mene je pred več kot 10. leti zapustil mož. Podrl se mi je svet. Bila sem razočarana, predvsem pa maščevalna. Otroke mu nisem dovolila videti. Postavljala sem mu mogoče in nemogoče pogoje. Z njim se sploh nisem želela in se tudi nisem pogovarjala. Sem pa izkoriščala otroke za komunikacijo z njim. Ko sem zaslutila, da se dogovarja z otroci za srečanje, sem ga prehitela in otroke odpeljala nekam drugam. Otroke sem prepričala, da je vsega kriv on, da nas je on zapustil, da je on slab, da ni pravi oče. Bili so osnovnošolci, pa sem to z lahkoto počela. Prekinila sem vse stike z njim in z njegovo družino. Nisem se oglašala na telefon, nisem odgovarjala na SMSe, nisem odprla vrat, ko je prišel. Največjo škodo sem naredila otrokom. Otroci so pogrešali druženje z očetom, druženje s starimi starši, ki so jih razvajali. V šoli so popustili, mlajši sin se je stepel, večkrat. Starejši sin je v šoli popustil. Bil je odličnjak, pa kar na enkrat večinoma trojke, tudi enica se je pojavila. Za vse sem krivila bivšega moža.

Čas je mineval, otroci so rasli in začeli razmišljati s svojo glavo. Danes so to odrasli, samostojni ljudje. Starejši sin se je ob polnoletnosti odselil k očetu in ima z mano minimalno stikov. Mlajši sin živi pri meni, pa se intenzivno druži z očetom in bratom. Oba pravita, da se trudita nadoknaditi, to kar sem jima jaz odvzela.

Sedaj vem, da otroci potrebujejo očeta, da bi jim morala omogočiti čim več stikov z njim, da bi si morala prizadevati za dobro svojih otrok. Zavedam se, da sem bila slaba mama, da sem dajala svoj interes pred otroke, pred svoje otroke, da sem jim v bistvu škodila. Svoje otroke sem izkoriščala za maščevanje partnerju. Zavedam se tudi, da sem s težavami mojega odnosa z možem obremenjevala otroke, jih prepričevala v moj prav, jim odvzela očeta, ki so ga in ga še potrebujejo. Zagrenila sem jim otroštvo. Tolažim se z upanjem, da to ne bo pustilo dolgoročnih posledic na njih. Če bi lahko čas odvila nazaj, bi vse to popravila.

Moj nasvet: Pogovarjajte se s partnerjem, poskušajte rešiti težave in živeti naprej. Imejte otroke pred sabo, njihovo dobro in šele nato svoj prav. Žrtvujte se zanje. Hvaležni vam bodo. Jaz sem na žalost to zamudila.

Romana

Jaz bi sina vprašala, ali je bivši kaj rekel o vama z ženo… mogoc kaj takega, da vama zdaj bivša zameri? Lahko je laž iz maščevalnosti, zavedne ali nezavedne. Iz napisanega vidim, da radi poudarjate kaj vse ste strorili za njo, morda ji je sin to vrgel pred nos? Se počuti ponižano? Ne vem, razmišljam na glas…vsekakor pa tudi vaš sin ni svetnik, nihče v tej zgodbi ni. In moje mnenje, pari v razhajanju večinoma zelo težko sami uredijo stvari, to je res preveč za pričakovati od njih. Ker so posredi otroci, ki bodo nastradali, starši res potrebujejo pomoč. In še nekaj, pustite času – čas. Ko bo bivša prisla na zeleno vejo, vas bo poiskala in boste z vnukoma lahko vse nadoknadili, vendar sedaj spadajo skupaj – mati in otroci, da se soočijo z novo realnostjo in oblikujejo novo življenje, rutino, navade. Zelo jim bo težko, ni dvoma in srčno upam, da jim uspe.

New Report

Close