Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja stanovanje/najem ali nakup

stanovanje/najem ali nakup

Prosila bi za vašo pomoč.

S fantom bi rada zaživela skupaj – zdaj sva oba pri svojih starših. Skupaj imava nekje 380 tisoč mesečno. On je redno zaposlen za nedoločen čas, jaz pa za določen čas.

Cene stanovanj pa so zelo visoke – predvsem na Obalnem področju, kjer tudi živiva. Že za majhno enosobno stanovanje bi potrebovala cca 15 mio.
Starši nama ne morejo pomagati. Bila sva na raznih bankah – na slov. bankah kredit zame avtomatično odpade, ker sem za določen čas zaposlena. Na avstrijskih pa bi se nekaj še dalo, vendar bi se zadolžila do vratu in se za majhno stanovanjce – komaj enosobno, zadolžila za nadaljnih 15-20 let.

Kaj bi lahko naredila? Doma ne bova več, razmišljava o najemu, ki bi nas stalo cca. 300€ mesečno in bi nekako normalno živela, vendar pa bi bil to denar, ki se ne bi vrnil….

Kaj svetujete? Je res edina dobra rešitev najem ali obstaja še kakšna druga, ki je midva ne vidiva?

Hvala vsem za pomoč.

Kaja

Po novem obstaja tudi leasing nepremičnin, vendar ni nič kaj drugače kot kredit. Za menoj je 10 let najemništva, letos smo kupili stanovanje. Glej, pri najemu mečeš denar dobesedno skozi okno, mesec za mesecem, nikoli ni nič tvojega in v parih tednih si lahko na cesti, ko se lastniku to zljubi.

Kredit je pri zaposlitvi za določen čas zoprna zadeva. Nekaj si lahko pomagaš s tem, da recimo možu vpišejo višji znesek na plačilno listo, če veš, da ti lahko kljub vsemu računaš na svojo zaposlitev. Če je to negotovo, potem ni preveč pametno. Druga varianta je, da si poskušata izven banke sposodit vsaj en majhen del sredstev za polog, ki jih lahko vračata dlje oz, kasneje (prijatelji, starši…) Tretja varianta je pa potem samo hipotekarni kredit v tujini, čeprav ga dobiš tudi že pri nas. Ko sva midva jan letos preračunavala variante doma in v tujini, je bila razlika minimalna in se nama ni splačalo jemat kredita zunaj. Je pa res, da sva imela slabo polovico lastnih sredstev in preostanek kredit.

Poskusita najt kaj malo ven iz mesta. Na obrobju ali v kakšnem manjšem, manj popularnem kraju. Za ceno, kakršno sva midva plačala za 90 m2 stanovanja (popolnoma renovirano in povsem opremljeno z vso belo tehniko in pohištvom po meri) +10 m2 terase + delavnica +klet + podstrešje, bi dobila v Lj 30-35 m2. Smo na lokaciji, kjer imamo 2 minuti do zdravstvenega doma, 5 do bolnice, 5 do šole in vrtca, manj kot 5 pa do treh trgovin. Hkrati smo tako rekoč stran od prometa, ceste, samo par korakov do narave. Res, da se zdaj voziva v službo vsak dan eno uro v eno smer, ampak na 90 m2 ima vsak svoj kotiček in ne hodimo drug po drugem.

Če zračunam, koliko denarja sva zmetala skozi okno v 10 letih, bi imela zdaj lahko že eno stanovanje povsem odplačano! In leta ti bežijo ko šus!

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

Se strinjam s Skrbno. Dolgorčno se najbolj splača nakup lastnega stanovanja. Hipotekarni kredit v avstrijskih bankah ti da 70 % vrednosti nepremičnine, ostalo moraš zbrati drugače. Če ne gre takoj, pa vsaj varčujta, da bosta čimprej zbrala teh 30 %.

LP Novopečena Šiškarca

Ne razumem, zakaj se vsem zdi najemnina metanje denarja skozi okno. Ali neko spodobno bivanje res ni nič vredno, če ne bivaš v svojem? Zakaj bi bil človek zapufan za sto let, da bi lahko kupil 30 kvadratov, če za praktično isti denar mesečno bivaš npr. na 50tih?

No, tudi mi smo najemniki. In tudi nama z možem se zdi najemnina bolj kot ne metanje denarja proč. Zakaj? Ker imaš v lastniškem stanovanju še vedno nekaj svojega. Ni bojazni, kdaj se boš moral izseliti. Ne rabiš dovoljenj, da bi zamenjal pohištvo, da bi vlagal v stanovanje… Ne vem, nekako si sam svoj gospodar. v najemniškem stanovanju žal nisi. Pa čeprav je lahko življenje notri tudi zelo kvalitetno. Le ne smeš si jemati preveč k srcu, da “denar mečeš skozi okno”. Mi smo najemniki sicer šele od septembra, pa mi je vseeno bolj všeč, kot biti v hiši s kom drugim – in se mu spet prilagajati, oz. po možnosti popolnoma podrejati. Je pa res tudi, da pogledujemo za stanovanjem, ki bo naše. Za katerega se bomo sicer zapufali, ampak čez toliko časa bo naše. In, če ne drugega, bom lahko otroku po smrti zagotovila bivališče…

LP

nika

Seveda je vredno! Mir v hiši je ogromno vreden in če je za to trebat plačevat najemnino – z veseljem. In zato smo jo tudi plačevali, 10 let. Za moj občutek pa to ni “rešitev za vse življenje”, ker nisi sam svoj, če razumeš. Če že moraš sklepat kompromis, potem sem jaz prej zato, da greš na eno malo “manj popularno” območje in tam kupiš nekaj “ornk”.

Seveda pa, če ne znese, je tudi najem boljši, kot kakšno sobivanje na nanič, da ti nekdo vtakne kljun v vsako tvojo stvar.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

Problem je cena stanovanj. Če imaš službo v Ljubljani, so cene astronomske. Tudi bližnja okolica ljubljane je zelo draga. Če greš pa malce bolj izven ljubljane, te samo mesečni potni stroški (bencin, morebitna cestnina) pridejo skoraj za eno najemnino (in avto precej zgublja na vrednosti zaradi velikega števila kilometrov).

Razen seveda, če nisi v državni službi ali pa takem podjetju, kjer je to zrihtano in ti povrnejo vse potne stroške. Večina privat podjetij navadno zniža plačo in zviša dodatke (za potne stroške), tako da imaš na koncu enako plačo kot pred selitvijo.

koliko časa?
100 let
ali lahko garantiraš, da boš imela vse življenje takšne prihodke, da si boš lahko plačevala najemnino + stroške za stanovanje,, ki ne bo nikoli tvoje.
Zračunaj: če daš samo za najemnino 100k, boš dala v 40 letih, kolikor je recimo delovna doba 48 milijonov za najemnino. Pa potem še 30 let recimo 36 milijonov. Se splača najem?? NE
daš 84 miljonov, pa nič nimaš…….Meni se ne zdi, da bi se tole splačalo.

V bistvu je moj plan drugačen 🙂

In sicer bom raje počakal 10 ali 15 let, da bom prišparal dovolj denarja za stanovanje v Ljubljani ali bližnji okolici. Seveda ne celotno kupnino, temveč dovolj, da lahko vzamem kredit za lastno stanovanje. Sedaj namreč nimam tistih deset miljonov, da bi lahko začel hoditi na banke za kredite.

Kar sem hotel povedati je to, da v tem trenutku nočem kupiti stanovanja za pet miljonov npr. v zasavju ali nekje pri Postojni, ker ne bom nič na boljšem. Le svoje življenje bi dvakrat dnevno izpostavljal sreči oz. nesreči na cestah.

Kdo pa zagotavlja, da lahko plačuješ kredite 15 ali 20 let?

Ali je kakšna možnost pridobitve neprofitnega stanovanja? Ne poznam namreč razmer v vaši občini. Potem je najemnina nižja, pa za nedoločen čas – čisto drugačna varnost kot pri privat najemu.

Skr bna,
če ni skrivnost kje izven LJ sta, kajti tudi midva z možem bi šla rada na svoje. Trenutno sva v LJ (najem pri taščini teti – ni najbolj ugodna varijanta, ker se ne razumemo najbolje), rada pa bi si nekaj kupila, vendar to ne more biti LJ, ker je absolutno predraga. Rada bi nekako stanovanje za 4 ljudi, da lahko “normalno” živimo.
Hvala, če pa iz osebnih razlogov nočeš povedati kje živiš, bom razumela (saj je nenazadnje forum anonimen).
Lep pozdrav.

Neporfitno stanovanje je možno dobiti samo če imaš stalno bivališče v občini. Jaz npr. ga seveda nimam, ker sem po študiju ostal v Ljubljani.

tudi to je res.
Ampak recimo. da enostavno ne moreš do stanovanja, ker ne zbereš dovolj, tudi če kombiniraš keš in navadne stanovanjske kredite.
1. možnost – najem in varčevanje. Kar gre zelo težko, pa še dalj časa traja. 2. premičnino, ki jo kupuješ, vzameš na leasing oz. hipoterko. Odplačuješ, in če ti znese, je prej kot v 40 letih tvoja. Če seveda nisi pretiraval z velikostjo nepremičnine.
Če ti ne znese, pa si na najslabši varianti 3 – nimaš nepremičnine.
3. najem for ever

Ravno danes mi je frendica po mejlu poslala tale članek, mislim, da je iz Dnevnika (ne vem kateri dan):

LJUBLJANA – Za novejše stanovanje, ki meri približno 40 kvadratnih metrov,
moramo v Ljubljani odšteti okoli 19, na Vrhniki okoli 15 in v Grosupljem
okoli 17 milijonov tolarjev. Razlike so kar precejšnje in očitno v prid
izbiri stanovanja zunaj mesta. Vendar je ob tem treba upoštevati, da se bomo
več vozili, plačevali za bencin, vsak dan na cestah izgubili kar nekaj časa
in (tako kot mnogi Ljubljančani) plačevali še za parkiranje.

Za primer vzemimo koga, ki mu v službi ne povrnejo stroškov prevoza. Malo
bolj oddaljeni kraji imajo do Ljubljane 25 kilometrov, kot na primer
Vrhnika, kar pomeni vsak dan 50 prevoženih kilometrov. To znese približno
tisočaka na dan, na mesec (če je delovnih dni 20) pa dvajset tisočakov. Na
leto to znese 220.000 tolarjev (ob mesecu dni dopusta, ko se v službo ne
vozimo). Štiri milijone tolarjev, ki smo jih privarčevali z nakupom
stanovanja, damo za bencin v približno 20 letih, pri čemer zanemarimo, da bo
treba jeklenega konjička verjetno večkrat odpeljati na servis.

Če nam služba povrne stroške prevoza na delo, je položaj precej drugačen,
saj stroški prevoza praktično ne bi načenjali prihranka pri stanovanju.
Mesečna vozovnica za medkrajevni avtobus za oddaljenost okoli 25 kilometrov
stane okoli 30.000 tolarjev. Če nam služba povrne vse stroške mesečne
vozovnice, stroškov s prevozom pravzaprav nimamo – imamo jih le z
izgubljenim časom. Nekaj manj časa morda izgubimo, če se vozimo z avtom, kar
nas stane 20.000 tolarjev, temu prištejemo še ceno avtoceste in smo pri
23.000 tolarjih. Z Vrhnike se namreč lahko vozimo po avtocesti, kar znese
140 tolarjev na dan v obe smeri in 2800 tolarjev na mesec.

Vzemimo za primer še Grosuplje, ki, kot so nam povedali na nepremičninski
agenciji Interdom, postaja vse bolj priljubljeno domovanje za Ljubljančane
in druge, predvsem za tiste z Dolenjskega. Stanovanje, za katerega bi v
Ljubljani morali odšteti 19 milijonov tolarjev, tu dobimo za 17. Poti je tu
za okoli 20 kilometrov vsak dan v obe smeri. Bencina porabimo za 110.000
tolarjev na leto, torej v desetih letih znese to milijon sto tolarjev. Z
nakupom stanovanja privarčujemo dva milijona, ki jih za bencin plačujemo
spet približno 20 let. Če nam delodajalec povrne vse stroške za mesečno
vozovnico, to znese po podatkih LPP skoraj 17 tisoč tolarjev na mesec. Če
delodajalec ne zahteva potrdila o mesečni vozovnici in se vozimo na delo z
avtom, nam ostane še šest tisoč tolarjev na mesec, ki jih namenimo za
vzdrževanje avta. Stroškov avtoceste ni.

Nakup stanovanja zunaj mesta je vsekakor razmisleka vredna alternativa
nakupu stanovanja v Ljubljani, pri čemer se seveda stroški prevoza z
oddaljenostjo večajo, prav tako pa porabljen čas, ki ga je nemogoče
ovrednotiti. Popolna neznanka je tudi, kakšne bodo cene nepremičnin in
bencina čez deset let ali več. Ključno pa je vprašanje, koliko časa in v
kolikšni meri bodo delodajalci še pokrivali stroške prihoda na delo. Po
splošni kolektivni pogodbi morajo zdaj povrniti vsaj 60 odstotkov cene
javnega prevoza, lahko pa tudi več, če tako določa posamezna kolektivna
pogodba ali splošni akt podjetja. A takih povračil v nekaterih drugih
evropskih državah, na primer Italiji, ne poznajo več. “

Koristno. Hvala.

Ja, se strinjam. Se kar malo zamisliš, zakaj hočemo vsi čimbližje Lj, po drugi strani pa, če preračunaš, te stroškovno pride ceneje tudi če se 30 let voziš iz Postojne v Lj. Po drugi strani pa nekaterim veliko (no, meni tudi ampak ne tako zelo) pomeni čas, ki ga zapraviš za vožnjo. Pa ga vseeno lahko izkoristiš, sem prepričana. Če ne drugega za razmišljanje (če si sam v avtu) ali za pogovor (če sta 2).
Mi tudi iščemo hišo. Do zdaj smo gledali bližnjo okolico Lj, pa zdaj nismo več prepričani, da res to hočemo. 1. nam finančno težko znese, 2. porabila bi ca 15 minut več časa za vožnjo kot zdaj (delam v Centru Lj).

Meni čas že toliko pomeni, da se nisem pripravljena vozit ne vem kako daleč. Trenutno smo v neprofitnem stanovanju v LJ, vožnje praktično ni (jaz skurim manj kot en tank bencina na mesec, pa je v tej ceni prevoz otrok v vrtec, mame v službo, vsi nakupi in vožnje po LJ do babice, knjižnice,…) Že tako nam zmanjkuje časa, pa da bi ga še z vožnjo zapravljala… Konec koncev sem tisti čas rajši malo dlje v službi, pa si tako “pridelam” nekaj dni letno, ko sem čisto lepo doma, kot na dopustu.
Poleg najemnine še pridno dajemo na kupček, ki sicer raste počasneje, kot bi si želeli, raste pa. Najemnina je strošek, ampak je zame, za udobje moje družine. In ga ne smatram kot vrženo stran. Storitev, kot vsaka druga. Saj grem tudi npr. k frizerju, pa je čez en mesec ali dva spet treba – pa tega ne smatram kot stran vržen denar. Pač nekaj, kar pripomore k mojemu dobremu počutju. Mi je mir pač več vreden kot tisti denar, ki bi ga prihranila, če bi se recimo stiskali pri mojih starših in delili kuhinjo in ostale skupne prostore z njimi.
Kredit pa ima konec koncev kar lepe obresti – ki jih moram jaz zaslužit in plačat – za banko. In če gledam, da moram v (na pamet rečeno) nekaj letih letih za banko napraskat 10 mio + obresti, sem na istem, če jih 5 “sfrčkam” za najemnino in 5 prišparam, pa še teh 5 je mojih in mi nekaj prinese (pa če še tako majhne obresti, so potem moje), pa še vse obresti, ki bi jih dala banki, mi ostanejo. Pa še vmes bivam v bistveno večjem stanovanju, kot bi si ga za tisti znesek lahko kupila na začetku. In čez nekaj let potem gledaš za večje stanovanje, pa spet najameš kredit… ni konca.

Z možem sva štiri leta stanovala v lepem trosobnem najemniškem stanovanju, velikem več kot 70 m2.
Potem pa sva s kreditom kupila dobrih 40 m2 veliko stanovanje. Pa me ne moti, ker je majhno, je pa le najino.
Še vedno imava možnost, da tole prodava, zopet vzameva kredit in si kupiva malce večje stanovanje.
Če le zmoreta, poskusita s svojim stanovanjem.
Poleg tega pa tudi dolgoročna varčevanja niso ne vem kaj. Za primer: pri NSVS sva varčevala 5 let, vedela sva, koliko bo privarčevanega denarja. Ob začetku varčevanja bi za tisto vsoto dobila precej večje stanovanje, kot ga lahko dobiva sedaj.
No, to je samo moj pogled…

LP,

Alenka

Ja, keč je v tem, da takrat tega denarja nisi imela, ne?

Pa še eno podvprašanje: koliko sta pa šparala, da prišparano meriš v stanovanjih?

New Report

Close