Upam, da bo po tem forumu pobrskal/a kdo od profesorjev na srednji šoli (gimnaziji) in razložil, zakaj je tako:
Torej, na zadnjih govorilnih urah je razredničarka mojega gimnazijca (2. letnik) pohvalila, ker ima “samo” 7 neopravičen ur in mi hkrati pokazala nekaj primerkov z 80-imi in 90-imi urami izostanka, ki pa jih starši opravičijo za nazaj. Na moje vprašanje, kakšen razlog navedejo starši, je odgovorila, da dijake v opravičilih najčešče “boli trebuh”, ali pa “jim je slabo”……..
Zakaj, vraga, se pa jaz doma grem nekakšnega moralnega tirana in principielno ne pišem opravičil za neopravičene ure, češ, naj mulc kar sam sprejme odgovornost za svoja dejanja? Zakaj neki bi čakala na 10 neopravičenih ur, ko bi pokasiral ukor razrednika, če pa ostali krasno zvozijo z 80-imi?

Zakaj razrednik ali šola ali kdorkoli že to dovoljujejo??

nisem profesor, le razmišljam
zakaj ne pišeš opravičil – saj si že sama odgovorila – da sam sprejme odgovornost.
zakaj učitelji ne naredijo nič? Zato, ker jih starši opravičijo, ker se bojijo predrtih gum ali prask na svojem avtomobilu ( da o čem hujšem ne razmišljam ), ker se jim ne ljubi več prevzemati odgovornosti za otroke neumnih staršev, ki pišejo taka opravičila. Kakšne sankcije pa so še sploh ostale učitelju, kaj on sploh še sme – razen seveda biti vedno dobre volje, snov zanimivo podati – saj zaradi nezanimivih in ne dovolj motiviranih ur pouka otroci menda špricajo -pa četudi bo učitelj naredil vse. Zakaj še špricajo – zato, da je nizka prisotnost dijakov v razredu, ko se piše test, ter tako le tega ne pišejo – pa ne boste verjeli- zopet bo kriv učitelj. Če bodo test le pisali, pa bodo ocene v procentih prenizke, bo zopet kriv učitelj, ker z njimi ni dovolj dobro utrdil snovi. Otroci so vedno bolj zaščiteni – saj ne rečem, da to ni prav. Zanima me le, kakšna opravičila jim bodo starši pisali čez nekaj let. Ob tem se mi vedno znova pojavi vprašanje – tako kot so dobri in slabi dijaki( glede na sposobnosti ) so tudi dobri in slabi zdravniki. Kako naj vem, kakšen zdravnik me bo imel na operacijski mizi??? Zdravnik je le eden od primerov – brez zamere

Razrednik in šola to dovoljujejo, ker jim drugega ne preostane.
V bistvu gre za razrednikovo besedo proti besedi staršev in, če starši trdijo, da je bil otrok doma bolan, ni druge kot, da se jim verjame.
Sama sem pred leti imal problem dijakinje, ki sem jo redno videvala v bifejih okoli šole, oz. celo pred samo šolo. Mama pa ji je redno pisala opravičila, da ji je bilo slabo. Manjkajoče ure sem sicer opravičila (ni bilo druge), vendar sem mami tudi v obraz povedala, da laže (točno s to besedo) in, da če se ji zdi to primeren vzgojni zgled za hči, tudi prav. Gospe je bilo sicer malce nerodno, vendar je še naprej veselo opravičevala.
Sama sem jo sicer še dobro odnesla, ker bi me gospa lahko tudi prijavila inšpekciji in bi sigurno potegnila ta kratko.
Po mojih izkušnjah se pa pretirano izostajanje prej ali slej pozna na ocenah.

Mene pa nekaj zanima. Če v službi greš na bolniško in te kdo vidi, da, namesto da bi ležal doma, sediš nekje na kavici ipd. in to pove v službi, greš verjetno na disciplinsko, pa čeprav v službo prineseš bolniški list od zdravnika. Kako je možno, da v šoli nimaš druge možnosti, kot opravičiti manjkajoče ure, če pa vendar vidiš dijakinjo v bifeju? Kaj bi se zgodilo, če bi šla ti k ravnatelju in dala izjavo, da si tisti dan videla dijakinjo v bifeju? Ali ti to preprečuje le strah pred predrtimi gumami na tvojem avtu ali je še kaj drugega?

Sploh ni šlo za strah pred predrtimi gumami, ampak enostavno za najelegantnejšo rešitev. Seveda sem se obrnila na ravnatelja, z vprašanjem kaj naj storim. Pa mi je lepo dejal, da če mama pravi tako, potem to že mora biti res. Lahko, da je dijakinji postalo slabo, ko je prišla v šolo in je šla v bife na čaj, ter potem domov (ja seveda). Verjetno bi lahko vztrajala in ur ne bi opravičila, vendar, če delaš nekaj na lastno pest, proti vodstvu šole, ponavadi potegneš ta kratko. Pa tudi, če bi bile ure neopravičene, se vsaj na naši šoli, ne bi zgodilo nič.
Če bi mi ravnatelj dejal, ne opraviči ur, v primeru, da se bodo pritožili, vas bom podprl, ur ne bi opravičila. Tako pa…

Če bi se učitelji držali pravilnikov in sankcionirali učence s preveč neopravičenimi urami, bi lahko izključili toliko učencev, da bi jih na nekaterih šolah, predvsem poklicnih, po malem zmanjkalo. Seveda karikiram, vendar je situacija zelo resna.

Nisem še mama šolskega otroka, pa tudi nisem učiteljica ali vzgojiteljica, pa vam povem primer moje sestre, ki je špricala šolo. Mojaj mama je storila ravno to, kar se ve sprašujete, zakaj ostali starši ne, ni ji napisala opravičila. Pa bi si človek mislil, da bo špricanja konec, ko si učenec nabere tisto skrajno mejo še dovoljenih neopravičenih izostankov, pa ni bilo tako. Špricala je dalje, ponarejala opravičila in na koncu kljub vsemu imela ogromno neopravičenih ur. In kaj potem preostane staršu? Da enostavno vztraja pri svojem, ne napiše opravičil in njegov otrok leti iz šole, ali pa mu napiše opravičilo, čeprav dobro ve da ni bil bolan in otrok še naprej hodi v šolo in seveda z veliko muko nekako pririne do svojega poklica.

V Avstraliji so baje uvedli denarne nagrade !! za učence, ki ne špricajo.

Verjetno bi to delovalo tudi pri nas…

Vsekakor pa so neupravičene ure brez veze, če se nič ne zgodi tudi pri 100 urah… Po nekem razumnem limitu bi morala priti brez izjeme huda kazen (denarna ali izključitev), kajti samo to ljudi strezni. Naj se zajebavajo, a na svoj račun.

No, sem brucka na medicinski fakulteti, na katero sem prisla kljub spricanju v gimnaziji. Ja, prespricala sem veliko ur ( se posebno tam, ko je bilo nenapovedano sprasevanje). Bilo mi je veliko bolje, da sem spricala tisto uro, kot pa da bi dobila enko. Potem sem sla domov, se naucila in sla naslednjic k uri ( seveda so me vprasali, ker so videli v dnevniku da sem nalasc spricala). In sem znala. Seveda sem kdaj dobila tudi slabo oceno ( spomnim se ene grde trojke pri zgodovini), ampak ni veljala veliko pri moji koncni oceni.
Seveda so mi tudi starsi pisali opravicila,sploh jim ni bil problem ( pa niso neumni, kot se je izrazil nekdo zgoraj).
V 4. letniku sem imela 24 neopravicenih ur. Na koncu sem hodila na priprave za maturo, katero sem ocitno dobro opravila, ker sem brez problema prisla na zeljeno fakulteto.
No, pa nisem bila edina, ki je imela tak sistem.
Mislim,da bi bili mnogi moji sosolci vec pri urah, ce bi imeli ucitelji drugacen pristop! Prav videlo se je, kdaj je imela uciteljica za matematiko slab dan, saj je z zatezeno faco prisla v ucilnico in smo hitro vedeli, da bo sigurno nekdo “pokasiral sut”.
Pa to nenapovedano sprasevanje….seveda da bodo otroci spricali. Zame to ni nobena priprava na fakulteto, saj tu vedno vemo, kdaj imamo kolokvije, izpite, vaje in seminarske! Z nenapovedanim sprasevanjem OCITNO v danasnjem casu ne bodo otroka prislili k sprotnemu ucenju, ker bo raje sprical. Tako je? Zakaj? Ker se ne upa tvegati! Dobiti kola ali dvojke, medtem, ko mu je solski uspeh vazen za sprejem na neko fakulteto!
Tisti,ki pravi naj se sproti uci in tako…saj se da, vsega pa ne, vsaj ne toliko da blestis. Ker srednjesolska leta so za vecino ucencev v tem casu prevelika obremenitev. Cisto drugace so ziveli mojo starsi v 60 in 70ih, ko si se lahko vpisal na katerokoli fakulteto s kakrsnemkoli uspehom.
Saj vidim da veliko je odvisno od starsev, ki otroke samo silijo v ucenje in se potem cudijo, da se vedno dobi slabe ocene ( tudi ce mu boste milijonkrat reki, da nej gre k knjigam, to ne pomeni, da se bo ucil, ponavadi je z misli drugje). Ce bi se starsi znali pogovarjat, tudi spricanja ne bi bilo toliko.
In potem se “pfoksi” zahtevajo zdravnisko opravicilo? A mislite, da je res tezko iti ucencem k zdravniku in povedati, da jih boli glava, glezenj, grlo ali da imajo mentrualne tezave?? Povem vam, prav noben problem. Tako da ta bedna zdravniska opravicila ne bodo resile problema izostankov.
Mi naj bi bila dobra sola, pa smo imeli vsak dan popisan dnevnik z neopravicenimi…spricali so vsi, od odlicnjakov ( ki so se potem naucili), do povprecnih dijakov ( ki se ponavadi niso naucili in vseeno pokasirali sut)…
moje mnenje.

Eden od glavnih vzrokov za špricanje je dolgočas! Prav to pomeni, da je šolski sistem v krizi! Pameten dijak bo seveda raje prebral knjigo in ure izkoristil za kaj uporabnega zase.
Kljub vsem mogočim ukorom in sklepom, so otroci in dijaki dobro zaščiteni – ker dejansko ne čutijo pravih posledic svojih dejanj. Sicer pa ena ura ni nobena katastrofa. Če bi otroke izključili, seveda pride manj denarja. Izjema so tisti, ki res ogrožajo življenja in varnost dijakov in učiteljev, takšne se seveda izključi iz šole, toda če jih onemogočimo, da dobijo poklic, bodo zašli na kriminalna pota in zato je bolje, da kljub temu dobijo en poklic kot da letijo na cesto.

Vsi ste napadli starše, ki otrokom opravičujejo izostanke v šolah z lažnimi izgovori. Po mojem mnenju je to problem le takrat, ko to postane stalna praksa, in v primerih, ko otrok tako priigrani čas izkoristi za nespametne, nezdrave ipd. namene (zgoraj omenjeni primer dijakinje, ki je posedala po lokalih). Mislim pa, da ni nič narobe, če starši vsake toliko časa opravičijo tudi kakšen tak (sicer neopravičjiv) izostanek, da se otroci bodisi spočijejo (po napornem tednu, polnem testov) ali pa se v miru naučijo za test ali spraševanje.

P.S.: Vzemite za primerjavo dopust, ki ga imate letno na razpolago v službi. Kadar potrebujete “day off,” pač vzamete dopust. Zakaj ga ne bi imeli tudi učenci. Pa ne izgovarjajte se na počitnice, ker je dopust na razpolago poleg vseh praznikov.

Naj o tej temi še jaz kaj napišem kot bivša dijakinja (čeprav sem že kar nekaj časa na faksu). Več razlogov je, zakaj dijaki špricajo, nekaj ste jih že omenili.

1. dolgčas oz. burna najstniška leta: imela sem srečo, da sem v 4. letniku delala neke projekte za šolo in sem bila veliko povsem opravičeno odsotna od pouka, malo pa sem število teh ur še nabila. Ponavadi sva s kolegico špricali priprave na maturo tiste dni, ko so bile zadnji dve uri in ko sva se imeli tooooliko stvari za zmenit, povrhu tega pa sem jaz delala maturo iz jezika, ki sem ga dobro obvladala (nekaj mesecev sem živela tam). Špricali sva zato, ker nama je bil pouk dolgočasen in sva te ure rajši prečvekali in povedati moram, da mi ni žal, da nisem bila pri pouku. Letnik in maturo sem kljub temu zelo v redu opravila.

2. strah pred slabo oceno: naš profesor matematike je imel tako taktiko, da je nekaj ur pred šolsko nalogo ustno vprašal tiste dijake, ki so kontrolko pisali ena ali dve. Kar pomeni, da je skoraj 100% sledila še ena enka, ker če si zabil že kontrolko (eno specifično snov), je bilo menda jasno, da se te snovi ne boš naknadno učil, pač pa boš sledil tekoči snovi (ki vsa pride potem v šolski nalogi) in se manjkajočo snov iz kontrolke naučil nazadnje, če ne, se zgubiš in ne moreš več splavati ven. Meni, ki me matematika ni zanimala in sem večino svojega prostega časa posvečala dejavnosti, ki se je v šoli ne učiš in jo sedaj tudi študiram, so zaradi takega sistema vedno grozili popravci. Nikoli ga nisem dobila, malo zato, ker sem se na koncu vseeno naučila, malo pa zato, ker sem z vednostjo staršev prešpricala tistih nekaj ur pred šolsko nalogo in se izognila “spraševanju slabših dijakov kot pripravo na test”.

3. zagrebenost (ponavadi na račun sošolcev): imela sem pa tudi sošolko, ki je v najmanj 60% “zbolela”, ko je bilo treba pisati test; prišla potem čez en dan popolnoma zdrava v šolo in spraševala, kaj je bilo v testu, da se je potem nanj dobro pripravila, ko je pisala naknadno s tistimi, ki so pisali ena. Še hujša taktika je bila pa to, da je redno manjkala pri testih ene profesorice, za katero je bilo znano, da so pisne naloge zelo težke, ustno sprašuje pa veliko lažje. In kdor ni pisal testa, ga je pač ustno vprašala in moja sošolka je z lahkoto dobila štiri ali pet. Tretja taktika je bila pa to, da je “zbolela” pet dni pred testom, se izognila vsem spraševanjem do takrat in se doma mirno učila. In prišla pisat po petih dneh intenzivnega učenja, ki si ga ostali seveda niso mogli privoščiti, saj so morali biti najmanj sedem ur v šoli. In bili izpostavljeni nenapovedanim spraševanjem pri drugih predmetih. Da so bila njena opravičila, čeprav zdravniška, zlagana, je bila javna skrivnost, saj jih je ponarejala pred poukom pred našimi očmi. In napisala neumnosti, kot so “vnetje levega pljučnega krila” za dvodnevno manjkanje. Pri tako hudi bolezni bi ležala v bolnišnici vsaj dva meseca, ne pa dva dneva. In še in še takih neumnosti. Seveda njeni starši niso o tem nič vedeli (tudi to, da je ponarejala njihove podpise ne).
No, moram reči, s takim parazitstvom si ta sošolka ni ravno pridobila simpatij, se je pa uspešno vpisala na medicino in kar se mene tiče, ji ne grem blizu ne zdaj ne takrat, ko bo zdravnica.
Toliko o tem …

Hodil sem na gimnazijo, ki je imela bonus 5 neopravičenih in nato izključitev. In res so izključili sošolko, ki je imela 6 neopravičenih, pa ni bilo nobenega velikega problema. Večina si nas je nabrala od ene do dveh ur neporavičneih, ki so včasih padle za pet minut izostanka ali zato, ker se nismo udeležili običajne proslave ob dnevu republike, ki je bila izven rednega pouka ob 8.00 zjutraj, mi pa smo bili sami vozači s poukom od 13.00 dalje. Na sosednji srednji šoli pa so imeli bouns 45 ur in vsi so ga uspeli izkoristiti in nikogar niso izključili.

Imeli smo med drugimi učiteljico, ki te je znala vprašati tri ure zapored in obdariti s tremi cveki in drugo, ki je točno povedala, kaj in kdaj bo spraševala. Pri obeh sem se odlično naučil obeh jezikov, a priznam, da mi je bila druga ljubša, ker je bilo manj stresno.

Dolgčas? Kdo se ne spomni samoupravljanja in vseh levih učiteljev, ki so jih takrat vlačili iz globin socilasitičnega samoupravljanja – pa smo kljub temu preživeli. Saj nismo v cirkusu, da bo celotni pouk zabaven, kot nastop klovnov. Bistvena razlika med človekom in živaljo je, da človek zna potrpeti, kadar stremi za ciljem, žival pa ne. Tako prekleto hudo pa spet ne more biti z vsemi temi učitelji, kot skušajo nekateri prikazati.

Sistem je zavožen. Phanje za točke od male šole dalje se je s poti preusmerilo na cilj, to pa je žalostno. Zakaj bi potem mulc potrpel v šoli, če to nič ne šteje. Bolje da šprica in drugič dobi boljšo oceno. Kot v trgovini – počakajmo do razprodaje. Temu pa niso krivi niti učitelji, niti otroci, temveč mi, ki volimo take vole, da hočejo z glavo skozi zid, oz. proizvajajo nepotreben stres pri otrocih. S stalnim spreminjanjem povzorčajo zmedo, z uniformiranostjo raznih “nacionalnih” testov individualno motivacijo učiteljev. Nadzor nad njihovim delom pa se konča pri papirologiji in ne pri vsebini in delu. Tekma za svinjsko glavo.

Seveda ne more biti šole brez ocen, vendar ocene in rezultati testov prianšajo več negativnih posledic, kot pa pozitivnih. Zadnjič sem slišal, da ima dijak z dobrim uspehom minimalne možnosti za vpis na fakulteto, ki bi si jo sam izbral. Madona, zakaj pa se potem dobremu uspehu reče dober?

Nekaj je gnilega v tem šolskem sistemu in ta riba smrdi pri galvi, plavuti so še kar solidne.

Nekdanji dijak, sicer ne s slabim uspehom, pa vendar pozna ljudi, ki so z dobrim ali zadostnim danes uspešni brez poskusov samomorov in bulimije, ki je redna spremljevalka današnjih dijakov.

Sheryl, saj ne protestiram za tu in tam prešpricano uro! Govorim o 90 urah in več, torej o špricanju vsepovprek. Kdo pa lahko v službi izostaja vsepovprek?

Ja meni je mama naredila kar lekcijo…ni mi pisala opravičil..nato sem si jih sama in so me zato skoraj izključili iz šole…moja mama je zelo načelna ni mi pisala opravičila tudi če mi je bilo res slabo..samo v nujnih primerih..npr.vročina ali kaj podobnega,Res nisem pričakovala da mi bo “dajala”potuho…nisem ji pa nikoli odpustila da me je prepustila nekako sami sebi naj se utopim v težavah.Torej nočem zveneti,kot da bi starši morali napisati opravičila za vsak nenaučen test,samo lahko bi kdaj pa kdaj pomagali in pač napisali opravičilo za tisti dan.

P.S. špricala sem največkrat zato…ker nisem bila pripravljena na test in ne da bi hodila namesto tega v bare! Samo za premislek

Točno tako!!!!

Ja, Modra, in ne boš verjela, da ravno ti dijaki (večinoma se to dogaja bolj v srednji kot pa osnovni šoli) najbolje pridejo skozi, ker imajo tako več časa za pripravo na preverjanje znanja, izognejo se morebitnemu spraševanju … in to (vsaj kolikor sama doživljam to zadevo) daje “potuho” ali pa “zagon” tudi (pohlepnim) staršem, ki vidijo, da njihov otrok na tak način pride lepše in lažje skozi sistem. In problem je ravno – sistem.

Kot sem že v temi disciplina rekla, je naš šolski sistem tak, da učencem/dijakom (slednji ga pač znajo bolje izkoristiti) dopušča veliko pravic, ki jih znajo obrniti sebi v prid. Če pa zraven sodelujejo še starši – gre dijakom še toliko lažje.

A kljub temu še vedno trdim, da je včasih pa le zdravo izkoristiti tak sistem! ;o)

Tako kot pravi modra, tu govorimo o masovnem špricanju, ne o kakšni uri ali dnevu kdaj pa kdaj.
Sama sem ponarejanju opravičil naredila konec tako, da sem vsa opravičila vestno spravljala. Za vsakega učenca posebej. Ko so prišli starši na govorilne ure ali roditeljski sesetanek, pa sem jim opravičila lepo izročila. Pa naj sami razvozlajo katera so ponarejena in katera ne. Vam povem, da so nekateri doživeli velik šok, tako starši kot dijaki.
Na roditeljskem sestanku smo se tudi zmenili, da lahko pokličem starše v primeru, da se otroku začnejo nabirati manjkajoče ure (opravičene ali neopravičene).
Sicer pa se vse da zgladiti, če so starši in otrok pripravljeni na sodelovanje. Meni se je v četrtem letniku neka dijakinja celo zahvalila, ker sem jo v drugem zaradi špricanja trdno privila. Pravi, da če ne bi jaz takrat obvestila staršev in ji zagrozila z izključitvijo, bi s špricanjem prav gotovo nadaljevala in ne bi nikoli končala šole. Jaz vseeno mislim, da sem le opravljala svojo dolžnost razrednika. Levji delež pa so prispevali starši, ki se niso zatekli v obtoževanja in nenehna vrtanja zakaj, ampak so se skoncentrirali na nastalo situacijo, kako jo čim bolje rešiti ter kakšne bodo sankcije, če se bo špricanje nadaljevalo. V končni fazi sploh ni bilo važno ali je bilo tistih 42 ur opravičenih ali ne. Pomembno je bilo le to, da je dijakinja nehala masovno špricati.

To, da dijaki, ki veliko manjkajo bolje pridejo skozi velja predvsem za gimnazije oz. za tiste dijake, ki so bolj sposobni in nenazadnje tudi bolj ambiciozni.
Na poklicih šolah pa je ravno obratno. Tam le redko kdo z velikim številom manjkajočih ur uspe nadokdaditi zamujeno in uspešno izdelati letnik. Dijaki poklicnih šol so velikokrat precej manj motivirani za učenje in šolo. Tako tudi špricanje le redki izkoristijo za učenje. Večkrat špricajo, ker se niso pripravili ne test, ne na spraševanje. Vendar čez teden oz., ko se test piše še enkrat spet manjkajo. Sicer se skušajo nekaj naučiti vendar zaradi popolnega nepoznavanja snovi ne vedo kje sploh začeti in tako se znajdejo v začaranem krogu.

New Report

Close