15.10. je spominski dan za otroke umrle med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Pozdravljena!

Zanima me, kje si izvedela za ta spominski dan? Je lepo, da tak dan obstaja, ampak meni ne pomeni prav veliko. Zame ja namreč vsak dan spominski dan na mojega otročka, ki sem ga izgubila v 27. tednu nosečnosti. Ne mine dan, ko ne bi pomislila na vse hudo, ki se nam je zgodilo…
Jutri bom prižgala svečko za vse naše sončke!
Lepo pozdravljene

Pozdravljena!

Zanima me, kje si izvedela za ta spominski dan? Je lepo, da tak dan obstaja, ampak meni ne pomeni prav veliko. Zame ja namreč vsak dan spominski dan na mojega otročka, ki sem ga izgubila v 27. tednu nosečnosti. Ne mine dan, ko ne bi pomislila na vse hudo, ki se nam je zgodilo…
Jutri bom prižgala svečko za vse naše sončke!
Lepo pozdravljene

Na navedeni internetni strani je 15.10. omenjni kot spominski dan na otroke :http://www.pregnancyandinfantloss.com; se ba s tabo strinjam, da se svojih najdražjih spominjamo vsak dan. Mogoče je to bolj mišljeno kot npr, 01.11., ko se bi naj vsi (mogoče tudi tisti, ki niso bili prizadeti) spomnili na umrle.

Pozdravljena

Danes je pa moj spominski dan, 16.oktober, dan, ko sem izgubila sinčka v 33 tednu. 16. oktober, ko je na vso moč sijalo sonce, pa tako žalosten dan je bil…
Se pa strinjam, vsak dan se spominjamo svojih sončkov…

Kaj naj ti rečem “Ribica”, ko je meni tako hudo kot tebi. Jutri bo minilo dva tedna, ko sem v 34 tednu rodila svojega prvega sončka, deklico, ki mi je še isti dan umrla. Ni je tolažbe, ampak samo prižgana svečka ob slikici mojega angelčka. Če želiš, si lahko kaj v tolažbo napiševa preko maila, kajti včasih se mi zdi, da mi bo počlo srce.
LP
Mojca

P.S.
Moj mail [email protected]

Mojca, vedi, da vem kaj doživljaš. Tudi sama se 24. septembra izgubila otroka in sicer v 15 tednu. Pa tako smo se ga veselili. Še zdaj je grozno, prve dni sem težko preživljala. Dobro da mi je ob strani stal mož, me podpiral in seveda moja hčerkica, stara 4 leta. Ampak ne vem zakaj, na tega prihajajočega otroka sem bila nekako posebno navezana. Mislil, da bi bil fantek – tak občutek. Hočem pozabit – pa ne gre. Ker si navedla svoj mejl, a ti lahko kaj pišem.
Pogumno, saj bo.
lep pozdrav
zoya

Draga Zoya!

Tudi jaz vem kako hudo je izgubiti otroka. Imam občutek, da ti tedni v katerem izgubimo otroka niti niso tako pomembni.
Jaz sem drugega otroka izgubila v 15. tednu, pa sem se ga po izgubi prvega (19.teden) komaj upala veseliti. Zgodilo se je 5. aprila. Kako garaška je pot žalovanja, je težko opisati. Nas mame (očetje drugače žalujejo) ta boleča izguba prizadene prav na najbolj boleče mesto.
Otrok je bil del mene, z njegovo izgubo, bi si želela umreti kar z njim.

Prav počasi se mi vrača volja in veselje do življenja. Ampak do tja je pot dolga in to je treba sprejeti.

Če želiš, lahko tudi meni pišeš.

Dosti moči in izjokanih solza ti želim.

Draga Frida!
Verjemi, da mi je hudo tudi zate. A imaš že kakšnega otročička? KOliko si stara iz kje si ? Nekako se pobiram, pojutrišnjem bo minil en mesec od groznega trenutka. Veliko mi pomaga moja hčerkica, kar naprej se objemave. Vem, da je tudi ona takrat trpela, čeprav ni vedela kaj točno se dogaja, vedela pa je, da je z njeno mamico nekaj hudo narobe. Bila je tako nežna in pozorna do mene.
Ful si želimo še enega dojenčka, upam da nam nekoč rata, isto upam zate – res. Verjemi v …. pa bo.
Frida drži se, saj bo pa oglasi se še kaj.
Lep pozdrav od Zoye

Prvi mesec, po tem ko se je meni že drugič sedaj v 23 tednu zgodila žalost
nisem mogla verjeti in sploh nisem dojela, kaj se je zgodilo. Šele po kakšnih dveh mesecih mi je “prebilo”. Vsi so se čudili zakaj sedaj zopet tako močno žalujem in niso znali razumeti, da prej jaz nisem tako močno občutila izgube kot kasneje. Sedaj po štirih mesecih sem se že kar dobro pobrala in pozitivno razmišljam o svetu in ponovni nosečnosti, čeprav sem se odločila za dveletno pavzo (ne zaradi fizike) ampak zaradi tega ker kljub temu da dogodka nikoli ne pozabimo, se spomin nanj vendarle omegli s časom. Pred naslednjo nosečnostjo bom sigurno obiskala psihologa zato, da bom krenila v novo nosečnost z novim optimizmom in ne z večnim strahom kaj bo.

lep dan želim vsem sotrpinkam in sotrpinom.

lp
Venus

Hvala ti Zoya!

Ne nimam še otrok. Kako se bom počutila v naslednji nosečnosti, si lahko misliš.
Če želiš, mi lahko pišeš na mail. Pod avtorjem najdeš moj elekt. naslov.
Pa veliko dobrega želim tvoji družini.

Draga Venus!

A ti si tudi že izgubila dva otroka? V katerem mesecu pa prvega? Kaj navajajo za vzrok?
Če bi bila mlajša, bi si tudi jaz vzela nekaj let premora, da si duša odpočije.

Vesela bi bila, če mi tudi ti pišeš na moj mail.

Vseh tisoč solza je treba izjokati, ni bližnjice.
Tudi tebi želim vse dobro.

Pozdravljena Zoya

Zelo vesela sem vsake pošte in tolažilne besede, katero z veseljem tudi vrnem. Tako, da mi lahko kaj napišeš na mail, bo veliko boljew kot tu na forumu. Ravno danes imam občutek, da mi bo počilo srce od bolečine, tako, da ne vem, kaj naj začnem tuliti ali jokati prvo.
Ti mi kar napiši kaj na mail
LP
Mojca

Drage moje,

ko prebiram vaše misli, se tudi v meni prebudijo spomini. Pred 20 leti sem v 27. tednu izgubila mojega prvega otročka. Spominjam se, da sva z možem še kakšen dan prej v knjigah brskala, kako velik je že, in da ima že oblikovane prstke in nohte.
Potem pa kri, bolnica in konec. KONEC VSEGA.
Brezštevilne neprespane noči, vprašanja brez odgovorov. Tako mora biti in konec.
Čez eno leto ista zgodba.
Potem dolgo nič. Ena sama žalost.
Ko mi je tretjič uspelo zanosit (pri 30) sem mislila, da se mi bo zmešalo. Cela nosečnost en sam strah, panika. Pa sem ga le dočakala, in drugega tudi. Otroka vesta kaj se je zgodilo, in včasih se o tem pogovarjamo. Še vedno me boli in še vedno mi pridejo solze v oči. Drugače, a enako močno. In spominjam se, da sem takrat premnogokrat pomislila: Mogoče mi pa ni usojeno. Hudo je, ko ne veš, kaj je prav, še poskusiti ali ne. Vztrajati in biti vedno znova ranjen, ali pozabiti. Po pravici povem, da še danes ne vem. In ni besed tolažbe, in ni dejanja in ne navodil, kako preživeti. Mogoče pomaga, če lahko nekomu, ki je podobno izkušnjo dal skozi, vsaj poveš kako je tebi.

Res prav vsaki od vas želim, da se ji uresniči tista njena najgloblja želja.

mama

Mojca, ko sem prebrala, da si rodila v 34 tednu, so se mi vlile solze. Tudi jaz sem rodila ( polnih) 34 teden. K sreči je z mojo punčko vse vredu, le ugotovili so, da je imela krvavitev med porodom v možganih. Sedaj hodiva na UZ in zaenkrat je vse OK. Zdravnica pravi, da ne bi smelo biti kakšnih posledic. Jaz upam na najboljše. Iskreno sočustvujem s teboj, saj si ne morem niti predstavljat žalosti, če bi se moji punčki kaj zgodilo.
Pozdrav in bodi močna !
Mojca, MB

Hvala ti Mojca in tudi sama upam, da je z vama vse najboljše in da bo tako tudi ostalo. Moji punčici ni bilo usojeno in res je, težko borbo bojujem, po vseh teh načrtovanjih in nakupih, ko imaš že vse doma, potem pa…TEMA, nikakor ne moreš verjeti, da se ti je to res zgodilo, znova in znova pričakuješ tisti nežni premik trebuha, tisto malo šibko brco, ki naznanja novo življenje, pa vse ostane pri miru.
Želim ti veliko srečnih dni z deklico, uživaj vsako minuto in sekundo materinstva!
Mojca

Drage mamice in tiste, ki boste to še postale
Ob prebiranju vaših zgodb imam čisto solzne oči in za vsako od vas močno upam, da bo nekoč lahko k sebi stisnila najnežnejšo stvar pod soncem – svojega otroka.
Jaz sem pred šestimi meseci rodila svojo prvo deklico (prvi otrok), vendar do konca nisem vedela, kako bo. Že na prvem pregledu mi je moj ginekolog povedal, da ne čuti utripa in da je vse skupaj ena velika kepa in je dejal, da me bo poslal še na urgenco in če bo potrebno bom morala splaviti. Takrat sme mislila, da se mi bo podrl svet, kajti z možem sva se kar nekaj časa trudila, da bi zanosila in ko nama je končno uspelo, pa ta novica. In tako sem skupaj s sestro odšla na urgenco. Tam me je sprejela prijazna ginekologinja, ki je pri plodu slišala bitje srca in se je po tem, ko sem ji povedala, da si tega otročička močno želim, odločila, da me pregledajo še v porodnišnici. In sem isti dan odšla še tja. tam pa mi je gospa Tončka Završnik po pregledu dejala, da je tudi ona zaznala utrip in da se “gmota”, ki jo je videl moj ginekolog počasi ločuje in gre stran od ploda. Bila sem tako srečna, presrečna. Res sem potem celo nosečnost hodila vsake štirinajst dni na preglede in ultrazvoke, nekaj časa sem preživela tudi v bolnišnici in vsak dan molila za moje sončece. In potem se mi je enajst dni pred rokom zgodilo najlepše – rodila se je Nika. Z možem sva bila presrečna, oba sva jokala, ko sva videla, da je z najino malo deklico vse v redu.
S to svojo zgodbo bi vam rada povedala, da za vsakim dežjem posije sonce in da nikoli, ampak res nikoli ne obupajte, kajti še je pravica na tem svetu. Naj napišem še to, da ravno 15.10. praznujem tudi rojstni dan in sedaj, ko sem izvedela, da je to tudi dan spomina na vse otročke, bom za njih vsako leto prižgala eno svečko, kajti med njimi bi bila lahko tudi moja deklica. A k sreči je pri meni in mi lepša dni.

Bodite srečne, pozitivno razmišljajte in kmalu bo tudi vas po ličkih pobožala najnežnejša ročica, ročica vašega otroka.

LP, S.

Ps:Moj ginekolog kliče mojo NIko “mali čudež”.

Pozdravljene!
Jutri bo tri leta odkar sem izgubila svojega prvega otroka. tesno mi je in podoživljam trenutke…Ob tej uri sem bila na UZ na urgenci in rekli so “slabo kaže”…..in potem naslednji dan konec.To se mi je ponovilo še dva krat. Mislim, da sem bila ves čas v transu in pravo žalovanje je prišlo kasneje. Potem se je tudi nama z možem nasmehnila sreča usode in rodila sem zdravega sinka. Vsem ki žalujete želim, da nikoli ne izgubite upanja.

Draga Beti, zelo sem vesela, da je tudi zate posijalo sonce in da lahko čutiš in občutiš tisto, kar občutimo vse mamice.
Vem, da pa so nekateri trenutki težki in jih ni mogoče izbrisati. Drži se in razmišljaj pozitivno. Mislim nate.

LP, S.

Tudijaz se strinjam da po vsakem dežju pride sonce. Sedaj bo štiri leta od kar sem v 25 tednu morala roditi hudo bolano hčerkico ki ni imela nobene možnosti preživetja. Pozabi se ne nigdar spomin ostane in verjamem da je sedaj angel in čuva na nas tako vse skupaj lažje prenašam. Potem je sledilo dve leti truda za zanositev in nato devet mesecev groznega straha. Sedaj imamo doma šest mesečno hčerkico Ano ki nam pa je seveda v veliko tolažbo in je moj največji zaklad. Seveda ji želim v življenju vse povedati o njeni sestrici Špeli. Ne obupajte!!!!! Ker resnično pridejo tudi lepi časi. Natanko si znam predstavljati kako se počutite zato vam rečem samo glavo gor, razmišljajte pozitivno, potem se bo pa uredilo.

Vedno v mislih z našimi somčki tam gori.
LP:)