Spolnost – STRAH

Spoštovani,

Zakaj ni nikjer neke posvetovalnice za mlada dekleta v zvezi s spolnostjo? Stara sem 23 let in pomoč obupno že dolgo iščem.
Pred dvema letoma sem se postavila na noge iz obupa in depresije, zaradi problema, ki ga imam še vedno, pa mislim, da me bo spet enkrat potegnilo nazaj in spet se bodo začeli samomori itd., itd.. Že skoraj dve leti imam resnega fanta, ki me brezmejno ljubi, to vem, kajti ob njem sem kot boginja, ki je edina na svetu za njega. Vse si nudiva, problem pa je v tem, da se ljubiva le enkrat na mesec ali še to ne. On vse to dojema, sprejema normalno, jaz ne. Verjamem, da je tudi njemu to v dveh letih premalo, pa tudi sama bi mu rada dala sebe celo, ne samo telesa. Nekako se mi zdi, da glava hoče, si želi, telo pa NE. Kolikokrat ga opazujem, ko se tušira, ljubim in obožujem njegovo telo, vem, da bi rad, da se mu pod tušem pridružim, ampak ko pomislim na to, me nič, prav NIČ ne pritegne k njemu, če izrazi željo, že najdem izgovor, da mi ni treba. Ker se tako malokrat ljubiva, me včasih vpraša ‘bi danes zvečer?’, takrat se zavem njegove želje (ki je povsem normalna!) in imam ves dan pokvarjen, bojim se večera, kar tresem se, čeprav si najino telesno ljubezen predstavljam v mislih in tudi v tem uživam, zelo si želim, samo ne telesno. Ko je morda misel na to v zraku in sva skupaj, mi je še všeč, ko pa se me dotakne, postanem trda, ves čar izgine, in včasih se prisilim, dobesedno, da mu dam telo, češ ‘več ti ne morem dati, še to mi je odveč’.
Ne bom Vas spraševala zakaj in od kje vse to. To vem in tudi vem, da sem večinoma sama kriva za vse to, kar se mi dogaja. Iščem pa pot iz tega, ker bi rada tudi jaz spolnost normalno doživljala, kajti nimam se za normalno, zaradi tega izgubljam veliko energije, se sekiram. Prvič sem se zaljubila po 17. letu, trajalo je le kak mesec, bila sem v devetih nebesih. Po mesecu dni me je vprašal ‘če bi’, pred tem me seveda ni niti poljubil ali se me kje dotaknil, ker sem bila povsem prepričana, da me ljubi, sem lahkotno odgovorila ‘da še ne’, niti o prvem poljubu ga nisem mogla vprašati. Rekel je, da sem čudna in da z mano nima kaj delat. Skoraj dve leti sem jokala za njim in ga prosila, danes vem, da sem naredila prav, kajti hotel je le moje telo in me ni ljubil niti trohice. Nedolžnost sem izgubila po 18. letu. Bil je to fant, ki sem ga spoznala na morju, zdel se mi je privlačen, verjela sem, da me ima rad, bila pa je to bolj prijateljska vez, bil je iz drugega konca Slovenije, tako da sva se malokrat videla, ker pa sem bila takrat že čisto na tleh, sem v njem našla idealno psihično oporo, tako da sem se mu povsem podredila. Preden sem se prvič ljubila, se me je dotikal s prsti in takrat sem edinkrat doživela orgazem, izguba nedolžnosti ni bila boleča, to imam v lepem spominu. Seveda sva se ljubila še kasneje, vendar pa ne vem iz katerega razloga sem igrala užitke, vedno je bilo brez predigre, na hitro, ko me je vprašal, kako je bilo, sem vedno rekla, da lepo. Spomnim se, da se je šel vedno po odnosu umit, mene je pustil samo v temi, ko se je vrnil, se je le obrnil proč in zaspal. Večkrat sem se že igrala z mislijo, da sem to delala zato, ker sem obupno potrebovala Nekoga, neko oporo, strah me je bilo, da bi bila spet zavrnjena (kot prvič), zato sem bila raje tiho. Seveda sem si s tem delala veliko škodo, spolnost se mi je zagnusila in ko sva se čez kakšno leto razšla, sem raje ostala sama, saj sem se moških bala in imela sploh odpor do njih. Psihično sem še bolj tonila navzdol, bila sem sama, osamljena, vendar pila alkohola nisem nikoli, niti posegala po kakšnih drogah, zatekla sem se v šport, namenila sem si le eno v življenju: če že jaz nimam nikogar, ne sreče, potem bom srečna tako, da to srečo dam drugim. Veliko sem pomagala, nisem imela meje (to sem se kasneje naučila šele pri psihiatrinji), vse sem dala od sebe, še ponoči sem vstala in šla k sošolki v 30 km oddaljen kraj, ker je jokala. Tako sem na neki zabavi (katerih nisem vajena še danes) spoznala več ljudi, tudi nekega fanta, ki je v pijanosti ležal na tleh (alkohol mi je pri 15. že vzel najboljšega prijatelja) in jokal. Ker sem bila edina trezna, sem se zavzela zanj, odvlekla sem ga ven, ga umila, začela sva se pogovarjat (meni se je smilil, ker sem v njem videla mojega pokojnega prijatelja). Ker je bilo mraz, me je prosil, če greva lahko v avto. Seveda sem bila takoj za to, vse bi naredila zanj, pa čeprav mi je bil tujec. Še odejo sem mu dala. V avtu se je po kratkem času povsem spremenil, pričel me je otipavati, na silo poljubljati, postalo me je strah, komaj sem upala reči, da ne, da greva nazaj k ostalim, zato me je začel grabiti za roko, lase, postal je grob in povsem drugačen. Še danes ne vem ali naj temu rečem posilstvo ali le moja gola naivnost, vem, da se še danes počutim edina kriva za to, moške pa od takrat (imela sem 19 let) ne prenesem, dolgo sem se jim izogibala, še danes imam odpor do njih, za mene so bili do pomoči psihiatrinje vsi po vrsti ‘prasci’ , šele po tem dogodku se mi je povsem zvrtelo, samomori, odklanjanje hrane, rezanje žile, tablete, izpušni plin, iskanje droge za enkrat v žilo in konec,… Vendar na fakulteti nisem popustila, droge, cigaret in alkohola do danes še poskusila nisem. Shujšala pa sem in postala preklemano čudaška, samosvoja, trmasta,… Psihiatrinja mi je veliko pomagala, seveda pa sem si tudi sama, sicer ne bi bilo uspeha. Do zdajšnega fanta sem imela nekaj ‘zvez’, nobene resne, daljše, nekako sem preizkušala moške, od vsakega sem odšla, nič me ni zanimalo, nikakor nisem mogla navezati osebnejši stik, čeprav sem bila tudi zaljubljena. Seveda se v tem času nisem zanemarila, moški na cesti, profesorji na fakulteti me požirajo z očmi, fant pazi na mene in moje telo, da je kaj. Sem privlačna, morda sem podzavestno namerno izbrala to pot, da se moškemu maščujem. Šele pol leta po obiskovanju psihiatrinje in jemanju zolofta, sem spoznala mojega sedanjega fanta, ki mi pomeni vse na svetu in tudi jaz njemu. Od ‘preteklosti’ mi je ostalo to o čemer pišem na začetku in za kar iščem pot, rešitev. Tudi se bojim prevelike, tesne bližine, morda se tudi zaradi tega ne morem povsem sprostiti in uživati. Če se s fantom kaj spreva, enostavno zaključim, da lahko gre in da je pač to vse (partnerji v paru iščejo skupne rešitve, mar ne). Tudi vem, da ga s tem hudo preizkušam, prizadanem, ampak ostaja trden in me ljubi enako močno. Zato ga obožujem, tudi sicer mi je v vsem všeč, enostavno on je v mojih očeh Pravi Moški in jaz njegova ženska, ki mu je pripravljena roditi otroke in skrbeti zanj. Enostavno – ljubim ga.
Zakaj se bojim bližine, zakaj se ne morem sprostiti (niti enkrat se še nisem, samozadovoljujem se ne, ker mi je odveč, ženske me ne privlačijo, to vem, ker imam sošolko, ki je lezbijka, to dojemam povsem normalno, privlači pa me ne)? Kam se lahko obrnem po pomoč? Mislim, da je veliko mladih deklet, ki so se tudi nekje izgubile in trpijo, ker ne najdejo poti?
Vnaprej najlepša hvala, upam, da mi boste tudi odgovorili. Zanimajo me tudi odgovori drugih ljudi.

Ane

Spoštovana Ane!

Zelo pogumno trdite, da predstavljate svojemu fantu vse, saj je to nedosegljiva kategorija, upati je le, da vas zato razume, ali pa bi vas razumel, če bi mu svojo težavo zaupali. V principu vedno poteka zdravljenje v paru, terapija odpora do moških nasploh pa načelno v skupini. V kolikor vaša psihiatrinja ne uporablja ene ali druge metode, bi vam to lahko omogočila pri kolegih.

Ker ste orgazem že doživeli pomeni, da pri vas ne gre za nesposobnost doživljanja, ampak za številne zavore, ki bi jih bilo treba preko terapevtskih nalog (vaje v medosebnem fizičnem zaupanju) polagoma sproščati. Zaenkrat bi lahko ostali pri edini praktiki, ki vam je prinesla veselje, šele postopno poskusite prehajati na kompleksnejše oblike spolnega življenja. potolažim naj vas še s podatkom, da v leta, ki predstavljajo višek spolne aktivnosti in doživljanja pri ženskah še prihajate (statistika jih umešča v obdobje po 30. letu) in da bo vztrajanje že samo po sebi dalo ugodne rezultate.

Spoptovani,

Prav lepa hvala za Vaš odgovor. Saj se trudim, le obupati ne smem, ne smem ostajati na pol poti, kar se mi pogosto zgodi. Res je, en kup je zavor in negativnih misli. Pred ljubljenjem me spravi iz tira samo ‘spet bo na hitro’. Potem me vse mine, niti dotika več ne prenesem. Glede dotikanja – velikokrat, ko se me fant dotika ali me (skuša) oralno zadovoljevati, sploh ničesar ne čutim. Trudi se in trudi, me sprašuje, če mi je všeč, a meni ni do tega, ne čutim nič. Vem, ne upam se sprostiti. Naj se fantu bolj odkrijem? Poskusila boom, čeprav mi je težko, težko govoriti o tem. Sploh, ker se počutim izključno krivo za vse kar se mi je zgodilo. Zakaj se spolnosti sramujem in se mi zdi to grdo? Vi v svojem odgovoru govorite o tem kot o veselju, meni pa je težko to prebrat, kar sram me je, kot, da tega ne bi smela imeti, doživljati. Tudi, ko med ljudmi, v družbi pogovor nanese na to temo, kar zbrišem nekam ali se potuhnim, zaigram, da sem z mislimi nekje. Da, tega se sramujem in sploh ne morem razumeti ljudi, ko o tem govorijo kot o užitku, veselju, nečem VELIKEM. Meni je to nekako odveč, čeprav v sebi gorim in si želim, sem kot tempirana bomba, telesa, hotenja ne morem potlačiti. Lepo pozdravljeni.

Še enkrat hvala,
Ane

Ane, ne misli si, da si čudna,ne obupaj!Preteklost je pač v tebi pustila sledi, zardai kateerih danes ne moreš zaživeti spolnega življenja z osebo, ko jo imaš rdaa. Če si uspela delno odpraviti odpor do moških, boš tudi glede spolnosti uspela. Če si uspela prebiti tisti strah da so vsi isti in da te ne bo ieml nobeden rad, če si se uspela zaljubiti kljub takemu razočaranju ki si ga doživela takrat, boš tudi v spolnosti dobila zaupanje.
Veliko sreče
atnci

Zakaj fantu ne poveš, da te njegov dotik včasih moti? Zakaj trpiš in stiskaš zobe? Jaz sem prepričan, da bi to, da bi bila do njega iskrena, pomagalo. Mislim, da imaš fanta, ki se je pripravljen soočiti z dejstvi in ki ne bo tako hitro vrgel puške v koruzo.

Poznam ta občutek, ko te spreletijo negativni mravljinci, ko se te nekdo dotakne (običajno je to zato, ker ga nimaš več rad, pri tebi je pač zaradi teh negativnih izkušenj). Ko to poveš, ko gre to iz tebe, se zna zgoditi, da se občutki spremenijo, ne na hitro, zelo počasi, pa vendarle, …, zaupaj se fantu, mislim, da te bo razumel.

Drži se navodil strokovnjaka! Sicer pa ti svetujem, da se s partnerjem začneš čimprej odkrito pogovarjati tudi o tem, zaradi česar ti je nerodno. Če boš to skrivala ti bo teže. Če mu pomeniš vse, se bo potrudil, da ti pomaga. Naj ti namesto spolnosti kak dan nudi druge užitke, ki so prijetni OBEMA: npr. te pelje v na izlet s čolnom ali gre s tabo na fitness ali ti poskusi narediti eno eksperimentalno frizuro…
Mogoče se lahko dogovorita za kakšen plesni tečaj, kjer boš večino časa tesno ob njem in se boš tako mogoče laže privadila bližine in zaupanja.
Če si vzgojena v ekstremno sramežljivko, lahko poskusiš ta sram pregnati tako, da se začneš sama izobraževati na področju spolnosti, tako da prebereš razne priročnike (tudi elektronske na internetu) o erotični masaži, položajih v spolnosti, … Začneš lahko z zabavno in zelo splošno knjigo Seks za telebane. Meni je, čeprav nisem imela tako velikih problemov kot ti, tovrstno branje pomagalo, da sem se nekoliko znebila sramu govoriti o spolnosti. Predlagam ti tudi, da se kljub temu poskusi samozadovoljevati, ni nujno, da se dotikaš spolovila, lahko si npr. samo vrtaš s palcem leve noge po desni nosnici in se pri tem z rokami držiš za ušesne mečice, če ti to vzburjajoče prija 😉

Veliko uživancij v življenju ti želim

Spoštovani,

Najprej se Vam vsem zahvaljujem za odgovore. Zares mi je lažje, če dobim odgovor, torej povratno informacijo, da bolje vem, kje sem. Saj se tudi meni že zdi čudno, da se zadeve ne premaknejo nikamor, stojijo na točki, pa ne gredo nikamor. Ko se s partnerjem ljubiva, se kar osredotočim na vsak njegov gib, dotik in ga analiziram, češ kaj pa sedaj in me je strah. Tega se ne morem znebit, je pa res, da mi je težko o tem govorit. Preden sem spoznala njega, sem bila več kot eno leto brez moškega (pa ne mislim na moškega kot spolnost, moški kot partner me sploh ni več zanimal, bila sem pripravljena ostati sama), sedaj pa sem vesela, ko sem spoznala mojega sedanjega (upam, da bova ostala skupaj) fanta. Zelo sem mu hvaležna, res je zelo potrpežljiv. Morda pa me je strah njegove spolnosti, ki je povsem normalna. Ko se ga samo dotaknem, se lepo uredim zvečer, mu kaj zašepetam, se kar začne tresti, postane ves nemiren. To mi je pa zelo všeč, čeprav me je tudi strah.

Hvala vsem,
Ane

New Report

Close