Spolnost je pika na i v odnosu
Ga. Jerneja Dimec, spec. ZDT je zapisala: »Spolnost je pika na i odnosu in arena v kateri se najbolj pokaže in razgali odnos med partnerjema in kdo je kdo v resnici…« (http://med.over.net/forum5/read.php?140,6854143)
To sem slišal oziroma prebral od raznoraznih psihologov, terapevtov, ipd., samo me zanima malo bolj obširna razlaga. Nekje sem prebral, da je človek v spolnosti tak kot je v resnici. Kaj to pomeni?
Hvala za pojasnilo
Pozdravljeni, doberman!
Področje spolnosti je eno najbolj vznemirljivih, pa tudi najbolj skrivnostnih področij človeškega življenja. Od pubertete dalje je to tema, ki privlači zanimanje in željo po razkrivanju »skrivnostnega dogajanja« vsakega človeka in nas celo življenje vleče k odkrivanju nečesa. Česa? Gre res le za doživljanje orgazma in željo po ponavljanju telesnega užitka, za neke vrste rekreacijo ali pripomoček za doživljanje stanja sprostitve in pomiritve napetosti – ali je v spolnosti tudi nekaj več? Osebno sem globoko prepričana, da je človekova spolnost namenjena tudi doživljanju in preseganju samega sebe oz. dveh v odnosu in da se je mogoče v spoštljivem in dostojanstvenem odnosu med moškim in žensko povezati s presežnim, transcedentnim, svetim… V spoštljiv odnos med dvema torej lahko na poseben način vstopi Bog in lepoti njunega odnosa doda milostni dotik – ali pa ne vstopi in spolnost ostane na nivoju telesnega, zgolj človeškega doživljanja. Verjamem, da se trenutek »združitve z vesoljstvom« lahko zgodi vsakemu človeku oz. paru ne glede na verska prepričanja, pač pa se mi zdi izjemno pomembna ob tem popolna spoštljivost, globoka iskrenost, svetost namena, milost, globoka povezanost, osebna in duhovna prebujenost… Če grdo rečem, gre tu že za nekoliko višji nivo doživljanja. Želim poudariti, da je telesni nivo le eden od nivojev in da so zelo pomembne tudi druge dimenzije intime: čustvena, psihična, socialna, duhovna razsežnost – tako osebno od vsakega od obeh partnerjev in končno njuna skupna vedno večja (ne)povezanost… Premalo poznam teološko, filozofsko, etično-moralno in drugo ozadje s čemer bi se dalo stvari še drugače razložiti, niti ne bi želela tu moralizirati ali kogarkoli prepričevati v obstoj Boga, zato je tole lahko le moj osebni pogled in smer za razmišljanje in odkrivanje presežnega… (Morda si kaj več o tem lahko preberete v knjigah: Christopher West: Teologija telesa za začetnike in Dobra novica o spolnosti in zakonu, Christian Gostečnik: Neustavljivo hrepenenje in Neprodirna skrivnost intime…)
Tako je vaše vprašanje izjemno zanimivo, vendar ne vem, če obstaja tako dober odgovor nanj. Vsekakor pa je to zelo skrivnostno področje, ki ga ne bomo nikoli zmogli do konca raziskati in doumeti (znanost ob tem itak ostane brez merljivega in dokazljivega orodja), pač pa spolnost ostaja arena in privilegij intime za »izbrance« in možnost vedno globljega povezovanja dveh partnerjev (in zato tudi področje največje ranljivosti in možnosti za zlorabe!). Tako kot je to lahko nekaj najlepšega in najsvetejšega kar je možno med dvema človekoma doživeti na zemlji, je spolnost lahko tudi najbolj zlorabljajoča, grozna, grda, gnusna in odbijajoča. Ena ali druga skrajnost in vsi odtenki vmes. Odvisno kako jo uporabimo. Za svetost ali za zlorabo.
Če skušam odgovoriti še na vaše vprašanje. Človek se dejansko v spolnosti pokaže kdo je v resnici, tam se ne da skrivati, goljufati, izmikati, se pretvarjati, da sem prijazna… Slej ko prej se razkrijejo določene značilnosti človeka. Ali me zanima samo svoj užitek ali tudi partnerjev(partnerkin)? Sem nežen/nežna ali grob/groba in nasilna? Ali se lahko odpovem nekemu dejanju, če partnerja (ali partnerko) npr. boli, se mu/ji stvari upirajo, če morda ne more imeti spolnega odnosa zaradi bolezni, operacije, slabega počutja, utrujenosti…mu/ji zmorem prisluhniti in se o tem pogovoriti ali ostajava užaljena, jezna, besna, zavržena, morda celo maščevalna? Izsiljujem ali tečnarim, očitam, valim krivdo na vse mogoče in nemogoče stvari, ignoriram in užaljeno molčim in čakam? Sem nestrpna, neučakana, gospodovalna? Lahko pokažem svojo ljubezen do partnerja/partnerke včasih samo z nežnim dotikom, objemom, poljubom, občutkom razumevanja…? Se zmorem pogovoriti in se vživeti v partnerja, ne le videti sebe in svojih neizpolnjenih želja (in seveda neočitajoče spregovoriti tudi o tem)? Kako poteka najina spolnost? Kako je na začetku, kako po koncu? Se obrnem stran, zaspim v jezi in užaljenosti, se kdaj opravičim, če sem ga/jo prizadela (ali sploh lahko razmišljam o tem kako se počuti tudi moj partner/ka ob meni – ne le v spolnosti, ampak vsak dan, v vseh odnosih med nama…), se lahko v objemu razjokam…? Koliko poznam sebe in koliko partnerja/partnerko in njeno oz. njegovo čustveno doživljanje? Koliko naredim za to, da bi ga/jo razumel? …. Vprašanja se kar vrstijo. In vedno bolj se odmikajo od same telesne spolnosti kot take in vedno bolj prihajamo do tega, da se v spolnosti odzrcali ves odnos med dvema, ves teden ali dan, ki se je odvil z vsemi neprijetnostmi in razočaranji in nemočjo… z vsemi težkimi besedami in morda prepiri med partnerjema, ki so se zgodili… pa tudi z vso preteklostjo in predzgodovino družinskega sistema… in zato se v osrečujoči spolnosti ne da zaobiti vsega čustvenega doživljanja obeh partnerjev in se delati kot da se ni nič zgodilo (četudi sva se morda pred tem »ranila«, prizadela, obtoževala, poniževala…). Bistven je torej vedno znova iskren pogovor in želja vsakega od obeh partnerjev, da čuti in dela dobro, da postaja vedno boljši človek, vreden svojega imena…
Ne vem, če ste dobili tak odgovor kot ste si ga želeli, upam pa, da sem uspela vsaj delno nakazati večrazsežnostno dimenzijo skrivnostne spolnosti, ki jo vsakdo doživlja na svoj način, v skladu s svojimi (morda še nerazvitimi) sposobnostmi dojemanja in doživljanja samega sebe, drugega, občutij, telesa, sveta, Boga…
Vse dobro vam želim.
