Spolno nasilje
Pozdravljeni,
3 leta nazaj se mi je zgodila situacija, katero ne morem pozabit. Imela sm nočno izmeno, nadrejeni se je večkrat pojavil pri meni. Okrog 1h zjutraj je prinesel neko žgano pijačo. Nikoli do takrat nisem pila v službi, vseeno sm popila 2 kozarčka, sam da sm imela mir od njega. Da bi mi pustil delat. Celo noč je bil pri meni in se pogovarjal ter pil. Okrog 4ih zjutraj, me je zaprl v en prostor in se vrgel name, šlatal me je povsod, moje roke držal nad mojo glavo, z drugo roko je šel v spodnje hlačke. Skušala sem, res sm..upirala sem se, ampak je bil preveč močen. Hotela sem kričat, ampak od šoka nisem dala glasu iz sebe. Strgal mi je spodnje hlačke in majico, z golim penisom se je dotikal mojih genitalij, prste je porinil vame, ne spomnim se, a je tud penis dal noter ali je dal konico noter, nvem…skoraj bi mu uspelo…me posilit, ko se je zaslišalo trkanje na vratih. Rešena sem. Hvala bogu. Ustavil se je in mi rekel, da ne smem nobenemu povedat, drgač bo on povedal, da sm pila v službi. Nisem ga prijavila. Ko sem prišla domov, sm se želela tuširat, ko sem se slačila sm vidla vsepovsod rdečice/modrice, vsa sm bla spraskana. Par dni zatem, mi je prišepnil na uho, da morava dokončat kar sva začela.
To je spolno nasilje, nvem pa a bi se opredelilo tudi kot posilstvo, glede na to, da ni bilo penetracije.
Takrat ga nisem prijavila, ker me je bilo strah, počutila sem se krivo, ker sm pač imela oblečeno krilo. Od takrat imam le eno sliko modrice na roki. Če bi jaz to zdaj prijavila, bi kaj dosegla? Ali bo nemoteno delal naprej, ker ga pač ne želijo izgubit.
Možu sm za ta dogodek povedala po treh dneh, nisem mu povedala vsega, le to, da se me je dotikal. On je po tistem klical na kadrovsko v mojo službo in jih opozoril naj ga pokličejo na razgovor. Jaz sm to včeraj izvedela. Ne vem, a so ga poklicali ali ne in koliko je on o tem govoril oz. zanikal.
Ne vem kako bi se soočala s tem. Najraje bi cel dan ležala v klobčiču in jokala. Non stop se mi prizor odvija pred očmi in nikakor mi ne gre z glave njegov pogled in nasmeh po dogodku.
Hvala za odgovor.
Pozdravljeni!
Kar se vam je zgodilo je grozno. Si predstavljam, da imate težke trenutke, še posebej, ko vse držite v sebi? Ste komu povedali kaj se vam je zgodilo?
V primeru vaše prijave bi šlo za kazenski pregon, saj gre, sodeč po opisanem, dejansko za posilstvo.
Kako ste zdaj?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Najraje bi šla na kakšno psihoterapijo in tečaj za samoobrambo, kar si pa ne morem privoščit. Svojo zgodbo sm povedala v društvu za nenasilno komunikacijo. Da bi se o tem s kom drugim pogovarjala pa nisem. Se pač ne morem odločit o naslednjem koraku, ki bi ga naredila. Obstala sem na mestu in se ne morem premaknit. Doma ne morem nič počistit, pospravljat, bi samo ležala. Ulenila sem se, ce se lahko tako izrazim. Edina stvar, ki me včasih nasmeje so otroci.
Hmali se bom mogla vrnt v službo in nvem, kaj bom, ko ga bom spet srečala po hodnikih. On je sigurno pozabil kar je naredil in se bo delal kot, da ni bilo nič. Mene me pa od znotraj počasi požira. Nimam moči, da bi karkoli ukrenila, najraje bi vse pustila za sabo, ampak ne gre.
Pozdravljeni!
Si predstavljam, da vam je težko spregovoriti o tem kar se vam je zgodilo. Kljub vsemu vam predlagam, da si poiščete strokovno pomoč psihoterapevta ali pa vsaj spregovorite o tem z nekom, ki mu zaupate.
Naravno je, da vas ta dogodek muči, saj si niste dali priložnosti za predelavo. Težko si je zgolj reči in pustiti vse za sabo, saj to lahko storite zgolj na racionalni ravni, na čustveni pa potrebujete primerno predelavo.
Vse dobro vam želim,
Miha Štrukelj
Pozdravljena,
so stvari, ki se ne bi smele zgoditi nikomur in žal mi je, da se je ena od njih zgodila tebi. V prvi vrsti resnično upam, da si že uspela ozavestiti, da je za dejanje kriva izključno ta pošast in močno upam, da ne nosiš kakršnega koli občutka odgovornosti. Še enkrat….odgovornost je popolnoma na strani povzročitelja!
Sama najbolje veš, kaj bi ti pomagalo, jaz bi ti seveda (ker nisem v tej situaciji) svetovala prijavo, če tega ne zmoreš, pa je to popolnoma razumljivo. Vsak na travmatični dogodek odreagira drugače in to je treba spoštovati. Bi te pa usmerila na CSD v storitev prva socialna pomoč, kjer se ti bo omogočil prostor in čas, da spregovoriš o svoji stiski, razgovor je zaupne narave, torej med tabo in strokovno delavko. Skupaj bosta poiskali možne rešitve, rešitve, ki obstajajo, pa se ti trenutno zdijo tako oddaljene in za katere se boš lahko odločila prostovoljno. Dobila boš informacije, kam se lahko s svojo stisko vse obrneš, kakšen je pravzaprav postopek prijave kaznivega dejanja, naloge in pooblastila policije,…. V primeru, če bi se odločila, da prijaviš kaznivo dejanje, lahko prosiš tudi strokovno delavko za spremstvo na policijo. Predvsem pa potrebuješ razbremenilni razgovor in opremljenost z informacijami, ki ti bodo prav prišle pri odločanju, kako naprej.
Želim ti, da bi čim prej odvrgla nekoliko bremena, ki ni tvoje in lažje zadihala.
Vse dobro.
Liv