Najbrž je bilo na to temo že večkrat več napisanega, pa bi vseeno rad ponovno odprl poglavje. Začel pa bi nekako takole. Verjetno se ljudje nekje v puberteti začnemo zavedati tega, da smo pač spolna / sexualna bitja in tedaj začnemo fantazirati na to temo (in k temu sodi tudi samozadovoljevanje). Sprva rabimo samo majhne impulze, dovolj je da pomislimo na kakšne gole noge ali pa prsi in že smo v devetih nebesih. Kasneje gre zadeva nekako tako kot pri drogah (najbrž, čeprav s tem nimam izkušenj). Skratka rabimo vedno večji in večji odmerek. Fantazije začenjajo postajati vedno bolj in bolj perverzne in bizarne. In sedaj prvo vprašanje. Ali je to normalno? Namreč pojavljanje (tudi že ko smo odrasle in zrele osebe) fantazij, ki si jih v resnici sploh in nikakor niti ne želimo realizirati, niti ne želimo priti blizu kakšnemu tovrstnemu dogajanju a nas določene misli vseeno vzburjajo.

Seveda pridejo tudi realne veze in realna partnerstva, kjer raznorazne čudaške fantazije nimajo kaj iskati. In v določenih momentih, ko se zdi, da je zveza to kar mora biti in kar si želimo tudi izginejo.

Moram povedati, da še nisem našel stalne in resne partnerke, čeprav si želim resne zveze, pravega partnerstva in družine. Sem v zgodnjih tridesetih in pred dobrim letom sem prekinil nekajletno zvezo, ki definitivno ni bila tisto pravo. Samski moški pač (upam, da v tem nisem izjema) moramo nekako poskrbeti tudi za svoj nagon in priznam: pogledam kakšen pornografski film ali pa kakšno stran na internetu. In večinoma zgolj nek »firbec« me vodi v to, da pobrskam tudi za bolj bizarnimi vsebinami, ki me pa v resnici niti ne zanimajo.

V zvezi v kateri sem bil in, ki me ni izpolnjevala in zadovoljevala, sem (žal) občasno tudi počel kaj takšnega – proti koncu veze vse pogosteje – in včasih sem tudi med sexom s takratno partnerko fantaziral…

Zdaj me pa zanima ali lahko to nekako preženem? Mislim ali je možno, da če bom kdaj našel pravo osebo, ki bo korakala ob meni in bova ustvarila družino ali se bom potem lahko v celoti posvetil samo njej (in me ne bodo več v glavi preganjale perverzije in bizarnosti, ki si jih niti ne želim)? Ali se bom lahko v celoti posvetil njej? Ali je sploh možno, da me kakšna ženska popolnoma zadovolji? A je z mano vse okey?

Dej mal napiš, kaj so zate sploh perverzne in bizarne fantazije? Mogoče misliš, da so bizarne in perverzne pa za nekoga to sploh niso? Kaj pa je sploh bizarno in perverzno? Kdo ima pravico to določat?
Jaz mislim da, da je vse ok in ‘normalno’, če upoštevaš le eno pomembno pravilo: ”Ne delaj ali ne stori drugemu nekaj, kar ne bi hotel da nekdo stori tebi in ne vsiljuj nekomu nekaj, kar ne želi ali mu ni všeč.” Samo to. Če se tega držiš, mislim, da vedno lahko najdeš partnerko, ki ji bodo tvoje bizarne fantazije ali pa mogoče tudi uresničitve katere od njih, čisto normalne in sprejemljive. Dokler sta oba ZA. Če pa se ti zdi, da s fantazijami iztopaš iz povprečja, je pa to le toliko bolj pohvalno zate..zakaj bi pa moral biti povprečno dolgočasen? Valda ne samo zato, da ti povprečno okolje pritrdi zdaj si pa ‘naša ovčka’, zdaj si pa ‘normalen’.
Meni osebno se zdi fajn, da mam včasih tudi ‘takšne in drugačne’ fantazije. Dokler ne škodujem sebi, dokler me ne obsedajo(fantazije) in dokler z njimi nikomur ne delam nič slabega, se mi zdi, da sem popolnoma ‘normalna’.. 🙂

Ti kar fantaziraj še naprej! 🙂
lp, Laura

A bi ti rad certifikat, da si normalen? Kar se mene tiče si! Če pa vprašaš kakšno čisto krščansko dušo, ki zahteva popolno zvestobo v mislih, besedah in dejanju potem si verjetno prasec na kvadrat :), sorry, tole sicer ni bilo v mojem stilu, ampak tako pač je. Spolnost je pač nekaj intimnega, lepega, krasnega in če oba partnerja (ali več eni se greo tudi tako)uživata in se imata lepo, zakaj ne? Mi je prišlo na misel, kaj če porniče predvajajo zato, da imajo potem vsi, ki jih gledajo občutke krivde? :))))

Res ne razumem, kaj te tako skrbi!? V tem, kar si opisal, jaz ne vidim nič strašnega! Tudi ženske se pogosto poslužujemo česa podobnega, še posebej, če smo brez partnerja in ker smo prav tako bitja, ki potrebujemo spolnost, si je pač treba nenako zagotoviti nek nadomestek – tako so spolne fantazije prav idealne, kajne!? Sigurno bolje, kot da greš v posteljo s prvim, ki ti pride naproti!

Če/ko pa bo enkrat prišla taprava, pa te naj nič ne skrbi, saj bo vsaj na začetku sigurno o na tvoja edina prava spolna fantazija. Kdaj kasneje pa tudi kakšne drugačne ne morejo škoditi, da te ogrejejo in potem ti lažje ogreješ njo – ali obratno seveda.

kaj si povesta in kaj ne, pa je odvisno od vaju. Jaz sem mnenja, da je dobro nekaj zadržati tudi zase – kakšno skrivnost, spolno fantazijo,…

Ženske ne smeš jemati kot odgovorne za tvojo zadovoljitev, kajto za to si v prvi vrsti odgovoren sam!

Pa čim manj skrbi in veliko sreče!

Všeč mi je, da so se oglasile ženske. Moje fantazije po eni strani niti niso nič kaj posebnega. Okey, pogledam kakšen pornič (kot samski še kakšnega več), pogledam kakšno xxx stran na netu. “Firbec” me odnese tudi med tiste bolj bizarne. Velikega dela videnih zadev tudi ne bi izvajal. Ampak priznam – vzburjajo me porniči, nekako mi je všeč videti (gledati) sex. In potem pač srečam kakšno žensko (ali pa recimo, da se javno večina njih deklarira tako), ki izjavi da je popolnoma hladna ob gledanju tovrstnih prizorov. A ste vse take? A smo pol moški res čudni? Pač s kakšno resno partnerko kakršno si seveda želim, si predstavljam da bi kdaj pa kdaj, za spremembo, mogoče tudi skup kaj pogledala. Pa ne, da že sedaj, ko sploh še nimam resne partnerke, mislim da bo v zvezi slej ko prej dolgčas – ampak nekaj resnice pa najbrž je v temu… Pol pa da bi mogoče sam govorila drug z drugim o tem kaj naju, tako mentalno, vzburja in zanima. Pa kam naju “firbec” odnese. Niti ne, da bi kdo ve kaj prakticirala, samo da bi si pač odnos katerega kvaliteta bi morala temeljiti še kdo ve vsečem drugem, pač malo začinila…

Kar se porničev tiče je tako. Jaz jih lahko gledam skupaj z mojim dragim, je pa tudi res da nobenemu od naju to ni bistveno, to se zgodi morda 1x letno), Lahko pa ti povem iz izkušenj in pogovorov iz moje prakse, da moške veliko bolj vzburja vizuelna podoba, torej že če vidijo nago telo, med tem ko ženske bolj sanjarimo o dotiku. Naše fantazije so bolj usmerjene v to, kako nas nekdo boža, poljublja gleda… Seveda smo tudi v tem različne, ampak recimo da je odstotek ženskih fantazij bolj na strani “čutenja” pri moških pa gre zadeva skozi oči… največkrat.

Po moje je tvoja bojazen pretirana. Spolnost je v bistvu biološka potreba in potrebuje nekaj, kar jo ‘hrani’. Če to ni globoka, predana in predvsem obojestranska ljubezen ( tista prava), potem jo hrani pač nadomestek in zelo priročna za to je pornografija ( instant). Nekaj pač mora biti, kar ti požene kri po žilah. In seveda, predvidevam, vedno večje ‘doze’. Potem pa še bizarnosti. Kaj pa še potem???

O pornografiji nočem modrovati načelno, govorim le iz lastnih izkušenj.
V mojem spolnem življenju ni prostora za pornografijo in ga nikoli ni bilo.
To je nekaj popolnoma nepotrebnega, to je kot da bi si prižgal luč, kadar sije sonce. Kajti – nobena pornografija se niti na daleč ne more primerjati z občutki, ki jih imaš, kadar se ljubiš z nekom, ki ga ljubiš.
Včasih, kadar z daljincem ‘igram klavir’, se mi zgodi, da naletim na kakšen kanal s pornografijo in se tudi ustavim za kakšen trenutek. Pa moram reči, da imam potem nekak slab občutek v želodcu, skorajda prizadetost in pa vedno znova isto vprašanje – kako je možno, da takšne filme delajo popolni diletanti, saj – nimajo pojma! Moj mož ima malo več tolerance in zdrži malo dlje ( verjetno zaradi nekaterih res lepih telesc), a se strinja z mano, da je kvaliteta teh filmov, v kateremkoli pomenu, ‘na podnu’. Zato me ti filmi ne vznemirjajo, temveč učinkujejo točno nasprotno od tega. Seks se mi kar malo upre, saj se počutim užaljeno.
Nimam pa nič proti erotiki, kjer so stvari samo nakazane, globok pogled, pričakovanje, hrepenenje, poljub, vse ostalo pa dodamo sami.

Na svoje vprašanje, ali si OK, pa si pravzprav lahko odgovoriš sam. Spomni se občutkov, ki si jih imel, ko si bil zares zaljubljen. Si si takrat ‘v pomoč’ tudi priklical pornografijo?

Odgovor je ne (torej, ko sem bil zaljubljen me ni zanimalo nič drugega)! Ampak na žalost je tista zaljubljenost minila. In kopica ljudi naokoli govori o tem kako vsaka zaljubljenost mine. Očitno si res srečna ženska (in tvoj mož srečen moški). Samo upam lahko, da kdaj zaplavam v podobne vode…

she ti je izvrstno napisala. Ko pa zaljubljenost mine, pa ne pomeni da mine tudi spolna privlačnost. Jaz ti lahko povem, da gre meni in mojemu možu glede spolnosti vedno na bolje. In sicer sorazmerno z odnosom, ki ga gradiva, vedno več nama je do spolnosti, porniči so bili pubertetniška radovednost, zdaj so nekako tako kot je napisala she. In moram ti povedati, da z odnosa v odnos bolj uživam, bolj čutim, sem bolj ustvarjalna in ko pomislim na sex, je to zame nekaj krasnega. O tem sva se ravno pred nekaj dnevi pogovarjala z možem in on čuti isto. Lahko pa ti povem, da sem med tem, ko gradim svojo osebnost, svoj odnos do sveta, moža spolnosti in seveda najprej do sebe, rodila tudi štiri otroke in moram ti povedati, da je moje telo že nekaj časa telo mamice, nisem debela ali kaj podobnega, se pa štirje otroci sigurno poznajo in nikoli nisem imela občutka, da bi bila mojemu možu neprivlačna. Ko me pogleda z ljubeznijo in ko se jaz njega dotaknem z enakimi čustvi… potem je to to!!!

No, pa sem še jaz prišla do tega napisanega in seveda prebirala vse, kar ste v teh dnevih pisali in odgovarjali “zaskrbljenemu”. Mislim, da je to, kar si oz. kar doživljaš čisto normalna stvar, saj smo konec koncev vsi ljudje, vsi imamo nagone, čustva…..in zakaj ne bi imeli še fantazije, sanjarjenja o nečem, kar nas veseli, kar nas sprošča, razbremenjuje v dansšnjem času prehitrega tempa. Mislim, da bodo tudi tvoje fantazije nekoč zginile a le pod pogojem, da boš res našel tisto, kar te osrečuje, tisto kar iščeš in tisto o čemer sanjariš. Mislim, da ni osebe, ki se ne bi podala v fantaziranje, da ne bi pogledala kakšne porno revije, porno film, pogledala stran erotike na netu….. Vsi smo iz mesa in krvi. Glej, povem ti, da sem srečno poročena ženska po tridesetem letu, mamica enega otročka, ki bo ravno šel v šolo, z možem se super razumeva, nimava nobenih težav a od vsega začetka sem vedela, da mu je seks olj stranska stvar. Niti misliti nisem mogla, kako je tudi to lahko težka stvar a sem se prilagodila in v večji meri jaz prevzela pobudo za seks, kadar mi pač zapaše, kadar ne morem več zdržati…..Meni, čisto nasprotje, pa je seks eden od pomembnih stvari, seks me sprošča in brez njega ne bi mogla živeti. Ja, morda komu smešno a je čisto res. In ker mož ni nevem kako zainteresiran, ga najlažje spravim do tega, da si včasih skupaj ogledava kakšen pravi pornič in takrat ga gotovo dobim k sebi a čakam skoraj do konca, ko skoraj več ne more, ne da bi se podal vame….kar nesramna ratam a naj vidi, kako je, če te takšna potreba muči. No, prav tako, je najlepše, če ga lahko kar sama spravim do tega s kakšnimi sproščujočimi masažami, svojim striptizom, erotičnim perilom…..a mi ne rata vedno, ker ga resnično to toliko ne zanima. In potem včasih kar sama fantaziram, sanjarim in se mi ne zdi čisto nič narobe, kot ti pišeš in se sprašuješ. Meni je zelo všeč, da si skupaj s partnerjem ogledam kak pornič, se pogovarjava in komentirava, se počasi vzburjava….a ni vsak za take stvari. Pred možem, sem imela vedno strastne in nikoli potešene moške….veliko so me naučili a jaz dobim ravno takega, ki mi ni pisan na kožo. Ja, hočem povedati, da se tudi kasneje, ko že najdeš sebi primerno osebo fantazije ne morejo sigurno nehati. Pa kaj je pravzaprav z njimi narobe – uživaj!