saj je normalno, da če že imaš otroke enega splola, da si želiš tudi še drugi. jaz sem najprej imela dva fanta. Pa tretjič nisem vedela, kaj bi. Ker bi bila punčka itak živa kot fant, če ima dva brata.
Četrtič sem pa čutila, da bo punčka. 100% prepričana, da nosim pupo sem na zadnjem ultrazvoku zvedla, da moji pupi nekaj med nogam binglja. Mal razočarana – predvsem zato,ker je imela tašča prav, hihi – sem čakala porod in tudi tam je bingljal. Pa potem nisem čutila razočarana. Kar je pa zanimivo, da so ga izredno velikokrat imeli za punco. Pri prvih dveh so vsaj vprašal, pri temu pa še zdaj kakšen reče: jooj, kakšna pupa!

hvala vsem za odgovore. Samo to bi rada povedala. Ne, saj se ne odločava še za enega otroka. Bi se, če bi mi nekdo lahko 100% zagotovil spol. Ker pa to ni mogoče, tudi še enega otroka ne bo. Prekleto dobro vem, da se vse stvari v življenju ne morejo uresničiti, tudi za tisto kar imam sva se morala z možem zelo truditi. In ne, pri treh otrocih nimam preveč časa, tudi za kakšen hobi se najde čas- tako da, o tem gotovo ne razmišljam le zaradi preveč časa, kot je namignila ena zgoraj.

Pa še ena zgodba. Od moje tete brat ima 5 fantov, od njegove žene bat pa 5 punčk. Oboji so si želeli še kakšnega otroka nasprotnega spola, pa se jim želja ni uresničila.

Jaz imam pa dve deklici in bi si želela, da bi tudi tretja bila deklica.

Vsak po svoje.

lp

p.s Me pa strašno motijo komentarji, da bo treba še na popravni izpit (da bi bil fantek). To sem poslušala že pri prvi, kaj šele pri drugi.

pri nas imamo parček in naša prvorojenka je prava ZVEZDA! Zakaj…svak ima 5 fantov, v širši družini pa je to prva punca po 35 letih :-))

Vesela sem bla pa obeh, čeprav priznam, da sem si v drugo želela še eno punco, pa smo dobil fanta in ga ne zamenjam za nič na svetu….mulca našga! :-)))

Mi imamo tudi parček. Moj mož si je pa želel dve hčerke, pa je bila v prvo hčer, drugi pa je sin. Meni v bistvu ni bil tako pomemben spol saj sem samo želela, da bo otrok zdrav, po vseh težavah in razočaranjih, ki smo jih doživeli.
Moj oče pa je bil nenormalno vesel, da je dobil vnuka, saj je to prvi fant v naši družini… ampak naš mulo je nekaj posebnega, zleze ti pod kožo in se ga ne rešiš več. Osvoji še tako hladna srca… res enostavno ZNA.
Hčera pa je zlata deklica, ki jo doma dobesedno vsi obožujemo. Imata pa oba popolnoma različen karakter….

Vsi pa itak vedno za svoje rečemo, da so najlepši in zlati, kaj ne? In prav je tako.

Jaz te razumem. Jaz sem si želela fantka in ga dobila, želela sem si enega otroka…ampak če bi bil prvi punčka, bi pa mogoče mela dva :)…

Saj dečka “narediti” ni težko, samo se pa otrok “nabere”…..

HAHAHA

Pravijo, da če imaš hči, je tvoj otrok celo življenje, če imaš sina, ga izgubiš, ko se poroči.
Jaz vsem nosečnicam želim, da bi imele hčerko. 🙂

Razumem željo po sinčku, ne razumem pa, da se za še enega otroka ne odločiš izključno zato, ker ti ne more nihče garantirati spola. Oprosti, ampak to mi je malček hecno.

Pa misliš, da recimo, če se odločiš še za enega in bo fantek, neboš postala nepristranska do punc? Saj veš tako podzavesto, ker se je želja končno uresničila?

Mozev prijatelj ima 4 fante. Ce bi bila prva puncka, bi verjetno imeli le enega otroka.

Oh, jaz te tudi razumem.

Jaz pa bi želela punčko, v širši družini s(m)o prava redkost. Prvič sem želela fantka in tako je bilo. Če bi še enkrat zanosila, bi navijala za punčko, pa ne samo zato, da bi imela parček, pač pa bi želela imeti to izkušnjo, kajti sigurno je vzgajati punco čisto nekaj drugega kot vzgajati fanta. Ah, morda pa kdaj izvem. Če ne pa tudi prav.

Aradhel, mislim, da če bi se mi želja uresničila, da nebi bila pristranska do punc. Vse tri so najine ljubljenke in ne znam si predstavljati, da katere nebi imeli.

Metulka, ne samo, da je hecno, celo neumno je, vem, imeti otroka samo če si prepričan, da bo določenega spola. Smo bili že pri tretji kar prepričani, da nam bo ratal fant (po metodi kdaj je ovulacija), pa je nimam zdaj zato nič manj rada. Samo vsaka družina si mora postaviti mejo, koliko otrok bi rada imela, oziroma jih lahko preživlja, jim nudi dostojno življenje. Midva z možem sva se odločila, da so to trije otroci. Povečanja družine si ne želiva ne jaz, ne on. Sva si pa edina, da če bi obstajala možnost “izbire” spola bi našla prostor, finance in čas tudi za četrtega. Po eni strani so “ven iz tahudega”. Najmlajša že pol leta nima več pleničke, začeli smo uživati in bi nam dojenček spet malo “pokvaril” ritem. Ampak ta želja………Me skrbi, da če se nama zdaj ne bo uresničila, da naju bo prijelo, ko bodo punce že od doma. Pa toliko načrtov imava za “starost”.

Ah, to se pa hecaš. Saj ne morem verjet. Da se odločiš za štiri otroke, moraš pa res imeti blazno željo po veliki družini, ne pa samo obsedenost z enim od spolov. Po mojem tako samo flancajo.

Mislim, da si večina žensk želi vsaj eno hčerko. Moj bog, kako je bilo meni čudno, ko sem povedala, da bom imela fantka, pa so me nekatere tako pomilovalno pogledale, češ uboga ti.Priznam, da sem si želela punčko in me je to razmišljanje še malo bolj vrglo iz tira. Svojega sina – normalno – obožujem.

Moja svakinja ima dva fanta. Priznam, prav strah me je bilo, da bom imela tudi jaz dva, ker ko gledam družine z dvemi ali več fanti, pri večini opazim divjanje in agresivnost. Saj vem, da je to faza in da se fantki tako igrajo, da so bolj živahni od punc, ampak mene to straši, predvsem zato, ker ne vem, če bi zmogla dovolj energije, že pri enemu je kar kriza. V drugo sem dobila punčko, ki sem si jo res želela in je dosti bolj mirna od sina.Tako imamo neko ravnotežje, se kar da. Če bi imela dve deklici taki bi lahko rekla, da niti ne vem, da ju imam.

Poznam družine z dvema ali več puncami in njihove mamice na plaži berejo trač revije, medtem ko se punce zabavajo s kanglicami in lopatkami. Moja svakinja in marsikatera druga z dvema fantoma pa na plaži še niso spustile riti na brisačo odkar so fantje na svetu. Vem, da obstajajo izjeme a resnici na ljubo – jih je bolj malo.

Všeč mi je, kako si priznala nekaj, kar verjetno v živo ne bi nikoli in verjetno tudi nikoli ne bi izgovorila na glas.

Jaz imam parček in sem res zadovoljna. Prvo se je rodila hčerka in potiho sem čakala sina, ker potem ne bi imela več otrok. Takrat mi je bilo važno, da je fant, da se priimek nese naprej in da bi bili vsi srečni in mi nihče ne bi težil, da imamo še enega. No, pa je bila punčka. Čisto sem jo sprejela po dveh mesecih.

Ko sva načrtovala drugega, je bilo meni osebno vseeno. Čisto vseeno. Ker je bila prva punčka popolnoma krasna, lepa, pametna, bi si želela še eno tako. Pa se je rodil sin. Sem bila srečna, ampak sreča vseh okoli mene (posebno tašče) je bila nenormalna. Že prvo sekundo je cela vas vedela. Možu so govorili, ti pa znaš. Si pa car. In moških to zelo godi.

Moj bratranec živi na kmetiji. Je sicer izobražen, a na kmetiji je sin bolj cenjen. In ima 3 hčerke. Ko je dobil tretjo, mislim, da ene tri mesece ni govoril z nikomer, če mu je kdo hotel čestitati, ga je nadrl in ko sem mu jaz po pol leta čestitala, ko sva se slučajno srečala, me je tako nazjal, da naj ga že nehamo zafrkavati in se norca delati. Ko sem jaz rodila sina, z mano precej časa ni govoril. Še danes mi zameri, saj pravi, da jaz sina ne rabim (ker živim v mestu), on pa tak nesrečnik s tremi babami.

V prvi nosečnosti nisem imela posebnih želja glede spola – rodil se je sin. V drugi nosečnosti sem potihem upala, da bo spet sin, saj sem imela že izkušnje od prej, pa vse obleke, igračke, itd – rodil se je spet sin. Sploh si nisem mogla predstavljati, kako bi bilo, če bi imela hčerko, niti si nisem želela imeti še enega. Potem sem “ponesreči” zanosila v trejte in rodila hčerko. Sprva sem bila zbegana, potem sem se navadila. Kmalu sem ugotovila, da imeti hčerko je res nekaj posebnega. Najbolj se vidi to sedaj, ko imata sinova 25 in 23 let, hčerka pa 20.

Z njo hodiva na sprehode po mestu, greva na kavo, v šoping, v kino – čisto drugačen odnos, čeprav se vsi zelo razumemo, ampak sinova sta bolj z možem (imamo doma delavnico in vsi trije neprestano šraufajo, popravljajo, itd), midve pa sva pravi prijateljici (zelo pomembno: sedaj sva prijateljici, prej sem bila mati, ki je vzgajala, včasih tudi strogo; ne kot vidiš včasih, da hoče biti starš prijatelj otroku, ko je še čisto majhen).

aja, pa naj povem, da ta želja po fantku ni povezana s tem, da želim ohraniti priimek, ali pa zato, ker fant pač mora biti v družini. Če bi imeli tri fante, bi si gotovo tako goreče želela punčko.

: -)))) Moj mož bi temu rekel, da ne znaš biti zadovoljna z ničemer. ne mi zamerit – isto govori meni. Sem hotela punčko, sem dobila fantka. V drugo sem hotela punčko, sem dobila punčko. zdaj mi ni prav, ker je podobna njemu. : -)))) saj to so samo igrice, ne me vzet preveč zares, a dejstvo je – ne znamo več biti zadovoljni in ceniti kar nam je dano, vedno je neka želja po nečem “več”. ampak to je tudi normalno in sprejemljivo, jebiga.