Splav – napačna odločitev

Pod temo Nezazelena nosecnost in splav sem napisala, kako je potekal moj splav in kako se sedaj počutim. Vem, da me mnoge obsojate, saj se mnogim dogaja, da si zelo želijo donositi pa se zgodi kaj slabega in spontano slavijo ali morajo splaviti. Razumem vas in ne prosim za razumevanje. Mogoče pa je kje katera, ki je doživela oziroma doživlja kaj podobnega kot jaz in veliko bi mi pomenilo, če bi lahko izmenjali kakšno besedo ali dve.
Strah me je bilo negotove prihodnosti in ne nosečnosti. Žal sem to spoznala takoj, ko ni bilo več majcenega bitjeca v meni. Nosečnost sem imela rada od kar sem videla črtico na testu za nosečnost. Šla sem v lekarno po folno kislino, bolj zdravo jedla. Ne vem ali bom imela še dolgo redne mesečne prihodke, nimam lastne strehe nad glavo, s partnerjem imava težave in ob podatku, da sem noseča, je vse to prišlo še bolj v ospredje. Ta strah pred negotovostjo sem zamenjala z neželjo po novem dojencku in verjela, da mi te strahove in nelagodje povzroča vest, da sem noseča. Takoj, ko ni bilo več majcenega bitjeca v meni, sem spoznala, da ga močno pogrešam, želim nazaj. Zadelo me je spoznanje, da sem ga imela ves čas rada in ga nisem hotela izgubiti.
Groza me je, ker imam občutek, da bom vedno mislila na to, vedno pogrešala, se krivila, se spraševala kakšen kakšna bi bil/bila. Proekleti trenutek, ko sem gledala slike na stenah ambulante in nato vstopila v ordinacijo, čeprav sem se ob slikah lepo počutila. Na drugi strani je bilo očitno preveč skrbi, da bi lahko jasno videla kaj mi pomeni bitjece v meni.
Komaj čakam novo nosečnost, čeprav vem, da ne bom mogla z ničemer nadomestiti tega. Imela pa bom nekomu dati ljubezen, ki je v meni.

Moje nosečnosti so bile zaželene, zelooo,, ni se izšlo.
Imam dobro kolegico, ki je šla po tvoji poti in razumela sem jo, razumem tudi tebe. Ne razmišljaj o krivdi, v danem trenutku si se odločila tako, kot si mislila da je najbolje za vse, tudi za otročka!

Jaz recimo se žrem, ker sem šla na AC, pokasirala infekcijo in predčasno rodila………pa vendar, v tistem trenutku sem se odločila tako, kot sem mislila da je najbolj prav……….slaba tolažba, a časa nazaj ne moremo vrteti!

Sprijazni se z dogodki kolikor se le lahko, vem da je peklensko težko, a očitki stvar samo še poslabšajo! Meni so prav te dni spet prikorakali v glavo in ni fajn, res ne! Upam, da jih bom lahko kmalu spet malo pregnala, vsaj za nekaj časa….vem pa da me bodo od časa do časa spremljali vse dni mojega življenja!

škratek

Hvala ti skratek za te besede. Ti nisi naredila nič s čemer bi škodovala otrocku in res te ne smejo preganjati misli o krivdi. Naredila si nekaj običajnega in nisi nikakor mogla vedeti, da bo šlo zato lahko kaj narobe. Vem, da rada imela še enkrat možnost se odločiti in potem nebi šla. Tukaj sva si podobni, le da sem jaz vedela kaj se bo tam naredilo, vsaj mislila sem , da vem kaj bo po tem z mano. Tako mi je žal in vsak dan hočem nazaj v čas, ko bi še lahko pobegnila iz ambulante. Trudim se zakopati v delo, veliko objemam sinčka, noči pa se bojim. Na eni strani obstoječi problemi, na drugi pogrešane in krivda. Pa bi vse nekako šlo, da bi le tega ne naredila. Edino kar me malo po tolaži je misel na to, da bom še noseča in mogoče ob tem malo manj čutila stisko zaradi storjenega…

Če bi pred splavom lahko razumela, kako se bom potem počutila, da bom uničila nekaj edinstvenega in ne rešila problemov, bi tega nikakor ne naredila. Svojim problemom in svojemu življenju sem s tem dodala še eno muko. Če bi tega ne naredila pa bi imela dodaten razlog za rešitev problemov in smeh.
Res upam, da druge ravnajo bolj pametno oziroma, da se imajo s kom, ki je to doživlja za pogovorit. Od črtice na testu je za mamico to otrok in ne kar nekaj za kar se lahko odločiš, da daš od sebe. Pa v strahu daš, vprašanje pa koliko jih še čez dni,mesece, leta misli, da se je prav odločilo. Naj zdravi ki, ki to delajo bolj opozarjajo na to dejstvo, naj se vsaki pove kako se bo počutila. … kaj bi dala, da bi mi kdo povedal, kar vem, čutim danes…. Jezna sem, da je zdravnik kar naredil svoje in si ni vzel čas za daljši pogovor prej. Če bi me veliko spraševal, bi ugotovil, da imam preveč rada otroke, da imam druge težave. Hitro bi mi lahko povedal, da splav ne bo niti približno rešil mojih težav.
Ne spadam sem, ker se ve nebi nikoli za kaj takšnega odločile. Ne vem kam sploh spadam, verjetno v zapor saj se počutim kot zločinka.
Noč je in nekomu moram napisati pa čeprav me je sram sem pisati.

Pozdravljena!
Popolno te razumem. Tudi sama se žal počutim kot zločinka zaradi storjenega in se strinjam, da bi bilo nujno potrebno, da se s teboj nekdo podrobno pogovori še preden se odločiš za tak korak.
Tudi sama bi se vrnila v čas preden…. a žal ne gre.
Poskušaj ne misliti na to. S časom bo laže, pozabiš pa verjetno ne.
Meni je pomagala misel, da se vse zgodi z razlogom in na to ne moremo vplivati… da je vsak otrok le toliko tvoj kolikor mu je dano..
Želim ti vse dobro! V mislih s tabo!

Letos bosta minili 2 leti od kar sem naredila splav. Odločila sem se za tabletko. Procent uspešnosti je nenormalno visok, v manjšem delu pa je neuspešen in je potrebna še naknadna operacija. No, in jaz sem bila ravno tista, ki sem morala dvakrat skozi to.

Najprej tabletka, ki sem jo popila doma, potem čez dva dni v bolnico, kjer so mi dali še vaginalno tabletko. Tam sem bila cel dan. Imela sem nenormalne krče. Groza. Bila sem vsa bleda. Res groza.

Potem sem šla domov. Čez 14 dni na pregled. Neuspešno. Pojdi na operacijo. In sem šla – ponovno.

Ves ta čas pa ostaneš sam z mislimi. Nikoli ne razmišljam, ali sem naredila napako ali ne….razmišljam pa, da sem to naredila in kaj se je dogajalo tisti dan in zlasti, kako to, da nihče ni opazil, da se z menoj nekaj dogaja. NIHČE. Nikoli. To mi je bilo še najbolj zanimivo. Tisti dan, ko sem popila tabletko, tisti dan, ko sem bila cel dan v bolnici (in sem popoldan celo šla v službo) in tisti dan, ko sem morala na operacijo. In iskreno si želim, da bi kdo opazil. Pa ni. Pa tudi povedala nisem nikomur. Pa verjetno kdaj bom. Ker mislim, da me to zadrževanje ubija.

Razlogi za splav so pa za vsako različni. Jaz sem se morala rešit. In mislim, da sem kar se. Sem po tem kar dolgo hodila na psihoterapijo, da se uredim.

Vsak se odloči zase, sprejme odločitev in jo potem mora živeti. Skupaj s posledicami. Vsako obtoževanje drugih pa je moraliziranje – slovenski šport. Jaz za tem, kar sem se odločila, stojim.

In vesela sem, da sem končno napisala…ker mi ni bilo enostavno takrat in mi ni enostavno sedaj. Ampak se pa ne obtožujem.

Ne mine dan da ne pomislim, da ne bi smela tega naredit. Čeprav imam 3 letnega sinčka,pogrešam tisto pikico, ki se je začela in nehote pomislim kako visoko bi bila že sedaj noseča, bi bil fantek, punčka. ..Čas se mi izteka in kmalu bo zame prepozno za otroka. Ne želim otroku starih staršev, ne želim mu nesigurnosti, vendar so na drugi strani moje želje po se enem otrocku, ki so postale zal sele s splavom jasne. Moj partner ni nekdo, ki bi se znal pogovarjati o tem in vse kar ve je, da sem naredila splav in da velikokrat mislim na to. Jaz pa si nisem na jasnem ali je prav da bi imela sedaj se enega otroka. Pravim si, da bi morala obdržati tistega, če sem želela še enega. In tudi bi ga, če bi v naprej vedela kako bo to vplivalo name. Ne morem spremeniti tistega dne pa bi dala marsikaj da bi ga. Kaj naj naredim? Kako naj vsaj malo manj pogrešam, malo pozabim? Kriva tako vem da sem sama in to bo drl mene vedno. Naj se kljub letom (41) odločim se za enega otroka? O tolikih stvareh se odločim in stojim za tistim. Tukaj pa sem napačno razumela svoje občutke, se napačno odločila in se ne upam več kar na mah odločiti. …

Tudi meni se je zgodilo enako. 3 dni nazaj sem požrla tabletko in takoj čez par ur sem se zavedela, kaj sem naredila, vendar poti nazaj ni več bilo. Čeprav sem 14 dni o tem premlevala, dan in noč, vsako minutko, vsako sekundo, sem se na koncu odločila za napačno odločitev. Ne morem povedati, kako mi je žal. Jočem brez prestanka…..in nikakor ne morem to predelat. Ali mi bo celo življenje žal? Ali si res nikoli ne bom tega oprostila? Razlog je pa bil, da imam že dva krasna mala otroka, 2 in 3 leta, ki me sedaj še ful rabita in sem se bala, da bi bilo še z enim preveč naporno. Pa tudi 40 jih že imam. Ampak sedaj, ko pomislim, je bila moja odločitev le egoistična,da mi bo lažje v življenju in da mi ne bo preveč naporno.Obup! Kaj mi vse dala, da bi lahko zavrtela film nazaj in tega otroka obdržala……….pa še preden se je zgodilo, sem si ga v bistvu želela in pol, ko je prišel, sem se ustrašila in iz strahu naredila splav. Še zdaj ne morem verjet, da sem se tako odločila. Čisto sem obupana.

Analara in tinka999.
Enako ali še huje. Za seboj imam en kup bolečine, napačnih in težkih odločitev, več slabih izkušenj in zgodb, ki se niso dobro končale, občutkov krivde in ne vidim pravega izhoda. In nikomur ne morem povedati … ker menim, da je težko razumeti. Stara sem 41.
Tudi jaz bi si želela še priložnost in končno lep zaključek in veselje. Zame. Za mojo družino.

…kar je pa najbolj noro, da se mi zdi, da bom to bolečino olajšala samo tako, da bom spet zanosila in donosila. Hormoni so mi čisto ponagajali in šele sedaj se zavedam, da, ko sem požrla tisto prekleto tabletko, nisem bila prisebna. Res ne. Sprenevedala sem se iz minute v minuto, sedaj sem bila za in čez par minut za ne. Še 2 uri pred tabletko sem bila ZA. Tako, da res nisem bila razsodna. Zelo mi je žal. Jezila sem se nase in na vse okoli mene, ker niso opazili, da nisem ok in da nisem v stanju za sprejemat tako odločitev. Lahko bi počakala še cele 3 tedne in dobro premislila. Noben mi ni tega svetoval. Vsi so samo pritiskali z vprašanjem: IN? KAJ SI SE ODLOČILA? Otroku sem dala smrt, namesto življenja. Mojima dvema otrokoma sem odvzela bratca oz. sestrico….ubila sem lastnega otroka, vse take grozne in podobne misli po splavu. A tega otroka sem si resnično želela in to še preden je nastal…..samo nisem imela korajže, da bi ga zavestno naredila. In pol ko se je zgodilo nenačrtovano…….kaj sem naredila. To je res absurd in nerazumljivo. Tolaži me misel na to, da nisem bila prisebna in nisem vedla, kaj počnem. Moj mož je celih 14 dni delal, skoraj nič ga ni bilo doma in še takrat, ko je bil, je bil utrujen in tudi on prestrašen, zato mi ni bil v nobeno pomoč in oporo. Odločitev je prevalil name. Rekel je, da karkoli sem bom odločla, bo sprejel in se prilagodil situaciji, čeprav je bil bolj za NE. Post festum, ko je videl moje trpljenje, je bilo tudi njemu neizmerno žal, kar sva naredila. Imava srečen zakon, finančno ok, stanovanje, dobre službe, taščo in mamo, ki sta nam na razpolago…….skratka idealna situacija, da bi lahko imela še enega. Edino moja leta, 40, so naju bremzala. Sedaj, so mi leta nepomembna in če si bom čez 3 mesece še želela tega drugega otroka, bom zanosila. Imela ga bom. Imamo dobre gene in mislim, da bom pri 60ih-70ih še vedno vitalna in zdrava (kot je sedaj moja mama pri 70ih. Takrat bo pa otrok že 20-30 in bo že samostojen. Skratka, življenje si kompliciramo sami.

enako_jaz …pa imaš že kakšnega otroka?

Analara*….tudi jaz bom januarja 41 in mogoče, bom imela še enega – tretjega. Ena moja prijateljica jih ima že 41 in je ravnokar zanosila, pri 42 bo rodila tretjega. Veliko jih poznam, ki so v teh letih, okoli 40…pa nimajo še nič in delajo na tem. Se mi zdi, da to danes ni več nič nenavadnega. Jaz jih ne izgledam 40, vsi mi dajo maximum 35, tako da…..počutim pa se tudi mlajšo.

Ja imam. Hčerko (14). Jaz se zanositve bojim, saj imam za seboj veliko slabih izkušenj, ampak želja ostaja. In je močna. Zdravnica mi je tudi odsvetovala (zaradi mojega psihičnega stanja in strahu). Upam, da bom močna, zdrava in da bom zmogla poskusiti še enkrat.

letos februarja bi moj otrok, če se jaz takrat ne bi odločila za splav, praznoval 10 let! Včasih me prime taka žalost, gledam dekleti, ki imata zdaj 14 in 16 let in si mislim – tle bi moral-a biti še eden-ena. Ne vem zakaj, ma v mislih imam zmerom ime ‘Ana’…želela sem si tri otroke, vendar so bile razmere ob zanositvi take (mož brez službe, jaz končno dobila službo po par letih brezposelnosti zaradi dveh zaporednih rizičnih nosečnosti, odnos med mano in možem katastrofalen…) Nič od tega ni opravičilo, za kar sem storila…storila sem tisto, kar se mi je takrat zdelo edino pravilno, ko pa zdaj gledam nazaj vem, da bi ravno tako preživeli, le eden-ena več bi bil-a z nami… ob tretji zanositvi sem imela 30 let in sem si po tem splavu sama sebi prepovedala zanositev v smislu ‘ko bodo dobri pogoji” – kot kazen, za kar sem storila. In ko na pokopališču prižgem svečo, jo prižgem tudi za to neusojeno dete in je prosim odpuščanja… Zato polagam na srce, da premislite, pogovorite se z nekom, ker povratka ni več!!

Tudi sama sem šla čez tako težko preizkušnjo, dvakrat. Imam dve čudoviti hčerki. Pa vendar mi dva sončka manjkata, vsa ta leta ki minevajo brez njiju. Mesec dni nazaj sem po dolgih letih zagledala dve črtici, veselje… Potem pa krči, neznosna bolečina, kri… in mala pikica je šla… In se sprašujem: Karma? Boli, zelo, še toliko bolj ker sem v vsej tej bolečini sama,…Vsako leto prižgem svečko za dve dušici, katerima sem jaz vzela življenje, po novem bom prižigala za tri angelčke. Bolečina ni prav nič drugačna kot pri umetnem splavu. Nisem si še oprostila in verjetno si nikoli ne bom. Vendar v danem trenutku ni bilo druge možnosti. Ali pač?!

Punce, zelo hudo mi je, ko berem, kaj se vam dogaja, se je zgodilo. Prilepila bom link, kjer morda katera najde pomoč, tolažbo…

Vse dobro vam želim!

http://www.zavod-zivim.si/splav-2/pomoc/

Punce tole berem in vidim kako se sprašujete, če bi…. Če se ženska v danem trenutku tako odloči, potem sigurno ni vse kot bi moralo biti…. zdaj se razmišlja samo kako bi se vseeno dalo finančno, pa še kak bratec pa sestrica pa kak unikatek bi bil…. je pa tudi varianta, da vse ne bi bilo v redu, lahko bi bil hudo bolan, lahko bi ženska na porodu umrla…skrajni primeri, ampak, če bi se odločile drugače bi lahko bilo tudi kaj od tega. Grozno se sliši, ampak vsak dan, ko se odločite za neko zaščito ali splav, ki se zgodi spontano pa sploh ne veš.. bi lahko bil en krasen otrok, bratec, sestrica… novo veselje, pa če se danes ponovno odločite za otroka, ker takrat ni bil trenutek bi bil en krasen otrok, ki ga verjetno ne bi bilo, če bi takrat donosile. Sej vem, da se grozno sliši, morda neverjetno, ampak v tistem trenutku je bilo tako prav iz nekega razloga. Pozabite, živite naprej, ne razmišljajte o tem, ker s tem škodujete sebi in svojim ostalim otrokom, če jih imate!! O datumih tudi pozabite, izklopite, to bi drugače lahko delale za vsak dan v letu, vsakič, ko se ne odločite, npr. danes zvečer, ko se zaščitite.. Vem, da ni isto, ker se je dejansko takrat prijelo, ampak tako pač je..