Pozdrav. Pred 10 meseci, me je po 12-ih letih, vsaj zame sanjske zveze, zapustila soproga. Skupaj sva prebrodila smrt mojih staršev, njene mame, skupaj sva ustvarila dom, gradila poklicni karieri in načrtovala skupno prihodnost. Otrok, žal, kljub obema prijetnemu trudu nisva uspela dobiti po naravni poti, kljub temu, da sva oba zdrava. Ker se je čas njene biološke zmožnosti krajšal, jaz jih imam 43, ona pet let manj, sva pred tremi leti začela z IVF poskusi, tudi samoplačniškimi, a se sicer oplojene celice žal niso ne ugnezdile, ne razvijale. Lanskega marca, ob najinem zadnjem poskusu, se srce ploda ni razvijalo in je bilo potrebno opraviti splav, kar sva oba sprejela z veliko žalostjo. Žal je bil tudi sam postopek pospremljen s komplikacijami in zato toliko bolj boleč. Ženo, že tako obremenjeno z mislijo o svoji nezmožnosti, da se uresniči kot ženska, je vse to zelo potrlo. Začela se je odmikati od mene in se vse bolj intenzivno posvečati svojemu delu. V poletnih mesecih, pred odhodom na morje, mi je v veliki stiski zaupala, da me že dalj časa ne ljubi več, da si ne želi več ne moje bližine in da ne vidi najine skupne prihodnosti. Njeno stisko sem razumel kot trenutno in kratkotrajno predajo, ki je posledica tako postopkov, ki jih je morala trpeti zadnja tri leta, kot tudi duševne stiske v kateri se ni zmogla prepoznati kot žena in ženska zaradi težav z zanositvijo. Upal sem, da se bo nevihta v najinem odnosu ob pomoči sonca in morja umirila, a se ni. Iritirali so jo moji dotiki, uslužnost, prijaznost in že sama bližina. Na plažo sva morala hoditi ločeno, preoblačila se je za zaprtimi vrati, nobenih pogovorov, nič. Vse skupaj sem se trudil jemati z upanjem na boljši jutri, s pozitivnim odnosom in odzivi. Vesel sem bil, da sva skupaj in da za razliko od mene mirno spi. Dolgo v noč nisem uspel zaspati in se tolažil, da bo čas poskrbel, da se temni oblaki razpršijo. Po vrnitvi z dopusta me je obvestila, da se želi odseliti, si kupiti stanovanje in si vzeti čas za to da se najde in razmisli, ali ima najina skupna pot sploh še smisel in upanje. S težkim srcem sem ji ustregel in je iz ljubezni pri tem ne oviral. Povedal sem ji kaj in kako čutim, da je ne obtožujem in ne krivim za nič in ji želim, da uspe najti srečo. Seveda sem verjel, da bo spoznala in prepoznala mojo ljubezen ter se po njej potrebnem času vrnila v najin svet. Z njenim odhodom in osamosvojitvijo je pretrgala vse stike z mano, odklanjala pogovore, srečanja – tudi s terapevtom in se posvetila sebi, svoji poklicni poti in prijateljem. Pri vsem tem je, kot mi uspe to prepoznati iz dobrohotnih informacij še skupnih prijateljev zelo uspešna, cvetoča in zazrta v prihodnost. Tega sem vesel, hkrati pa me duši misel, da sem jo za vedno izgubil. Pred mesecem dni, sva bila pri odvetniku in uredila vse potrebne formalnosti ter bila tik pred tem, da notarsko overiva sporazumno razveljavitev najinega zakona, ko je izrazila željo, da s tem počakava in da potrebuje čas, da se odloči. Nepopisna sreča, ki sem jo ob tem čutil, me je napolnila z upanjem in odločitvijo po potrpežljivi, sicer oddaljeni podpori, ki mi bo dodelila korist in vrnitev ljube, ki je več kot le polovica mojega bitja. Vendar se vzorec ne spreminja. Ne želi si stikov z mano, razen, ko potrebuje varstvo za zdaj njenega psa, ne pogovorov. Še vedno se išče in zaposluje z delom, športom, prijatelji in dogodki, medtem ko jaz čakam, upam in kot opažam na svojem telesu razpadam. Tudi sam se trudim zaposliti z delom, uresničujem svoje projekte, iščem odvode misli in sprostitev, a me vsakodnevno soočenje z osamljenim sabo in s pogrešano ljubeznijo vse bolj pritiska k tlom. Delovanje mojega zavednega in nezavednega ustroja na moje telo se kaže v obliki neprestane utrujenosti, upehanosti, zakrčenosti vratnih in hrbtnih mišic, oblivanja znoja in tresavice. Razumsko vem, da se zoper naštete simptome lahko borim, a motivacija je nikakršna. Izguba, ki me je tako potrla in strah pred neznano prihodnostjo, se kažeta kot lažja pot. Hranim se z upanjem, da se bo zdaj zdaj vrnila in, da se bom takrat hipoma vzpostavil v prejšnje stanje. Slabe izkušnje, ki jih imam iz prejšnjih zvez in tudi iz otroštva, ko sem trpel zaradi nesprejetosti takšnega kot sem in občutka nepripadnosti in osamitve, so se znova priplazile na svetlo, tega se zavedam. Izgubljena zveza, ki sem jo živel zadnjih dvanajst let in v kateri sem se čutil ljubljenega, sprejetega in izpolnjenega, pa me znova vrača v čas mračnih stisk. Začel sem se skrivati pred ljudmi, pred prijatelji z izgovorom, da sem prezaposlen. Svetloba, ki je pred odhodom žene kazala pot naprej, pa ugaša in komaj še brli. Upanje resda umre zadnje in morda se bo vrnila, a vprašanje, ki me bolj zanima je, kaj pa če se ne bo? Kam naj zbežim? V delo, tujino, v nove zveze, ki me sedaj sploh ne mikajo? In tako se vrtim v krogu in grizem svoj rep.

Boris

Spoštovani borism!

Verjamem, da vas je ženin odhod zelo prizadel, dobesedno iztiril iz ustaljenih tirnic (vsaj po čustveni/organski plati) in ste še vedno nekje v zraku, med nebom in zemljo, zamrznjeni v času čakate, da se bo žena morda pa le vrnila in bo vse spet po starem. Vendar nikoli več ne more biti, kot da vsega tega, kar se je dogajalo, se zdaj dogaja in se še bo, ni bilo. Ker ne vi ne ona ne bosta več povsem enaka, vse, kar sta preživela in preživljata, vaju neizbrisno zaznamuje, pa ne glede na to, kakšen bo končni razplet vajine zgodbe. In se ne da reči, da se ni zgodilo, čeprav bi včasih to najraje naredili in se tako skušali izogniti bolečini. Ker se vsak trenutek spreminjamo, vsak dogodek nas zaznamuje, koliko bolj vaju je šele zaznamovala vajina kalvarija ob neuspešnih poskusih zanositve, koliko vaju zaznamuje zadnje leto…
Se pa sprašujem ob tem, ko vi opisujete »sanjskih 12 let«, kje sta se »izgubila« in se nehala čutiti in se razkrivati drug pred drugim tudi v bolečinah, stiskah, razočaranjih, spraševanjih, kaj za vsakega od vaju pomeni, če otrok ne bo, kako naprej… Koliko sta bila vsak od vaju v tem sam, sam nosil stiske, sam jokal, sam se spraševal o prihodnosti, sam sanjal, kako iz te groze ven… Koliko sta oba čutila, da sta lahko sprejeta takšna, kot sta? Da ni treba biti »sanjski«? Očitno vaša žena teh let ni doživljala enako »sanjsko« (vpašanje je, koliko pa sta iskreno o tem govorila že pred odhodom) in se je odločila za drugo pot. Ker pišete, da zavrača pogovore, verjetno ni bilo v zadnjem letu veliko možnosti o tem odprto govoriti z njo, vendar je vam s svojim odhodom dala na svoj način vedeti, kaj in kako pa je ona doživljala te stvari. Verjetno zelo podobno, kot zdaj doživljate vi.

In kje ste zdaj vi? Trenutno sami, razpeti med preteklostjo, ki je več ni, in prihodnostjo, za katero ne veste, kakšna bo, vendar je ne glede na vse v vaših(!) rokah, čeprav ste jo v tem trenutku povsem položili v ženine roke. Sedanjost pa odteka oz. se sprašujete, kaj narediti z njo, kako sprejeti realnost sedanjega trenutka, ki boleče kriči in prebuja stare znane občutke nesprejetosti in nepripadnosti, zavrženosti, bolečine in osamljenosti, ki bi se jim najreje izognili. Verjamem, da je to naravni odziv večine od nas, ko se nam nečesa nabere preveč – zaposliti se s čim, ne misliti na boleče stvari, iskati »odvode misli in sprostitev«… Tako kot je storila vaša žena na svoj način in kot se trudite vi. Vendar je ob vsem tem slej ko prej neobhodno potrebno tudi soočenje s sabo, s tistim, kar vam nespregledljivo sporoča vaše telo in vaši občutki. Nima smisla bežati pred tem, na dolgi rok je bolj smiselno »zgrabiti bika za roge in mu pogledati v oči«. Čeprav se včasih zdi nevarno, včasih kar strašljivo, ko pomislimo, da bi morali vse te občutke, ki se nam prebujajo, vzeti zares in ne preprosto počakati, da minejo. Četudi je pametno hkrati poskrbeti tudi za svoje telo in fizično sprostitev napetosti in stresa (rekreacija, narava), druženje s kolegi in prijatelji, pač tisto, kar vam ustreza, je vendar verjetno edino res odrešilno, res sproščujoče, ko vidiš, da lahko o tem napišeš (tako kot ste vi na forum) oz. še bolje o tem spregovoriš z zaupnim prijateljem ali terapevtom, ki te ne obsoja, ki te sprejme, ki prenese tudi, da se zjočeš ali razjeziš… Ko lahko spregovoriš o tem, kaj se je zgodilo in predvsem kako se ti res počutiš ob tem, kar se je zgodilo in si v tem sočutno sprejet. Vem, da se bo morda slišalo kruto, vendar očitno je prišel čas, da to »priložnost« izkoristite za to, da pogledate poleg sedanjosti tudi preteklost, v svojo »osebno prtljago«, ki ste jo prinesli s sabo v ta zakon, o kateri ste nekaj malega napisali in ga je tudi sooblikovala ter o njej z nekom poglobljeno spregovorite. Verjamem, da na ta način boste počasi lažje sprejeli realnost sedanjega trenutka in tudi bolje poskrbeli za svojo prihodnost, ne da bi bilo treba bežati pred preteklostjo. Verjamem, da bi bila po tej plati v tem trenutku za vas vključitev v terapijo zelo koristna.

Vse dobro vam želim!