spet je preveč nasilja

Najprej lepo pozdravljeni!

Danes se je že navsezgodaj slišalo vpitje mame, ki je bila očitno spet žrtev nasilja in to od svojega sina, mojega brata. Ne spuščam se več v to, kdo in zakaj je kriv, kje je vzrok… Sita sem že vsega tega. Popolnoma dovolj mi je in če bi sedaj imela toliko finančnih sposobnosti, bi se takoj odselila. Najhuje mi je, ker sem opazila, da v svojem srcu čutim vedno več sovraštva in prezira. Že zdavnaj sem postala nemočna, zdaj pa ga vedno manjkrat lahko v resnici zagledam tudi kot človeka, čisto tako, kot tistega “čistega” človeka, ki je globoko znotraj sebe še vedno tudi dober, razumevajoč in plemenit človek. Nočem tega občutja v sebi, jemlje mi energijo, uničuje me. Rada bi bila svobodna tega, saj končno tudi njemu s tem prav nič ne pomagam, prej nasprotno.
Kako si lahko pomagam, ker s to težo v srcu je težko hodit po svetu. Potrebujem svojo notranjo svobodo izpod teh negativnih čustev, ki me vedno bolj prevzemajo. Prosim, če imate kakšen predlog ali usmeritev?
Hvala za odgovor!

Pozdravljena!

O kakšni vrsti nasilja govoriš?

lp

Oče verjetno ni prisoten.
Moj nasvet: čimprej stopi na mamino stran, sklenita moči in mu dajta jasno vedeti da tako ne bo več šlo.
Če boš to mirno gledala, utegneš kdaj v prihodnje obžalovati.
Pa še nekaj. Človek, ki je nespoštljiv do svoje(po možnosti zelo ljubeče mame), nikakor ne more biti plemenit!!

Spostovani. Dovolite mi napisati nekaj vrstic, kajti v nasi druzini se je dogajalo (in se se) podobno, mlajsi brat (tretji otrok v druzini) ni koncal niti osnovne sole, pri 13. letih je pricel piti, mama ga je vedno scitila, ces ‘ah, saj bo, moj otrok je, ne morem ga vreci ven, ne morem si delati sramote’ (da ne omenjam sramote, ki jo je on delal nam, svoji druzini, materi in ocetu, ki sta postena in delavna). Danes je star 25 let, dominanten v hisi, vsi se ga bojijo, ‘padajo’ na kolena pred njim, placujejo mu vse stroske, vendar ne iz njegovega zepa, itd, itd. Jaz sem stara 26 let, trenutno v tujini, ker sem si nasla fanta tukaj (preko studija v tujini, studij je bil namrec moj beg pred nasiljem) in to da sem trenutno v tujini ze 4.mesec, je tudi del moje strategije, namrec umik, kajti drugega izhoda ni bilo in ga ni. Trenutno. Pokojni spostovani dr. Marijan Kosicek mi je glede tega lepo svetoval in imel prav ‘zelo pomembna je financna neodvisnost’, kajti ta ti da doloceno svobodo in pa seveda moznost, da zazivis na svoje. In to Vam zelim svetovati, poskusite najti nek financen vir, ne vem koliko ste stari, studirate ali ze delate, ampak treba je iti na svoje. Jaz se sicer kmalu vracam domov, ker nimam financnih sredstev, da bi sla na svoje, a sem v sebi zbrala toliko moci, da sem se oddaljila od dogajanja v hisi, sebi kupim nekaj malega hrane (veliko premalo, kot je treba), jem v svoji sobi, upam na sluzbo, torej bom nekako pol dneva zunaj, popoldan upam se na kaksno delo ali sport, tako da sem cim manj vpletena v dogajanje in to mi daje dolocen duseven mir, ceprav je tezko, zares je tezko. Moj fant ima se leto studija, potem pride v Slovenijo in bova sla na svoje, nekaj bova ze nasla, sva delovna in pridna, to me ne skrbi. Poskusite si najti zaposlitev, tudi miselno, jaz sem se ‘utopila’ v studiju, danes studiram v tujini, govorim 5 tujih jezikov, imam krasnega fanta, krasne prijatelje tukaj – zivim svoje sanje, to kar sem si vedno zelela. Kaj se doma dogaja, me sploh ne gane vec, poskusila sem s pogovori, poskusila resevat, brisala kri s sten, pometala crepinje, ampak enkrat je tega dost. Oddaljila sem se, ceprav zivim v isti hisi, ni mi problem skuhat, pospravit, postorit kaj okrog hise, ampak ko se zacne ‘veselica’, mrknem, me ni. Res ne da se mi vec s tem ukvarjat, poleg tega je mama vedno zagovarjala brata, vpila na mene, celo iz hise me je vrgla, ker se nisem hotela uklonit in pokleknit. Ampak sem to vzela tudi kot izkusnjo, nekaj kar nima vsak, in bog ne daj, da bi vsak to imel, ampak – sedaj je kar je, imam kar imam. In sem se iz tega nekaj naucila in se se ucim. Vem, je tezko, vsak dan ziveti v strahu, zaklenjen v sobi, medtem kot ti pijandura zbija na vrata in ves tresajoc gledas kljuko ter oci begajo po sobi ali kuhinji, kje bos lahko pograbil kol ali tudi noz, da se bos ubranil. Jaz sem tudi pograbila noz in me je to tudi resilo, ceprav bog ne daj, da bi bil to nacin obrambe. In kar me najbolj boli, je to, da sta se mu starsa uklonila, tako nisem imela nobene zascite pred njim, poleg tega, ker se nisem strinjala z njihovim nacinom, sta bila starsa proti meni, prav tako starejsi brat. Danes jih ne sovrazim, a nimam kaj dosti z njimi, sem v tujini ze 4. mesec, pa jih nikoli ne poklicem. Jih spostujem, to je moja druzina, a to je tudi vse.
Glavo pokonci, samozavest, poskusajte najti pot za umik, morda sport, branje, studij, karkoli, in bog ne daj – zanemarjanje studija, alkohol in podobno. Bodite trdni in ponosni nase, morda si najdite delo ob studiju, ce ste mlajsi in ste se v soli. In zavedajte se, da ste enkratni in mocnejsi od vecine, ki ne ve, kako je to lahko hudo. In vzemite to kot neko izkusnjo ter se poskusite iznje tudi nekaj nauciti.
Posiljam vam lep, prijateljski pozdrav, drzim pesti za vas in mislim na vas. Niste sami.

New Report

Close