Spanje otroka
Pozdravljeni,
tema je malo drugačna kot ostale, a vendarle prosim za mnenje…
Doma imam 2 sina, eden ima 5 mesecev, drugi 2 leti in 6 mesecev. Starejši je izjemno bister otrok, lepo govori, se brilijantno izraža, ima že sam dvogovore z igračkami in podobno. To navajam zato, ker dejansko zelo dobro razume in dojema svet okoli sebe… Imamo pa že od začetka težavo z njegovim spanjem in tudi danes moram še vedno z njim v posteljo in ždeti ob njem v temi, dokler ne zaspi. Res smo ga tako navadili, a počasi z drugim otrokom in posledično več dela mi to zelo preseda, vsak dan sem jezna nanj zaradi tega in zdi se mi, da ga imam manj rada. Neumno, vem, ampak njegove besede – mami, tukaj moras biti – me navdajo z jezo, skoraj sovraštvom, da z mano upravlja in manipulira 2-letni otrok. Če mu razložim, da imam delo ali karkoli, pa se posluži svojega učinkovitega orodja – glasnega kričanja in jokanja – in seveda doseže svoje. Živimo v hiši staršev in zato, da je v hiši ljubi mir in ni dretja, mu v njegovih zahtevah ustrežem, a v kratkem se selimo na svoje v blok in bi želela uvesti nek nov ritual, da bi otrok sam zaspal, pa se bojim kričanja in slabe volje ljudi v bloku.
Zanima me, kaj je ok in kaj ni več ok. Vem, pravilo je, da je sprejemljivo tisto, kar posamezni družini odgovarja, ampak kot pravim, sama imam vedno bolj občutek, da sem na tem svetu samo še zato, da strežem otrokom, jih previjam, čistim, kuham, vozim k pediatru skoraj na 14 dni, ker so ves čas bolni, in nimam energije, da do konca utrujena zvečer, ko bi jaz že tisočkrat zaspala, pa ne smem, čepim v temi in milostno čakam, da otrok zaspi po svojih pravilih.
Prosim svetujte mi, s čim mu ne bom škodila dolgoročno, ampak da bi bilo učinkovito pri tem, da zaspi sam. Je to prižgana luč, igračka in potem pustiš, da tuli in zaspi, ko pač zaspi?
Sama ne znam naprej, jeza pa se veča in kopiči, moje zdravje pod vsemi pritiski peša in nisem si več všeč :((
Hvala za vsakršno besedo…
Spoštovana betliza,
čeravno sem v lastni družini v vlogi očeta in ne matere, stisko (tudi kot terapevt) razumem in čutim. Najprej bi vam rekel, da četudi vas ne poznam in ne vidim, verjamem, da ste čisto v redu mati, hkrati pa tudi to, da si v tej stiski več niste všeč! Iz vaše iniciative se vidi, da ste »pri stvari«, otroka jemljete resno, mu sledite, materinstvo jemljete odgovorno. Morda je čutiti to, da ste otroku “preveč” na razpolago in premalo sebi, svojim potrebam. Govorim o porušenem ravnovesju med vašimi osebnimi potrebami in potrebami materinstva/otroka.
Potrebno si je dati več sočutja, več zaupanja in par odločitev, pa bo s spanjem vse ok. Pa lepo počasi – povsem naravno je, da je pri tem veliko nemoči in nefunkcionalnih reakcij nanjo, odtod iz te zgodbe pogrešam še kaj o očetu: kje je, kaj počne oče ob ritualu oz. kako imata kot partnerja dogovorjene starševske obveznosti pri odpravljanju k nočnemu spanju? Gre za vprašanje, kako se ujameta v starševskih vlogah na splošno.
Sicer pa je prvi otrok za starša vedno takorekoč “eksperiment” na vseh ravneh (osebni, partnerski in družinski), šol za starše ni, ko se za otroka odločimo, se stvari v življenju precej hitro spreminjajo, zlasti pa je nova vloga starša in je potrebno staviti na lastno kreativnost. Imate radi umetnost, jo spoštujete? Evo, starševstvo je umetnost uglaševanja in servisiranja varnosti. Ko se enkrat začne, se ne konča nikoli! Kje se vidi? V otrocih, njihovih obrazih, notranjem stanju in stanju generacij(e). Zato se starševstvo spoštuje. Ne tradicija ne knjige ne rešujejo starševskih izzivov pri vzgoji. Potrebno je slediti sebi in otroku ne glede na okoliščine. Odtod se partnerstvo kot podsistem v družini začasno (običajno prva 3 pomembna leta) postavi v drugo vlogo – vlogo podpornika za otrokov razvoj in posledično razvoj družine.
Ob prvem otroku je potrebno iskati veliko ravnotežja v odnosu tako v partnerstvu kot v starševstvu. Gre za vzpostavljanje varnosti bioritma, socialne varnosti in čustvene podpore. To pa človeka poleg zaposlitve, gospodinjstva, primarne družine itn. močno izčrpava. Kakorkoli, tema, ki pri vaši zadevi izstopa, je postavljanje meja, ki zadeva:
[list]
[*]dogovor med vami in očetom otroka, glede ureditve ritma spanja, ki mu je potrebno slediti (ura, postopek, razdelitev vlog), sicer postane dnevni ritual mučen in negotov, saj nima osnovne strukture (jasnih pravil, vlog, varnega odziva). Fleksibilnost je smiselna, vendar ne v v obliki nenehnega spreminjanja zadev v oklepajih;
[*]hkrati je potrebno urediti in skrbeti za svoj bioritem, skrb zase, samozaupanje (za notranji občutek varnosti), pri čemer ne pozabiti nase – starša imata pravico do miru in osebnih potreb,
partnerski odnos: sodelovanje v spoštovanju očetovstva in materinstva, ki sta dve različni vlogi in sta nenadomestljivi, medsebojno zaupanje in podpora;
[*]končno, če je zgornje dovolj dobro, so zaupanje, medsebojno spoštovanje in odgovornost lepo in varno porazdeljena, potrebi po sprejetosti in naklonjenosti zadovoljeni, kar brez ovinkarjenja pomeni ljubezen in varnost v družini.[/list]
Če se vrnem na začetek o nemoči: vse zgornje je potrbno usklajevati in uravnavati na DNEVNI bazi, dokler ni varna rutina, kot pravimo, »not«. Otroku bo mame zvečer dovolj takrat, ko bo mama v sebi našla gotovost za lastne meje – ugotovila, kdaj je dovolj, ne da bi se zaradi tega počutila krivo, ko otrok z jokom zahteva, da ste zraven. Torej ne gre za to, da otroka zvečer čim prej odložimo v posteljo, mu na hitro odpojemo in gremo, pa naj čimprej zaspi da imamo še kaj časa zase. Gre preprosto za uglaševanje z otrokoviom počutjem ter: da pričnemo verjeti najprej sami, da ko je dnevnih aktivnosti konec in je čas za počitek, je temu res tako. Npr. odločitev o tem, da bo mami od jutri naprej zapela/prebrala in potem ugasnila luč, dala poljubčka za lahko noč in s priprtimi vrati zapustila otroka, JE NA VAS. Saj vendar le vi veste do kod si lahko dopustite varno naklonjenost otroku, ko je tega preprosto preveč, postavite mejo na varen način. Otroku preprosto sporočite svojo odločitev in da to ni zato, ker ga nimate rada, ampak ker je tako mama (starša) odločila, ker ona(dva) ve(sta). Vi ste vendar glavna, ker ste starš. Ne pozabimo, otroku je varno, ko se starš počuti varnega.
Kompromis, ki ga delate zaradi ljubega miru v hiši vaših staršev, je za vas očitno slab, ker strežete tistim, ki jim ni treba. Pustimo druge njim. Mlada družina ste, ki ima male, jokave, trmaste, sicer pa prekrasne otroke, ki jih je potrebno vzgajati. Stari starši to preprosto morajo sprejeti, njihova vloga je drugačna. Sosedje pa prav tako. Pomembni ste vi in vaš otrok. Imate pravico in odgovornost do starševstva ne glede na nejevoljo okolice! Zaupajte si, da delate VI prav, ne kar pravijo drugi, knjige, nasveti in “recepti”. Končno, treba se je odločiti poizkusiti nekaj novega, da sploh ugotovimo ali za nas in naše otroke nekaj funkcionira. Kaj je za vas in vašega otroka v redu in kaj ne, ne bo mogel nihče ugotoviti, razen vas, staršev. Osnovna usmeritev: čutim in verjamem, da je dovolj varno za otroka in zame.
Vedno se lahko dodatno izobražujete, obstajajo tudi številne izkustvenih delavnice za mlade starše, ki jih organizirajo bližnji družinski centri. Knjigi, ki ju priporočam kot referenčni okvir: Rahločutnost do otrok (K. Kompan-Erzar in A. Poljanec) in Otroško spanje, brez joka v spanje (E. Pantley)
Veliko mirnih noči in zaupanja vase.
spoštovani betliza in gospod terapevt
bom zelo kratka, ker sem nedolgo tega uspavala 6-mesečnega sina in 3,5 letno hčerko in sem utrujena:)
Z besedami terapevta se zelo strinjam.
imamo podoben primer-tudi jaz moram biti ob hčerki, da zaspi. povem ji kratko pravljico (čeprav prej še v dnevni gledava knjigice), potem vsakovečerni ritual lahko noč, eno bolho za pomoč, 2 črička da ti data lupčka na lička, 3 muhe da ti poravnajo rjuhe … naj poudarim, da se meni zdi nekako logično, da tako majhen otrok še ne zaspi sam, edino, kar me moti je, da mi z roko “šari” po prsih (ostanek predolgega dojenja; res, kot pravi terapevt, 1. otrok je eksperiment, jaz sem se ob njej naučila, da ni nobene potrebe po dojenju več kot 1 leto, kljub nadobudnim gospem na sosednjem forumu!!! otrok je samo bogi, ker ne more pozabiti, kako lušno je bilo zaspati, no, po domače, na joški…). naj povem, da sem si, odkar se je rodila hči, absolutno premalo vzela časa zase, zvečer nisem šla na aerobiko, ker je hotela spati SAMO Z MANO, čeprav je na očka zelo navezana, ga ima rada, on se ji posveča…ko pride večer, pa očka, stran pejt, mamico rabim. ni variante, da bi zaspala ob očku, tudsi, ko se kdaj zbudi ponoči, je samo mami dovolj dobra. ko je bila stara 2 leti, sem šla zvečer na pijačko s prijateljico, morala sem prileteti domov, ker je zverinsko tulila (takrat smo še dojile in hotela je prav to)
podobno kot terapevt govori tudi JESPER JUUL katerega vse knjige priporočam, ne govori eksplicitno o spanju, vendar pa veliko o medsebojnmem spoštovanju, postavljanju meja.
ali nimate, belitza, nobenih ritualov pred spanjem?pravite, da ždite v temi, zakaj pa otroka narahlo ne božate, mu mrmrate, karkoli mu paše?verjetno išče varnost, toplino, omenjate da je zelo zgovoren, verjetno tudi inteligenten, ne pozabite da imajo takšni otroci lahko še bolj potencirane težave, ki so že itak razvojno normalne – npr. strahovi, domišljija – pošasti itd….nočem ga pomilovati ampak 2.5leten otrok je še majhen. in točno to, kar pravi terapevt, kje pa je očka? če ste vi tako izmozgani, da komaj preživite čas, preden zaspi, pa naj on otroka umije, obleče v pižamo, potem pa ga vi pospremite v posteljo…
nočem zveneti pokroviteljsko, saj kot sem zgoraj opisala, tudi jaz ne vem kako ravnati, da bo hči nehala brskati po mojih prsih…jaz ji rečem naj neha, da me to moti, ona začne jokati, …začaran krog, . še enkrat bi poudarila, da sem resnično spoznala, da dojenje po 1. letu prej škodi kot koristi in sem jezna na vse tiste, ki promovirajo dojenje v nedogled. hči ima tudi slabe zobke. naučila pa sem se tudi tega, da če hočem biti dobra mama, moram poskrbeti zase!!!
saj veste, kaj povedo stevardese na letalu. v primeru reševanja najprej namestite masko sebi, da boste nato to storili tudi vašim mlajšim…
srečno!
Najlepša hvala za odgovor, g. Duraković, zelo se strinjam z napisanim in večkrat preberem vaš odgovor, da se opomnim, kako je prav 🙂
Tuid hvala Bresvki za njeno mnenje, se zelo strinjam tudi z njim. Vendar … nisem želela na dolgo pisati o svoji situaciji, pa vendarle… pred tremi meseci sva se s partnerjem razšla, iz mnogo (tudi konkretnih) razlogov, zato sem sama za vse. Zdaj rešujeva težave, odločila sva se preseliti v lastno stanovanje, kar trenutno terja mnogo časa in posledično – sem spet sama za oba otroka po 24 ur na dan. Tako je to. Včasih življenje prinese tudi kaj, kar si ne želimo :/
Sicer pa imamo ritual s starejšim sinom, od rojstva dalje, umirjanje, kopanje, branje pravjic, objemček, poljubček, ni težava v tem. Podobno kot vi imam to težavo, da me sin nenehno boža – ne po prsih, ampak po rokah in to pod dolgimi rokavi do komolcev in leze po meni kot mravljica in posledično se ne more umiriti dokler ne “ukažem”, da zdaj pa mir in tišina. Potem se nekako umiri. Pa moram reči, da je zdaj par dni malenkost bolje, en dan je npr. sam zaspal, sicer v joku, a ni bilo druge variante – manjši sinček je jokal in to je to. Na dveh koncih ne morem biti. Je pa tudi velika razlika, ali je otrok star 2,5 ali 3,5. Vidim pri kolegicah, da večji otroci vseeno nekako drugače in lažje dojemajo to “trganje” od mamice, ki pač nima več 24 ur na dan samo za prvega otroka.
In ja, res bom morala poskrbeti zase, najprej zase, in upam, da ko se preselimo spet skupaj, da nam uspe nek ritual, kjer bom jaz razbremenjena in otroka bosta morala sprejeti, da nisem za vse samo jaz. Je pa tako, da je vedno nekaj – malemu rastejo zobki in je siten, starejši ravno preboleva norice in je bil zelo bogi, pred tem je bil 5 dni hospitaliziran in na infuziji, seveda je potem ukvarjanje z njimi bolj intenzivno, ko e bolezen konča, pa pričakujejo enako stopnjo pozornosti, kar enostavno ne gre. Tudi pospravit je treba, kaj skuhat (čeprav čez teden itak jemo iz skrinje, kar skuham za vikend), dojit, pa lahko začnem že od začetka. Včasih se mi zdi, da dnevno jamram, ampak enostavno ne razumem mamic, ki so po cele dneve zunaj z otroci, urejene in dobre volje, kako one obvladajo stvari. Ali nič ne pospravljajo, ne perejo, ne sušijo, ne likajo, ne kuhajo??? Sploh zato sem včasih potrta, ker se počutim kot neuspešna, ko očitno nekateri to zmorejo toliko bolj.
Ravno zdaj bo eno predavanje J.Juula v Mariboru, iskreno upam, da bosta mala dva zdrava, da mi morda uspe iti. Postavljanje mej je nekaj, kar moram še osvojiti.
Dojenje pa – kaj pa vem. Starejšega sem dojila 15 mesecev, pa je zdaj vseeno bolan na vsakih 14 dni, vse pobere v vrtcu, ampak res čisto vse. Malega še dojim, star bo 6 mesecev, a imam manj mleka kot prvič in dodajam, čisto všeč pa mi je tudi misel, da bi prenehala dojiti v kratkem. Edino bojim se, da bo potem toliko več pobral od starejšega sina, če ne bo zaščiten z moje strani vsaj malo.
No, moje pisanje ni ravno najbolj usklajeno, ampak medtem ko mlajši spi, me starejši preganja za mojo pozornost, pa se trudim opraviti vse… spet 🙂
Se priporočam še za kakšno mnenje, saj se mi zdi, da so včasih že samo prebrane besede neke vrste podpora mamicam, ki se v svojih stiskah včasih počutimo tako same.
Betliza si super mamica in čisto navaden človek, ki mu občasno popustijo živci. Res je že velik korak naprej to, da se zavedaš, da nekaj ne delaš prav.
Jaz bi rekla, da verjetno čuti tvoj nemir, ki je povezan z nerešenim odnosom partnerja. Otroci čutijo vse, čeprav se trudimo skriti, ne moremo. Si v težki situaciji, če si ostala sama z dvema majhnima otrokoma. in res so dobra, da zmoreš vse sama!bravo mami!
Jaz sem pri moji punčki, ki ima sedaj 14 mesecev pogruntala nekaj. Ko nisem več začela čakati, da bo zaspala, zaspi v 5 minutah. Tudi mi hodimo spati ob 20 uri, kolikor se le da, se poizkušam držati rutine čez dan: dnevni spanec ob uri, tudi obroke ima večinoma ob enakih urah…rutino si jo hčerka vzpostavila sama, jaz jo samo vzdržujem in pomagam, da se je držimo. Nikakor ji rutine nisem vsilila tako kot bi meni pasalo, prilagodila sem se hčeri in sedaj ima rutino, ki najbolj odgovarja vsem.
Ne vem zakaj se sekiraš, če kaj ni pospravljeno, zlikano? kdo od tebe pričakuje popolnost? so starši vedno pritiskali nate, ti niso namenjali toliko pozornosti, kot bi si želela? česa te je strah, če ne boš pospravila kdaj? naj ti bodo prvi otroci, verjamem, da tako pospravljeno imaš, da ni zanemarjeno, svetiti se pa ob dveh otrocih žal ne more več…če pa se, nekaj ne štima:)-to je moje mnenje. oddahni se in se ne trudi biti najboljša mati in gospodinja, bodi to kar si, tako te imata otroka najraje in tako te najbolje občudujeta. otrokom je mar, ali je zlikana majica ali ne. jaz odkar imam hčerko ne likam več oz. zelo, zelo malo-samo srajce. ker mi je škoda tistega časa, kar je pa najbolj poglavitno je pa to, da je neka majica enako zravnana, če jo zlikaš ali ne zlikaš. to mi je moj mož dolgo govoril, spregledala sem šele sedaj. in tudi prah ne more biti več pobrisan vsak drugi dan, enkrat na teden če utegnem, in tudi ni nobene katastrofe če ni. raje grem ven na sončka z mojo punčko in se igrava same ali še s kakšnimi otroci.
Glede dojenja, jaz sem mojo ravno nehala dojiti, sem uvidela, da ni več to njena potreba, ter tudi jaz sem imela dovolj. Odvajanje bi bilo težavno, ker sem se pred tem 100% odločila, da se ne bova več dojili. Nama je pa dojenje od prve dne res lepo steklo. Nisva imeli nobenih večjih težav, razen mojih mastitisov-problem z preveč mleka.
Breskva 456 tudi jaz imam podoben “problemček” s punčko. zvečer moram biti samo jaz zraven,oči ni dober. Mogoče se bo sedaj, ko ni več zize kaj spremenilo, pustimo času čas. Se mi pa zdi, da imaš ti večji problem z dojenjem, kot ga je imela in ga ima tvoja princeska. Jaz pravim, vse ob svojem času. Je pa res treba prvo poskrbeti zase, šele nato lahko dobro poskrbimo za otroka.
Imam podoben problem kot gospa zgoraj….Ko sem prebrala vaš post, sem že mislila, da sem ga nevede jaz napisala….
Moja 2 leti stra hčer je popolnoma ista…..Noče in noče iti spat.
Naj povdarim, da imamo rutino. Ati jo umije, mami ji nardi mleko v flaško, ugasnemo luč in potem se začne. 1 ura-1,5 ure boja . Ona se premetavlje po postelji, si poje, se igra, vse mogoče. Sem že poiskusila vse mogoče in ne gre.Berem ji pred spanjem, ugasnem luč, zapojem pesem, ampak ona se še vedno premetava in meni in joče, da hoče k meni. Če grem ven se tako joče, da nastane ipična. Prav včeraj je bilo tako. Rutino imamo že od rojstva, nikoli ni rada spala še kot dojenček ne. Namesto bi imela čas s partnerjem zase jo do 10 ure spravljama spat in potem utrujena še midva zaspiva.
Kako si naj(ji naj) pomagam?
Jaz bom zdaj svetovala nekaj popolnoma drugega kot zgoraj. Mi nismo imeli nikoli rutine. Ne za jest, ne za spat. Spat se gre, ko si zaspan in jest, ko si lačen. Ni tako? Ne delamo tudi odrasli tako?
Vaša hči se je navadila ravno tega – rutine. Ati jo umije, mami pripravi flaško in ugasne luč, potem je naslednji korak njen – točno to, kar počne. Na vašem mestu bi jo umila prej, ji dala večerjo (ne razumem flaške pred spanjem – kaj si zobk ne umivate?) in ji potem npr. prebrala pravljico ob zatemnjeni luči.
Imam občutek, da jo ravno ta rutina “prisili” k temu, da prispeva svoj del pred spanjem.