Pozdravljeni!

Ubadam se z enim vprašanjem oz. temo: imamo 8 letnika, ki je od lani “uradno deklaliran” kot izjemno nadarjen otrok z motnjami pozornostmi, spekter ADHD, s primanjkljajem na področju fine motorike in na podorčju socilanih veščin. Težave sicer rešujemo od otrokovega 5. leta. Z odločbo mu pripadata 2 uri pomoči v šoli. Otrok je sicer res zelo bister, zato pa pogosto tudi zelo naporen, zahteva veliko časa in energije, vsak dan na novo postavljamo ene in iste meje, vsaj dan jih na novo skuša rušiti. Zelo burno odregaira na frustaricje, ki jih srečuje, je izjemno nereden, raztresen, pozabljiv, vendar za svoje pozabljene in izgubljene reči vedno vali krivdo na druge oz. na neke “zunanje” dejavnike (me je oni nekaj vprašal in sme pozabil, recimo). Ob tem je seveda zelo glasen, neredko tudi ihtav, jezikav. Sicer je zelo redko žaljiv, ne uporablja kakih zmerljivk ipd, ima pa na vsako besedo še kaj za dodat in preden se zaveš, se z njim pregovarjaš v nedogled.

Ob njem imamo še mlajšega otroka, ki je sicer zaradi povsem drugačnih zdravstvenih težav otrok s PP in iz tega razloga v domačem varstvu (3 leta). Vidim, da ogromno vzorcev obnašanja pobira od starejšega in ga seveda skuša posnemati tako v njegovi odrezavosti, jezikavosti, kljubovalnosti, kot tudi pri njegovih izpadih. To me seveda ne pušča hladne in se sprašujem, če si na tak način ne “vzgajamo” še enega otroka, ki se bo “sindroma ADHD nekako priučil”, če me razumete, kaj hočem povedat – tega nikakor ne bi radi, nimam pa pojma, kako to preprečiti?! Ima katera od strokovnjakinj ali staršev kak nasvet?

Bom na vaše vprašanje opozorila še Francko.

Moji trije otroci so sedaj že odrasli. Vsi trije( tudi ADHD ) so trenutno študenti.

Mi smo jim od malega dopovedovali, da so različni. Predvsem smo pazili, da so osnovna pravila enaka za vse. Prilagoditve pa samo za tistega, ki jih potrebuje.

Bilo je zelo naporno vendar uspešno.

Pozdravljeni!

Razumem in verjamem, da imate zelo zahtevno situacijo. Samo takole preko enega pisma ne bova prišli do pametne rešitve. Potrebovali boste bolj sistematično, daljšo pomoč in podporo nekoga, ki bo tudi dobro poznal oba vaša otroka in njune potrebe. Zato vam svetujem, da se povežete z g. Radetičem oz. društvom Aleksandra. Kontakt najdete tudi na spletni strani tega društva.

S pozdravi.
Francka

Pozdravljeni!

Čeprav redko pišem na forume, se zdaj moram oglasiti. Pri nas imamo namreč podobno situacijo kot pri nas, le da je ADHD potrjen pri mlajšem. Tudi on počne vse tiste stvari, ki ste jih lepo opisali za vašega starejšega. Pri nas se meni zdi, da se neustreznega vedenja pogosto nekako “naleze” dve leti starejši sin, velikokrat pa ga pri mlajšem tudi on sproži oziroma mlajšega sprovocira. In tako se to vsakodnevno sprevrže v neko lovljenje, spotikanje, drezanje, pretepanje med njima itd. Poleg tega pa jezikata, preizkušata meje in se zgovarjata drug na drugega. Življenje je velikokrat ne samo naporno, ampak komaj vzdržno. Kadar je doma mož (ki je pogosto odsoten), je še kar znosno, ker on bolj “zaropota”, kadar pa sem sama z njima, sploh pa če se mudi (npr. zjutraj), je kot v peklu. Samo obrnem se, pa sta že spet “skupaj”. Tudi nevarne situacije se pojavljajo (npr. pretep na stopnicah), takrat ne pomaga nič drugega kot kričanje. Včasih to že komaj prenašam, pogosto se nanju zdiram in ju tudi včasih pocukam (čeprav seveda ne pomaga). S starejšim sem se že večkrat poskušala pogovoriti, naj mlajšega ignorira, kadar počne traparije, vendar se mi zdi, da ni pomagalo – mlajšega le še bolj provocira in ga spodbuja k neželenemu vedenju (npr. ga ogovarja pri jutranjem oblačenju, da se mlajši “pozabi” oblačit in se prične igrat; ga dreza, tako da ga mlajši začne lovit). Zaenkrat rešitve nimam. Vsakodnevno se borim s tem, je pa res, da so obdobja, ko se zelo lepo skupaj igrata in sta tudi sicer pridna, potem pa pridejo spet tista “ta poredna” obdobja. Ne vem, kako naj to rešim – pri tem bi seveda moral sodelovati tudi očka, vendar je za te stvari bolj stare šole in se mu zdi, da je vse naredil, če zarohni in je (trenutno) mir. Zato tudi kakršnakoli terapija pri kakšnem psihologu ali svetovalcu odpade – on ni za to. Če ima kdo kakšen nasvet še zame, bi bila vesela. Vem, da zdiranje in cukanje ne pomaga, to mi je jasno. Ni mi pa jasno, kako ukrepat, da ta začarani krog preneha. Mislim, da bi se mlajši tudi do neke mere umiril, če ga brat ne bi stalno spodbujal oziroma provociral k divjanju, vendar starejšega sina ne znam pripravit do tega. Tudi jaz bi rada drugače ravnala, vendar ko pride do divjanja oziroma pretepanja, ne znam drugače reagirat.

Hvala in pozdrav.